157. člen ZDavP-2

Sklep o davčni izvršbi se izda v davčnem izvršilnem postopku kot posebnem upravnem postopku, v katerem se ne uporabljajo pravila za posebni ali skrajšani ugotovitveni postopek. Davčni organ zato ni dolžan obrazložiti, v kakšnem postopku je izdal sklep oziroma v kakšni obliki je stranki zagotovil pravico do izjave. Odsotnost takšne opredelitve v sklepu o izvršbi zato tudi ne more pomeniti, da sklepa ni mogoče preizkusiti. Mora pa davčni organ pravico do izjave na primeren način zagotoviti in se v obrazložitvi sklepa opredeliti do navedb stranke, ki so dejansko relevantne z vidika predmeta odločanja v tem postopku (prvi odstavek 292. člena ZUP in sedmi odstavek 157. člena ZDavP-2).

Glede na posebnosti ureditve postopka izdaje sklepa o izvršbi se za zagotavljanje pravice do izjave (9. člen ZUP) v tem postopku ne uporablja posebni (ali skrajšani) ugotovitveni postopek, pač pa je treba dolžnika pred izdajo sklepa o izvršbi na primeren način obvestiti o davčnem dolgu in drugih okoliščinah, ki so predmet odločanja šele v sklepu o izvršbi in mu zagotoviti, da se pred izdajo sklepa (ki je glede na nesuspenzivnost pritožbe takoj izvršljiv in s katerim se že poseže v premoženje novega dolžnika) o tem lahko izjasni. Načeli zaslišanja in informiranja se v davčnem izvršilnem postopku ne raztezata na okoliščine, ki se ne nanašajo na izvršilni postopek (prim. prvi odstavek 292. člena ZUP in sedmi odstavek 157. člena ZDavP-2). Posledično se tudi davčni organ v izvršilnem postopku do tovrstnih izjav stranke ni dolžan opredeljevati.

Pravilnost in zakonitost izpodbijanega sklepa o davčni izvršbi se presoja po dejanskem in pravnem stanju v času njegove izdaje, zato za odločitev ni relevantna okoliščina, da so bili izvršilni naslovi kasneje (torej po izdaji izpodbijanega sklepa) pravnomočno odpravljeni, spremenjeni ali razveljavljeni, ne dejstvo, da je bila pri Ustavnem sodišču vložena zahteva za presojo ustavnosti 11. točke 105. člena ZDoh-2, prav tako pa tudi ne tožničini ugovori, ki se nanašajo na pravilnost in zakonitost izvršilnih naslovov ter na postopke njihove izdaje. Kasneje nastale okoliščine so namreč lahko relevantne le v okviru instituta ustavitve davčne izvršbe (glej 155. člen ZDavP-2, zlasti tudi 5. točko prvega odstavka tega člena), ko se s sklepom o ustavitvi davčne izvršbe odpravijo oziroma razveljavijo že izvršena dejanja v postopku davčne izvršbe (nato pa tej odločitvi ustrezno odpravijo njihove posledice).

Seznam izvršilnih naslovov ugotavlja skupno višino davčnega dolga po posameznih izvršilnih naslovih in ga skupaj z zamudnimi obrestmi nalaga dolžniku v plačilo. Pri tem v skladu z načelom stroge formalne legalitete v izvršilnem postopku ni mogoče izpodbijati izvršilnega naslova. To pomeni, da tudi če bi pri sestavi seznama izvršilnih naslovov prišlo do napačne navedbe dolgovanih zneskov ali če bi se nanj uvrstili izvršilni naslovi, ki se na dolžnika ne nanašajo, tega v izvršilnem postopku ne bi bilo mogoče izpodbijati. Po presoji Vrhovnega sodišča opisano razlogovanje kaže na to, da ima seznam izvršilnih naslovov pravno naravo upravnega akta ne glede na to, ali se glasi na drugega dolžnika kot predhodni izvršilni naslovi ali na istega, kot v konkretnem primeru. Opredelitev seznama izvršilnih naslovov kot upravnega akta ne pomeni, da je mogoče s tožbo v upravnem sporu zoper ta seznam izpodbijati tudi na seznamu navedene izvršilne naslove. Ti izvršilni naslovi so bili namreč izdani v ločenih postopkih po ZDavP-2 in drugih predpisih, ki tudi urejajo pravna sredstva oziroma druge možnosti (na primer pri obračunu kot izvršilnem naslovu) za zagotavljanje njihove pravilne vsebine

