VSL Sodba I Cp 559/2023

I. Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek tožeče stranke, ki je zahtevala izročitev v neposredno posest del stavbe št. 54, ki se nahaja na desni strani stavbe in ima samostojen vhod na nepremičnini parc. št. 1881/4 k. o. X, last tožeče stranke in odstranitev in izpraznitev stvari in izročitev ključev prostora in opustitev nadaljnjega poseganja v nepremičnino. Zavrnilo je tudi zahtevek na ugotovitev, da je neveljavna vknjižba služnostne pravice vzdrževanja, nadzora nad delovanjem in rekonstrukcijo obstoječega vodovodnega omrežja s pripadajočimi objekti, vključno z ustreznimi dovozi in dohodi ter trajno in neovirano uporabo in nadzor omrežja, objektov in naprav v korist služnostnega upravičenca na podlagi pogodbe o ustanovitvi služnosti z dne 12. 4. 2011 pri nepremičninah 1881/7 in 1881/8, obe k. o. X, v korist tožene stranke in vzpostavitev prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja. Zavrnilo je tudi zahtevek na ugotovitev neveljavnosti vknjižbe služnostne pravice, opisane v točki 4 izreka na podlagi pogodbe o ustanovitvi služnosti z dne 12. 4. 2011 in vzpostavitev prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja z izbrisom služnostne pravice iz zemljiške knjige, kot je opisano v točki 5 izreka. Naložilo je plačilo stroškov toženi stranki.

