623. člen ZGD-1

Ker prenosna družba z izčlenitvijo ne preneha in še naprej obstaja kot pravna oseba ter ima zato še naprej sposobnost biti stranka pravdnega postopka, prevzemna družba v njen procesni položaj v pravdi ne more vstopiti avtomatično. Pravila ZPP dopuščajo, da pravni naslednik pravne osebe prevzame pravdo, ne da bi bilo za to potrebno soglasje nasprotne stranke, zgolj v primeru prenehanja pravne osebe (205. in 208. člen ZPP). Prenos dela premoženja od prenosne na prevzemno družbo pomeni odtujitev dela premoženja. Nedvomno pomeni tudi ločitev procesne in stvarne legitimacije, če do prenosa premoženja pride med pravdo. Zato se lahko po drugem odstavku 190. člena ZPP pravda s prevzemno družbo nadaljuje samo, če v to privolita obe stranki.

Stranka postopka (v procesnem smislu) v pravdnem postopku je tisti, ki od sodišča zahteva varstvo svojih pravic (tožnik), ter tisti, proti kateremu je to pravno varstvo zahtevano (toženec), kar preneseno na samostojni postopek z izvedencem pomeni, da je stranka tisti, ki vloži predlog (predlagatelj), in tisti, proti kateremu je predlog vložen (nasprotni udeleženec).

Pravno razmerje, ki je predmet te pravde, ni delovno razmerje A. A. (ki je nedvomno prešlo z njene prednice na prvo toženko), temveč razmerje med javnim zavodom, ki iztožuje odškodnino, ker je moral plačevati delavčevo zdravljenje in nadomestila njegove plače, ko ta ni bil zmožen za delo, in za delovno nezgodo odgovornim delodajalcem. Ko delitveni načrt jasno in določno ne razporeja, na koga preide to obveznostno razmerje, je odločilno, da se je delavec poškodoval v okvirih izvajanja tiste dejavnosti, ki se je z njene pravne prednice (ki je ohranila zgolj kabelsko dejavnost) prenesla na prvo toženko. Ta dejavnost in sporna obveznost sta tesno povezani, tvorita nekakšen zaokrožen premoženjski sklop ali podjetniško celoto in je zato takšna razlaga bližje pojmu obveznosti prenosne družbe v zvezi s premoženjem, ki je prešlo na prevzemno družbo po delitvenem načrtu, v smislu šestega odstavka 623. člena ZGD-1. Varovalni obroč lestve je zelo verjetno segal preko ravnine ograje podesta, zagotovo pa ji je bil preblizu; sestop ni bil enostaven, treba se je bilo tlačiti za ograjo, zlahka pa je bilo nanjo stopiti. Zanemarjeno je bilo tveganje padca v globino. Preozek podest ozir

Po določbi prvega odstavka 636. člena v zvezi z desetim odstavkom 623. člena ZGD-1 so za vse obveznosti prenosne družbe, ki so nastale do vpisa izčlenitve v register, poleg družbe, ki ji je v delitvenem načrtu dodeljena obveznost, kot solidarni dolžniki odgovorne tudi vse druge družbe, ki so udeležene pri izčlenitvi (torej tudi prenosna družba), in sicer do višine vrednosti aktivnega premoženja. Za jamstvo po prvem odstavku 636 člena ZGD-1 je odločilno, ali je dejstvo, na katero se veže nastanek obveznosti, nastopilo pred vpisom izčlenitve v register ali ne. Ob tem velja poudariti, da pri odškodninskih obveznostih ni nujno, da je pred vpisom delitve škoda že nastala, ampak za odškodninsko obveznost zadošča, da je bilo uresničeno škodno dejstvo. Azbest je nevarna snov, delo, pri katerem so bili delavci izpostavljeni azbestnemu prahu, pa je nevarna dejavnost.

Vpis stavbne pravice kot nepremičnine sam zase ne predstavlja vpisa (realne) nepremičnine z vidika stvarnega prava. Gre za vpis tehnične narave, na podlagi posebnega pravila prvega odstavka 20.a člena ZZK-1 o vpisovanju stavbne pravice v zemljiško knjigo. Namenjen je preglednejšemu prikazu stvarnopravnih razmerij, ki nastanejo v zvezi s stavbno pravico. Zemljiškoknjižna sodnica je pravilno pojasnila, da je treba izbrisati tudi vpis stavbne pravice kot nepremičnine, ki v postopku Dn 127320/2017 ni bila izbrisana (bi pa morala biti).

