170. člen ZDavP-2

Odgovornost banke oziroma hranilnice za plačilo davčnega dolga zaradi opuščene odtegnitve in izplačila je posebna oblika neposlovne odškodninske odgovornosti. Zato je treba obravnavano situacijo presojati po splošnih pravilih o krivdni neposlovni odškodninski odgovornosti z domnevo krivde ter presoditi, ali so podane vse splošne predpostavke za to obliko odgovornosti, to je protipravnost ravnanja, škoda, vzročna zveza in krivda. Obrazložitev izpodbijane odločbe ni taka, kot jo zahteva prvi odstavek 214. člena ZUP, torej je nepopolna, to pa pomeni, da je tožena stranka v postopku izdaje izpodbijane odločbe bistveno kršila pravila postopka. Nadalje sodišče še ugotavlja, da ostaja nepojasnjena odločitev tožene stranke glede plačila zamudnih obresti, ki jih nalaga v plačilo tožnici, saj ni pojasnila, zakaj naj bi tožnica plačala zamudne obresti od dneva izdaje sklepa in ne šele od takrat, ko ga je prijela, niti tega, zakaj ji sploh nalaga v plačilo zamudne obresti, ker so po svoji naravi povračilo za nastalo škodo, pojasnjeno pa tudi ni, zakaj naj bi tožnica poravnala stroške izvršilnega postopka.

Tožena stranka je zmotno uporabila materialno pravo s tem, ko je izhajala iz prepričanja, da je na podlagi 170. člena ZDavP-2 dopustno obveznost dolžnika iz naslova neplačanega zborničnega prispevka prenesti na tožečo stranko kot tisto, pri kateri ima tožnik odprt račun. Tožena stranka bi namesto tega morala opustitev tožeče stranke presoditi po pravilih o krivdni neposlovni odškodninski odgovornosti, torej oceniti ali je bilo ravnanje tožeče stranke protipravno, ali je nastala škoda, ali med ravnanjem in nastalo škodo obstaja vzročna zveza ter ali je utemeljena tudi krivdna odgovornost tožeče stranke.

V zadevi je sporno, ali je tožnica kot primarna banka ravnala pravilno in zakonito, ko sklepa o davčni izvršbi na dolžnikova denarna sredstva ni realizirala, in posledično, ali zaradi opustitve omenjenega ravnanja sama nosi breme neizterjanega zneska. Po mnenju sodišča pogoj iz drugega odstavka 94. člena ZDavP-2, ki bi tožnici dovoljeval neizvršitev spornega sklepa, ni izpolnjen. Prednostni vrstni red se varuje, kadar se izterjujejo obveznosti na podlagi ZIZ. Za izterjavo davčnih obveznosti pa velja specialna določba 94. člena ZDavP-2 in ne ZIZ. Evidenca o zagotavljanju prednostnega vrstnega reda po ZIZ, ki jo ima tožnica sama, ne ustreza pojmu ustreznega registra iz 94. člena ZDavP-2, ki mora biti javen, da lahko sploh služi svojemu namenu. Tožnica ni upoštevala, da gre na eni strani za sodno odločbo, ki se izterjuje na podlagi ZIZ, na drugi strani pa za upravno odločbo, ki se izvršuje na podlagi ZDavP-2 za davčne obveznosti, za katere je podlaga za absolutno prednostno izterjavo določena v prvem odstavku 94. člena ZDavP-2.

Odgovornost banke oziroma hranilnice za plačilo davčnega dolga zaradi opuščene odtegnitve in izplačila po 170. členu ZDavP-2 je posebna oblika neposlovne odškodninske odgovornosti, zato je treba obravnavano situacijo presojati po splošnih pravilih o krivdni neposlovni odškodninski odgovornosti z domnevo krivde in presoditi, ali so podane vse splošne predpostavke za to obliko odgovornosti - protipravnost ravnanja, škoda, vzročna zveza in krivda. Smisel prehoda odgovornosti za plačilo davka na banko oziroma hranilnico ni v (kazenskopravnem) sankcioniranju banke oziroma hranilnice za opustitev dolžnega ravnanja, temveč v povračilu škode, ki je državi nastala zaradi protipravne opustitve dolžnostnega ravnanja, zaradi česar poplačilo davka ni tako, kot bi lahko bilo, če bi banka oziroma hranilnica izpolnila svoje obveznosti v zvezi s sklepom o davčni izvršbi. V okviru postopka davčne izvršbe lahko davčni organ po 170. členu ZDavP-2 banki oziroma hranilnici naloži le plačilo neupravičeno neodtegnjenih, neprenešenih in neizplačanih zneskov davka po sklepu o izvršbi (do tega pa lahko seveda pride le, če je imel dolžnik na računu denarna sredstva), ne pa tudi plačila škode, k

Odločba z dne 17. 2. 2010 je nov in samostojni izvršilni naslov, zavezanka za plačilo pa banka – tožnica in ne več dolžnik. Davčna obveznost je bila preplačana za znesek 212.595,21 EUR, ki se po izpodbijani odločbi vrača tožeči stranki. To pa ne velja za znesek 37.193,30 EUR, ki je bil davčnemu dolžniku zarubljen po datumu 25. 3. 2010, ko je bil davek od tožeče stranke na podlagi 170. člena ZDavP-2 že prisilno izterjan po sklepu o davčni izvršbi z dne 29. 1. 2010.

Sklep o davčni izvršbi z dne 29. 1. 2010 je bil tožnici vročen dne 1. 2. 2010, slednjega zoper njega ni vložila ugovora, denarna sredstva z računa davčnega dolžnika pa niso bila prenesena in sklep pa je bil v ustrezno evidenco vpisan dne 5. 2. 2010. Prav tako ni sporno, da banka o tem, da dolžnik pri njej nima dovolj denarnih sredstev za poplačilo davka, ni obvestila davčnega organa, ki je sklep izdal. Z opisanim dejanjem so izpolnjeni pogoji za ukrepanje po 170. členu ZDavP-2. Banka mora namreč ob prejemu sklepa o davčni izvršbi nemudoma ukrepati in zarubiti dolžnikova denarna sredstva ali pa, če dolžnik pri njej ob vročitvi sklepa nima denarnih sredstev za poplačilo davka, o tem obvestiti davčni organ.

Evidenca o zagotavljanju prednostnega vrstnega reda po ZIZ, ki jo interno sestavlja banka sama, ne ustreza pojmu ustreznega registra iz drugega odstavka 94. člena ZDavP-2.