2Proti tej sodbi vlaga pritožbo tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov iz 338. člena ZPP. Glede bistvenih kršitev postopka meni, da je sodišče napačno odločilo, da se pri izbrisni tožbi ne more razpolagati pogodbe in zato ni mogoče izdati zamudne sodbe. Odlok o oskrbi s pitno vodo na območju Občine Cerknica le nalaga, da mora izvajalec v zemljiški knjigi vknjižiti služnostno pravico, kar velja za objekte in naprave, ki so zgrajeni po veljavnosti tega odloka. Sodišče je napačno odločilo, da je odločanje o obstoju zavezovalnega pravnega posla dejansko vprašanje in da je podano nasprotje med zatrjevanimi dejstvi in dokazi. Napačno je sklenilo, da gre pri nepravi stvarni služnosti vzdrževanja, nadzora in delovanja obstoječega vodovodnega omrežja za dejansko osebno služnost užitka. Glede zamudne sodbe je pravilno ugotovilo, da tožena stranka na tožbo za ugotovitev neveljavnosti vknjižbe ni pravočasno odgovorila. Sodišče se ni pravilno oprlo na Odlok Občine Cerknica, saj to ne predstavlja kogentnega predpisa, ki bi zavezoval obe stranki. Zavezuje toženko, da mora poskrbeti za vknjižbo služnostne pravice. Gre pa za vpis služnosti na podlagi pravnega posla in neprisilnega predpisa. Sodišče sodi, kot da tožeča stranka ne more uspeti z izbrisno tožbo, tudi če bi šlo za vknjižbo neveljavnosti iz materialnopravnega razloga. Če gre za izbris služnosti, ne gre za zahtevek, s katerim stranka ne bi mogla razpolagati. Ne obstaja pogoj iz 4. točke prvega odstavka 318. člena ZPP, to je nasprotje med dejstvi in dokazi. Sodišče le primerja navedbe iz tožbe in predloženimi dokazi in o tem ne sme izvajati dokazov. Sodišče pa ugotavlja vsebino pogodbe o ustanovitvi služnosti z dne 12. 4.2011 in se opre na naslov pogodbe, da kaže na pogodbeno voljo. Pogodba vsebuje le zemljiškoknjižno dovolilo, ne pa samega posla. Gre za nejasno določilo. Predvsem pa gre za neobstoj pogodbenega določila in ne za nekaj nejasnega. Tožeča stranka ne zanika obstoja listine, vendar ta listina ne vsebuje vseh predpostavk za ustanovitev zavezovalnega pravnega posla in ustanovitev služnosti. Sodišče samo v 24. točki ugotavlja, da mora ugotoviti, ali je tožba sklepčna. Napačno uporabi materialno pravo, ko ne izda zamudne sodbe. Če pa meni, da je tožba nesklepčna, mora tožečo stranko pozvati na odpravo nesklepčnosti. Tožena stranka pa ni nasprotovala tožbi. Nato obširno ponavlja navedbe o ničnosti zemljiškoknjižnega dovolila, ker je bilo kršeno načelo kavzalnosti. Dovolilo nima podlage v zavezovalnem pravnem poslu, saj pogodba o ustanovitvi služnosti nima drugega kot le ZK dovolilo. Sodišče napačno sodi, da je tožeča stranka zatrjevala ničnost pogodbe zaradi napak v zvezi s predmetom pogodbe. Tožeča stranka pa zatrjuje ničnost razpolagalnega posla, to je ZK dovolila zaradi neobstoja zavezovalnega posla. Po vsebini sklenjena pogodba nima predmeta, to je zaveze služnostnega zavezanca ustanoviti stvarno služnost določene vsebine, za katero bi se izdalo ZK dovolilo. Tako je razsodilo tudi Višje sodišče v Ljubljani II Cp 2319/2016 in I Cp 1178/2017. Sodišče ne upošteva, da tožeča stranka uveljavlja ničnost razpolagalnega pravnega posla zaradi neobstoja podlage in omenja le uveljavitev ničnosti zaradi neobstoja podlage. V našem pravnem redu je ločen zavezovalni in razpolagalni pravni posel in velja načelo kavzalnosti. Za prenos določene pravice se zahteva zavezovalni pravni posel in razpolagalni pravni posel ter sposobnost. Če ni zavezovalnega pravnega pravnega posla, ne obstaja tudi razpolagalni. To ureja tudi 36. člen ZZK-1. Tudi prvi odstavek 148. člena ZZK-1 zahteva utemeljenost zahtevka za vpis na podlagi listine. Prvi odstavek 149. člena pa določa, da je zahtevek za vpis utemeljen, če je vsebina vpisa, ki se predlaga, dovoljena z ZK dovolilom. ZK dovolilo brez zavezovalnega posla ne velja. Sodišče v 28. točki sodbe priznava, da zaveza o ustanovitvi služnostne pravice ni izrecno navedena, da pa izhaja iz naslova ter celotne vsebine pogodbe. Pri tem ne pojasni, na podlagi katerih določil pogodbe je to moč razbrati. 