6. člen ZDavP-2

Med strankama ni več sporno, da se izterjava stroškov PDI-ja vodi po določbah ZDavP-2, čemur pritrjuje tudi sodišče. Obveznost plačati stroške PDI-ja je namreč določena z zakonom (19.b člen takrat veljavnega ZPDI), obveznost se stranki naloži z upravno odločbo (tretji odstavek 19b člena ZPDI), s katero se vzpostavi izvršilni naslov za prisilno izterjavo obveznosti. Kot takšna pa je obveznost zavezanca za povračilo stroškov sorodna davkom, zastaranje katerih je urejeno s pravili ZDavP-2. Zato v obravnavani zadevi tudi ni upoštevno pravilo iz 367. člena Obligacijskega zakonika, ki ureja vprašanje, v katerih primerih upnik pretrga zastaralni rok tudi s tožbo, ki jo vloži pred nepristojnim sodiščem. Po drugem odstavku 126. člena ZDavP-2 tek zastaranje pravice do davčne izvršbe pretrga vsako uradno dejanje davčnega organa z namenom davčne izvršbe in o katerem je bil dolžnik obveščen. Sodišče ne pritrjuje tožniku, da zastaranje lahko pretrgajo zgolj dejanja davčnega organa in ne tudi dejanja Ministrstva za pravosodje, ki je tožnikov upnik glede povračila stroškov PDI-ja. Se pa sodišče ne strinja s toženko, da je tek relativnega zastaralnega roka pravice do izterjave, kot t

Sodišče ugotavlja, da si tožnik z uspehom v predmetnem postopku lahko izboljša svoj pravni položaj, saj bi mu ugodilna ugotovitvena sodba dala temelje za uveljavljenje morebitne škode, če jo je utrpel zaradi posega v njegov premoženjski položaj v posledici zadržanja denarnih sredstev. Obresti so v tem primeru povračilo škode zaradi nezmožnosti uporabe denarnih sredstev, zato niso postranskega pomena, kot trdi toženka. Sodišče pritrjuje tožniku, da ureditev po drugem odstavku 111. člena ZDavP-2 izhaja iz generalne (saj enako velja za vse zavezance za davek) pravne fikcije, da znesek nad 50.000,00 EUR utemeljuje zavarovanje njegovega plačila, povsem neodvisno od dejanske ogroženosti oziroma oteženosti plačila ob zapadlosti.

Revizija se dopusti glede vprašanja: Ali je pravilno stališče sodišča v izpodbijani sodbi, da načelo sorazmernosti (6. člen ZDavP-2) nalaga davčnemu organu, da že pred izdajo sklepa o začasnem zavarovanju ali neposredno pri njegovi izdaji (izdanega po drugem odstavku 111. člena ZDavP-2) omogoči davčnemu zavezancu predlagati (drugo) primerno sredstvo zavarovanja?

Strankam upravnega spora je v primeru zatrjevanih kršitev glede pristojnosti iz 9. člena ZUS-1 treba priznati pravico do ugovora kršitve ustavne pravice do zakonitega sodnika, ki jo zagotavlja drugi odstavek 23. člen Ustave. Sklep o prekinitvi upravnega postopka predstavlja (le) procesni sklep, katerega edini pravni učinek je (le) v tem, da do nastopa v njem predvidenih okoliščin upravni postopek pred toženo stranko ne teče ter da se v tem času ne izvršujejo procesna dejanja in ne tečejo z zakonom predpisani roki. Navedeno pa pomeni, da pritožniku, kolikor bi sodno varstvo v upravnem sporu uveljavljal na tej podlagi, le-to na tej podlagi ne bi bilo zagotovljeno. Sklep o prekinitvi postopka lahko pomeni določeno podaljševanje upravnega postopka, v zvezi s katerim je izključena siceršnja možnost pravnih sredstev za pospešitev v upravnem postopku (pritožbe zaradi molka organa). V takemu primeru ima stranka, ki bi lahko bila prizadeta s posledicami takega podaljševanja, možnost sodnega varstva, ki zagotavlja varstvo ustavne pravice do odločanja v razumnem roku (23. člen Ustave). Tako je mogoče sprožiti upravni spor zaradi molka uprave v primeru, če organ v treh letih od