Kadar (z oddelitvijo) pride do univerzalnega pravnega nasledstva, se šteje, da univerzalni pravni naslednik vstopi v vsa pravna razmerja v zvezi s prenesenim premoženjem, in sicer tako v materialnem kot procesnem smislu. Skladno s sodno prakso v primeru, ko tožeča stranka s tožbo poleg prvotne tožene stranke zajame še prevzemno družbo, ne gre za subjektivno spremembo tožbe oziroma razširitev tožbe, ampak za prilagoditev tožbe statusnemu preoblikovanju, do katerega je prišlo po vložitvi tožbe, zato ni potrebno soglasje za razširitev tožbe iz drugega odstavka 191. člena ZPP.

Predlagatelj utemeljeno navaja, da se z vidika družbenika po izvedbi oddelitve spremeni le to, da namesto udeležbe v eni družbi začne razpolagati z udeležbo v dveh družbah, pri čemer se skupno premoženje obeh družb ne spremeni. Eno svojo naložbo, delež v eni družbi, preko materialnega statusnega preoblikovanja razdeli na dve naložbi. Zato je bilo potrebno 2. točko prvega odstavka 10.a člena ZGD-1 razlagati tako, da univerzalno pravno nasledstvo ne pomeni, da oseba postane ustanovitelj ali družbenik, temveč je že ustanovitelj oziroma družbenik, njen status se zgolj preoblikuje iz družbeništva v eni družbi v družbeništvo v dveh družbah. Status družbenika se v bistvu ne spremeni in zanj omejitev iz 10.a člena ZGD-1 ne velja.

Teorija in sodna praksa povezujeta nepravo stvarno služnost predvsem v povezavi s služnostjo v javno korist. Nosilec interesa gradnje javne infrastrukture in lastnik nepremičnine ne moreta ustanoviti prave stvarne služnosti, saj nosilec nima nepremičnine, ki bi imela lastnosti gospodujočega zemljišča. Zato je nujno, da vsebini služnosti v javno korist ustreza tudi oblika služnosti, ki jo je mogoče ustanoviti na pogodbenem temelju. S prevzemom premoženja in s tem povezanih stvarnih pravic na tem premoženju je tožeča stranka prevzela tudi stvarno služnost. Pretekle pogodbe, na podlagi katerih je nastala stvarna pravica na tuji stvari, ne morejo biti vse naštete v delitvenem sporazumu. Dovolj je, da je tožeča stranka prevzela premoženje oziroma nepremičnino, na kateri je ustanovljena stvarna pravica na tuji stvari.

Ker sta občini (toženka in stranska intervenientka) 18. 6. 2018 sklenili sporazum o delitvi skupnega premoženja, po katerem so sporne nepremičnine prešle v last stranske intervenientke, bi morala tožnica vložiti tožbo zoper njo. Občini nista več skupni lastnici, zato razlaga v smislu 190. člena ZPP ni (več) ustrezna. Ustrezna ne bi bila niti, če bi šlo za skupna lastnika, saj toženka ne bi bila pasivno legitimirana, ampak bi morali biti v tem stvarnopravnem sporu toženi vsi enotni in nujni sosporniki skupaj.

Na podlagi predpogodbe bi tožeča stranka lahko zahtevala samo sklenitev glavne pogodbe, to je prodajne pogodbe, ne pa tudi izpolnitve odložnega pogoja.

Po specialni določbi drugega odstavka 635. člena ZGD-1 delitev učinkuje z dnem vpisa delitve v sodni register. Vpis delitve s prevzemom v sodni register ima zato konstitutivni učinek. Po vpisu delitve v sodni register uveljavljanje morebitnih pomanjkljivosti v postopku delitve, vključno z ničnostjo pogodbe o delitvi, ni več dopustno. V posledici oddelitve s prevzemom je prišlo do odsvojitve poslovnega deleža in s tem do spremembe družbenika v družbi N., saj je namesto družbe M. vstopil v družbo nov družbenik - tožena stranka. Predmetni prenos poslovnega deleža predstavlja drugo vrsto odsvojitve v smislu 10. člena družbene pogodbe N. Univerzalno pravno nasledstvo je zgolj pravna fikcija, ki na naslednika prenese vse pravice in obveznosti prednika v zvezi z določenim premoženjem, ne povzroči pa njunega zlitja v eno osebo. Statusna preoblikovanja družb so sicer lahko takšne narave, da v celoti ohranijo identiteto subjekta, ki se preoblikuje. Takšna so vsa preoblikovanja, ki jih teorija uvršča med formalna preoblikovanja, pri katerih subjekt kljub spremembam v svoji organizacijski strukturi ostane ista (identična) oseba. Drugače pa je v primeru materialnih st

