226. člen SPZ

Revizija se dopusti glede vprašanj: - Ali sta sodišči prve in druge stopnje pravilno opredelili materialnopravno naravo primarnega zahtevka iz nasprotne tožbe, s katero tožnica po nasprotni tožbi uveljavlja izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila za vpis neprave (zasebne) stvarne služnosti, in sicer na podlagi imetništva t. i. pravice v pričakovanju in - Ali velja časovna omejenost (zasebne) neprave stvarne služnosti, katere imetnik je pravna oseba, na 30 let, skladno s prvim odstavkom 226. člena SPZ v zvezi z drugim odstavkom 227. člena SPZ.

Na podlagi zgornjih dejanskih ugotovitev v postopku in stališča, da gre prvenstveno za stvarno služnost namenjeno opravljanju podjema določene pravne osebe, je sodišče prve stopnje presodilo, da je nepravo stvarno služnost mogoče ustanoviti za nedoločen čas.

Dogovor o načinu (so)uporabe solastne nepremičnine ne more predstavljati pravnega naslova za nastanek neprave stvarne služnosti v korist solastnika. Pritožbeno stališče, da je priposestvovalna doba tekla ves čas, ko je tožnica izvrševala posest (torej tudi v času njenega solastništva), bi pripeljalo do absurdne situacije, po kateri bi lahko vsak solastnik že v času dovolj dolgega solastništva priposestvoval (nepravo) stvarno služnost. Pravico služnosti bi v takih primerih služnostni upravičenec obdržal tudi ob kasnejši izgubi lastništva, kar bi izvotlilo lastninsko pravico na stvari. Priposestvovalna doba je lahko začela teči šele, ko je tožnica prenehala biti solastnica nepremičnine. Služnostna pravica sicer lahko obstaja tudi na stvari, na kateri ima služnostni upravičenec solastnino, vendar pa na taki stvari solastnik ne more pridobiti (nove) služnostne pravice. Tretja oseba, ki ni solastnik, lahko določeno pravico priposestvuje le na posameznem solastniškem deležu, vendar pa tožnica na nepremičnini, na kateri ima solastniško pravico, ne more priposestvovati neprave stvarne služnosti, ker ta niti ne more nastati zaradi njenega solastništva nepremičnine. V primerih

Stranke se sicer lahko s pogodbo dogovorijo o ustanovitvi obligacijske pravice z vsebino, ki bi dajala upravičenje parkiranja, poti, vožnje in dovoza z vsemi vozili na določenem delu nepremičnine, vendar je sodišče prve stopnje glede na besedilo 12. člena prodajne pogodbe pravilno presodilo, da v obravnavani zadevi ne gre za takšen primer. Pritožbeno sodišče pritrjuje sodišču prve stopnje, da besede služnost v 12. členu prodajne pogodbe ni mogoče drugače tolmačiti kot skladno z institutom služnosti v smislu ureditve SPZ in da ta pogodbena določba ne ustvarja niti obligacijskih pravnih posledic, ki bi utemeljevale obravnavani tožbeni zahtevek. Stvarno služnost je mogoče ustanoviti samo na celotni nepremičnini, stvarna služnost na idealnem solastniškem deležu pa ni mogoča.

Neprava stvarna služnost je služnost, ki je po svoji vsebini stvarna služnost in ki se lahko ustanovi tudi v korist določene osebe. V takih primerih se glede nastanka in prenehanja uporabljajo določila zakona, ki urejajo osebne služnosti. Torej zakon izrecno določa, da se pravila o osebnih služnostih uporabljajo le glede ustanovitve in prenehanje te služnosti, izrecne določbe o prenosljivosti neprave stvarne služnosti pa SPZ ne vsebuje. Iz navedenega izhaja, da če bi zakon želel, da je neprava stvarna služnost neprenosljiva, bi jo uredil v poglavju o osebni služnosti. Premoženjske pravice so v dvomu prenosljive, neprenosljive so samo tiste premoženjske pravice, katerih zakon ali njihova narava določata, da so vezane na točno določeno osebo. Ker je neprava stvarna služnost izvzeta iz poglavja o osebnih služnostih, torej neprenosljivost neprave stvarne služnosti ni določena z zakonom. Sicer pa za prenos neprave stvarne služnosti ne govori niti njena pravna narava. Glede na povedano ne drži, da izvršba na nepravo stvarno služnost ni dovoljena.

