156. člen ZDavP-2

Čeprav se določba 356. člena OZ o zastaranju judikatnih terjatev uporablja tudi za terjatve, ki so bile ugotovljene z odločbo drugega pristojnega organa, je treba pri presoji zastaranja obravnavane terjatve iz naslova vračila preveč izplačane družinske pokojnine upoštevati specialno ureditev Zakona o davčnem postopku (ZDavP-2), ki postopek za izterjavo obveznosti ureja tudi za terjatve, ki izvirajo iz odločb ZPIZ. ZDavP-2 v zvezi s tem vsebuje specialno ureditev vprašanja zastaranja pravice do izterjave navedenih terjatev, ki izključuje splošno ureditev po OZ. Takšno stališče je v sklepu X Ips 33/2019 z dne 20. 5. 2020 sprejelo tudi Vrhovno sodišče RS.

Neutemeljen je tožnikov ugovor, da ga organ v postopku izdaje sklepa o davčni izvršbi ni zaslišal in mu ne omogočil, da bi se izjavil o dejstvih pred izdajo akta, izvedel pa tudi ni obravnave v zadevi. Izpodbijan sklep je izdan v skrajšanem ugotovitvenem postopku, saj se da stanje zadeve ugotoviti na podlagi uradnih podatkov, ki jih ima organ, in zato ni treba posebej zaslišati stranke za zavarovanje njenih pravic oziroma pravnih koristi, prav tako pa ne opraviti obvezne ustne obravnave. Za začetek davčne izvršbe je bistveno, da obstaja izvršljiv izvršilni naslov ter da obveznost, ki je terjana iz izvršilnih naslovov, še ni bila poravnana. ZDavP-2 je v odnosu do ZUP, ki se uporablja subsidiarno, lex specialis, v tem primeru ne predvideva zaslišanja tožnika oziroma izvedbe obravnave v taki zadevi, tožnik pa niti v pritožbi ni ugovarjal, da bi obveznost že poravnal oz. ni ugovarjal izvršljivosti terjatve.

KZ-1 v 75. členu predpisuje različne načine odvzema premoženjske koristi, in sicer na stopnjevit oz. zaporeden način: primarno se po prvem odstavku odvzame sama premoženjska korist, podredno, če to ni mogoče, pa premoženje, ki ji ustreza; sekundarno pa se po drugem odstavku, če ni mogoč odvzem na primarni način, uporabi nadomestni odvzem drugega obstoječega premoženja. Tako bi po presoji sodišča torej moralo biti razjasnjeno tudi, ali je v tožnikovem primeru njegova obveznost po drugem odstavku 75. člena KZ-1 že podvržena prisilni izterjavi. Glede na vse navedeno se izpodbijanega sklepa po presoji sodišča ne da preizkusiti, saj njegov izrek ni razumljiv glede ugotovitve po 3. točki 151. člena ZDavP-2 ter ker ne vsebuje razlogov o izpolnjenosti procesne predpostavke za meritorno odločanje, ki je bila po prvem odstavku 146. člena ZDavP-2 vprašljiva, in, kolikor procesne predpostavke so podane, o odločilnem dejstvu glede dospelosti izterjevane terjatve.

Tožnik je ves čas vedel, za kateri izvršilni naslov gre. Sodišče posledično zavrača tožnikove ugovore, da je bil izpodbijani sklep izdan brez ustrezne pravne podlage, tj. izvršilnega naslova. Toženka s spremembo izreka izpodbijanega sklepa ni spremenila izvršilnega naslova, saj je na podlagi pooblastila iz 251. člena ZUP odpravila pomanjkljivosti v navedbi posameznih podatkov na podlagi podatkov upravnega spisa, sam izvršilni naslov, na podlagi katerega je tožniku bil izdan izpodbijani sklep, pa je bil ves čas isti.

