Gospodarske javne službe

Toženka se je na ničnost nalogov za prevzem pokojnika sklicevala šele v svoji pripravljalni vlogi, ko je glede na pravila postopka v sporih majhne vrednosti že bila prekludirana z navajanjem novih dejstev. Pravilo, da sodišče pazi na ničnost po uradni dolžnosti, ne pomeni izjeme od razpravnega načela. Sodišče pazi na ničnost po uradni dolžnosti le v okviru trditvene in dokazne podlage, ki jo pravočasno ponudijo stranke.

Namen določbe prvega odstavka 8. člena ZPPDej je, da prvi prevoz pokojnika poteka pod nadzorom javne službe, kar preprečuje morebitne zlorabe, neurejenost ali kršitve sanitarnih standardov.

Javni interes terja, da se javna služba redno izvaja in da so dobrine oziroma storitve, ki jih zagotavlja, vsem dostopne pod enakimi pogoji (načelo enakosti). Višje sodišče se strinja s prvostopenjskim, da iz pravice do svobodne gospodarske pobude ne izhaja zahteva, da lahko tudi zasebni izvajalci pogrebne dejavnosti opravljajo storitve 24-urne dežurne službe hkrati z izvajalci, ki so bili za opravljanje dejavnosti določeni s strani občin, in da odločitev o opravljanju določene dejavnosti v obliki javne gospodarske službe zato vključuje tudi odločitev o prepovedi opravljanja te dejavnosti oziroma njenih storitev na trgu.

Revizija se dopusti glede vprašanj: - Ali je sklep o določitvi cen vozovnic za mestni linijski prevoz potnikov po svoji vsebini in učinkih posamičen (individualen in konkreten) akt, ker zgolj konkretizira že obstoječo splošno in abstraktno normativno ureditev ter neposredno učinkuje v posameznih prevoznih razmerjih med uporabnikom in izvajalcem javne službe, in zato ne more biti predmet referendumskega odločanja po Zakonu o lokalni samoupravi? - Ali je UPRS dolžno tožbo v upravnem sporu zavreči zaradi neobstoja pravnega interesa, če tožeča stranka po uveljavitvi splošnega akta, na katerega se nanaša pobuda za razpis lokalnega referenduma, tožbenega zahtevka ni spremenila v ugotovitveni zahtevek oziroma v tožbi ni uveljavljala ugotovitvenega zahtevka?

Pravno razmerje med pravdnima strankama temelji na zakonu in podzakonskih predpisih, vendar je kljub temu dvostransko in odplačno, zato je tožeča stranka upravičena do plačila za storitve obvezne javne službe odvajanja in čiščenja komunalne in padavinske odpadne vode v zvezi z greznicami in malimi komunalnimi čistilnimi napravami zgolj, če storitve za toženo stranko dejansko izvaja. Tožena stranka je bila z dopisom tožeče stranke obveščena o nameravani izvedbi storitve ter opozorjena na svojo obveznost omogočiti izvajalcu urejen dostop do greznice oziroma male komunalne čistilne naprave ter na posledice opustitve izpolnitve te obveznosti. Tožeča stranka je poskušala pri toženi stranki opraviti storitev, vendar črpanje blata ni bilo mogoče, ker do greznice oziroma male komunalne čistilne naprave ni bilo mogoče dostopati s tovornim vozilom. Tožeča stranka je s svojim prizadevanjem za opravo storitve izpolnila svojo dolžnost izvajanja storitev javne službe, zaradi česar je tožena stranka dolžna plačati vtoževane račune.

Pritožnica ne navaja razlogov, zakaj bi zgornje vprašanje za odločitev v zadevi vendarle bilo pomembno. Zgolj pavšalno namreč trdi, da Pravilnik ni jasen, nerazumljiv pa da je tudi sistem tarifiranja in obračunavanja, določen v Pravilniku. Sodišče prve stopnje pa se do vprašanj, ki za odločitev v zadevi niso pravno pomembna, ni dolžno opredeljevati in so ti pritožbeni očitki neutemeljeni.