215. člen SPZ določa, da mora pogodba o ustanovitvi stvarne služnosti vsebovati veljavni pravni posel, iz katerega izhaja obveznost ustanoviti služnost in natančen opis služnosti. Na prvi pogled bi kazalo, da sta stranki želeli prenesti lastninsko pravico na vseh štirih nepremičninah, čeprav je nepremičnina Ž pomotoma izpuščena iz zavezovalnega pravnega posla in je na to pomotoma navedena v razpolagalnem pravnem poslu. Ob pomanjkanju izrecne zaveze o ustanovitvi služnosti z določeno vsebino in v breme ter v korist točno določenih zemljišč ni mogoče ugotoviti, da sta imeli pogodbeni stranki namen ustanoviti prav služnost s tako vsebino. Sodišče je o tem napačno ugotovilo dejansko stanje in posledično zmotno uporabilo materialno pravo. Sodišče zmotno šteje, da je vsebina služnosti dovolj natančno opisana in skladna z zahtevo iz 19. člena ZZK-1. Opis služnosti v ZK dovolilu ne vsebuje natančnega opisa prostorskih meja služnosti. Vrhovno sodišče je v sklepu II Ips 32/2022 zavzelo stališče, da če opis prostorskih meja služnosti ni zanesljiv in ni možno ugotoviti meja prostora, na katerem se izvršuje služnost, ima lastnik služeče nepremičnine vpisano potencialno črno luknjo, ki omogoča nenadzorovano širjenje služnosti in utesnjevanje njegove lastninske pravice. Tega ne more spremeniti naknadni ustni dogovor, saj je eden izmed pogojev za nastanek služnosti njegov vpis v zemljiško knjigo. Poznejši ustni dogovor o prostorskih mejah služnosti, ki ni vpisan v zemljiško knjigo, ne more imeti za podlago ustanovitev stvarne služnosti. Tožena stranka ni podala trditev, ki so bile podlaga izpovedbam A. A. o tem, da so lahko dogovori glede služnosti stekli šele, ko je občina pristala prispevati sredstva za dograditev sistema, zato sodišče te izpovedi ne bi smelo upoštevati pri svoji odločitvi. Zgrešeno je stališče, da gre za služnost užitka po 230. členu SPZ. Gre za nepravo stvarno služnost, ki je po vsebini stvarna služnost, ki pa je vpisana v korist določene vsebine in ne za osebno služnost užitka. Tudi, če gre za nepravo stvarno služnost, še zmeraj velja zahteva po kavzalnosti. Za nastanek užitka na podlagi pravnega posla SPZ določa enako kot za nastanek stvarne služnosti, da mora biti sklenjen veljaven pravni posel in ZK dovolilo. SPZ določa med osebnimi služnostmi užitek, rabo in služnost stanovanja in drugačnih služnosti ne pozna. Iz opisane služnosti ne izhaja, da bi tožena stranka lahko imela v posesti del objekta in od uporabe v celoti izključila tožečo stranko. Vsebina stvarne služnosti ne sme v celoti izključiti možnost uporabe lastnika. To lahko izključi le osebna služnost. Zmotno meni sodišče, da so si trditve tožeče stranke nasprotujoče, češ da navaja, da ni bila podpisnica pogodbe o ustanovitvi služnosti in da služnost ni bila ustanovljena, hkrati pa zatrjuje, da služnost, ki se izvršuje, ne ustreza služnosti, ki je bila dogovorjena s pogodbo. Tožeča stranka je v pripravljalni vlogi pod točko VIII zapisala, da če bi toženka na nepremičnini imela služnost z vsebino, ki izhaja iz ZK dovolila, slednje ne bi mogla izvrševati na način, da bi uzurpirala del tožničinega objekta in tožnico povsem izključila iz uporabe 1/3 njenega objekta. Zmotno meni sodišče, da tožeča stranka le pavšalno in neizkazano graja čezmejno izvrševanje služnosti. Tožeča stranka v svojih vlogah poudari in konkretizira svoje trditve in predlaga dokaze. Predložila je tudi fotografije in predlagala ogled. Sodišče zmotno presodi, da tožeča stranka nima pravice zaradi prekomernega izvrševanja vpisane služnosti zahtevati vrnitev posesti v smislu 92. člena SPZ, temveč le zaščito pred vznemirjanjem po 99. členu. 92. člen SPZ določa, da lahko lastnik stvari od vsakega zahteva vrnitev individualno določene stvari. Tožeča stranka je s tožbo na izpraznitev in izročitev od toženke zahtevala vrnitev v posest dela stavbe, na kateri ima lastninsko pravico in katero ima tožena stranka v izključni posesti brez pravne podlage. Tožeča stranka trdi, da je tožena stranka odvzela stvar in sicer del stavbe in zato ima zahtevek na izpraznitev in izročitev nepremičnine tudi v primeru, če bi sodišče ugotovilo, da ima tožena stranka veljavno služnost, saj zaseda del stavbe in je to prekomerno izvrševanje služnosti. Zato ima pravico zahtevati vrnitev po 92. členu SPZ. Težko je razmejiti varstvo lastninske pravice na delu nepremičnine po 92. in 99. členu SPZ. Ko gre za varstvo lastninske pravice na delu nepremičnine, je treba izhajati iz namena varstva lastninske pravice in zasledovati cilj lastnika stvari, da doseže varstvo. Zato je zahtevek po 92. členu pravilen. Napačne so ugotovitve sodišča pod točko 37 glede razpolagalne sposobnosti in univerzalnega pravnega nasledstva med družbo B. d. o. o. in tožečo stranko. Tožnica ni nikoli vstopila v pravni položaj družbe C., d. o. o., kot univerzalni pravni naslednik glede pogodbe o ustanovitvi služnosti. Kaj takega ne izhaja iz pogodbe o izčlenitvi in prevzemu 3. 12. 2019. Iz točke 10.3. oziroma JCI omenjene pogodbe o izčlenitvi izhaja, da se ne nanašajo na nobeno obveznost, temveč zgolj premoženje. Tako je tožnica lahko univerzalni pravni naslednik družbe C., d. o. o., samo glede premoženja, ne pa tudi glede obveznosti. V skladu z delilnim načrtom je pridobila samo pravice ne pa obveznosti. Tožeča stranka je prerekala trditve tožene stranke o tem, da so naprave, ki so v sporni stavbi del vodovodnega omrežja in je mogoče preprečiti dostop do naprav nepooblaščenim osebam.