Ker je pravica do oproščene nabave trošarinskih izdelkov za predpisane namene vezana na izdano odločbo, lahko oproščeni uporabnik tudi z (naknadnim) zahtevkom za spremembo količin po petem odstavku 27. člena ZTro zahteva – enako kot v zvezi z izdajo dovoljenja ali odobritvijo količin za naslednje obdobje – samo vnaprejšnjo odobritev količin, ki jih namerava nabaviti brez plačila trošarine zaradi nastalih poslovnih potreb, katerih trend kaže, da že odobrene količine ne bodo zadostovale. Naknadni zahtevek za spremembo količin ni namenjen prilagoditvi pred vložitvijo zahtevka opravljenih nabav, še manj količinam nabav v minulem obdobju. Zato je spremembo količin mogoče zahtevati samo v okviru (pred potekom) obdobja, na katerega se nanaša dovoljenje oziroma vsakokratna odobritev količine za naslednje obdobje iz 28. člena ZTro. Naknadni zahtevek za spremembo že odobrene količine nabave trošarinskih izdelkov brez plačila trošarine je mogoč le v obdobju, za katerega so bile količine že odobrene, znotraj tega obdobja pa le za bodoče poslovanje imetnika konkretnega dovoljenja, torej za šele načrtovano nabavo brez plačila trošarine.

Rok, ki je določen za priglasitev davčne obravnave davčnemu organu po 303. členu in 297.a členu ZDavP-2, je po presoji sodišča materialni rok, saj predstavlja enega od zakonskih pogojev za uspešno uveljavljanje posebne davčne obravnave, ki se lahko na podlagi ZDoh-2 upošteva v primeru prenehanja opravljanja dejavnosti, če dejavnost nadaljuje druga oseba in so pri tem izpolnjeni še drugi pogoji. Neizpolnjevanje pogojev ima glede načina uveljavljanja posebne davčne obravnave za posledico izgubo te pravice in ne pomeni nesorazmeren poseg oz. ne gre za kršitev načela sorazmernosti (6. člen ZDavP-2).

Pri stališču davčnega organa, da se zaslišanje določenih oseb izvede le, kadar bi zaslišana oseba lahko izjavila tudi drugače, kot zatrjuje zavezanka za davek in pri stališču, da se zaslišanje predlaganih prič ne opravi, ker tožeča stranka ne pove, da bi priče izpovedovale kakorkoli drugače, kot so navedle v danih pisnih izjavah, gre po vsebini za (vnaprejšnjo) dokazno oceno, ki je sprejemljiva le ob izčrpni in prepričljivi argumentaciji, ki mora izhajati iz predpostavke, da bi predlagani dokaz uspel (torej potrdil trditev predlagatelja), ne glede na to pa bi odločitev, zaradi prepričljivosti ostalih dokazov, ostala enaka kot pred njegovo izvedbo. Ali bodo in kaj točno bodo posamezne priče na zaslišanju izjavile drugače ali več od tega, kar so navedle že v svojih v pisnih izjavah, pa niti tožeča stranka niti tožena stranka ne moreta vedeti v naprej, še zlasti ob upoštevanju določb 185. člena ZUP, po katerih se priča opozori na dolžnost govoriti resnico in na poledice krive izpovedbe, po katerih se pričo izpraša o okoliščinah, ki se tičejo njene verodostojnosti kot priče v zadevi, za katero gre, zlasti pa o njenem razmerju do strank, in po katerih se od priče ne zahteva le, da po