Sodišče prve stopnje je že s pomočjo jezikovne razlage pravilno ugotovilo, da beseda "vsak" kaže na širšo interpretacijo, kar potrjuje, da 24-urna dežurna služba obsega vse prve prevoze do hladilnih prostorov tožnice, ne glede na nadaljnje postopke. Nelogično in notranje protislovno bi bilo, da bi besedna zveza "vsak prevoz" vključevala samo t.i. nujne prevoze. Navedeno dodatno potrjuje veznik "ali" med prevozi do hladilnih prostorov izvajalca in prostorov zdravstvenega zavoda zaradi obdukcije pokojnika, odvzema organov oziroma drugih postopkov na pokojniku, kar kaže, da gre za vse prevoze. Sodišče prve stopnje je na podlagi ocene izvedenih dokazov presodilo, da je bila toženka naročnica vtoževanih storitev (gre za dejansko ugotovitev, v katero pritožbeno sodišče ne more posegati). To naj bi izhajalo iz obligacijsko pravnega razmerja med strankama, ki med drugim temelji na poslovni praksi med njima (12. člen OZ).

Pritožbeno sodišče v tej zvezi pojasnjuje, da je sodna praksa ob sklicevanju na 22. člen Uredbe že pritrdila pravilnosti presoje, da je kanalizacijski priključek na javno kanalizacijo v lasti lastnika oziroma uporabnika objekta, ki je zadolžen tudi za njegovo vzdrževanje in odpravljanje morebitnih poškodb. Prav tako se je že izrekla o tem, kaj je javna kanalizacija in kaj kanalizacijski priključek; in sicer je javna kanalizacija omrežje s pripadajočimi objekti in napravami, kanalizacijski priključek pa je cevovod s pripadajočo opremo, ki poteka od posameznega objekta do zadnjega jaška pred objektom, ki je priključen na javno kanalizacijsko omrežje in s tem v lasti ter upravljanju lastnika objekta. To pomeni, da je izvajalka gospodarske javne službe dolžna zagotavljati vzdrževanje javne kanalizacije, medtem ko je vzdrževanje posameznega internega kanalizacijskega voda obveznost, ki bremeni lastnika objekta, iz katerega je ta vod speljan do javne kanalizacije (v skladu s soglasjem izvajalca javne službe). Zato gre pri obveznosti popraviti porušen del internega kanalizacijskega voda, speljanega v javno kanalizacijo iz zgradbe, za obveznost lastnikov zgradbe, ne pa za obveznost izva

Od povprečnega človeka, ki kandidira oz. se prijavi na razpis na delovno mesto poslovodje družbe, se pričakuje, da delovnega razmerja pri prejšnjem delodajalcu ne odpove, preden z družbo kot novim delodajalcem ne sklene pogodbe o zaposlitvi ali druge pogodbe o opravljanju funkcije poslovodje.

Izpolnitev nacionalnega energetskega in podnebnega načrta (NEPN) je v javnem interesu, pri čemer ta izpolnitev zavezuje tudi toženo stranko in ji kot izvajalki gospodarske javne službe distribucije električne energije nalaga občutno povečanje investicij v distribucijsko omrežje. Vzdrževanje in razvoj distribucijskega omrežja v višini potrebnih investicij po NEPN oziroma RN s strani tožene stranke so nujna dejanja, kar pomeni, da se mora tožena stranka pri samem poslovanju osredotočiti zlasti na zadovoljevanje javnih potreb.

Če je objekt priključen na javno vodovodno omrežje, to pomeni, da ima v vsakem trenutku možnost oskrbe s pitno vodo, zaradi česar je toženec dolžan plačati strošek omrežnine za oskrbo s pitno vodo. Če pitne vode ne koristi, to na dolžnost plačila omrežnine za oskrbo s pitno vodo, ki predstavlja fiksni strošek, ne vpliva.

