143. člen ZDavP-2

Glede na posebnosti ureditve postopka izdaje sklepa o izvršbi se za zagotavljanje pravice do izjave (9. člen ZUP) v tem postopku ne uporablja posebni (ali skrajšani) ugotovitveni postopek, pač pa je treba dolžnika pred izdajo sklepa o izvršbi na primeren način obvestiti o davčnem dolgu in drugih okoliščinah, ki so predmet odločanja šele v sklepu o izvršbi in mu zagotoviti, da se pred izdajo sklepa (ki je glede na nesuspenzivnost pritožbe takoj izvršljiv in s katerim se že poseže v premoženje novega dolžnika) o tem lahko izjasni. Načeli zaslišanja in informiranja se v davčnem izvršilnem postopku ne raztezata na okoliščine, ki se ne nanašajo na izvršilni postopek (prim. prvi odstavek 292. člena ZUP in sedmi odstavek 157. člena ZDavP-2). Posledično se tudi davčni organ v izvršilnem postopku do tovrstnih izjav stranke ni dolžan opredeljevati.

Vložitev tožbe zoper izpodbijana sklepa je vsekakor pravno dejanje, ki zadosti pojmu "drugi posli in dejanja" iz 386. člena ZFPPIPP in ne vpliva na premoženje, kot je opredeljeno v prvem odstavku 10. člena ZFPPIPP in s tem na premoženje, ki po drugem odstavku 224. člena ZFPPIPP spada v stečajno maso. Poslovno in tudi procesno pa je po dikciji zakona omejeno zgolj razpolaganje s premoženjem, ki spada v stečajno maso, zato tožnikova poslovna in s tem tudi procesna sposobnost v konkretnem primeru ni omejena. Davčni organ je z izpodbijanim sklepom 2021 pravilno zavrgel tožnikovo zahtevo za delno ustavitev izvršbe po sklepu o davčni izvršbi z dne 27. 6. 2013, saj tožnik ni imel pravnega interesa za ustavitev že ustavljenega postopka izvršbe. V skladu z 2. točko prvega odstavka 129. člena ZUP organ s sklepom zahtevo zavrže, če vložnik v vlogi ne uveljavlja kakšne svoje pravice ali pravne koristi. Z izdajo vsakega od navedenih aktov je bilo zastaranje izterjave davka pretrgano, zato tožnikova navedba, da davčni organ ni opravil nobenega procesnega dejanja, ki bi pretrgalo zastaranje, ne drži. Zastaranje izvršitve terjatve po odločbi o davčnem inšpekcijskem nadzoru 061

V času izdaje izpodbijanega sklepa so bili izpolnjeni pogoji za začetek izvršbe, saj je plačilni nalog postal izvršljiv 4. 8. 2021, tožnik pa do dneva izdaje sklepa o izvršbi svojih obveznosti ni poravnal (da bi svoje obveznosti poravnal tožnik ne zatrjuje niti v tožbi). Sklep o izvršbi ima tudi vse obvezne sestavine po ZDavP-2. Slabe finančne in socialne razmere pa tudi ne morejo vplivati na pravilnost in zakonitost izpodbijanega sklepa.

Davčni organ preveri, ali izvršilni naslov izpolnjuje vse pogoje in nato na tej podlagi uvede postopek davčne izvršbe. Na podlagi navedenega sodišče ugotavlja, da izpodbijani sklep izpolnjuje pogoje, v skladu s katerim davčni organ postopa, ko izterjuje druge denarne nedavčne obveznosti (to je veljavni izvršilni naslov, opremljen s potrdilom o izvršljivosti) ter da ima sestavine, določene v 151. členu ZDavP-2.

Pravilnost in zakonitost izpodbijanega sklepa o davčni izvršbi se presoja po dejanskem in pravnem stanju v času njegove izdaje, zato za odločitev ni relevantna okoliščina, da so bili izvršilni naslovi kasneje (torej po izdaji izpodbijanega sklepa) pravnomočno odpravljeni, spremenjeni ali razveljavljeni, ne dejstvo, da je bila pri Ustavnem sodišču vložena zahteva za presojo ustavnosti 11. točke 105. člena ZDoh-2, prav tako pa tudi ne tožničini ugovori, ki se nanašajo na pravilnost in zakonitost izvršilnih naslovov ter na postopke njihove izdaje. Kasneje nastale okoliščine so namreč lahko relevantne le v okviru instituta ustavitve davčne izvršbe (glej 155. člen ZDavP-2, zlasti tudi 5. točko prvega odstavka tega člena), ko se s sklepom o ustavitvi davčne izvršbe odpravijo oziroma razveljavijo že izvršena dejanja v postopku davčne izvršbe (nato pa tej odločitvi ustrezno odpravijo njihove posledice).