3Sodišče pa ugotavlja, da tožeča stranka tega ni prerekala. To je prerekala pod točko VIII prve pripravljalne vloge in v tretji pripravljalni vlogi.

4Na vročeno pritožbo je tožena stranka odgovorila in predlagala zavrnitev pritožbe. Družba B. d. o. o. se je 10. 5. 2018 preimenovala v C. d. o. o. in 3. 12. 2019 družba C. in tožeča stranka sklenili pogodbo o prevzemu družbe o izčlenitvi in prevzemu, katere predmet je bila izločitev dela premoženja prenosne družbe in prevzem tega premoženja s strani prevzemne družbe. Med drugim tudi nepremičnine, ki so predmet tega postopka. Po šestem odstavku 623. člena ZGD se prevzamejo pravice in obveznosti pri prevzemu družbe kot univerzalnega pravnega naslednika in ta v stopi v vsa pravna razmerja v zvezi s tem premoženjem. Tako ni možen zgolj prenos pravic, ne pa obveznosti. Meni, da je pogodba o ustanovitvi služnosti dovolj jasna, saj izhaja že iz naslova. Zamudna sodba ne bi mogla biti izdana. Opozarja na sklep Višjega sodišča v Kopru, ki je zavrnilo pritožbo tožeče stranke in je ugotovilo, da iz pogodbe izhaja, da gre za pogodbo o ustanovitvi služnosti in da ne drži, da ni spoštovano načelo kavzalnosti. Izbrisna tožba ni namenjena odpravljanju vknjižb, do katerih je prišlo, čeprav niso bili izpolnjeni pogoji za dovolitev vpisa po 148. členu ZZK-1, temveč je namenjena odpravi vknjižb, ki niso v skladu z materialnim pravom. Opozarja na sodno prakso.

5Pritožba ni utemeljena.

6Tožeča stranka s prvim zahtevkom oziroma v prvi tožbi zahteva vrnitev stvari kot lastnik na podlagi 92. člena SPZ in trdi, da ima tožena stranka neupravičeno v posesti del stavbe št. 54 na desni strani na nepremičnini 1881/4 k.o. X in da naj odstrani svoje stvari in ključe izroči tožeči stranki. V tožbi navaja, da so v tem prostoru cisterna, filtri in ostale naprave, ki služijo nadzoru nad kakovostjo vode in so sestavine nepremičnine po 54. členu SPZ. V drugi tožbi pa je vložila zahtevek za ugotovitev neveljavnosti vknjižbe služnosti in vzpostavitev prejšnjega ZK stanja na podlagi pogodbe o ustanovitvi služnosti z dne 12. 4. 2011, in sicer tako, da se služnostna pravica, vpisana v 3. točki izreka izbriše in se vzpostavi prejšnje ZK stanje vpisov, tako da se služnostna pravica, vpisana v točki 5 izbriše. Pri tej tožbi je tožeča stranka uveljavljala podlago: kršitev načela kavzalnosti med zavezovalnim in razpolagalnim poslom, saj pogodba o ustanovitvi služnosti vsebuje le ZK dovolilo, ne pa ustanovitve služnosti. Zato je menila, da je izstavljeno ZK dovolilo nično, zlasti ne vsebuje natančnega vpisa služnosti, kar zahteva 215. in 234. člen SPZ in zahteva posledico na podlagi 243. člena ZZK-1. To je izbrisna tožba utemeljena zaradi materialnopravnega razloga neveljavnosti vknjižbe služnostne pravice ID 000 na vpisanih nepremičninah. Sodišče prve stopnje je obe tožbi združilo in zadevo obravnavalo pod enotno opravilno številko. Tožena stranka pa se je v pravdi branila, da je pogodba o ustanovitvi služnosti dovolj jasna, da vsebuje kot zavezovalni pravni posel dovolj opisa ustanovitve služnosti, kar je ugotovilo tudi Višje sodišče v Kopru, ki je zavrnilo pritožbo tožeče stranke proti dovoljeni vknjižbi ID 000. Tožena stranka je podala odgovor na prvo tožbo, odgovor na tožbo pa po preteku 30-dnevnega roka po vročitvi druge tožbe. Tožena stranka je že v prvem odgovoru na tožbo navajala, da se v prostoru v stavbi št. 54 nahajajo cisterne oziroma zalogovnik za vodo, filtri in ostale naprave, ki služijo nadzoru nad kakovostjo vode in da gre za objekte in naprave, ki so sestavni del vodovodnega omrežja, kar pomeni, da se služnostna pravica iz pogodbe o ustanovitvi služnosti nedvoumno nanaša na te objekte in naprave. Tožeča stranka je univerzalni pravni naslednik družbe, ki je podpisala pogodbo o ustanovitvi služnosti in izvrševanje služnosti ni čezmerno. Kot upravljalec sistema za oskrbo s pitno vodo v zvezi z vzdrževanjem in nadzorom delovanja tega sistema mora omejiti dostop do teh naprav oziroma opreme nepooblaščenim osebam. Dejstvo, da ima ta prostor v izključni posesti, ne predstavlja prekomernega izvrševanja služnosti, saj gre za izvrševanje v minimalnem obsegu glede na vsebino in namen izvajanja nalog v zvezi z upravljanjem sistema za oskrbo s pitno vodo. Naprave, ki stojijo na nepremičnini tožeče stranke in jih uporablja tožena stranka, so v izključni lasti Občine Cerknica in v upravljanju tožene stranke, meni, da tožeča stranka ne more imeti upravičenja do dostopa do naprav in opreme v lasti Občine Cerknica.