Sprejem sklepa s strani samo enega družbenika, pri čemer je bil drugi družbenik iz odločanja popolnoma izključen, ne da bi bila za to podlaga v zakonu, je gotovo v nasprotju z bistvom družbe z omejeno odgovornostjo. Ne gre le za formalno kršitev (napake pri vabljenju), temveč je ta kršitev prerasla v vsebinsko in je podan ničnostni razlog iz tretje alineje 390. člena ZGD-1. Povedano še toliko bolj velja za toženo stranko, ki je javno podjetje, saj je v javnem interesu, da imata na upravljanje podjetja možnost vpliva obe lokalni skupnosti, ki imata v njem svoj poslovni delež. Toženka je bila namreč ustanovljena za zagotavljanje javne službe v obeh lokalnih skupnostih, obe lokalni skupnosti za izvajanje gospodarskih javnih služb na svojem območju odgovarjata in je za pravilno delovanje tožene stranke podan tudi javni interes.

V tej luči se torej po oceni pritožbenega sodišča kaže pravilo, da je pri zagotavljanju izvajanja gospodarskih javnih služb pridobivanje dobička vendarle podrejeno zagotavljanju javnih potreb. Uporabniki sistema namreč plačujejo omrežnine, ki predstavljajo plačilo za storitve elektro operaterja, pri čemer je omrežnina za distribucijski sistem namenjena pokrivanju stroškov distribucijskega operaterja, ki se nanašajo na vzdrževanje ter razvoj sistema, ter pokrivanja stroškov distribucijskega operaterja za odpravljanje prezasedenosti v distribucijskem sistemu in sistemske storitve za distribucijski sistem (prvi odstavek 126. člena ZOEE). Zaradi tega je treba pravni standard nujnosti posega v pravico delničarjev do minimalnega bilančnega dobička v konkretnem primeru razlagati nekoliko bolj široko; ne zgolj v smeri, da je izjema možna le v primeru prekomernega zadolževanja. Presežek prihodkov, ki so pridobljeni predvsem iz naslova omrežnin, nad odhodki (zmanjšani za davke in namene iz prvega in tretjega odstavka 230. člena ZGD-1), je treba prvenstveno namenjati za nujne investicije v omrežje. Ekonomska nujnost zadržanja dobička za leto 2022 izhaja že iz okoliščine negativ

PZ je že v letu 2010 določil, da je pomorska pilotaža gospodarska javna služba in za izbiro načina izvajanja pooblastil Vlado. Vlada sicer vse do leta 2020 področja ni uredila, vendar je bilo razumno pričakovati, da bo ustrezen predpis prej ali slej sprejet. Tega se je navsezadnje zavedala tudi tožeča stranka, saj je (sicer brez ustrezne podlage v ZGJS) podala vlogo o zainteresiranosti. Ni sporno niti, da je bila tožeča stranka ves čas edini izvajalec pomorske pilotaže v A., pri čemer je dejavnost izvajala na podlagi pogodbe z A., dejavnost je torej izvajala kot monopolist. Po tretji alineji prvega odstavka 5. člena ZGJS Republika zagotavlja gospodarske javne službe v javnem podjetju, kadar gre za opravljanje ene ali več gospodarskih javnih služb večjega obsega ali kadar to narekuje narava monopolne dejavnosti, ki je določena kot gospodarska javna služba, gre pa za dejavnost, ki jo je mogoče opravljati kot profitno. Pri pomorski pilotaži v tovornem pristanišču A. gre nedvomno za po naravi stvari in glede na dejansko stanje monopolno dejavnost, ki jo je mogoče izvajati kot profitno. Ves čas je torej obstajala realna možnost, da Vlada kot način izvajanja GJS določi javno podjetje.

Res je v Pogodbi o dobavi pitne vode v 10.členu določba, da pogodba velja do preklica, oziroma do sporazumne razveze, vendar ob upoštevanju zakonskih določb, ki urejajo oskrbo s pitno vodo, te določbe ni mogoče razlagati na način, na kakršnega si jo razlaga tožeča stranka. Priključitev na javni vodovod ni stvar izbire uporabnika, temveč je obvezna in predvidena zaradi zakonske obveze uporabe javne dobrine. Preklic pogodbe ni možen kadarkoli in iz kateregakoli razloga temveč le takrat, ko ni v nasprotju z obvezno uporabo javnih dobrin (če se na primer opusti uporaba objektov, ki se oskrbujejo s pitno vodo, če se zamenja uporabnik in v podobnih primerih). Dobava pitne vode do odjemnega mesta zato ne pomeni protipravnega vznemirjanja lastninske pravice, temveč celo obveznost tožene stranke.

