9. člen ZGJS

Teorija in sodna praksa povezujeta nepravo stvarno služnost predvsem v povezavi s služnostjo v javno korist. Nosilec interesa gradnje javne infrastrukture in lastnik nepremičnine ne moreta ustanoviti prave stvarne služnosti, saj nosilec nima nepremičnine, ki bi imela lastnosti gospodujočega zemljišča. Zato je nujno, da vsebini služnosti v javno korist ustreza tudi oblika služnosti, ki jo je mogoče ustanoviti na pogodbenem temelju. S prevzemom premoženja in s tem povezanih stvarnih pravic na tem premoženju je tožeča stranka prevzela tudi stvarno služnost. Pretekle pogodbe, na podlagi katerih je nastala stvarna pravica na tuji stvari, ne morejo biti vse naštete v delitvenem sporazumu. Dovolj je, da je tožeča stranka prevzela premoženje oziroma nepremičnino, na kateri je ustanovljena stvarna pravica na tuji stvari.

Iz dejanskih ugotovitev izhaja zaključek, da so bile obravnavane nepremičnine v družbeni lastnini v času uveljavitve ZGJS javne ceste oziroma infrastrukturni objekti in naprave in da je bila zato pravna podlaga za njihovo lastninjenje določba 76. člena ZGJS. Na podlagi navedenega privatizacijskega predpisa je šlo za spremembo družbene lastnine v zasebno oziroma za (prvo) določitev imetnika lastninske pravice. Tožnica je tako „ex lege“ postala lastnica obravnavanih nepremičnin ne glede na to, da na njih ni bila vpisana kot imetnica pravice uporabe. Če je tako, se te nepremičnine niso olastninile (šele) na podlagi določb ZLNDL, ki je zakon izrazito subsidiarne narave, in je veljal za tiste družbene nepremičnine, katerih lastninjenja ni uredil noben drug predpis. V času uveljavitve ZLNDL so bile torej obravnavane nepremičnine že lastninjene. Zaznamba javnega dobra v zemljiški knjigi (111. člen ZZK-1) je vpis pravnega dejstva, ki je pomemben za pravni promet, saj so javne ceste kot javno dobro izven pravnega prometa (drugi odstavek 2. člena ZJC). Gre za vpis, ki nima konstitutivnih učinkov. To pravno dejstvo učinkuje na pravna razmerja, katerih predmet so nepremičnine, že s te

Tožnikova obveznost priključitve objekta na javni vodovod izhaja že iz zakona, Uredba o oskrbi s pitno vodo pa možnosti priključitve veže na odvajanje in čiščenje komunalne vode, urejeno v skladu s predpisi, ki urejajo emisije snovi pri odvajanju odpadne vode in predpisi, ki urejajo odvajanje in čiščenje komunalne in padavinske odpadne vode (prvi odstavek 11. člena). Obveznost priklopa na vodovodno omrežje torej smiselno vsebuje tudi ureditev odvajanja odpadne vode, vendar pa ta obveznost ne pomeni nove obveznosti, ki bi jo uredba določala samostojno, saj zavezancu zgolj nalaga, da mora odvajanje vode urediti v skladu s področnimi predpisi.