7Sodišče prve stopnje je ugotovilo dejstva, ki jih tudi pritožbeno sodišče šteje za pravno odločilna:

- tožeča stranka je lastnica nepremičnin parc. št. 1881/1, 1881/4, 1881/5, 1881/7 in 1881/8, vse k. o. X in v naravi gre za počitniški objekt stavbe št. 54 s pripadajočim zemljiščem;

- pri nepremičninah 1881/7 in 1881/8 k.o. X in je pod ID 000 vknjižena služnostna pravica, nadzora in delovanja in rekonstrukcije obstoječega vodovodnega omrežja s pripadajočimi objekti, vključno z ustreznimi dovozi in dohodi ter trajna in neovirana uporaba ter nadzor omrežja, objektov in naprav v korist služnostnega upravičenca na podlagi pogodbe o ustanovitvi služnosti z dne 12. 4. 2011, kar je sklenilo podjetje B. d.o.o. in tožena stranka;

- družba C. d. o. o. je toženi stranki izdalo ZK dovolilo za omenjeno služnostno pravico in ta družba je bila pravna naslednica družbe B. d. o. o. (B17);

- tožeča stranka pa je pridobila lastninsko pravico na podlagi notarskega zapisa pogodbe o izčlenitvi in prevzemu med družbo C. d. o. o. in tožečo stranko (B18);

- podpisnik pogodbe za B. d. o. o., zakoniti zastopnik D. D. je kot priča povedal, da je bila služnost ustanovljena zaradi oskrbe objekta, ki se nahaja v bližini nepremičnin, ki so predmet pogodbe, to je Centra za šolske in obšolske dejavnosti s pitno vodo;

- priča D. D. in priča A. A. pa sta povedala, da sta se v letu 2014 dogovorila še za podrobnosti glede služnosti tako, da so se naprave vodovodnega omrežja namestile v kolesarnico, ki se je nahajala v stavbi in da sta se ob pogodbi v letu 2011 dogovarjala, kako bo treba urediti oskrbovanje centra s pitno vodo, ker je občina financirala vodovodne naprave in ko je občina pristala, da bo prispevala sredstva za dograditev sistema, je to bilo realizirano v letu 2015 in zato ni bila po njuni izpovedbi potrebna nova pogodba;

- Center za šolske in obšolske dejavnosti je bil po izpovedbi zakonitega zastopnika B. d. o. o. v lasti te družbe in so želeli urediti vse, da bo center preskrbljen s pitno vodo.

8Sodišče prve stopnje je razlagalo pogodbo o ustanovitvi služnosti tako, da pogodba vsebuje tako ustanovitev služnosti v opisanem obsegu, kot tudi ZK klavzulo. Sodišče je štelo in temu se pridružuje pritožbeno sodišče, da je pogodba dovolj natančno opisala, kakšna služnost se ustanavlja. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno razlagalo pogodbo ob zaslišanju obeh prič (D. D. in A. A.) in tudi v delu, da se vodovodno omrežje oziroma naprave nahajajo v stavbi. Kot izhaja iz pogodbe se je služnost nanašala tudi na možnost rekonstrukcije obstoječega vodovodnega omrežja s pripadajočimi objekti. Ustno pa sta priči dogovorili tehnične podrobnosti za izvedbo oziroma rekonstrukcijo vodovodnega omrežja, in sicer v severnem delu stavbe, kjer se nahajajo naprave v zvezi s pitno vodo, čistilne naprave, ter naprave, ki služijo nadzoru nad kakovostjo vode ter tudi, da se namesti ključavnico in da se prepreči dostop do naprav za pripravo pitne vode nepooblaščenim osebam. Vse to je bilo izvršeno do leta 2015 in tako je tožeča stranka, ko je pridobila lastninsko pravico na objektu, že vse to zatečeno stanje pridobila. Pritožbeno sodišče se strinja s sodiščem prve stopnje, da že iz same pogodbe o ustanovitvi služnosti, pogodbeni stranki ugotavljata v 1. členu, da je na zemljišču iz prve alineje zgrajena javna infrastruktura za oskrbo s pitno vodo in v 2. členu, da služnostni zavezanec dovoljuje upravičencu opraviti vsa potrebna vzdrževalna dela na javni infrastrukturi na zemljišču, vključno z dostopom. V 3. členu pa, da bo služnostni upravičenec v roku 30 dni izvedel priklop počitniškega objekta na vodovod, zavezanec pa uredi odjemno mesto (vodomerni jašek ter vodomer) in da se zavezanec zavezuje zagotavljati 10 m3 vode mesečno. Nato pa je v 5. členu še bolj natančno opisana služnostna pravica vzdrževanja, nadzora nad delovanjem in rekonstrukcijo obstoječega vodovodnega omrežja s pripadajočimi objekti, vključno z ustreznimi dovozi in dohodi ter trajno in neovirano uporabo ter nadzor omrežja, objektov in naprav na nepremičninah. Tako so torej že v 5. členu dogovorili tudi uporabo in nadzor objektov in naprav, kar je bilo nato še bolj natančno izvedeno, kot sta izpovedali zaslišani priči D. D. in A. A. Pritožba še trdi, da je sodišče napačno presodilo, da tožeča stranka ni prerekala navedb tožene stranke o tem, da so naprave, ki se nahajajo v sporni stavbi, del vodovodnega omrežja. Sodišče prve stopnje je le obrazložilo, ko je zavrnilo dokaz z izvedencem gradbene, vodovodne ali ustrezne stroke, da tožena stranka ni svojega prerekanja dovolj substancirala za izvedbo tega dokaza. Tožena stranka ni povedala, čigave naj bi bile te naprave, ki so v prostoru, tožena stranka pa je pojasnila, da so te naprave bile postavljene v dogovoru s tedanjim lastnikom oziroma sopogodbenikom o ustanovitvi služnosti in da so bile namenjene za dobavo pitne vode.