S spremembo določitve stranke, na katero se nanaša zavrnilni sklep, je tožena stranka presegla pristojnosti, ki jih za popravljanje pomot v odločbi s popravnim sklepom določa 223. člen ZUP. Zato ima pritožnik prav, da je s popravnim sklepom (v povezavi z zavrnilnim sklepom) na novo odločila (tudi) o njegovem pravnem položaju in mu je zaradi tega treba zagotoviti tudi sodno varstvo. S tem, ko je tožena stranka izdala zavrnilni sklep, ki se je v celoti glasil na drugo pravno osebo (in ne na pritožnika), je torej pritožniku vzela pravico do udeležbe v končanem upravnem postopku. Zato je treba pritožniku za uveljavljanje takšne kršitve zagotoviti sodno varstvo, ki pa ne more biti učinkovito, če bi rok za vložitev tožbe začel teči (in bi se iztekel) še preden bi se pritožnik lahko seznanil z vsebino zavrnilnega sklepa. Šele tedaj bi se namreč lahko sploh seznanil z navedeno kršitvijo pravice do udeležbe in bi jo lahko uveljavljal v upravnem sporu. Glede na navedeno je tudi mogoče šteti, da je bilo z izdajo takega zavrnilnega sklepa, v postopku izdaje katerega pritožnika v nasprotju z zakonom tožena stranka ni vključila kot stranko postopka, odločeno (tudi) o njegovi pravici do

Po jasni in nedvoumni določbi šestega odstavka 580. člena v zvezi z drugim odstavkom 618. člena ZGD-1 na pravno naslednico preidejo vse pravice in obveznosti prevzete družbe, pri čemer pa glede na besedilo te določbe ni relevantno, ali so bile te tudi navedene v pogodbi o pripojitvi ali ne.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da tožeča stranka ni dokazala nedopustnega ravnanja tožene stranke. Posledično ugotovitve glede vzročne zveze pravzaprav niti niso pomembne, saj je za obstoj odškodninske odgovornosti zahtevana kumulativna izpolnitev vseh njenih predpostavk. Glede obstoja pravnega nasledstva je izvedenec ugotovil: da družbi K., d. o. o., in M., d. o. o., ki sta nastali z oddelitvijo od prenosne družbe (L., d. o. o.) aktivno poslujeta (izvedenec je ugotovil tudi obseg prenesenega premoženja), medtem ko je bil za prenosno družbo vpisan začetek postopka za izbris iz sodnega registra brez likvidacije, ter da je bil glede na dostopne podatke ključni del dejavnosti prenosne družbe prenesen že ob oddelitvi tožeče stranke (K., d. o. o). Na podlagi izvedenčevih dejanskih ugotovitev je nato sodišče prve stopnje napravilo pravilen materialnopravni sklep, da ta dejstva dokazujejo obstoj pravnega nasledstva tožeče stranke za obveznosti prenosne družbe. Protispisnost se po jasnem stališču sodne prakse nanaša zgolj na tehnično napako v povzemanju vsebine dokazov in ne na nasprotovanje dokazni oceni.

Novi upnik je po samem zakonu kot univerzalni pravni naslednik glede predmetne terjatve vstopil v materialnopravni in procesni položaj starega upnika in se za veljaven prenos terjatve ne zahteva obvestilo dolžnika. Ne glede na to pa je jasno, da je (sedaj) dolžnik seznanjen z dejstvom, da je prišlo do prenosa terjatve, pri čemer sploh ni odločilno, od kod to vedenje izvira. Poleg tega pritožbeno sodišče pojasnjuje, da tudi pri cesiji naznanitev odstopa terjatve dolžniku ni konstitutivni pogoj za prehod pravice odstopnika na prevzemnika, temveč je namenjena zgolj varovanju dolžnikovega položaja v primeru, ko le-ta o prenosu terjatve ni obveščen (vse do trenutka obvestitve lahko namreč dolg veljavno izpolni staremu upniku - prim. 419. člen Obligacijskega zakonika – v nadaljevanju OZ).

