19. člen ZZK-1

Sodišče prve stopnje se bo moralo v novem sojenju jasno opredeliti, upoštevajoč tudi skico izmere terenskih ugotovitev, ogleda, izpovedi strank in prič ter trditev tožnika na naroku dne 7. 11. 2024 (v skladu z napotki 8. člena ZPP), kje naj bi sporna služnostna pot potekala, ali je bila zatrjevana trasa poti ves čas enaka (pred in po nasutju) in ali je pretekla 20 letna priposestvovalna doba za priposestvovanje služnosti po določeni trasi poti.

Če gre za tako služnost, kjer izvrševanje ni vezano na trajne objekte, temveč se izvršuje le občasno, kot narekuje potreba po poljedelskih delih, je treba meje izvrševanja služnosti označiti tako, da ne prihaja do poljubne uporabe služečega zemljišča, ko lastnik gospodujočega zemljišča vozi enkrat tako in drugič drugače, po možnosti v kolobarskem ciklusu prek zasejane kulture. V takih praviloma podeželskih okoljih je treba zato prostorske meje opredeliti z navedbo posameznih točk, na katerih pot spremeni smer, prav tako tudi razdaljo med temi točkami (širino poti), tudi če stranke in vaščani vedo, kje poteka služnostna pot.

Pridobitev služnostne pravice na podlagi priposestovanja zahteva presojo in upoštevanje časovno kontinuirane uporabe služečega zemljišča v določeni priposestvovalni dobi. Morebitno spreminjanje obsega in uporabe poti po izteku priposestvovalne dobe ne izključuje pridobitve ožje služnosti.

V sodni praksi je že zavzeto stališče, da mora biti skladno s 14. in 19. členom ZZK-1 oboje, torej vsebina in prostorske meje izvrševanja služnosti, natančno opisano, in sicer posebej v situacijah, ko izvrševanje služnosti ni vezano na trajne infrastrukturne objekte. Vsebina pravnega standarda "natančnega opisa prostorskih meja služnosti" pa je odvisna od okoliščin posamezne zadeve, pri čemer zahtevani minimum tega opisa zagotovo predstavlja najmanj širina služnostne poti in točna lokacija, na kateri služnostna pot spremeni smer. Dejstvo, da je pot pravdnim strankam znana, ne pomeni, da je njen opis v izreku sodne odločbe lahko manj natančen. Opis služnostne poti v izreku sodne odločbe mora bralcu, ki ni seznanjen s stanjem poti v naravi, omogočati jasno predstavo glede tega, kje ta pot poteka.

Predlog se zavrne.

Pozivanje sodišča k navajanju še dodatnih trditev glede načinov dostopa do zemljišč, katerih del je bila nekoč sporna parcela, pa bi preraslo že v preiskovalno vlogo sodišča, ki ga ZPP ne dovoljuje. Trditveno in dokazno breme namreč z materialno procesnim vodstvom ni nadomeščeno, temveč je omiljeno in to le v primerih, ko stranka, ob zahtevani procesni skrbnosti, ne uspe udejaniti svojega trditvenega bremena. Za tak primer pa, ob znani materialno pravni podlagi (določbe o priposestvovanju), s katero bo sodišče okvalificiralo ugotovljena dejstva, ni šlo. Zato ni mogoče pritrditi pritožbi, da je sodišče zaradi neustrezne izvedbe materialnega procesnega vodstva kršilo pravico do izjave, ki bi prerasla v kršitev tožnikovih ustavnih pravic.

Ker torej organ prve stopnje v izpodbijani odločbi ni pojasnil (tudi ne organ druge stopnje v svoji odločbi), zakaj ni izvedel dokazov, ki jih je predlagala tožnica, je bila s tem storjena absolutna bistvena kršitev postopka iz 3. točke drugega odstavka 237. člena ZUP. Hkrati izpodbijane odločbe tudi ni mogoče preizkusiti, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev postopka po 7. točki drugega odstavka 237. člena ZUP. Glede na okoliščine primera ni dovolj jasno in nedvoumno, kaj zajema ustanovljena služnost, zlasti, ali zajema tudi morebitne opustitve (in če, kakšne), ki jih mora trpeti tožnica.

Z opisom "obstoječa makedamska pot", navedbo širine, dolžine in opredelitvijo, po katerem delu služeče nepremičnine poteka, ter skico izvedenca, ki je sestavni del izpodbijane sodbe, je služnost hoje in vožnje z vsemi vozili dovolj natančno in jasno opredeljena, da ni dvoma o njeni vsebini in prostorskih mejah.

SPZ v 257. členu določa, kaj vse mora vse mora vsebovati pogodba o ustanovitvi stavbne pravice (zvezovalni pravni posel). Kaj mora vsebovati zemljiškoknjižno dovolilo (razpolagalni pravni posel) za vpis stavbne, pa določa 20.a člen ZZK-1, ki je matični predpis tega področja. Ta je jasen in (v primeru določenih situacij) ne napotuje na uporabo 19. člena ZZK-1, za kar se zavzema pritožba.

