2. člen ZDavP-2

Neutemeljen je tožnikov ugovor, da ga organ v postopku izdaje sklepa o davčni izvršbi ni zaslišal in mu ne omogočil, da bi se izjavil o dejstvih pred izdajo akta, izvedel pa tudi ni obravnave v zadevi. Izpodbijan sklep je izdan v skrajšanem ugotovitvenem postopku, saj se da stanje zadeve ugotoviti na podlagi uradnih podatkov, ki jih ima organ, in zato ni treba posebej zaslišati stranke za zavarovanje njenih pravic oziroma pravnih koristi, prav tako pa ne opraviti obvezne ustne obravnave. Za začetek davčne izvršbe je bistveno, da obstaja izvršljiv izvršilni naslov ter da obveznost, ki je terjana iz izvršilnih naslovov, še ni bila poravnana. ZDavP-2 je v odnosu do ZUP, ki se uporablja subsidiarno, lex specialis, v tem primeru ne predvideva zaslišanja tožnika oziroma izvedbe obravnave v taki zadevi, tožnik pa niti v pritožbi ni ugovarjal, da bi obveznost že poravnal oz. ni ugovarjal izvršljivosti terjatve.

Po 2. točki prvega odstavka 129. člena ZUP, ki se po tretjem odstavku 2. člena ZDavP-2 uporablja ob odsotnosti drugačnih določil, organ ob predhodnem preizkusu zahtevo stranke za odločitev v upravnem postopku zavrže, če vložnik v vlogi ne uveljavlja kakšne svoje pravice ali pravne koristi. Po drugem odstavku istega člena lahko organ iz tega razloga zahtevo zavrže tudi kadarkoli med postopkom do izdaje odločbe. Pri tem gre sicer za določbe, ki urejajo postopek na prvi stopnji, vendar pa so z njimi opredeljene procesne predpostavke za začetek in tek upravnega postopka, ki morajo biti izpolnjene ves čas; tudi pritožba je namenjena varovanju pravne koristi stranke, zato je po presoji sodišča treba navedeno določbo ZUP razumeti tako, da mora stranka izkazovati pravni interes tudi za začetek in tek postopka s pritožbo. Glede na vse navedeno, je bila tudi po presoji sodišča tožnikova pritožba zoper začasni sklep utemeljeno zavržena, posledično pa tudi že pojmovno ni mogoče reči, da je bila tožnikova pravica do pritožbe izvotljena - tožnik je pravico do pritožbe skladno z zakonom imel in jo je tudi izkoristil, niso pa bile na njegovi strani podane procesne predpostavke, da bi moge

Davčni organ je ugotovil resnično dejansko stanje in je v ta namen ugotoviti vsa dejstva, ki so pomembna za zakonito in pravilno odločbo. Svojo odločitev je tudi jasno obrazložil in utemeljil razloge za sprejeto odločitev. Akt, izdan v upravnem postopku, je ustrezno obrazložen, tako da ni prišlo do kršitve tožnikove pravice do pravnega varstva. Tožbene navedbe, da so bile v postopku izdaje izpodbijanega sklepa kršene določbe Ustave, EKČP, ZDavP-2 in ZUP, so nekonkretizirane in ne presegajo prepisa citiranih pravnih norm. V pritožbi zoper sklep o davčni izvršbi tožnik nima možnosti ugovora zoper izvršilni naslov, na podlagi katerega je izdan izpodbijani sklep o dovolitvi izvršbe, druge ugovore zoper izdani sklep o izvršbi pa je tožnik podal in jih je tako toženka kot sodišče obravnavalo.