V obravnavani zadevi gre za specifično procesno situacijo, do katere je prišlo z nastankom novega subjekta na podlagi Zakona o lokalni samoupravi (v nadaljevanju: ZLS), kar je imelo na podlagi 51.b člena ZLS za posledico nastanek skupnega premoženja tožene stranke občine kot subjekta, katerega identiteta se ni spremenila, in novo nastale Občine A..

Po presoji Vrhovnega sodišča smučarska površina, kot je bila opisana v dejanskih ugotovitvah izpodbijane sodbe in dimenzij, kot je bila zatrjevana s strani tožnice (približno 5 m2), ne predstavlja neprilagojenega mesta. Ne gre namreč za stanje smučišča, ki bi bilo neobičajno ter ga smučar ne bi mogel pričakovati. Obveznost upravljavca smučišča, da pred vsako takšno mesto namesti opozorilno tablo, bi bila pretirana in neživljenjska ter v nasprotju z izhodiščem, da je smučanje dejavnost, ki se odvija v naravi, katere pomembna lastnost je tudi dinamičnost. Poleg tega po presoji Vrhovnega sodišča primerjava z ostalimi primeri iz določbe 9. točke 4. člena ZVSmuč pokaže, da bi umestitev spornega mesta iz obravnavane zadeve na vsebino navedene določbe učinkovala izrazito razširjujoče.

Po 73. členu ZDen so do odškodnine upravičeni zavezanci, iz katerih sredstev je bila po odločbah ZDen vrnjena nepremičnina, ki so jo pridobili odplačno. Določba 73. člena ZDen je pri opredelitvi odškodnine omejena na subjekte, ki so bili denacionalizacijski zavezanci in so podržavljeno premoženje v svoja sredstva sami ali po svojih univerzalnih pravnih prednikih pridobili odplačno. Singularni pravni nasledniki so iz tega kroga izključeni. Sporno je, ali je predlagatelj pravni naslednik pridobitelja obravnavane nepremičnine in odplačnost pridobitve. Univerzalno pravno nasledstvo je podano, kadar ob statusnih spremembah prevzemni pravni subjekt vstopi v celotni pravni položaj prenosnega pravnega subjekta, tako da je njegov pravni naslednik glede celote pravic, obveznosti in pravnih razmerij. Pravna prednica predlagatelja s prevzemom dela premoženja v upravljanje in tudi s prevzemom dela poslovanja nekdanje podružnice Narodne banke FLRJ vstopila le v posamezna pravna razmerja narodne banke, kar ne vodi do univerzalnega pravnega nasledstva oziroma celovitega prenosa premoženja z vsemi pravicami in obveznostmi. Tako se izkaže, da pogoj univerzalnega pravnega nasleds

V pravni ureditvi ne obstajata niti "ekonomski lastnik" niti "ekonomski imetnik". Kar obstaja je le lastnina in imetništvo. Določena oseba je torej lahko lastnik (ali pa imetnik), ali pa sploh ne. Obstaja sicer tudi skupnost pravic (npr. soimetništvo), toda tožeča stranka ni podala nobenih trditev, ki bi kazale na obstoj česa takšnega. Tožeča stranka ni bila imetnik ali lastnik delnic Z. Na nematerializiranih vrednostnih papirjih pridobi namreč pravice imetnik vred­nostnega papirja z vpisom v centralni register KDD. Pravice se prenašajo s prenosom vrednostnega papirja med računi. Z vpisom A. d. d. kot novega imetnika delnic je vse pravice na delnicah pridobila A. d. d. Svoje pogodbene obveznosti bi lahko kršila kvečjemu druga toženka. Njej pa ni mogoče očitati, da bi kršila kakšne svoje pogodbene obveznosti do tožeče stranke. Tožeča stranka namreč v času, ko so še obstajale obveznosti druge toženke do tožeče stranke, od druge toženke ni zahtevala, da naj kupi obveznice oziroma kasneje delnice od nje. Odgovornost prve toženke zaradi kršitve pogodbe je izključena že zato, ker sama ni bila v nobenem pogodbenem razmerju s tožečo stranko. Ona namreč ni bila pogodben