Tožnik zatrjuje, da so s sklenjeno sodno poravnavo in s koncem stečajnega postopka prenehale vse njegove obveznsti, med njimi tudi terjatev prvostopenjskega organa kot izhaja iz izpodbijanega sklepa o davčni izvršbi. V času izdaje izpodbijanega sklepa so obstajali ustrezni izvršilni naslovi za obveznosti, tj. izvršljivi obračuni za socialne prispevke. Toženka je utemeljeno začela postopek o davčni izvršbi zoper tožnika, takrat je bil postopek osebnega stečaja zoper tožnika že v teku, terjatve pa so nastale po začetku stečajnega postopka in ne pred začetkom, da bi jih morala toženka prijaviti, kot to zmotno trdi tožnik. Toženki zaradi začetega stečaja ni bilo treba prekiniti postopka osebnega stečaja, saj neplačane obveznosti stečajnega dolžnika, kljub osebnemu stečaju, ne prenehajo. Omejitev poslovne sposobnosti zaradi uvedbe postopka osebnega stečaja posotpka zato ne vpliva na upravne postopke, kjer predmet postopka ni omejen na razpolaganje s premoženjem.

Neutemeljen je tožnikov ugovor, da ga organ v postopku izdaje sklepa o davčni izvršbi ni zaslišal in mu ne omogočil, da bi se izjavil o dejstvih pred izdajo akta, izvedel pa tudi ni obravnave v zadevi. Izpodbijan sklep je izdan v skrajšanem ugotovitvenem postopku, saj se da stanje zadeve ugotoviti na podlagi uradnih podatkov, ki jih ima organ, in zato ni treba posebej zaslišati stranke za zavarovanje njenih pravic oziroma pravnih koristi, prav tako pa ne opraviti obvezne ustne obravnave. Za začetek davčne izvršbe je bistveno, da obstaja izvršljiv izvršilni naslov ter da obveznost, ki je terjana iz izvršilnih naslovov, še ni bila poravnana. ZDavP-2 je v odnosu do ZUP, ki se uporablja subsidiarno, lex specialis, v tem primeru ne predvideva zaslišanja tožnika oziroma izvedbe obravnave v taki zadevi, tožnik pa niti v pritožbi ni ugovarjal, da bi obveznost že poravnal oz. ni ugovarjal izvršljivosti terjatve.

Na obveznosti iz naslova prispevkov, ne glede na to, kdaj so nastale (v konkretnem primeru se izvršilni naslovi, ki so bili podlaga za izdajo izpodbijanega sklepa o davčni izvršbi, nanašajo na celotno obdobje od avgusta 2010 do avgusta 2019), odpust obveznosti v okviru pravnomočno zaključenega postopka osebnega stečaja skladno s 408. členom ZFPPIPP v zvezi z drugim odstavkom 21. člena ZFPPIPP ne vpliva.

Po presoji sodišča je davčni organ utemeljeno pričel davčno izvršbo zoper tožnico, saj je iz knjigovodske evidence davčnega organa izhajalo, da tožnica v predpisanem roku ni poravnala svojih obveznosti iz naslova odločbe o odmeri prispevkov za socialno varnost.

V primeru, ko v postopku osebnega stečaja nad notarjem kot zasebnikom do odpusta obveznosti ni prišlo, stečajni dolžnik upnikom za neplačane obveznosti odgovarja tudi po zaključku stečajnega postopka. Te obveznosti lahko poravna prostovoljno ali pa prisilno v postopku (civilne ali davčne) izvršbe, ki ga lahko upniki po koncu stečajnega postopka vodijo zoper njega za vse neplačane terjatve - tako tiste iz osebne kot tudi tiste iz poslovne sfere, za katere zasebnik kot fizična oseba odgovarja z vsem svojim premoženjem.

Tožeča stranka je dolgovani znesek, ki izhaja iz izvršilnega naslova, poravnala po izdaji sklepov o izvršbi. V tem primeru davčni organ po uradni dolžnosti ali na zahtevo stranke v skladu s 1. točko prvega odstavka 155. člena ZDavP-2 ustavi izvršbo. Ni pa ta okoliščina razlog za odpravo izpodbijanih sklepov o davčni izvršbi. V upravnem sporu presoja sodišče pravilnost in zakonitost izpodbijanih aktov, v konkretnem primeru sklepov o davčni izvršbi, v času njihove izdaje.

Tožnica ne trdi, da bi bili podatki iz te preglednice nepravilni, da v njej navedeni naslovi niso izvršljivi, da bi te obveznosti (pravočasno) izpolnila, niti denimo, da bi bile zastarane (celo nasprotno, v tožbi izrecno zahteva, naj se jo preneha terjati, a ne zaradi zastaranja, ampak ker ni ničesar dolžna oz. ker ni dolga). Davčna izvršba se tako nadaljuje na podlagi izvršilnih naslovov, na katere je davčni organ, ki opravlja izvršbo, vezan.