Tožnica v predmetni zadevi ne more utemeljiti svoje (materialne) aktivne legitimacije, da je upravičena do povračila škode, ki jo uveljavlja kot stroške gasilskih intervencij zaradi ravnanj toženke. Slednje je namreč v nasprotju z ZGas. Trajno in nemoteno opravljanje gasilstva, ki je obvezna lokalna javna služba (javna gospodarska služba), zagotavljajo občine in država (prvi odstavek 2. člena ZGas). Kot je navedlo že sodišče prve stopnje, stroške gasilske intervencije krije občina in ne osebe v taksativno naštetih primerih iz drugega odstavka 43. člena ZGas. V skladu s četrtim odstavkom 43. člena ZGas in ustaljeno sodno prakso je namreč občina tista, ki ima regresno pravico do povzročitelja škodnega dogodka. Smisel materialnopravnih določb ZGas glede povračila stroškov gasilskih intervencij je namreč varovanje gasilstva kot javne službe, ki mora biti ves čas zagotovljeno, zato je pomembno, da gasilska društva nastale stroške intervencij poenostavljeno zahtevajo od občine ali države. Slednji pa na podlagi regresne pravice, pridobita povrnjene stroške intervencij, ki so jih zaradi (sodno ugotovljene) odgovornosti povzročili tretji (četrti in peti odstavek 43. člena ZGas).

Kot del toženkine trditvene podlage ni bilo mogoče upoštevati njenih navedb v odgovoru na pritožbo upnika (tožeče stranke) zoper sklep o razveljavitvi sklepa o izvršbi. Odgovor na pritožbo je bil vložen v ločenem pritožbenem postopku in je bil namenjen zgolj odgovoru na pritožbo upnika zoper sklep o razveljavitvi sklepa o izvršbi in ne širjenju trditvene podlage iz ugovora zoper sklep o izvršbi. Dejanska zasedenost turističnega objekta tožene stranke ni odločilna ne za višino okoljske dajatve za onesnaževanje okolja zaradi odvajanja odpadnih voda in ne za višino stroškov zbiranja in odlaganja komunalnih odpadkov, prav tako ni pravne podlage za oprostitev plačila vtoževanih računov zaradi epidemije koronavirusa.

Ker se sodišče prve stopnje z materialnopravnim stališčem tožnice ni v celoti strinjalo, je bila po 285. členu ZPP njegova dolžnost, da tožečo stranko pozove k predložitvi dodatnih dokazov za ugotavljanje po njegovem mnenju odločilnih dejstev. Bistveno je, da je bila obema strankama dana možnosti izjave glede vseh izvedenih dokazov.

Ker je prej skupno premoženje že razdeljeno, se prehodna določba 51.b člena ZLS ne more več uporabljati. Določba 51.c člena ZLS pa za status tožene stranke pomeni, da tožena stranka ni več enoosebna družba in da je poslovni delež tožeče stranke v njej enak razmerju med številom njenih prebivalcev in številom prebivalcev prejšnje občine na dan ustanovitve nove občine.

Pravno razmerje med pravdnima strankama je dvostransko in odplačno, zato je tožeča stranka upravičena do plačila za storitve obvezne javne službe odvajanja in čiščenja komunalne in padavinske odpadne vode zgolj, če storitve za toženo stranko dejansko izvaja. Sodišče prve stopnje zaradi zmotnega materialnopravnega izhodišča, da za utemeljenost tožbenega zahtevka zadošča na podlagi predpisov vzpostavljeno razmerje med pravdnima strankama, ni ugotavljalo pravno pomembnega dejstva, ali je tožeča stranka za toženo stranko dejansko izvajala storitev, ki jo je zaračunala z iztoževanimi računi, čeprav je bilo med strankama dejansko izvajanje storitev sporno. V primeru, ko je med strankama dejansko izvajanje storitev javne službe sporno, ni dovolj povzemanje občinskega odloka glede vsebine storitve javne službe in pojasnjevanje izračuna višine terjatve, ampak je treba podati tudi konkretne trditve o dejansko opravljenih storitvah.