Vračanje vlaganj v javno telekomunikacijsko omrežje je uredil ZVVJTO. Zakon je v 6. členu posebej uredil situacijo, ko je lokalna skupnost neposredno za druge (zainteresirane občane, ki so z lastnim delom in sredstvi prispevali k izgradnji objektov in naprav) sklepala pravne posle z namenom pridobitve telefonskega priključka. Lokalno skupnost je zavezal, da v določenem roku po sklenitvi pisne poravnave z državnim pravobranilstvom ali pravnomočno končanem nepravdnem postopku za določitev odškodnine objavi seznam fizičnih in pravnih oseb, ki nastopajo kot dejanski končni upravičenci (prvi odstavek) in da s predpisom, ki ga izda v roku dveh mesecev od uveljavitve zakona, podrobneje določi način sestave seznama, način ugotavljanja sorazmernih deležev vračila ter pogoje in roke vračanja teh sredstev (drugi odstavek). Višina nakazil, ki so bila na obravnavani pravni podlagi opravljena drugim dejanskim končnim upravičencem, se v izpodbijani odločbi ne ugotavlja. Brez nje pa presoje, da gre pri spornih izplačilih za zneske, ki presegajo sorazmerni delež vračila, ki pripada tožeči stranki oziroma možu tožeče stranke kot dejanskima končnima upravičencema, ni mogoče preizkusiti. Odlo

Do izplačila direktorici je prišlo, ob upoštevanju, da je bila istočasno s sklenitvijo posojilnih pogodb direktorici obračunana tudi nagrada za poslovodenje, ki ji ni bila izplačana, je utemeljen tudi zaključek, da "posojila" direktorici pomenijo izplačila nagrade za poslovodenje in zaključek, da so posojilne pogodbe navidezne in da prikrivajo izplačilo obdavčljivega dohodka. Da posojilne pogodbe ne odražajo resnične vsebine poslovnih dogodkov, s svojini navedbami potrjuje tudi tožeča stranka. Zato o vprašanju njihove (ne)verodostojnosti ne more biti spora. Ob ugotovljeni neverodostojnosti listin, je breme dokazovanja resnične vsebine poslovnih dogodkov na strani tožeče stranke. Tožbeni očitek, da je odločitev arbitrarna in utemeljena na domnevah, je zato neutemeljen, saj je odločitev utemeljena na presoji, da tožeča stranka z dokazovanjem zatrjevanega dejanskega stanja ni bila uspešna. Načelo sorazmernosti iz 6. člena ZDavP-2, na katerega se v tej zvezi sklicuje tožeča stranka, ureja uporabo ter izbiro ukrepov in pooblastil, ki jih ima davčni organ na voljo. Ta izbira mora iti v prid davčnemu zavezancu z izbiro zanj ugodnejšega ukrepa. Navedeno načelo pa se ne nanaša na p

Dokazovanje trditev, na podlagi katerih se davčna obveznost zmanjša, je na strani davčnega zavezanca. Dvom v resničnost trditev zato pomeni, da trditve ni uspel dokazati, s tem pa tudi ne dejstev, ki so podlaga za zmanjšanje davčne obveznosti. Neutemeljeno je tožnikovo sklicevanje na načelo sorazmernosti. Določba 6. člena ZDavP-2, po kateri davčni organ v dvomu odloči v korist zavezanca za davek, namreč davčnega organa ne zavezuje, da bi nedokazana dejstva štel za dokazana.

Izpodbijana odločba je ugotovitvena, kar pomeni, da z njo tožnici davčna obveznost ni bila odmerjena. Ugotavlja se zgolj njeno ravnanje v nasprotju z določbami ZDavP-2, ker v letih 2007 in 2008 davčnemu organu ni predložila pravilnih podatkov za odmero dohodnine. Zato so nerelavantni ugovori, ki se nanašajo na samo odmero davka. Ta bo namreč predmet obnovljenega postopka odmere dohodnine za posamezni leti. Podatki spisov ne potrjujejo tožbenih trditev o neizvedbi predloženih dokazov. V razlogih izpodbijane odločbe namreč prvostopenjski davčni organ ob obrazloženi delni zavrnitvi dokaznih predlogov (zaslišanje prič) obrazloženo oceni vse pridobljene in po tožnici predložene listinske dokaze. Razlogi, s katerimi davčni organ utemeljuje dvom v resničnost zatrjevanih dejstev, so v izpodbijani odločbi izčrpno in prepričljivo obrazloženi, kar sodišču omogoča učinkovit preizkus zakonitosti izpodbijane odločitve. V konkretnem primeru gre torej za drugačno dokazno oceno od tiste, ki bi jo rada dosegla tožnica, ne pa za bistveno kršitev pravil postopka, kot tožnica zatrjuje v tožbi.