V postopku davčne izvršbe je bistveno le, da je izvršilni naslov postal izvršljiv, kar v obravnavani zadev ni sporno. Tožnik pa ugovarja višini dolgovane obveznosti, navaja namreč, da je navedeno obveznost predhodno že poravnal, toženka pa zatrjuje, da terjana obveznost vse do dne izdaje izpodbijanega sklepa ni bila poravnana.

Glede tožnikovega ugovora zastaranja sodišče najprej zavrača stališče toženke, da gre za tožbeno novoto. Ugovore, ki se nanašajo na pravilno uporabo materialnega prava je dopustno uveljavljati v upravnem sporu, tudi če le-ti niso bili predhodno uveljavljeni v upravnem postopku. Toženka je v odgovoru na tožbo prepričljivo pojasnila pojem in datum zapadlosti najstarejše še izterjevane neplačane obveznosti iz nasova sodne takse in da je s sklepom o davčni izbvršbi z dne 12. 7. 2021 prišlo tudi do pretrganja zastaranja v skladu z drugim odstavkom 9. člena ZST-1. Toženka je v odgovoru na tožbo pojasnila tudi pojem in datume pravnomočnosti odločb o izreku glob ter obrazložila, kako je bilo zastaranje pretrgano in zakaj glede na relevantna določila ZP-1 in ZDavP-2 še ni poteklo.

V spornem primeru je bila izvršba začeta na podlagi izvršilnega naslova, na katerega je davčni organ, ki opravlja izvršbo, vezan. V upravnem sporu tožeča stranka izvršilnega naslova ne more izpodbijati (peti odstavek 157. člena ZDavP-2). V postopku davčne izvršbe je bistveno le, da je izvršilni naslov postal izvršljiv, kar v obravnavanem primeru ni sporno, zato so tožbeni ugovori, ki se nanašajo na izvršilni naslov neutemeljeni.

V konkretnem primeru je bila tožniku pravica do pritožbe zoper sklepe o davčni izvršbi zagotovljena v skladu s 157. členom ZDavP-2, vendar pa tožnik ni spoštoval zakonsko določenega 8 dnevnega roka za vložitev pritožbe, ki je enak za vse, ki jim je izdan sklep o davčni izvršbi. Zakonska ureditev, ki določa prekluzivni rok za vložitev pravnega sredstva, sama po sebi ni nedopustna oziroma neskladna z Ustavo ali EKČP. Tožnik nasprotnega v obravnavanem primeru s svojimi povsem splošnimi navedbami in pavšalnimi ugovori ni uspel utemeljiti. Zakaj bi bil zakonsko predpisani 8-dnevni rok za pritožbo zoper sklep o davčni izvršbi nerazumen, argumentirano ni pojasnil. Njegovo zatrjevanje, da je 8-dnevni ali 15-dnevni rok za pritožbo zoper takšen sklep prekratek, je namreč ostalo povsem posplošeno, na ravni pavšalnega zatrjevanja.

V konkretnem primeru je bila tožniku pravica do pritožbe zagotovljena v skladu z določbo 157. člena ZDavP-2, vendar pa tožnik ni spoštoval zakonsko določenega roka za vložitev pritožbe in jo je zato toženka utemeljeno zavrgla. Trditev tožnika, da je 8-dnevni rok prekratek, torej ni utemeljen, saj gre za zakonsko določen pritožbeni rok, ki je enak za vse, ki jim je izdan sklep o davčni izvršbi, odločitev toženke, ki je tožnikovo pritožbo, vloženo po izteku pritožbenega roka, zavrgla, pa pravilna in utemeljena na zakonu, konkretno na določbi 157. člena ZDavP-2 in na določbi 240. člena ZUP.

