166. člen ZDavP-2

Tožnica v tožbi ugotovitvam, na katerih temelji izpodbijani sklep, to je, da obstoji tožničin dolga iz naslova neplačanih prispevkov za socialno varnost, ne oporeka, pač pa se sklicuje na svoje slabo finančno stanje, ki pa ne predstavlja ovire za izdajo izpodbijanega sklepa, pač pa za njegovo izvršitev. Kot je tožnici pravilno pojasnila že toženka, je banka oz. hranilnica pri izvrševanju sklepa o davčni izvršbi dolžna upoštevati drugi odstavek 166. člena ZDavP-2, po katerem na dolžnikova denarna sredstva, ki jih ima pri bankah in hranilnicah iz naslova denarnih prejemkov, ki so izvzeti iz davčne izvršbe (159. člena ZDavP-2), oziroma je davčna izvršba nanje omejena (160. člena ZDavP-2), ni mogoče seči z davčno izvršbo, kolikor gre za prejemke, nakazane za tekoči mesec, oziroma je mogoče nanje seči le z upoštevanjem omejitev za tekoči mesec.

Neugodno finančno stanje ne predstavlja ovire za izdajo sklepa o izvršbi, je pa banka pri izvrševanju sklepa dolžna upoštevati določbe drugega odstavka 166. člena ter 159. in 160. člen ZDavP-2.

V primerih, ko davčni organ na podlagi zakona izterjuje druge denarne nedavčne obveznosti, je v skladu z določbo 146. člena ZDavP-2 izvršilni naslov odločba, sklep, plačilni nalog ali druga listina, opremljena s potrdilom o izvršljivosti, ki ga izda organ, pristojen za odmero obveznosti. Potrdilo o izvršljivosti, s katerim je opremljen plačilni nalog, ki se izvršuje, predstavlja potrdilo v smislu 179. člena ZUP, zato se ta okoliščina v skladu s prvim odstavkom 169. člena ZUP šteje za dokazano. Pri tem pa niti določbe ZDavP-2 niti določbe ZUP davčnemu organu ne dajejo pristojnosti, da bi preverjal pravilnost in zakonitost izdaje in vročanja ter, ali je potrditev izvršljivosti pravilna, temveč je to dolžnost tistega organa, ki je izvršilni naslov s potrdilom o njegovi izvršljivosti izdal.

Ugovor bistvenih kršitev pravil postopka ostaja zgolj na načelni ravni, brez kakršnekoli opredelitve, v čem naj bi bila kršitev pravil postopka podana. Zgolj splošni so tudi ugovori, s katerimi tožnik uveljavlja nepravilno uporabo materialnega prava in nepravilno oziroma nepopolno ugotovitev dejanskega stanja. Tako je povsem splošna in nekonkretizirana tožbena trditev, da je tožnik vse svoje obveznosti, ki se nanašajo na relevantno obdobje, plačeval redno in sproti ter da davčni organ ne bi smel s temi plačili poravnati morebitnih neplačanih obveznosti. Drugače (in podrobno obrazloženo), vključno s pravno podlago za odločitev, sledi iz izpodbijanega sklepa in iz drugostopenjske davčne odločbe, v katerih je konkretno navedeno, kako, kdaj in s katerimi plačili so se pokrivale posamezne obveznosti v zadevnem obdobju.

Za izdajo izpodbijanega sklepa je bil ključnega pomena predlog za izvršbo, ki ga je, opremljenega s klavzulo o izvršljivosti, davčni organ prejel s strani ZZZS kot predlagatelja izvršbe. Davčni organ je namreč vseskozi dolžan ravnati po podanem predlogu in zato že v davčnem postopku ni bilo mogoče upoštevati pritožbenih ugovorov, ki se nanašajo na podani predlog oziroma na izdano odločbo ZZZS, ki je podlaga za davčno izvršbo.

Iz tožbenih trditev izhaja, da so predmet davčne izvršbe dolžnikova denarna sredstva (za kar priloži sklep o davčni izvršbi), vendar pa hkrati tudi navaja, da dolžnik pri njej nima denarnih sredstev na računu, saj je bil transakcijski račun dolžnika pri tožeči stranki dne 9. 7. 2013 zaprt. Tožeča stranka torej ne zatrjuje, da ima na predmetu izvršbe, kot je opredeljen s sklepom o davčni izvršbi, torej na dolžnikovih denarnih sredstvih, ki jih ima na računih pri banki pravico, ki preprečuje izvršbo, temveč trdi, da dolžnik pri njej nima odprtega računa in zato tudi ne denarnih sredstev. Tožeča stranka s tožbenimi trditvami - četudi bi se izkazalo, da so resnične – ne more doseči pravne posledice, ki jo zahteva s tožbenima zahtevkoma.

Zbornični prispevek sam po sebi res ni davek. Ker je Kmetijsko gozdarska zbornica pravna oseba javnega prava (prvi odstavek 2. člena ZKGZ), katere cilji ustanovitve in delovanja so varovanje in zastopanje interesov kmetijstva, gozdarstva in ribištva; svetovanje posameznikom in pravnim osebam, ki opravljajo kmetijsko, gozdarsko in ribiško dejavnost ter pospeševanje gospodarnega in okolju prijaznega kmetovanja, gozdarstva in ribištva, je treba prispevek ne glede na to, da ne gre za davek, opredeliti kot javna sredstva.