9Po Zakonu o gospodarskih javnih službah (ZGJS), je gospodarska javna služba namenjena zagotavljanju javnih dobrin, med drugim tudi vodnega gospodarstva in gospodarjenja z napravami (2. člen). Objekti in naprave, namenjene za izvajanje obveznih gospodarskih javnih služb, ki so določene kot javno dobro, se lahko uporabljajo samo na način in po pogoji, določenimi z zakonom. Lokalna skupnost lahko predpiše pogoje in način javne, posebne in podrejene rabe objektov in naprav, namenjenih za izvajanje lokalnih gospodarskih javnih služb (9. člen zakona). Sodišče prve stopnje je tako pravilno ugotovilo, da je Občina Cerknica v Odloku o oskrbi s pitno vodo na območju Občine Cerknica (Uradni list RS, št. 41/04) v 11. členu določila, da kjer javno vodovodno omrežje poteka po zemljišču v zasebni lasti, mora imeti upravljalec javnega vodovoda, ki mu je Občina Cerknica poverila izvajanje javne službe s področja oskrbe s pitno vodo, v zemljiški knjigi vpisano služnostno pravico, kar velja za objekte in naprave javnega vodovoda, zgrajenega po veljavnosti tega odloka. Sodišče prve stopnje ugotovilo, da je odlok pričel veljati 25. 2. 2005, tožena stranka in tedanji sopogodbenik, pa sta naprave v objekt namestila v letu 2015. Pri tem za razmerje med strankama ni pomembno, ali so te naprave formalno v lasti Občina Cerknica. Pomembno je, da gre za dostop do pitne vode oziroma naprav, ki so zato pomembne in kar očitno nesporno izvaja tožena stranka. Pravni prednik tožeče stranke pa je to dovolil, sklenil pogodbo o ustanovitvi služnosti in kar je bilo finalizirano s končnim vpisom v zemljiški knjigi. Zato je pravilni sklep sodišča prve stopnje, da tožeča stranka ni dokazala, da tožena stranka izvršuje posest brez pravnega naslova. Tožeča stranka tudi v zahtevku zahteva odstranitev vseh stvari tožene stranke, jih ne našteva. Iz ugotovljenega dokaznega postopka ne izhaja, da so naprave in stvari v lasti tožene stranke. Zato je zahtevek v tem delu tudi iz tega razloga neutemeljen.