FURS začne davčno izvršbo, če davek ni plačan v zakonsko predpisanih rokih. V skladu s 156. členom ZDavP-2 postopa v skladu s tem delom zakona tudi, kadar na podlagi zakonskega pooblastila opravlja izvršbo drugih denarnih nedavčnih obveznosti. To pomeni, da je FURS poleg izterjave davčnih obveznosti pristojen tudi za izterjavo drugih denarnih nedavčnih obveznosti, med katere sodijo tudi vračila preveč plačanih javnih sredstev. Gre predvsem za obveznosti, ki jih na primer z upravnim aktom odmerijo organi, pristojni za odmero posamezne obveznosti. Mednje sodita tudi vdovska pokojnina in letni dodatek. Če davčni organ na podlagi zakona izterjuje druge denarne nedavčne obveznosti, je izvršilni naslov odločba, sklep, plačilni nalog ali druga listina, opremljena s potrdilom o izvršljivosti, ki ga izda organ, pristojen za odmero te obveznosti (prvi odstavek 146. člena ZDavP-2). Vrhovno sodišče je v primerljivi zadevi, ko je šlo za izterjavo neupravičeno izplačane družinske pokojnine in varstvenega dodatka, že odločilo, da ZDavP-2 ureja izvršilni postopek oziroma izterjavo obveznosti tudi za terjatve iz odločb Zavoda. Pravna podlaga za to je v 156. členu ZDavP-2 v povezavi s 159.

V zvezi z navedbo tožnika, da se ni izvedel noben pravdni postopek, v katerem bi bilo ugotovljeno, da je dolžnik, sodišče ugotavlja, da ima davčni organ skladno s 146. členom v zvezi s 156. členom ZDavP-2 pristojnost za izterjavo drugih denarnih nedavčnih obveznosti, kamor spadajo tudi stroški postopka - sodna taksa, ki je določena v izvršilnem naslovu. Sodišče pritrjuje tožniku, da davčni organ ne predstavlja sodne veje oblasti, a ima za postopek davčne izvršbe zakonsko pooblastilo v prej navedenih členih ZDavP-2.

Zastaralni roki iz ZDavP-2 veljajo le glede absolutnega zastaranja dokončne izvršitve globe, medtem ko sta glede začetka izvrševanja globe relevantna zastaralna roka, določena v prvem oziroma tretjem odstavku 44. člena ZP-1. Globa se začne izvrševati z izdajo sklepa o davčni izvršbi.

Sodišče presoja zakonitost delovanja organov po zakonodaji in vsebini listinskega gradiva, ki je veljala v času odločanja. Kolikor pa se kasneje izkaže, da je bil posamezni izvršilni naslov odpravljen, spremenjen ali razveljavljen, lahko stranka v nadaljevanju predlaga ustavitev davčne izvršbe in odpravo oziroma razveljavitev že opravljenih dejanj v predmetnem postopku izvršbe v smislu 155. člena ZDavP-2.

Po presoji sodišča je prvostopenjski organ utemeljeno začel davčno izvršbo ter ravnal pravilno in zakonito, ko je izdal izpodbijani sklep, saj so bile za začetek izvršbe izpolnjene vse procesne predpostavke. Obstajal je namreč izvršilni naslov, opremljen s potrdilom o izvršljivosti, iz katerega izhaja, da je postal izvršljiv, tožnik pa terjane obveznosti nedvomno ni poravnal.

Po določbah ZUP je pritožba dovoljena samo zoper odločbo, to je akt, s katerim je bilo odločeno o pravicah, obveznostih ali pravnih koristih stranke, ter zoper tiste sklepe, zoper katere je to izrecno določeno. Zoper opomin, ki ni nič od navedenega, torej pritožba ni dovoljena, zato je odločitev, da se ta kot neutemeljena zavrže, pravilna.

Ker ZDavP-2 ne prepoveduje izdajanja različnih sklepov o izvršbi glede na različna sredstva izvršbe, z izdajo novega sklepa o izvršbi z drugim izvršilnim sredstvom ne gre za ponovno odločanje o isti stvari.

Tretji odstavek 125. člena ZDavP-2 določa, da pravica do izterjave davka zastara v petih letih od dneva, ko bi ga bilo treba plačati (relativni rok), pri čemer tek zastaranja pravice do izterjave davka pretrga vsako uradno dejanje davčnega organa z namenom davčne izvršbe in o kateri je bil tožnik obveščen (drugi odstavek 126. člena ZDavP-2) in začne po pretrganju zastaranje znova teči ter se čas, ki je potekel pred pretrganjem, ne šteje v zastaralni rok (četrti odstavek 126. člena ZDavP-2). Izpodbijani sklep o izvršbi je bil izdan 11. 1. 2018 (vročen 30. 1. 2018), kar pomeni, da je izdan v danem petletnem roku od dneva pretrganja zastaranja in v danem desetletnem absolutnem roku od dneva, ko je zastaranje prvič začelo teči.