V konkretni zadevi se je obseg pravne dobrote spremenil, še preden se je proti tožniku začel postopek osebnega stečaja, in se do končanja stečaja zoper njega ni spreminjal več, zato je tožnik že od pridobitve položaja stečajnega dolžnika vedel, v kakšnem obsegu bo lahko upravičen do pravne dobrote odpusta obveznosti, če bodo za njen izrek sploh izpolnjeni zakonski pogoji. Ker odpust obveznosti nobene od terjatev, ki so predmet izpodbijanega sklepa o izvršbi (terjani so prispevki za socialno varnost za zasebnike) odpust obveznosti ne učinkuje niti za zakonske zamudne obresti od takšnih terjatev.

Zato je pravilno, da se je ugotavljalo, ali je obstajala podlaga za posamezna plačila oziroma ali je na dan 8. 10. 2020 obstajal dolžni znesek obveznosti in v kolikšni višini. V času izdaje prvotnega sklepa pa je odločba z dne 7. 12. 2015, ki predstavlja izvršilni naslov, obstajala, saj je bila odločba pritožbenega organa izdana šele 29. 10. 2020, čemur tožnik niti ne ugovarja. To pa posledično pomeni tudi, da je dolžnikov dolžnik, Specializirano državno tožilstvo RS, imel dolžnost prvotni sklep z dne 8. 10. 2020 izvršiti v višini 2.946,12 EUR.

Na podlagi izpodbijanega sklepa ne preide na dediča sama davčna izvršba (saj se sklep o dovolitvi izvešbe ne glasi nanj), preidejo pa na dediča obveznosti, ki so s tem sklepom nastale (npr. obveznost plačila stroškov). V postopku davčne izvršbe je bistveno le, da je izvršilni naslov postal izvršljiv. Tožnik ne zatrjuje, da bi bile terjane obveznosti do dneva izdaje izpodbijanega sklepa že poravnane, niti konkretno ne uveljavlja drugih ugovorov, ki bi se nanašali na sam postopek davčne izvršbe, zato je bila po presoji sodišča uvedba postopka izvršbe utemeljena.

Glede vrstnega reda poplačil posameznih tožnikovih obveznosti prvostopenjski organ ni ravnal samovoljno, marveč je pravilno upošteval določbe relevantnega zakona o davčnem postopku glede vrstnega reda poplačil.

Ne s pritožbo zoper sklep o izvršbi ne s tožbo v upravnem sporu zoper sklep o davčni izvršbi ni mogoče izpodbijati samega izvršilnega naslova.

Za postopek davčne izvršbe je bistvena izvršljivost izvršilnega naslova. Če je izvršilni naslov izvršljiv, obveznost pa neporavnana, ni ovire za to, da davčni organ z namenom izterjave neplačanih obveznosti izda sklep o davčni izvršbi in s tem začne postopek davčne izvršbe zoper dolžnika. Glede na to, da z izvršilnim naslovom tožniku naložena terjatev globe ni bila poravnana v roku, je predlagatelj izvršbe potrdil izvršljivost izvršilnega naslova in organu prve stopnje podal predlog za izterjavo, ta pa je na podlagi tako prejetega predloga ravnal pravilno, ko je izdal izpodbijani sklep o davčni izvršbi.

Davčni organ je ugotovil resnično dejansko stanje in je v ta namen ugotoviti vsa dejstva, ki so pomembna za zakonito in pravilno odločbo. Svojo odločitev je tudi jasno obrazložil in utemeljil razloge za sprejeto odločitev. Akt, izdan v upravnem postopku, je ustrezno obrazložen, tako da ni prišlo do kršitve tožnikove pravice do pravnega varstva. Tožbene navedbe, da so bile v postopku izdaje izpodbijanega sklepa kršene določbe Ustave, EKČP, ZDavP-2 in ZUP, so nekonkretizirane in ne presegajo prepisa citiranih pravnih norm. V pritožbi zoper sklep o davčni izvršbi tožnik nima možnosti ugovora zoper izvršilni naslov, na podlagi katerega je izdan izpodbijani sklep o dovolitvi izvršbe, druge ugovore zoper izdani sklep o izvršbi pa je tožnik podal in jih je tako toženka kot sodišče obravnavalo.

Na terjatve upnikov do dolžnika, ki so nastale po začetku postopka osebnega stečaja, odpust obveznosti ne vpliva. V obravnavanem primeru se izterjuje obveznost iz naslova preveč izplačane družinske pokojnine tožniku za obdobje od 3. 2. 2014 do 28. 2. 2014, ki je bila tožniku naložena v plačilo z odločbo ZPIZ, izdano 23. 4. 2014, ki je postala izvršljiva 13. 8. 2014. Šele z odločbo ZPIZ, izdano 23. 4. 2014, izvršljivo 13. 8. 2014, je bilo ugotovljeno, da je tožnik prejel preveč plačano družinsko pokojnino za mesec februar 2014, kar pa je po uvedbi osebnega stečaja tožnika (2. 4. 2014). Glede na navedeno, je imel davčni organ pravno podlago za izdajo izpodbijanega sklepa in je ta pravilen in zakonit.