Pri vmesnem ugotovitvenem zahtevku ni potrebno, da stranka posebej izkazuje pravni interes, ker pri vmesnem ugotovitvenem zahtevku pogoji prejudicialnosti nadomeščajo procesno predpostavko pravnega interesa. Sodišče prve stopnje je pravilno povzelo materialnopravne določbe Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ) v zvezi z nepravo stvarno služnostjo, ki je ustanovljena na podlagi pravnega posla - služnostne pogodbe (213. do 215., 226. in 234. člen SPZ). Do izpolnitve odložnega pogoja nikoli ni prišlo, prav tako pa je slednji postal nemogoč, saj Zakon o stvarnem premoženju države in samoupravnih lokalnih skupnosti (v nadaljevanju ZSPDSLS-1) sklenitev novega najemnega razmerja ne predvideva. Če se odložni pogoj ne izpolni, pogodba med strankama ne začne veljati in zato med njima ne nastanejo nobene pravice in obveznosti. Pri razlagi spornih določil se ni treba držati dobesednega pomena uporabljenih izrazov, temveč je treba iskati skupen namen pogodbenikov in določilo razumeti tako, kot ustreza načelom obligacijskega prava, ki so določena v OZ (drugi odstavek 82. člena OZ). Namen izbrisne tožbe ni odprava formalnih pomanjkljivosti zemljiškoknjižne

Z lastništvom obremenjene nepremičnine je tožnica zaradi stvarnopravnih učinkov vknjižene izvedene stvarne pravice pridobila vse pravice in obveznosti, ki izvirajo iz pravnega posla, ki je bil podlaga za nastanek služnosti, vključno s pravico do odpovedi pogodbe (14. člen Pogodbe). Ker služnost na nepremičnini preneha z izbrisom iz zemljiške knjige (drugi odstavek 241. člena v zvezi s prvim odstavkom 226. člena SPZ), je tožnica kot lastnica obremenjene nepremičnine upravičena zahtevati izdajo izbrisnega dovolila za izbris stvarne služnosti pri nepremičnini in vrnitev predmeta služnosti. Dolžnost vrnitve stvari po prenehanju neprave stvarne služnosti določa 240. člen SPZ v zvezi s prvim odstavkom 226. člena SPZ. Ob prenehanju služnosti se vsa lastninska upravičenja vračajo lastniku, zakar je potrebna vrnitev predmeta služnosti. Obveznost vrnitve stvari je obligacijskopravne narave in je utemeljena v zakonu. Lastnik nepremičnine lahko v primeru, če bivši služnostni upravičenec po prenehanju služnosti stvari ne vrne, vrnitev stvari zahteva bodisi z lastninsko tožbo bodisi s tožbo, utemeljeno na obligacijski obveznosti upravičenca, da lastniku po prenehanju služnosti vrne stvar. Za

Predlog se zavrne.

Ni sporno, da je bila med tožniki in toženko sklenjena pogodba o ustanovitvi neprave stvarne služnosti po 226. členu SPZ. Da gre za nepravo stvarno služnost, jasno izhaja iz vpisa v zemljiško knjigo, kjer je takšna služnost v toženkino korist tudi vpisana. Namen ustanovitve neprave stvarne služnosti je določen v zgoraj navedenem določilu SPZ, ni pa določena kakršnakoli dolžnost vzpostavitve v prejšnje stanje. Sodišče prve stopnje je zato pravilno ugotovilo, da 3. člen Pogodbe o ustanovitvi služnosti predstavlja obligacijskopravni dogovor oziroma zavezo toženke po vzpostavitvi prejšnjega stanja. Ker je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo določila OZ, je v nadaljevanju pravilno ugotavljalo, ali so tožniki pravočasno grajali očitne napake. Ker je ugotovilo, da jih niso, in pritožba dokazne ocene v tem delu ne izpodbija, je pravilno zaključilo, da so skladno z določili OZ pravno varstvo izgubili. Zahtevki tožnikov so bili tako pravilno zavrnjeni.

