151. člen ZDavP-2

V času izdaje izpodbijanega sklepa so bili izpolnjeni pogoji za začetek izvršbe, saj je plačilni nalog postal izvršljiv 4. 8. 2021, tožnik pa do dneva izdaje sklepa o izvršbi svojih obveznosti ni poravnal (da bi svoje obveznosti poravnal tožnik ne zatrjuje niti v tožbi). Sklep o izvršbi ima tudi vse obvezne sestavine po ZDavP-2. Slabe finančne in socialne razmere pa tudi ne morejo vplivati na pravilnost in zakonitost izpodbijanega sklepa.

Davčni organ preveri, ali izvršilni naslov izpolnjuje vse pogoje in nato na tej podlagi uvede postopek davčne izvršbe. Na podlagi navedenega sodišče ugotavlja, da izpodbijani sklep izpolnjuje pogoje, v skladu s katerim davčni organ postopa, ko izterjuje druge denarne nedavčne obveznosti (to je veljavni izvršilni naslov, opremljen s potrdilom o izvršljivosti) ter da ima sestavine, določene v 151. členu ZDavP-2.

Pravilnost in zakonitost izpodbijanega sklepa o davčni izvršbi se presoja po dejanskem in pravnem stanju v času njegove izdaje, zato za odločitev ni relevantna okoliščina, da so bili izvršilni naslovi kasneje (torej po izdaji izpodbijanega sklepa) pravnomočno odpravljeni, spremenjeni ali razveljavljeni, ne dejstvo, da je bila pri Ustavnem sodišču vložena zahteva za presojo ustavnosti 11. točke 105. člena ZDoh-2, prav tako pa tudi ne tožničini ugovori, ki se nanašajo na pravilnost in zakonitost izvršilnih naslovov ter na postopke njihove izdaje. Kasneje nastale okoliščine so namreč lahko relevantne le v okviru instituta ustavitve davčne izvršbe (glej 155. člen ZDavP-2, zlasti tudi 5. točko prvega odstavka tega člena), ko se s sklepom o ustavitvi davčne izvršbe odpravijo oziroma razveljavijo že izvršena dejanja v postopku davčne izvršbe (nato pa tej odločitvi ustrezno odpravijo njihove posledice).

Od obresti, odmerjenih v postopku inšpekcijskega nadzora na podlagi določbe 95. člena ZDavP-2, se po izrecni določbi tretjega odstavka 96. člena ZDavP-2 davčnemu zavezancu obračunajo tudi zamudne obresti od zapadlosti dolga naprej. Sestavine sklepa o davčni izvršbi določa zakon, ki pa ne določa, da bi moral sklep vsebovati tudi analitične izračune za vsak znesek zamudnih obresti posebej, ki se terjajo od davčnega dolžnika.

Slabo finančno stanje dolžnika ni ovira za vodenje izvršilnega postopka zoper davčnega dolžnika, ob upoštevanju zakonskih omejitev iz 159. in 160. člena ZDavP-2. Za morebiten odpis dolga ali morebitno obročno odplačevanje davčne obveznosti se lahko tožnik dogovori s pristojnimi upravnimi organi, ni pa navedeno v pristojnosti sodišča, ki v upravnem sporu presoja pravilnost in zakonitost izpodbijanih sklepov o davčni izvršbi na dan njihove izdaje.

Po presoji sodišča je davčni organ utemeljeno pričel davčno izvršbo zoper tožnico, saj je iz knjigovodske evidence davčnega organa izhajalo, da tožnica v predpisanem roku ni poravnala svojih obveznosti iz naslova odločbe o odmeri prispevkov za socialno varnost.

Predlagateljica v okviru drugega vprašanja graja ugotovitev Upravnega sodišča, ki je dejanske narave, in sicer da predmetno potrdilo potrjuje izvršljivost poziva na plačilo tožnikove obveznosti in ne sodbe Okrožnega sodišča v Kopru. Navaja tudi, da bi bilo treba kot izvršilni naslov šteti poziv na plačilo protipravno pridobljene premoženjske koristi, saj je v njem določen rok za poravnavo te obveznosti. Vendar ta okoliščina - torej da je (šele) v pozivu določen rok za plačilo - v sodbi Upravnega sodišča ni bila ugotovljena. Iz navedenega izhaja predlagateljičino nestrinjanje z ugotovljenim dejanskim stanjem. Ker revizija iz razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja ni dovoljena (drugi odstavek 370. člena ZPP), ni dovoljen niti predlog, ki odpira dejanska vprašanja. V tem delu ga je zato Vrhovno sodišče zavrglo (šesti odstavek 367. b člena ZPP).