Glede ugovora, da ga organ v postopku ni zaslišal in mu ne omogočil izvajati dokazov v njegovo korist, je ugotoviti, da je v predmetni zadevi izpodbijan sklep o davčni izvršbi, ki je izdan v skrajšanem ugotovitvenem postopku, saj se da stanje zadeve ugotoviti na podlagi uradnih podatkov, ki jih ima organ in zato ni treba posebej zaslišati stranke za zavarovanje njenih pravic oziroma pravnih koristi. Za začetek davčne izvršbe je bistveno, da obstaja izvršljiv izvršilni naslov ter da obveznost, ki je terjana iz izvršilnega naslova, še ni bila poravnana.

Takšna odločba, kot je izpodbijana, ne zadosti kriteriju po prvem odstavku 2. člena ZUP, v zvezi s tretjim odstavkom 2. člena ZDavP-2, po katerem je upravna zadeva odločanje o pravici, obveznosti ali pravni koristi fizične ali pravne osebe oziroma druge stranke na področju upravnega prava. Po presoji sodišča namreč iz izreka izpodbijane odločbe za tožnika ne izhaja konkretna pravna posledica vsled ugotovljene nepravilnosti (tj. kršitve 31. člena ZDavP-2), tj. niti se mu ne nalaga nobene obveznosti niti se mu ne jemlje oz. daje kakšne pravice. Davčni nadzor posameznega področja poslovanja pa se zaključi, enako kot druge vrste davčnih nadzorov, med drugim z ureditveno odločbo. Glede na navedeno je v izreku izpodbijane odločbe torej umanjkal del, s katerim bi se tožniku denimo naložilo popravo ali odpravo ugotovljenih kršitev.

V skladu s 143. členom ZDavP-2 davčni organ, če davek ni plačan v predpisanih rokih, začne davčno izvršbo (prvi odstavek), in sicer davčno izvršbo začne z izdajo sklepa o davčni izvršbi (drugi odstavek istega člena). Kot določa prvi odstavek 145. člena ZDavP-2, se davčna izvršba opravi na podlagi izvršilnega naslova. Izvršljivost odmerne odločbe, ki je izvršilni naslov, je pogoj za začetek davčne izvršbe. Tožnik ugovarja, da ta pogoj ob izdaji izpodbijanega sklepa ni bil izpolnjen, ker mu tedaj odmerna odločba še ni bila zakonito vročena. Ob tem ugovarja tudi, da se do tožnikovih v tej zvezi podanih konkretnih navedb drugostopenjski organ ni obrazloženo opredelil. Ta očitek je upravičen, saj tudi sodišče ugotavlja, da (niti) drugostopenjski organ ob odločanju o pritožbi ni navedel določb predpisov, konkretno vseh tistih določb ZUP, ki so (v zvezi s tretjim odstavkom 2. člena ZDavP-2) glede na okoliščine, ki jih (že v pritožbi) izpostavlja tožnik, pomembne za ugotavljanje nastopa izvršljivosti odmerne odločbe in s tem povezano ugotavljanje, kdaj je bila odmerna odločba tožniku (pravilno) vročena.

Ravnanje nosilcev oblasti je protipravno takrat, ko odstopa od običajne metode dela in službene dolžnosti ter potrebne skrbnosti (kvalificirana protipravnost). Dejstvo, da je tožnik v upravnem postopku (pred FURS) večkrat opozoril na protiustavnost predpisa, ki ga je uporabil upravni organ (glede retroaktivnosti), ne vpliva na obstoj kvalificirane protipravnosti.

Nadzor nad obračunavanjem in plačevanjem DDV je pridržan organom, ki odločajo na matičnem področju, to je davčnim organom, ki pri tem uporabljajo zakon, ki ureja davčni postopek oziroma upravni postopek. Pri odločanju o zahtevi upnika za povrnitev stroškov postopka sodišče v izvršilnem postopku zavezuje že določilo petega odstavka 38. člena ZIZ, izvršitelja pa Pravilnik o tarifi za plačilo dela izvršiteljev in o povračilu stroškov v zvezi z njihovim delom.