Namen davčne izvršbe je izterjava (neplačane) davčne obveznosti. Pogoj za slednje je veljaven izvršilni naslov, obveznosti iz izvršilnih naslovov pa neprerekano niso bile poravnane.

S pritožbo in posledično tožbo zoper sklep o davčni izvršbi ni mogoče izpodbijati izvršilnega naslova (sedmi odstavek 157. člena ZDavP-2). Tako je tudi stališče sodne prakse (prim. sodbe Upravnega sodišča I U 973/2021-11 z dne 25. 4. 2023, II U 412/2020-8 z dne 23. 3. 2023, I U 309/2021 z dne 28. 11. 2023, III U 109/2021-20 z dne 24. 4. 2024, in druge). Tožničini tožbeni ugovori, da se ji z odločbo o odmeri dohodnine (ki je izvršilni naslov) nalagajo obveznosti, ki temeljijo na zmotnih ugotovitvah, zato ne morejo biti predmet presoje v tem upravnem sporu (pač pa so lahko predmet drugih postopkov, konkretno postopka III U 70/2020, v katerem se je presojala pravilnost in zakonitost odločbe o odmeri dohodnine), niti ne morejo vplivati na zakonitost izdanega sklepa o davčni izvršbi.

Zakonska ureditev zastaralnih rokov v ZDavP-2 je jasna. ZDavP-2 začetek teka zastaralnega roka za odmero davčne obveznosti v prvem odstavku 125. člena opredeljuje drugače od začetka zastaralnega roka za izterjavo v tretjem odstavku istega člena, skladno s tem pa ločeno ureja tudi pretrganje teka zastaranja pravice do odmere in pravice do izterjave davčne obveznosti v prvem in drugem odstavku 126. člena ZDavP-2. Besedo "prvič" v šestem odstavku 126. člena ZDavP-2 je tako po presoji sodišča treba razumeti v kontekstu pretrganja zastaranja oziroma določbe četrtega odstavka 126. člena ZDavP-2, po kateri po pretrganju začne zastaranje (bodisi odmere ali pa izterjave) znova teči in se čas, ki je pretekel pred pretrganjem, ne šteje v zastaralni rok, ki ga določa ta zakon. V šestem odstavku 126. člena ZDavP-2 je torej določen absolutni zastaralni rok desetih let, po preteku katerega davčne obveznosti ni več mogoče odmeriti ali pa izterjati, šteto od dneva, ko je zastaranje bodisi pravice do odmere bodisi pravice do izterjave začelo teči, in to ne glede na število pretrganj zastaranja odmere ali izterjave, ko so ti zastaralni roki po pretrganju oziroma pretrganjih začeli znova teči.

ZDavP-2 v primeru neuspešnega rubeža premičnin ne predvideva izrecno ustavitve izvršbe z izdajo sklepa o tem, prav tako ustavitve izvršbe ne predvideva v primeru neuspešne prodaje zarubljenih stvari. Vendar pa je iz nekaterih določb ZDavP-2 mogoče zaključiti, da je v primeru, ko rubež ni bil uspešen, ker ni bilo rubljivih premičnin dolžnika, utemeljeno izdati nov sklep o davčni izvršbi. Določba drugega odstavka 187. člena ZDavP-2 dopušča opravo ponovnega rubeža na podlagi istega sklepa o izvršbi v primeru, če dolžnik zarubljene premičnine odtuji, uniči, poškoduje ali kako drugače onemogoči davčnemu organu njihovo vnovčitev - v tem primeru torej ZDavP-2 predvideva nov rubež na podlagi istega sklepa o izvršbi. Tožbenega stališča, da je treba vse rubeže opraviti na podlagi istega sklepa o davčni izvršbi, ne podpira niti določba prvega odstavka 180. člena ZDavP-2, ki predpisuje, da pred začetkom rubeža davčni organ vroči dolžniku sklep o izvršbi. Nelogično bi bilo, da bi moral davčni organ pred vsakim nadaljnjim rubežem dolžniku vročati isti sklep o izvršbi, ki je bil predhodno dolžniku že vročen.