Na podlagi obsežnih dejanskih ugotovitev sodišče pritrjuje stališču davčnega organa, da je bil glavni namen, ki so ga zasledovali s prenosom opcijskih pravic na družbo v tujini, neplačilo davčnih obveznosti. S pogodbo so torej zasledovali pravne posledice, ki so v nasprotju s prisilnimi (davčnimi) predpisi. V zvezi s stališčem davčnega organa, da so opcijski upravičenci s prodajo opcij družbi, ki je v izključni lasti opcijskih upravičencev (z lastniškimi deleži, ki so sorazmerni deležu posameznega upravičenca v vseh prenesenih opcijah tako v času prodaje opcij, kot tudi v času, ko je opcije izvršila družba B.), opcije dejansko prodali sami sebi, tožeča stranka vztraja, da je sklicevanje na sodbo Vrhovnega sodišča G 4/2004 neutemeljeno. Pri tem se sklicuje na Pravno mnenje o navideznosti prenosa opcij, ki ga je predložila že v davčnem postopku in meni, da pogoji za spregled pravne subjektivitete družbe B. niso izpolnjeni. Stališče davčnega organa je ob ugotovitvi, da je bila družba B. ustanovljena izključno z namenom realizacije delniških opcij in da so nakup opcij z danim kreditom dejansko financirali opcijski upravičenci - prodajalci delniških opcij, po presoji sodišča ut

Kljub temu, da revident v tej zvezi trdi, da so razlogi izpodbijane pravnomočne sodbe o odločilnih dejstvih med seboj v nasprotju oziroma, da je o odločilnih dejstvih nasprotje o tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin in med samimi listinami, s čimer smiselno zatrjuje kršitvi po 1. točki prvega odstavka 85. člena ZUS-1 v zvezi s 14. in 15. točko drugega odstavka 339. člena ZPP, z obširnimi navedbami v II. točki revizije po vsebini izključno nedovoljeno polemizira s celotno dokazno oceno sodišča prve stopnje (drugi odstavek 85. člena ZUS-1). Cenitev je ugotovitveni postopek, v katerem se ugotavljajo dejstva, ki omogočajo davčnemu organu določiti verjetno davčno osnovo. Breme nasprotnega dokazovanja pa je na davčnem zavezancu, saj je on tisti, ki v skladu s šestim odstavkom 68. člena ZDavP-2 dokazuje, da je davčna osnova nižja.

Kršitve določb postopka ni mogoče utemeljevati z nasprotovanjem ugotovitvam glede dejanskega stanja, ali z mnenjem, da bi morale biti te ugotovitve drugačne, če bi se pravilno upoštevalo predložene dokaze. S takšnimi trditvami revident prikrito izpodbija ugotovljeno dejansko stanje, kar pa ni dovoljen revizijski razlog. Da bi šlo za bistveno kršitev določb postopka v smislu 14. točke drugega odstavka ZPP, mora biti možnost preizkusa sodbe popolnoma izključena, če obrazložitev kljub pomanjkljivostim še vedno dopušča preizkus, pa procesna kršitev ni podana. Davčni organ mora na podlagi 5. člena ZDavP-2 po uradni dolžnosti ugotoviti tudi dejstva, ki so za davčnega zavezanca ugodna. Primarno dokazno breme pa je na davčnemu zavezancu glede zniževanja z oceno določene davčne osnove, kjer gre za obrnjeno dokazno breme, saj davčni zavezanec izpodbija domnevo davčnega organa o njeni višini. Načelo sorazmernosti iz 6. člena ZDavP-2 ureja uporabo ter izbiro ukrepov in pooblastil, ki jih ima davčni organ na voljo. Ta izbira mora iti v prid davčnemu zavezancu z izbiro zanj ugodnejšega ukrepa, ne nanaša pa se na načelo na samo presojo dokazov in podajo dokazne ocene.