Slabo finančno stanje dolžnika ni ovira za vodenje postopka izvršbe, je pa ovira za izvršitev izpodbijanega sklepa, saj mora banka, ko sklep izvršuje, upoštevati omejitve, ki jih v tej zvezi določa zakon.

Tožnik ne ugovarja nepravilnosti izpodbijanega sklepa o davčni izvršbi, pač pa poudarja svojo plačilno nezmožnost ter težko socialno in ekonomsko situacijo. To ni razlog za odpravo izpodbijanega sklepa, pač pa se pri sami izvršbi upošteva, da so posamezni denarni prejemki izvzeti iz izvršbe oziroma je davčna izvršba nanje omejena.

ZDavP-2 v določbah 159., 160. in 166. člena določa izvzetja iz izvršbe in omejitve z namenom, da se dolžniku pustijo sredstva, ki so nujna za preživetje.

S pritožbo zoper sklep o izvršbi ni mogoče izpodbijati izvršilnega naslova. Tožnik tako tudi v upravnem sporu, katerega predmet je presoja pravilnosti in zakonitosti izpodbijanega sklepa, ne more z uspehom uveljavljati ugovorov, ki se nanašajo na prekršek in na odmero izrečene sankcije. Slabo premoženjsko stanje tožnika in njegove družine ni okoliščina, od katere je odvisna uvedba postopka davčne izvršbe. V izvršilnem postopku je socialno stanje dolžnika varovano z zakonsko določenim izvzetjem in omejitvami izvršbe, ki so s sklicevanjem na določbe drugega in tretjega odstavka 166. člena ZDavP-2 v izpodbijanem sklepu upoštevane. Izpodbijani sklep ne vsebuje sredstva davčne izvršbe, niti banke in hranilnice, ki naj bi po sklepu (kot izhaja iz njegovega poimenovanja) zarubila tožnikova denarna sredstva. Zato je izrek neskladen z določbo 151. člena ZDavP-2.

Tožeča stranka v tožbi obširno navaja razloge, ki se nanašajo na vsebinsko odločitev o carinskem dolgu in o katerem je bilo že pravnomočno odločeno, zato sodišče v tem sporu ponovno teh razlogov ni presojalo. V prvostopenjski odločbi v izreku sicer res ni navedeno, kdo je carinski zavezanec, določno pa je naveden tožnik, ki je po odločbi Carinskega urada Koper, ki je izvršilni naslov, carinski zavezanec.

Glede na besedilo 1. odstavka 111. člena ZDavP-2 se za izdajo sklepa o zavarovanju izpolnitve davčne obveznosti ne zahteva utemeljen sum, da bi davčni zavezanec sam namenoma onemogočil ali precej otežil izpolnitev obveznosti, ampak zadošča obstoj objektivnih okoliščin, ki utemeljujejo pričakovanje, da bo izpolnitev oziroma plačilo davčne obveznosti onemogočeno oziroma precej oteženo. Pri tem posameznih okoliščin ni mogoče presojati izolirano, vsake zase, ampak jih je treba oceniti v povezavi z vsemi ostalimi ugotovljenimi dejstvi. Neutemeljen je ugovor, da je sklep nezakonit, ker iz njega ne izhaja, da bi prvostopenjski organ pri njegovi izdaji upošteval omejitve davčne izvršbe na denarna sredstva posameznika iz 2. in 3. odstavka 166. člena ZDavP-2. Katere omejitve (davčne izvršbe oziroma zavarovanja) iz omenjenega člena naj bi bile konkretno kršene, tožnik ne pojasni. Kolikor s tem ugovorom uveljavlja, da bi moral davčni organ v izreku sklepa o zavarovanju obvezno našteti vse možne, ob izdaji sklepa sicer šele hipotetične omejitve, tožniku ni mogoče pritrditi. Banka kot (profesionalni) ponudnik plačilnih storitev je zakonske omejitve pri izvrševanju sklepa o zavarovanju d

Med strankama je sporen obračun zamudnih obresti, in sicer datum, od katerega so bile obresti obračunane. Tožnik v tožbi navaja le, da datum obračuna obresti ni pravilen. Niti v tožbi niti v predhodnem postopku pa ni predložil izračuna oziroma višine obresti, ki bi se razlikovala od obračuna prvostopnega organa. Ker je drugostopni organ v svoji odločbi pojasnil, da je bil obračun izveden od datumov, kot jih navaja tožnik, ko je nastopila izvršljivost za posamezno obračunsko obdobje, ne glede na to, da so bili v obrestnem listu, poslanem tožniku, kot datumi, od katerih so bile obračunane obresti, navedeni datumi zapadlosti, je po presoji sodišča navedeni tožbeni ugovor zgolj pavšalen, saj ni izkazano, da izračun zamudnih obresti ni pravilen. V 166. členu ZDavP-2 je določeno, da davčni organ sklep o izvršbi na denarna sredstva, ki jih ima dolžnik pri bankah ali hranilnicah, vroči dolžniku ter bankam oziroma hranilnicam, pri katerih ima dolžnik denarna sredstva. Navedena določba podlage za ugovor, da bi moral izpodbijani sklep biti najprej vročen tožniku, ne daje, ampak po presoji sodišča zavezuje le, da mora biti sklep s strani davčnega organa odpravljen istočasno dolžniku i