S tem, ko tožnik trdi, da ga organ neupravičeno terja, dejansko izpodbija pravilnost in zakonitost izvršilnega naslova. Predmet tega postopka pa je zgolj presoja sklepa o izvršbi, zoper katerega, enako kot s pritožbo (sedmi odstavek 157. člena ZDavP-2), ni več mogoče uveljavljati ugovorov, ki izpodbijajo izvršilni naslov.

Na podlagi izpodbijanega sklepa ne preide na dediča sama davčna izvršba (saj se sklep o dovolitvi izvešbe ne glasi nanj), preidejo pa na dediča obveznosti, ki so s tem sklepom nastale (npr. obveznost plačila stroškov). V postopku davčne izvršbe je bistveno le, da je izvršilni naslov postal izvršljiv. Tožnik ne zatrjuje, da bi bile terjane obveznosti do dneva izdaje izpodbijanega sklepa že poravnane, niti konkretno ne uveljavlja drugih ugovorov, ki bi se nanašali na sam postopek davčne izvršbe, zato je bila po presoji sodišča uvedba postopka izvršbe utemeljena.

Za odločanje o zakonitosti izpodbijanega sklepa je relevantno dejansko in pravno stanje, kakršno je obstajalo ob njegovi izdaji. Okoliščin, ki so nastale po njegovi izdaji, pri odločanju o pritožbi ni bilo mogoče upoštevati.

Glede na zakonsko ureditev, za presojo pravilnosti in zakonitosti izdanega sklepa o davčni izvršbi ni pomembna okoliščina, da je bil izvršilni naslov pozneje pravnomočno odpravljen, spremenjen ali razveljavljen, kot tudi ne druge za izvršbo relevantne, a po izdaji sklepa o davčni izvršbi, nastale okoliščine. Te so namreč upoštevne v okviru instituta ustavitve davčne izvršbe.

V upravnem sporu Upravno sodišče RS ne sme odločati o utemeljenosti naloženih stroškov v kazenskem postopku, saj bi s tem posegalo v pristojnost kazenskega sodišča in hkrati v samo vsebino izvršilnega naslova, ki ga v davčni izvršbi ni več mogoče presojati.

S sodbo Upravnega sodišča RS I U 1082/2019-18 z dne 7. 5. 2020 je bila odpravljena ureditvena odločba, ne pa sklep o dovolitvi upravne izvršbe s posredno prisilitvijo, ki v predmetni zadevi predstavlja veljaven izvršilni naslov, opremljen s potrdilom o izvršljivosti. Na podlagi veljavnega izvršilnega naslova, opremljenega s potrdilom o izvršljivosti, je bil izdan izpodbijani sklep.

Za postopek davčne izvršbe je bistvena izvršljivost izvršilnega naslova. Če je izvršilni naslov izvršljiv, obveznost pa neporavnana, ni ovire za to, da davčni organ z namenom izterjave neplačanih obveznosti izda sklep o davčni izvršbi in s tem začne postopek davčne izvršbe zoper dolžnika. Glede na to, da z izvršilnim naslovom tožniku naložena terjatev globe ni bila poravnana v roku, je predlagatelj izvršbe potrdil izvršljivost izvršilnega naslova in organu prve stopnje podal predlog za izterjavo, ta pa je na podlagi tako prejetega predloga ravnal pravilno, ko je izdal izpodbijani sklep o davčni izvršbi.