Stvarna služnost je lahko le v korist gospodujoče stvari kot celote, ne pa posameznega solastniškega deleža. Solastniki gospodujoče nepremičnine služnost izvršujejo kot to zahtevajo potrebe gospodujoče nepremičnine. Po 219. členu SPZ se stvarna služnost izvršuje na način, ki najmanj obremenjuje stvar. Zato tudi 19. člen ZZK-1 določa, da se v primeru, ko je izvrševanje stvarne služnosti omejeno na določene dele nepremičnine, te prostorske meje pri opisu vsebine služnosti natančno opišejo. Izhodiščna predpostavka uresničevanja zapovedi utesnjevanja služnosti je natančna opredelitev te stvarne pravice - tako po vsebini kot po prostorskih mejah njenega izvrševanja. Poleg prostorskih mej izvrševanja služnosti na služeči nepremičnini bi morale namreč biti glede na ugotovitev, da je bila služnost ustanovljena in priposestvovana le v korist določenega dela stavbe, razjasnjene okoliščine, potrebne za natančen opis gospodujoče stvari (določenega dela stavbe), v korist katere jo ima vsakokratni lastnik pravico izvrševati.

Tožeča stranka utemeljeno navaja, da sodišče prve stopnje s sodbo ni odločilo o zahtevku, ki je bil postavljen ob zaključku obravnave, pač pa o tožbenem zahtevku, ki ga je tožeča stranka postavila ob vložitvi tožbe.

Opis prostorskih meja stvarne služnosti v nasprotni tožbi ne zadošča standardu iz 19. člena ZZK-1, saj sta natančno določeni le širina in dolžina poti ter stran neba, kjer poteka služnostna pot, kar pa ne omogoča natančne predstave, kje pot dejansko poteka. Sodišče je dolžno v okviru materialno procesnega vodstva stranko opozoriti naj popravi tožbeni zahtevek. Iz zahtevka mora izhajati jasen obseg pravice služnostnih upravičencev ter z merili, ki jih zahteva 19. člen ZZK-1, opredeljena služnost.

Po 19. členu ZZK-1 mora vsebovati opis stvarne služnosti v sodbi natančen opis prostorskih meja izvrševanja služnosti.

Tožbeni zahtevek na ugotovitev obstoja služnostne pravice mora vsebovati natančen opis poteka služnosti po služečem zemljišču. Kadar je izvrševanje služnosti omejeno na določene dele nepremičnine, je treba te prostorske meje pri opisu vsebine služnosti natančno opisati.

Omejitve lastninske pravice v zvezi z nepravo stvarno služnostjo izhajajo iz Odločbe, s katero je služnost ustanovljena.

Sodišče druge stopnje je sodbo sodišča prve stopnje delno spremenilo tako, da je v izreku besedo "jugovzhodnem" nadomestilo z besedo "južnem". Taka sprememba prostorskega položaja, torej zemljepisne lege stvarne služnosti pomeni spremembo njene istovetnosti. Revizija ima namreč prav, da med pojmoma jugovzhod in jug ne obstaja kvantitativna, temveč kvalitativna, prostorska razlika. Jugovzhod pomeni smer na zemlji med jugom in vzhodom, kar je prostorsko nekaj drugega od smeri, ki jo opredeljuje jug, ki pomeni del geografske celote, ki je obrnjen proti položaju sonca opoldne. Glede na to, da je prostorska opredelitev služnosti do te mere skopa, da pomeni njena prostorska koordinata glede na strani neba edino prostorsko oporno točko za prepoznavo njene lege, revizijsko sodišče pritrjuje reviziji, da je sodišče druge stopnje z izpodbijano sodbo tožniku dosodilo bodisi nekaj drugega od tistega, kar je zahteval, bodisi nekaj več.

Revizija se dopusti glede vprašanja, ali je stvarna služnost, ki je ugotovljena z izpodbijano sodbo o nasprotni tožbi, zadostno opredeljena, da ustreza merilom ZZK-1 in da ne omogoča širjenja brez zakonite podlage.

Izrek ne vsebuje nobenega tekstovnega opisa, po katerem delu služečih nepremičnin nujna pot poteka. Zgolj navedba, da je geodetska skica sestavni del sklepa, ne zadošča, še posebej v konkretnem primeru, ko je z nujno potjo obremenjen le manjši del nepremičnine. Na podlagi pravnomočne sodne odločbe se nujna pot vknjiži v zemljiško knjigo, zato je zaradi pravne varnosti pomembno, da je opis trase ustrezno opredeljen (določen) in v tej vsebini javno objavljen. Ustanovitev stvarne služnosti (nujne poti) na solastni stvari je izključena oziroma nemogoča. Služnostni zavezanec je sicer dolžan dopustiti neovirano uporabo nujne poti oziroma se je dolžan vzdržati posegov v nujno pot, vendar ta obveznost lahko velja le za obremenjeni del njegove nepremičnine. Sodišče prve stopnje mu ne more nalagati drugih omejitev (na drugih delih njegove nepremičnine), ki s koriščenjem nujne poti niso neposredno povezane.

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom postavitev podrednega zahtevka zmotno obravnavalo kot spremembo tožbe, saj ne gre za nobeno od situacij iz drugega odstavka 184. člena ZPP, torej ne gre niti za povečanje obstoječega zahtevka niti za spremembo istovetnosti zahtevka niti za uveljavljanje drugega zahtevka poleg obstoječega. V obravnavani zadevi gre pri postavitvi podrednega zahtevka dejansko za zahtevek, ki je obsežen s primarnim zahtevkom. Služnost se priposestvuje v obsegu, kot se je dejansko izvrševala brez nasprotovanj. Res je sicer, kar je izpostavilo sodišče prve stopnje, da se mora stvarna služnost izvrševati na način, ki najmanj obremenjuje služno stvar (50. člen ZTLR in 219. člen SPZ). Navedeno pomeni, da jo je treba izvrševati obzirno, ne predstavlja pa podlage za to, da bi se obstoj služnosti lahko ugotovil v manjšem obsegu, kot se je dejansko 20 let izvrševala.