10Pritožba nadalje trdi, da je sodišče prve stopnje zmotno presojalo trditveno podlago in tožbeni zahtevek tožeče stranke, da je pogodba nična, ker nima kavze. Tožeča stranka zatrjuje napake zavezovalnega pravnega posla po 34. členu OZ. Sodišče prve stopnje je o sami pogodbi, izvrševanju in namenu zaslišalo zakonitega zastopnika podpisnika pogodbe, to je D. D. in zakonitega zastopnika tožene stranke A. A. Odločilna je izpoved priče D. D., ki je bil zakoniti zastopnik lastnika in sklenitelj pogodbe o ustanovitvi služnosti. Ta je jasno povedal, zakaj so pogodbo sklepali, kakšen je bil obseg dogovora in v zvezi s tem je treba ugotoviti, da je sodišče prve stopnje pravilno sklepalo, da je bila pogodba zadosti natančno določena, da je bila neprava stvarna služnost ustanovljena s pogodbo in nato tudi vpisana v zemljiški knjigi (226. člen SPZ). Tudi teorija in sodna praksa povezujejo nepravo stvarno služnost predvsem v povezavi s služnostjo v javno korist. Nosilec interesa gradnje javne infrastrukture in lastnik nepremičnine ne moreta ustanoviti prave stvarne služnosti, saj nosilec nima nepremičnine, ki bi imela lastnosti gospodujočega zemljišča. Zato je nujno, da vsebini služnosti v javno korist ustreza tudi oblika služnosti, ki jo je mogoče ustanoviti na pogodbenem temelju¹. Tudi sodna praksa je poudarila pomen priključevanja stavbe na javni vodovod, kar mora opraviti občinska gospodarska javna služba, ki zagotavlja oskrbo s pitno vodo in kar je predpisano z odlokom lokalne skupnosti². Odločbe, katere citira pritožnica, pa se nanašajo na izbrisno tožbo, ko je bila vpisana lastninska pravica na nepremičnini na podlagi ZK dovolila kot posadne listine. Te sodne prakse ni mogoče uporabiti v tem primeru³. Ustanovitev neprave stvarne služnosti v konkretnem primeru je treba razlagati skozi pogodbo, ZK dovolilo in opravljeno zaslišanje pravdnih strank. Zakoniti zastopnik sedanjega lastnika, to je tožeče stranke, pa je izpovedal, da potrebuje ta prostor, ker si je želel urediti stanovanje, kar ni možno, zaradi služnosti (zaslišanje E. E.).

11Sodišče prve stopnje je tudi pravilno zavrnilo predlog tožeče stranke za izdajo zamudne sodbe glede druge tožbe oziroma tožbenega zahtevka, na katerega tožena stranka ni podala pravočasnega odgovora na tožbo. Sodišče prve stopnje pravilno ugotavlja, da ni bil podan pogoj, da bi šlo za zahtevek, s katerim stranke lahko razpolagajo. Določbe Zakona o gospodarskih javnih službah in citiranega odloka Občine Cerknica o oskrbi s pitno vodo na območju Občine Cerknica, so kogentne narave in tožena stranka ne bi mogla soglašati s takšnim tožbenim zahtevkom. Pritrditi je sodišču prve stopnje, da že iz pogodbe o ustanovitvi služnosti izhaja, da gre za nepravo stvarno služnost v zvezi z javnim vodovodnim omrežjem. Že iz tega dokaza je moč ugotoviti, da dejstvo iz tožbe (da pogodba nima veljavnega predmeta), je v nasprotju dokazom (pogodba), kar preprečuje izdajo zamudne sodbe. Pritožba obširno ponavlja svoje navedbe iz pravde, da po stališču tožeče stranke pogodba ne vsebuje zavezovalnega pravnega posla o ustanovitvi služnosti, ampak samo ZK dovolilo. Pritožbeno sodišče tu pritrjuje sodišču prve stopnje, da je pogodba že sama po sebi dovolj jasna, da ni mogoče pritrditi tožeči stranki, da zavezovalnega posla v skladu z določbo 215. člena SPZ ni.

12Pritožba še trdi, da je sodišče prve stopnje zmotno razlagalo 19. člen ZZK-1 in štelo, da je vsebina dogovorjene služnosti dovolj natančno opisana, da je možen ZK vpis. Pri tem se sklicuje na odločbo Vrhovnega sodišča II Ips 32/22, kjer je vrhovno sodišče razlagalo ustanovitev služnosti restriktivno oziroma podalo zahtevo, da mora biti dogovorjena služnost prostorsko opredeljena, da ne bi lastnik služeče nepremičnine imel le vpisano lastnino, izvrševanje služnosti pa bi pomenilo širjenje služnosti in utesnjevanje lastninske pravice lastnika. Pri tem pritožba spregleda, da je šlo v citirani zadevi vrhovnega sodišča za obdelovanje vrta in ne za nepravo stvarno služnost povezavo z uporabo pitne vode. Pritožbeno sodišče se sicer ne strinja s sodiščem prve stopnje, da je moč pravico, ki sta jo stranki dogovorili in izvrševali opredeliti kot užitek. Gre za nepravo stvarno služnost v povezavi s služnostjo v javno korist. Res glede izvrševanja te služnosti, terja nadzor nad delovanjem vodovodnega omrežja s pripadajočimi objekti ter trajno in neovirano uporabo ter nadzor omrežja, objektov in naprav na nepremičnini. S tem je vsebina služnosti omejena glede na potrebe gospodujoče dobrine in s čim lažjim izkoriščenjem le te in ne gre za dogovorjen obseg osebne služnosti glede na individualne potrebe in osebnosti koristi služnostnega upravičenca⁴. Vendar je sklicevanje sodišča prve stopnje na določbo 226. člena SPZ pravilna in je pravilno zavrnilo tožbeni zahtevek na izbrisno tožbo.