Zastaranje terjatev, ki so bile ugotovljene z odločbo Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije, začne teči prvi dan po izvršljivosti te odločbe. Kdaj zastara pravica do izterjave terjatve vračila preplačil na podlagi odločbe Zavoda, ZPIZ-2 ne ureja, vendar pa ni mogoče uporabiti splošnih določb OZ, ki z izterjavo v davčnih postopkih niso v ničemer povezane, temveč je treba tudi za nedavčne denarne obveznosti, ki se izterjujejo na podlagi ZDavP-2, analogno uporabiti pravilo zastaranja izterjave davčnih obveznosti iz tega specialnega zakona. To pravilo tudi sicer velja v povezavi z drugimi odločbami Zavoda pri pobiranju in izterjavi prispevkov, skladno z drugim odstavkom 159. člena ZPIZ-2 ter s tretjim odstavkom 3. člena ZDavP-2. Zato je torej treba glede vprašanja zastaranja pravice do davčne izvršbe tudi v tem primeru uporabiti člene 125. do 126. a ZDavP-2. Pravica do izterjave vračila preveč plačanih sredstev, ki izhaja iz odločbe Zavoda (upnika), zastara v petih letih od takrat, ko je navedena obveznost nasproti revidentki (dolžnici) začela učinkovati, torej od njene izvršljivosti.

S pritožbo zoper sklep o davčni izvršbi je mogoče uveljavljati ugovor, da je obveznost v celoti ali delno prenehala po izdaji izvršilnega naslova in pred izdajo sklepa o davčni izvršbi. Ta ugovor je tožnik v pritožbenem postopku uveljavljal z navedbo, da je obveznost po izvršilnem naslovu prenehala na drugi podlagi (s sklenitvijo in izpolnitvijo dogovora o ureditvi medsebojnih razmerij). V tej zvezi izpolnitev obveznosti v višini 11.000,00 EUR ni sporna, saj obveznost v tem delu ni predmet izterjave po izpodbijanem sklepu. Spora tudi ni, da obveznost v preostalem delu (v znesku 1.800,01 EUR) v času izdaje izpodbijanega sklepa ni bila poravnana. Tožnik namreč zatrjuje, da je prenehala po dogovoru s potrošnico, kar v postopku davčne izvršbe ni pravno upoštevno, saj stranke ne morejo spreminjati obveznosti, ki so jim na podlagi prisilnih predpisov v javnem interesu naložene z upravnimi odločbami.

Tožnik v tožbi izpodbija izvršilni naslov, to je sklep Inšpektorata z dne 13. 5. 2014. Vendar pa v postopku davčne izvršbe tožnik ne more izpodbijati samega izvršilnega naslova. V času izdaje izpodbijanih sklepov je obstojal veljaven in izvršljiv izvršilni naslov, v katerega ni mogoče posegati. Tožnik bi navedeni izvršilni naslov, to je sklep Inšpektorata moral izpodbijati v drugih postopkih, to je v postopkih zoper predlagatelja izvršbe, to je Inšpektorat. Kot pa izhaja iz tožnikovih navedb, tožnik v navedenih postopkih s pravnimi sredstvi zoper sklep Inšpektorata z dne 13. 5. 2014 ni bil uspešen. Šele, če bi bila tožba vložena zoper dokončni upravni akt, s katerim se posega v pravni položaj tožnika (prvi odstavek 2. člena ZUS-1) in ne bi bile podane procesne ovire iz prvega odstavka 36. člena ZUS-1, kot je to v konkretnem primeru, bi sodišče zadevo obravnavalo, pri čemer bi bilo dolžno ravnati po drugem odstavku 37. člena ZUS-1, ki določa, da sodišče na ničnost pazi po uradni dolžnosti ves čas postopka.

Res je sicer, da so bili sklepi o davčni izvršbi v času njihove izdaje upravičeni (zanje je obstojal veljavni pravni naslov), vendar pa ni mogoče mimo dejstva, da je bil kasneje veljavni pravni naslov, na podlagi katerega so bili navedeni sklepi izdani, razveljavljen. Ob navedenem dejstvu ni mogoče pritrditi stališču davčnega organa, da iz razloga, ker so bili omenjeni sklepi o izvršbi v času njihove izdaje upravičeni, naj bi dolžnik moral plačati tudi vse stroške davčne izvršbe. V obravnavanem primeru se je namreč kasneje izkazalo, da so bili sklepi o izvršbi izdani neupravičeno, zaradi česar v takem primeru dolžnik – tožnik ni tisti, ki bi moral plačati vse stroške davčne izvršbe. V takem primeru gre za situacijo iz tretjega odstavka 152. člena ZDavP-2, iz katerega izhaja, da v takem primeru nosi stroške neupravičene izvršbe predlagatelj izvršbe.