Poočitev je pomožni vpis in je namenjena bodisi vpisu sprememb podatkov glede nepremičnine oziroma imetnika pravice na nepremičnini, ko zemljiška knjiga ni temeljna evidenca za takšen podatek, bodisi se z njimi označijo povezave med posameznimi vpisi v zemljiški knjigi. Torej nima pravnih posledic in nima učinkov na pravice oz. pravna razmerja. V konkretnem primeru pa pritožnik s poočitvijo dejansko želi prenos upravičenja do neprave stvarne služnosti z enega pravnega subjekta na drugega na podlagi pravnega nasledstva. Za to pa je potrebna ustrezna listina, saj zemljiškoknjižno sodišče odloča o pogojih za vpis na podlagi listin in na podlagi stanja vpisov v zemljiški knjigi (124. člen Zakona o zemljiški knjigi, v nadaljevanju ZZK-1). Tega ne spremeni niti 226. člen SPZ, saj pogoje za vpis v zemljiško knjigo določa ZZK-1, ki je matični predpis tega področja. ZZK-1 pa ne dopušča, da se v zemljiškoknjižnem postopku ugotavljajo dejstva za vpis, ampak mora predlagatelj za predlagani vpis predložiti ustrezno listino. To velja tudi, če je temelj pridobitve zakon. Edina izjema od tega pravila je ZLNDL, ki je izrecno dajal podlago za vpis lastninske pravice na tistega, ki je imel

Teorija in sodna praksa povezujeta nepravo stvarno služnost predvsem v povezavi s služnostjo v javno korist. Nosilec interesa gradnje javne infrastrukture in lastnik nepremičnine ne moreta ustanoviti prave stvarne služnosti, saj nosilec nima nepremičnine, ki bi imela lastnosti gospodujočega zemljišča. Zato je nujno, da vsebini služnosti v javno korist ustreza tudi oblika služnosti, ki jo je mogoče ustanoviti na pogodbenem temelju. S prevzemom premoženja in s tem povezanih stvarnih pravic na tem premoženju je tožeča stranka prevzela tudi stvarno služnost. Pretekle pogodbe, na podlagi katerih je nastala stvarna pravica na tuji stvari, ne morejo biti vse naštete v delitvenem sporazumu. Dovolj je, da je tožeča stranka prevzela premoženje oziroma nepremičnino, na kateri je ustanovljena stvarna pravica na tuji stvari.

Obseg in vsebino vknjižene neprave stvarne služnosti določa pravni posel, ki je (bil) podlaga za nastanek služnosti in ki učinkuje v razmerju do tretjih, kasnejših lastnikov obremenjene (služeče) nepremičnine. Pogodba o ustanovitvi neprave stvarne služnosti se tako razteza na vsakokratne lastnike služeče nepremičnine, vključno s tožnico. Zato posledic, ki izhajajo iz služnostne pogodbe, ni mogoče utemeljevati zgolj na podlagi načela relativnosti pogodbenih razmerij v smislu 125. člena OZ. Materialnopravno pravilen je po oceni sodišča druge stopnje tudi zaključek sodišča prve stopnje, da določilo 14. člena Pogodbe, ki vsaki stranki pogodbe daje pravico, da z odpovednim rokom enega leta odpove pogodbo, ne nasprotuje določilu 241. člena SPZ. Kljub temu, da zakon ne predvideva možnosti odpovedi pogodbe s strani služnostnega zavezanca kot načina prenehanja osebne stvarne služnosti, takšna odpoved ni v nasprotju s prisilnimi predpisi in zato tudi ne izven avtonomije pogodbenih strank, da stranki druga drugi omogočita prenehanje pogodbe in s tem prenehanje pogodbeno ustanovljene neprave stvarne služnosti. V materialnem pravu ni ovire, da sodišče tožbenemu zahtevku po nadomestit

Prekritje sončne elektrarne s PVC folijo, ki se nadaljuje tudi po koncu testa za ugotovitev mest ponovnega zamakanja in je ob vložitvi pritožbe trajalo že dve leti, je predolgo. Pri podaljšanju uporabe tega ukrepa je toženka nekritično prezrla, da je njena lastninska pravica omejena s stvarno služnostjo, kar zahteva od nje določene prilagoditve. Seveda ji ne gre oporekati pravice do vzdrževanja in varovanja svojega premoženja, vendar pa sme glede na sočasni obstoj služnostne pravice na nepremičninah (za razliko od lastnika neobremenjenih nepremičnin) uporabiti le takšne vzdrževalne ukrepe (popravila), ki so dejansko učinkoviti, trajajo čim manj časa in čim manj obremenjujejo imetnika služnostne pravice. Prekritje strehe s PVC folijo ne ustreza navedenim kriterijem. Iz začasnega vzdrževalnega ukrepa je prešlo v dolgotrajen ukrep ter postalo samovoljno ravnanje. Dokler je tožnica imetnica služnostne pravice, ji je lastnik služeče stvari dolžan omogočiti njeno izvrševanje ali pa se mora temu upreti na zakonsko ustrezen način. Če po vročitvi konfesorne tožbe pride do spremembe lastništva bodisi na gospodujočem bodisi na služečem zemljišču, to ni ovira za nadaljevanje in