V predmetni zadevi je izpodbijan sklep o davčni izvršbi, ki je izdan v skrajšanem ugotovitvenem postopku, saj se da stanje zadeve ugotoviti na podlagi uradnih podatkov, ki jih ima organ in zato ni treba posebej zaslišati stranke za zavarovanje njenih pravic oziroma pravnih koristi.

Če je o predhodnem vprašanju že odločeno s pravnomočnim posamičnim aktom, je v skladu s tretjim odstavkom 147. člena ZUP, ki se v skladu z 2. členom ZDavP-2 uporablja tudi v davčnem postopku, organ na ta posamični akt vezan. To pa za konkreten primer obenem pomeni, da se v postopku obnove o teh vprašanjih več ne odloča in da ima tožena stranka prav, ko navaja, da tožnica v tem postopku ne more uspeti z navedbami, ki se nanašajo na vrsto prejemka, tj. da ne gre za drug dohodek, ampak za darilo oziroma, podrejeno, da gre za volilo. Iz istega razloga tožnica tudi ne more uspeti s tozadevnimi navedbami in dokaznimi predlogi, ki jih vsebuje tožba, in ki jih zato sodišče zavrača kot neupoštevne.

Iz besedila 77. člena ZDavP-2 izhaja, da nelistinski dokazi, kot npr. zaslišanje stranke ali priče, niso izključeni, na kar kaže že dikcija navedene določbe, da se trditve ''praviloma'' dokazujejo z listinskimi dokazi. Možnost dokazovanja z drugimi dokaznimi sredstvi pa je predvidena prav za primere, ko listinskih dokazov kot primarnega dokaznega sredstva ni ali so nepopolni. V konkretni zadevi je davčni organ zavrnitev dokaznih predlogov utemeljil s sklicevanjem na listine (pisne dokaze) in s tem posameznim vrstam dokazov dal pomen, ki iz ZDavP-2, ZUS-1 in ZPP ne izhaja, s čimer je sprejel vnaprejšnjo dokazno oceno.

Ker odločba, s katero naj bi bilo poseženo v predlagateljeve pravice oziroma pravne koristi, ne obstaja več, z učinkom za nazaj pa so bile odpravljene tudi vse pravne posledice, ki so iz nje nastale, si predlagatelj tudi v primeru uspeha z revizijo ne more izboljšati svojega pravnega položaja. Tudi če bi Vrhovno sodišče reviziji ugodilo in zadevo vrnilo davčnemu organu v nov postopek, bi ta moral predlagateljevo pritožbo zavreči. Morebitna drugačna pravna stališča Vrhovnega sodišča glede pogojev za priznanje položaja stranke v postopku pa ne morejo pomeniti take spremembe v nastali pravni situaciji, kot bi jo glede na svoje navedbe v predlogu želel doseči predlagatelj v tem revizijskem postopku.

Kadar gre za primer, ko je bil postopek uveden na zahtevo stranke, dejansko stanje, ugotovljeno po uradnih podatkih, ki jih ima organ, pa se ne sklada z dejanskim stanjem, ki ga je navedla stranka, temveč je takšno, da ni mogoče ugoditi zahtevku stranke, ni mogoče odločati v skrajšanem ugotovitvenem postopku v skladu s 144. členom ZUP, ker je treba zaradi zavarovanja njenih pravic ali koristi stranko zaslišati, oz. ji dati možnost, da se stranka o novo ugotovljenem dejstvu, ki je drugačno od tistega, ki ga je navajala stranka, izjavi. Sodišče ugotavlja, da je treba ločiti davčne obveznosti od prispevkov, ki jih je posameznik dolžan plačevati zaradi posameznih vrst obveznih socialnih zavarovanj. Zato obveznosti iz naslova prispevkov za zdravstveno varstvo ni mogoče šteti med davčne obveznosti.