13Pritožba še trdi, da je sodišče prve stopnje zmotno v sodbo zapisalo, kar je izpovedala priča A. A. o tem, da so lahko dogovorili glede služnosti iztekli šele, ko je občina pristala prispevati sredstva za dograditev vodovodnega sistema, česar tožena stranka ni navajala. Sodišče prve stopnje s tem ni neutemeljeno širilo obrambe tožene stranke. Tožena stranka je zatrjevala, da uporablja naprave, ki so v lasti Občine Cerknica in da gre v napravah v stavbah za občutljivo opremo namenjeno zagotavljanju pitne vode in nadzoru nad kakovostjo vode, kar terja omejitev dostopa nepooblaščenim osebam. V taki trditveni podlagi je sodišče prve stopnje pravilno ocenilo izpovedbo priče A. A., zakonitega zastopnika tožene stranke.

14Glede na vsebino pogodbe, izvajanje pogodbe in posebnost neprave stvarne služnosti zaradi zagotavljanja pitne vode, je sodišče prve stopnje pravilno štelo, da ne gre za takšno stvarno služnost, ki bi odvzela lastninsko pravico oziroma uporabo nepremičnine lastnika. Gre za drugačen primer, kot je šlo v zadevi Vrhovnega sodišča in ne gre za odvzem lastninske pravice. Na koncu je treba odgovoriti še pritožbi, da jo veže univerzalno pravno nasledstvo tako po pogodbi kot v stvarnopravnem pomenu. Sklenitelj pogodbe je bil B. d. o. o., katerega pravni naslednik je C. d. o. o. Tožeča stranka je s podjetjem C. d. o. o., sklenila pogodbo o izčlenitvi in prevzemu (B18) in tožeča stranka je vpisana v zemljiški knjigi kot univerzalni pravni naslednik prenosne družbe, saj je z delitvijo med podjetjem C. d. o. o. in tožečo stranko prišlo do prevzema premoženja v skladu z delilnim načrtom. Premoženje pa je tudi sporna nepremičnina. Zato je neutemeljena pritožbena navedba, da ni vstopila v pravni položaj družbe C. d. o. o., ker to ne piše v pogodbi o izčlenitvi in prevzemu z dne 3. 12. 2019. Tožeča stranka meni, da je po pogodbi prevzela le premoženje, ne pa obveznosti. Vendar sodišče prve stopnje pravilno poudarja, da je prevzem premoženja in s tem povezanih stvarnih pravic na tem premoženju, prevzela tudi stvarno služnost. Enako določa tudi šesti odstavek 623. člena ZGD-1. Zmotno meni pritožba, da bi tožnica bila pravni naslednik obveznosti iz pogodbe le, če bi to bilo našteto v pogodbi o izčlenitvi. Pretekle pogodbe, na podlagi katerih je nastala stvarna pravica na tuji stvari, ne morejo biti vse naštete v delitvenem sporazumu. Dovolj je, da je tožeča stranka prevzela premoženje oziroma nepremičnino, na kateri je ustanovljena stvarna pravica na tuji stvari.

15Ker je sodišče prve stopnje na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo in pri tem ni zagrešilo očitanih absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP in tudi ne tistih, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je bilo treba pritožbo zavrniti kot neutemeljeno in potrditi sodbo sodišča prve stopnje. Izrek o stroških temelji na določbi 165. in 154. člena ZPP.

¹ prim. M. Juhart, Komentar Stvarnopravnega zakonika, GV Založba, stran 928.
² prim. odločbo Vrhovnega sodišča IU 1371/2013.
³ prim. VSL II Cp 2319/2016, I Cp 1178/2017.
⁴ prim. razlikovanje med stvarnimi in osebnimi služnostmi, A. Berden, Komentar Stvarnopravnega zakonika, GV Založba, stran 931.