V upravnem sporu tožnik izvršilnih naslovov ne more izpodbijati, ker sta postala izvršljiva dne 3. 7. 2010 (sodba Okrajnega sodišča v Brežicah) oz. dne 9. 9. 2013 (sklep Carinskega urada). Prvostopenjski organ tako v postopku davčne izvršbe ni pristojen preverjati vročitve izvršilnega naslova tožniku in posledično izvršljivost le-tega, temveč ima zgolj pristojnost, da na podlagi izvršilnega naslova, ki je opremljen s potrdilom o izvršljivosti (kar pomeni, da je bil tožniku vročen in je imel možnost seznanitve z njim), začne za obveznost, ki ni bila plačana v predpisanem roku, davčno izvršbo. Izvrševanje izrečenih stroškov postopka se je začelo s sklepom o davčni izvršbi z dne 12. 1. 2011, torej pred potekom dveletnega relativnega zastaralnega roka iz prvega odstavka 44. člena ZP-1, ter nadaljevalo s sklepom o davčni izvršbi z dne 5. 9. 2013. Izpodbijani sklep je bil tako izdan pred potekom zastaralnih rokov za dokončanje pravočasno začete izvršbe po določbah ZDavP-2, na katere napotuje četrti odstavek 44. člena ZP-1. Relativno zastaranje pravice do izterjave pretrga oz. prekine vsako dejanje, namenjeno izterjavi, kar sklep o davčni izvršbi nedvomno je.

Glede na davčno izvršbo za izterjavo neplačane sodne takse je toženka pravilno uporabila določbe ZST-1 o zastaranju in ugovor zastaranja zavrnila kot neutemeljen. V 9. členu ZST-1 je določeno, da pravica zahtevati plačilo sodne takse zastara v petih letih po zapadlosti takse v plačilo. Zastaranje pravice zahtevati plačilo takse oziroma prisilno izterjavo takse prekine vsako uradno dejanje pristojnega organa, katerega namen je plačilo oziroma izterjava takse. Zastaranje pa nastopi v vsakem primeru v desetih letih po zapadlosti takse v plačilo. Ugovor, da bi bilo potrebno upoštevati določila ZP-1 je torej neutemeljen.

Postopek začetka izvrševanja globe se mora začeti znotraj štiriletnega roka v skladu s 44. členom ZP-1, pri čemer pa nadaljevanje izvrševanja poteka v teku zastaralnih rokov, ki jih določa zakon, ki ureja davčno izvršbo. 44. člen ZP-1 je bil spremenjen, četrti odstavek 44. člena je bil dodan v ZP-1 s spremembo ZP-1H dne 13. 3. 2013, vendar iz prehodnih določb Zakona o spremembah in dopolnitvah ZP1-H izhaja, da se določba novega četrtega odstavka 44. člena zakona uporablja za vse sankcije za prekrške, ki do uveljavitve tega zakona še niso bile izvršene. Če storilec ponujene alternativne možnosti plačila globe ne izkoristi (tako, da naloge v splošno korist ne opravi), se globa izterja v celoti. V vsakem primeru pa je treba začetek izvrševanja globe v tem primeru šteti od izdanega sklepa o nadomestitvi globe, saj je ravno sklep o nadomestitvi globe v tem primeru dejanje, ki meri na izvršitev sankcije. V času trajanja stečajnega postopa zastaranje ni teklo in je začelo ponovno teči po davčnih predpisih, to je po pravnomočnem zaključku stečajnega postopka.

Po prvem odstavku 44. člena ZP-1 se izrečene sankcije za prekršek ne smejo začeti izvrševati, če pretečeta dve leti od dneva, ko je odločba, s katero je bila sankcija izrečena, postala pravnomočna. Glede na datum pravnomočnosti izvršilnega naslova (19. 5. 2011) je ugovor zastaranja neutemeljen, saj se je izvrševanje izrečene globe začelo s sklepom o davčni izvršbi z dne 10. 4. 2013 in torej pred potekom dveletnega relativnega zastaralnega roka iz prvega odstavka 44. člena ZP-1, izpodbijani sklep pa je izdan pred potekom zastaralnih rokov za dokončanje pravočasno začete izvršbe po določbah ZDavP-2, na katere napotuje četrti odstavek 44. člena ZP-1. Zastaranje izvršitve izrečene globe je v celoti urejeno v določbah ZP-1 in ZDavP-2, zato tožeča stranka ne more uspeti s sklicevanjem na ureditev zastaranja po drugih predpisih.