Iz določbe drugega odstavka 68. člena ZDavP-2 izhaja, da je cenitev ugotovitveni postopek, v katerem se ugotavljajo dejstva, ki omogočajo davčnemu organu določiti verjetno davčno osnovo. Verjetno se torej določi (le) davčna osnova, ki se mora približati resnični vrednosti. Po presoji Vrhovnega sodišča so pristojnosti davčnega organa za zasledovanje enakomerne obremenitve vseh davčnih zavezancev in s tem zasledovanje javnega interesa po učinkovitem pobiranju davkov kot bistvenem viru fiskalnih dohodkov primerne in ne posegajo nesorazmerno v položaj in pravice davčnih zavezancev. S tem je zagotovljeno sorazmerje (a fair balance) med javnim in zasebnim interesom. Načelo sorazmernosti ureja uporabo ter izbiro ukrepov in pooblastil, ki jih ima davčni organ na voljo. Ta izbira mora iti v prid davčnemu zavezancu z izbiro zanj ugodnejšega ukrepa, ne nanaša pa se načelo na samo presojo dokazov in podajo dokazne ocene. Pri 39. členu ZDavP-2 gre za izjemo iz 5. točke drugega odstavka 215. člena Zakona o bančništvu, po kateri dolžnost varovanja tajnosti bančnih podatkov ne velja, če tako določa zakon.

Tožbene navedbe, da se gospodarski subjekti lahko povsem svobodno odločajo, pri kom se bodo storitve najemale in po kakšni ceni, so pravilne. Vendar pa se pri vrednotenju posla upoštevajo vse okoliščine sklenjenega posla, tudi dejstvo, da gre za posel sklenjen med povezanima osebama in da do sklenitve takšnega posla ne bi prišlo na trgu med poslovno nepovezanimi osebami. Po presoji sodišča sta davčna organa tudi ta posel pravilno presojala po dejanski ekonomski vsebini, v skladu z določbo 6. člena ZDavP-2. Pri tem sta upoštevala pravilno tudi dejstvo, da so bile storitve tudi po tej pogodbi zgolj obračunane, plačane pa v manjšem obsegu.

Davčna osnova za odmero davka po petem odstavku 68. člena ZDavP-2 je ugotovljena razlika med vrednostjo premoženja (zmanjšano za obveznosti iz naslova pridobivanja premoženja), sredstev oziroma porabo sredstev in dohodki, ki so bili obdavčeni, oziroma dohodki, od katerih se davki ne plačajo. Cenitev je ugotovitveni postopek, v katerem se ugotavljajo dejstva, ki davčnemu organu omogočajo določiti verjetno davčno osnovo. Z oceno določena davčna osnova se zniža, če zavezanec za davek dokaže, da je nižja. Verjetno izkazana dejstva za znižanje davčne osnove ne zadoščajo. ZDavP-2 v 5. členu davčnemu organu ne nalaga, da mora po uradni dolžnosti iskati dejstva, ki so za zavezanca ugodna, saj je dokazno breme na zavezancu. Določba 6. člena ZDavP-2, po kateri v dvomu odloči v korist zavezanca, davčnega organa ne zavezuje, da bi nedokazana dejstva štel za dokazana.

Če je v konkretnem primeru jasno, da davčni zavezanec ocenjenih prihodkov z dejavnostjo, ki jo opravlja, ne more ustvariti brez s temi prihodki povezanimi odhodki, je treba upoštevati načelo davčnega postopka, zlasti načelo zakonitosti, materialne resnice in sorazmernosti (4., 5. in 6. člen ZDavP-2) ter oceno davčne osnove opraviti tako za prihodke kot tudi za odhodke.