Glede na to, da sporno zemljišče v naravi predstavlja cesto, je pogodba zagotovo sklenjena v javnem interesu, morebitne napake volje druge toženke pri sklepanju pogodbe pa so lahko le razlog za razveljavitev pogodbe, ki jo lahko uveljavlja le pogodbenik, kar tožnik ni.

Zakon o pravdnem postopku (ZPP) v 1. odstavku 185. člena ne glede na razlog omogoča objektivno spremembo tožbe tudi v primeru, da zanjo tožena stranka ne poda soglasja. V 7. odstavku že citiranega člena je določeno, da posebne pritožbe zoper sklep, s katerim sodišče ugodi spremembi tožbe, ni. Zato v ravnanju prvostopnega sodišča, ki je sklep o dopustitvi spremembe tožbe sprejelo na glavni obravnavi dne 1. 2. 2022, in ga ustrezno zakonski določbi tudi pravilno obrazložilo9, kot je to nenazadnje izpostavila tudi tožeča stranka v odgovoru na pritožbo, ni zaznati očitane kršitve določb postopka.

Napačno je stališče pritožbe, da je sodišče prve stopnje ugotavljalo procesno aktivno legitimacijo tožnice, katere pomanjkanje bi povzročilo zavrženje tožbe. Sodišče je presojalo ali glede na materialno pravno podlago - določbo drugega odstavka 110. člena ZureP-1 (sedaj drugega odstavka 110. člena ZureP-2) obstoji pravno upravičenje v korist tožnice, torej njena stvarna legitimacija.

ZVEtL-1 kot interventni zakon določa z namenom hitrejše ureditve nespornih pravnih in dejanskih položajev v zvezi z etažno lastnino ter pripadajočim zemljiščem v 47. členu, da imetnik obstoječe stvarne ali obligacijske pravice na pripadajočem zemljišču, ki še ni zemljiškoknjižno vpisana, lahko zahteva, da se ugotovi njen obstoj. A je pogoj za takšno „lažjo“ pridobitev stvarne ali obligacijske pravice določen v drugem odstavku 50. člena ZVEtL-1, to je, da med udeleženci ni spora o obstoju ali odločilnih dejstvih v zvezi s stvarno ali obligacijsko pravico na pripadajočem zemljišču. Da se 47. in 50. člen ZVEtL-1 uporabljata v povezavi, je jasno zavzeto stališče v sodni praksi.

Tudi v primeru nevknjižene stvarne služnostne pravice na v stečaju kupljeni nepremičnini ta preneha ob upoštevanju načela zaupanja v podatke zemljiške knjige ter odsotnosti zlorabe stečajnega postopka na strani kupca.

S tem, ko tožnik po sporni cesti na toženčevi nepremičnini hodi in vozi z motornimi vozili, le-te ne uživa in je tudi ne uporablja za osebno potrebo. Raba je namreč služnostna pravica rabiti tujo stvar samo za osebno potrebo. V toženčevi trditveni podlagi ni prerekanja tožnikove trditve, da cesto na toženčevi nepremičnini uporablja za dostop do svojih kmetijskih površin in za njihovo ekonomsko izkoriščanje, ne pa za svoje osebne potrebe.

Pridobitev služnosti v javno korist s priposestvovanjem ne more pomeniti sredstva za obid prisilnih predpisov o razlastitvi in posledično ni mogoče dopustiti pridobitev služnosti v javno korist s priposestvovanjem, ki ne bi bilo dobroverno (še posebej če ne bi temeljilo na pravnoposlovni podlagi). Upoštevna je tudi odločba Ustavnega sodišča Up-849/14.