S pritožbo in posledično tožbo zoper sklep o davčni izvršbi ni mogoče izpodbijati izvršilnega naslova (sedmi odstavek 157. člena ZDavP-2). Tako je tudi stališče sodne prakse (prim. sodbe Upravnega sodišča I U 973/2021-11 z dne 25. 4. 2023, II U 412/2020-8 z dne 23. 3. 2023, I U 309/2021 z dne 28. 11. 2023, III U 109/2021-20 z dne 24. 4. 2024, in druge). Tožničini tožbeni ugovori, da se ji z odločbo o odmeri dohodnine (ki je izvršilni naslov) nalagajo obveznosti, ki temeljijo na zmotnih ugotovitvah, zato ne morejo biti predmet presoje v tem upravnem sporu (pač pa so lahko predmet drugih postopkov, konkretno postopka III U 70/2020, v katerem se je presojala pravilnost in zakonitost odločbe o odmeri dohodnine), niti ne morejo vplivati na zakonitost izdanega sklepa o davčni izvršbi.

KZ-1 v 75. členu predpisuje različne načine odvzema premoženjske koristi, in sicer na stopnjevit oz. zaporeden način: primarno se po prvem odstavku odvzame sama premoženjska korist, podredno, če to ni mogoče, pa premoženje, ki ji ustreza; sekundarno pa se po drugem odstavku, če ni mogoč odvzem na primarni način, uporabi nadomestni odvzem drugega obstoječega premoženja. Tako bi po presoji sodišča torej moralo biti razjasnjeno tudi, ali je v tožnikovem primeru njegova obveznost po drugem odstavku 75. člena KZ-1 že podvržena prisilni izterjavi. Glede na vse navedeno se izpodbijanega sklepa po presoji sodišča ne da preizkusiti, saj njegov izrek ni razumljiv glede ugotovitve po 3. točki 151. člena ZDavP-2 ter ker ne vsebuje razlogov o izpolnjenosti procesne predpostavke za meritorno odločanje, ki je bila po prvem odstavku 146. člena ZDavP-2 vprašljiva, in, kolikor procesne predpostavke so podane, o odločilnem dejstvu glede dospelosti izterjevane terjatve.

V upravnem sporu, ko izpodbijano odločbo predstavlja sklep o davčni izvršbi, sodišče presoja le, ali so bili za uvedbo izvršbe izpolnjeni pogoji, ki jih določa 146. člen ZDavP-2 (veljaven izvršilni naslov) ter ali ima sklep o izvršbi sestavine, določene v 151. členu ZDavP-2. V postopku davčne izvršbe namreč davčni organ le izterjuje obveznost, ki je določena v izvršilnem naslovu. Izvršilni naslov, ki vsebuje klavzulo izvršljivosti, predstavlja potrdilo v smislu 179. člena ZUP, zato se dejstva, ki so v njem potrjena, štejejo za priznana.

Davčni organ začne davčno izvršbo, če dolg ni plačan v predpisanem roku. Davčna izvršba se izvede na podlagi izvršilnega naslova. Davčni organ postopa po določbah, ki ureja davčno izvršbo, tudi, kadar na podlagi zakonskega pooblastila opravlja izvršbo drugih denarnih nedavčnih obveznosti. Če davčni organ na podlagi zakona izterjuje druge denarne nedavčne obveznosti, je izvršilni naslov odločba, sklep, plačilni nalog ali druga listina, opremljena s potrdilom o izvršljivosti, ki ga izda organ, pristojen za odmero te obveznosti. Predmet davčne izvršbe je lahko vsako dolžnikovo premoženje ali premoženjska pravica, če ni z zakonom izvzeta iz davčne izvršbe. V pritožbi zoper sklep o izvršbi pa izvršilnega naslova ni več mogoče izpodbijati, tožnica bi morala vse ugovore v zvezi z izvršilnim naslovom uveljavljati pred njegovo izvršljivostjo pri organu, ki je ta akt izdal. Organ je tožnici pravilno pojasnil, da izvršilnega naslova v pritožbi ne more izpodbijati, tega pa zaradi navedenega posledično ne more storiti niti v upravnem sporu.

Glede ugovora, da ga organ v postopku ni zaslišal in mu ne omogočil izvajati dokazov v njegovo korist, je ugotoviti, da je v predmetni zadevi izpodbijan sklep o davčni izvršbi, ki je izdan v skrajšanem ugotovitvenem postopku, saj se da stanje zadeve ugotoviti na podlagi uradnih podatkov, ki jih ima organ in zato ni treba posebej zaslišati stranke za zavarovanje njenih pravic oziroma pravnih koristi. Za začetek davčne izvršbe je bistveno, da obstaja izvršljiv izvršilni naslov ter da obveznost, ki je terjana iz izvršilnega naslova, še ni bila poravnana.

Sestavine sklepa o davčni izvršbi določa zakon, ki ne določa, da bi moral sklep vsebovati tudi analitične izračune za vsak znesek, ki se po seznamu izvršilnih naslovov terja od davčnega dolžnika. Takemu prikazu terjatev in obvenosti je namreč namenjena knjigovodska evidenca, ki jo davčni orgn vodi in ki jo ima možnost, zaradi navedbe konkretnih ugovorov, pregledati tudi tožnik. Pravilnost in zakonitost sklepa o davčni izvršbi se presoja glede na stanje v času njegove izdaje.