V skladu z ustaljeno sodno prakso se šteje vročitev stranki, ki ima pooblaščenca, kot pravno veljavna le, če je bila na predpisan način vročena pooblaščencu. S tem je nedvomno varovan rok za vložitev pravnega sredstva, ki teče od dneva, ko je bila odločba vročena pooblaščencu, stranka pa ima na tej podlagi pravico, da od upravnega organa zahteva pravilno vročitev odločbe svojemu pooblaščencu.

Odločitev o pobotu po svoji vsebini pomeni oblastno dejanje davčnega organa, s katerim ta posega v pravice oziroma obveznosti davčnega zavezanca, saj na njegovi podlagi prenehajo oziroma se spremeni višina davčnih obveznosti. Zato je o izvedenem pobotu treba odločiti z upravnim aktom. Obvestilo o izvedbi pobota je treba v tem kontekstu razlagati zgolj kot dejanje v postopku pred izvedbo pobota. Z njim davčni organ ne more nadomestiti upravne odločbe, niti z njegovo izdajo ne ustvarja pravnih posledic pobota, ampak zavezanca zgolj obvesti o nameravanem pobotu, s čimer mu da možnost izjave v postopku. S takšnim postopanjem je zagotovljena kontradiktornost postopka. Obvestilo o izvedbi pobota ni upravni akt, saj z njim ni odločeno o pravici, obveznosti ali pravni koristi davčnega zavezanca. Ker upravni akt o pobotu sploh ni bil izdan, obvestilo pa ne more nadomestiti upravne odločbe, pobot medsebojnih terjatev in obveznosti sploh ni nastal. Posledično so bile spremembe višine obveznosti v evidencah davčnega organa izvedene brez ustrezne podlage. Davčni organ bo moral za dosego učinkov pobota izdati upravno odločbo, v kateri bo moral v izreku odločiti o pobotu ter

Davčni organ bi moral tožečo stranko, ki je prava neuka, pozvati na odpravo pomanjkljivosti predloga za izvršbo in šele kolikor ta v skladu z navodili organa predloga ne bi dopolnila in se ga ne bi dalo obravnavati, ta predlog zavreči.

V postopku je bilo kršeno načelo zaslišanja stranke iz 9. člena ZUP, ki se glede na določbo tretjega odstavka 2. člena ZDavP-22 uporablja tudi v postopku davčne izvršbe.

V konkretnem opisu prekrška na plačilnem nalogu Finančne uprave Republike Slovenije je kot kraj storitve prekrška sicer res naveden kraj Ljubljana, vendar pa iz podatkov v spisu in celotnega opisa prekrška ne izhaja, da bi bil očitan prekršek dejansko storjen v Ljubljani oziroma da bi storilec moral delovati v Ljubljani. V opisu prekrška navedeni kraj, kjer bi storilec moral delovati, tako nima dejanske in pravne podlage oziroma glede na celoten opis prekrška in navedene zakonske določbe to ni pravilen kraj storitve očitanega prekrška.

Davčni zavezanec ima v primeru, da dokaže, da bo nepremičnino uporabljal izključno za namene obdavčenih transakcij, pravico do odbitka DDV tudi že v fazi pripravljalnih dejavnosti, pa čeprav te dejavnosti še ne bo takoj opravljal. Takšen namen mora biti potrjen z objektivnimi elementi oziroma okoliščinami. Vendar je davčni zavezanec tisti, ki mora upravne organe oziroma sodišče prepričati ne samo s svojimi navedbami, ampak tudi s predlaganjem dokazov, ki po njegovih zatrjevanjih izkazujejo objektivne okoliščine (indice, elemente) predmetnega namena.

Ni mogoče sprejeti stališča upravnih organov, da se glede obnove postopka v davčnih postopkih ZUP ne uporablja, ker to vprašanje ureja ZDavP-2. Sodba ni novo dejstvo oziroma nov dokaz v smislu razloga za obnovo postopka, je ponovna podlaga za izdajo odločbe o vračilu plačanega prispevka.