V obravnavanem primeru je bil izdan sklep o davčni izvršbi na podlagi veljavnega izvršilnega naslova, opremljenega s potrdilom o izvršljivosti, na kar je davčni organ, ki opravlja izvršbo, vezan, in tega tožnik tudi ne prereka. Samega izvršilnega naslova pa tožnik v tej zadevi ne more izpodbijati. V postopku davčne izvršbe je bistveno le, da je izvršilni naslov postal izvršljiv, kar v obravnavanem primeru ni sporno. Sodišče v upravnem sporu glede davčne izvršbe presoja le, ali so izpolnjeni pogoji, ki jih določa ZDavP-2, ter ali ima sklep o izvršbi sestavine, določene v 151. členu ZDavP-2.

V skladu s 143. členom ZDavP-2 davčni organ, če davek ni plačan v predpisanih rokih, začne davčno izvršbo (prvi odstavek), in sicer davčno izvršbo začne z izdajo sklepa o davčni izvršbi (drugi odstavek istega člena). Kot določa prvi odstavek 145. člena ZDavP-2, se davčna izvršba opravi na podlagi izvršilnega naslova. Izvršljivost odmerne odločbe, ki je izvršilni naslov, je pogoj za začetek davčne izvršbe. Tožnik ugovarja, da ta pogoj ob izdaji izpodbijanega sklepa ni bil izpolnjen, ker mu tedaj odmerna odločba še ni bila zakonito vročena. Ob tem ugovarja tudi, da se do tožnikovih v tej zvezi podanih konkretnih navedb drugostopenjski organ ni obrazloženo opredelil. Ta očitek je upravičen, saj tudi sodišče ugotavlja, da (niti) drugostopenjski organ ob odločanju o pritožbi ni navedel določb predpisov, konkretno vseh tistih določb ZUP, ki so (v zvezi s tretjim odstavkom 2. člena ZDavP-2) glede na okoliščine, ki jih (že v pritožbi) izpostavlja tožnik, pomembne za ugotavljanje nastopa izvršljivosti odmerne odločbe in s tem povezano ugotavljanje, kdaj je bila odmerna odločba tožniku (pravilno) vročena.

V obravnavanem primeru je tožnik nasprotuje izpodbijanemu sklepu in smiselno predlaga njegovo odpravo, ter navaja, da zadeva, zaradi katere je izrečena kazen in globa še ni končana. Kolikor tožnik s tem izpodbija izvršilni naslov, sodišče pojasnjuje, da se s pritožbo zoper sklep o izvršbi uveljavljajo zgolj ugovori, ki se nanašajo na samo izvršbo in da je na veljaven izvršilni naslov, opremljen s potrdilom o izvršljivosti, davčni organ, ki opravlja izvršbo, vezan. To pa velja tudi za sodišče. V upravnem sporu glede davčne izvršbe sodišče presoja le, ali so izpolnjeni pogoji, ki jih določa ZDavP-2, ter ali ima sklep o izvršbi vse obvezne sestavine, določene v 151. členu ZDavP-2.

Davčna organa sta v obravnavanem primeru pravilno štela, da je bilo zastaranje pravice do izterjave zadržano celotno obdobje v času od 19. 5. 2011, ko je bil izdan (prvi) sklep o začetku stečajnega postopka, do 26. 4. 2017, ko je postal pravnomočen sklep stečajnega sodišča, s katerim je bil predmetni stečajni postopek ustavljen, torej končan.

Izvršilni naslov v izpodbijanem sklepu predstavlja izvršljiva odločba o odmeri davka na dediščine in darila št. DT 4222-13268/2017-9 z dne 26. 6. 2019, z datumom izvršljivosti 15. 8. 2019.

Plačilna naloga, ki sta podlaga za izterjavo predmetne sodne takse sta postala izvršljiva 27. 10. 2010. Predlagatelj izvršbe je 18. 11. 2010 podal predlog za njuno izterjavo v skupnem znesku 115,00 EUR. Postopek davčne izvršbe se je tako začel v petletnem relativnem zastaralnem roku 29. 11. 2012 z izdajo sklepa o davčni izvršbi na denarne prejemke dolžnika. Ker je bila obveznost iz naslova sodne takse po naveden sklepu le delno poravnana, se je postopek davčne izvršbe nadaljeval s sklepom na tožnikova denarna sredstva in s sklepom na denarne prejemke tožnika. Od 23. 4. 2019, ko je bil zastaralni rok nazadnje pretrgan, pa do izdaje izpodbijanega sklepa, to je 13. 11. 2019, pa še ni preteklo pet let. Pretekel tudi še ni desetletni absolutni zastaralni rok.

Izpodbijan je sklep o davčni izvršbi, ki je izdan v skrajšanem ugotovitvenem postopku, saj se da stanje zadeve ugotoviti na podlagi uradnih podatkov, ki jih ima organ in zato ni treba posebej zaslišati stranke za zavarovanje njenih pravic oziroma pravnih koristi. Kadar se izterjuje druge denarne nedavčne obveznosti, je izvršilni naslov tudi plačilni nalog, opremljen s potrdilom o izvršljivosti.