215. člen SPZ

Predlog se zavrne.

Stranke se sicer lahko s pogodbo dogovorijo o ustanovitvi obligacijske pravice z vsebino, ki bi dajala upravičenje parkiranja, poti, vožnje in dovoza z vsemi vozili na določenem delu nepremičnine, vendar je sodišče prve stopnje glede na besedilo 12. člena prodajne pogodbe pravilno presodilo, da v obravnavani zadevi ne gre za takšen primer. Pritožbeno sodišče pritrjuje sodišču prve stopnje, da besede služnost v 12. členu prodajne pogodbe ni mogoče drugače tolmačiti kot skladno z institutom služnosti v smislu ureditve SPZ in da ta pogodbena določba ne ustvarja niti obligacijskih pravnih posledic, ki bi utemeljevale obravnavani tožbeni zahtevek. Stvarno služnost je mogoče ustanoviti samo na celotni nepremičnini, stvarna služnost na idealnem solastniškem deležu pa ni mogoča.

Listine, na katere se sklicujeta tožnika, kot na podlago za pravno poslovno ustanovitev služnosti, ne predstavljajo zavezovalnega pravnega posla, torej dogovora o ustanovitvi služnosti, ker v njih ni jasno izražena zaveza lastnika služeče nepremičnine, da bo na svoji nepremičnini za potrebe gospodujoče nepremičnine ustanovil stvarno služnost. (215. člen SPZ).

Pri vmesnem ugotovitvenem zahtevku ni potrebno, da stranka posebej izkazuje pravni interes, ker pri vmesnem ugotovitvenem zahtevku pogoji prejudicialnosti nadomeščajo procesno predpostavko pravnega interesa. Sodišče prve stopnje je pravilno povzelo materialnopravne določbe Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ) v zvezi z nepravo stvarno služnostjo, ki je ustanovljena na podlagi pravnega posla - služnostne pogodbe (213. do 215., 226. in 234. člen SPZ). Do izpolnitve odložnega pogoja nikoli ni prišlo, prav tako pa je slednji postal nemogoč, saj Zakon o stvarnem premoženju države in samoupravnih lokalnih skupnosti (v nadaljevanju ZSPDSLS-1) sklenitev novega najemnega razmerja ne predvideva. Če se odložni pogoj ne izpolni, pogodba med strankama ne začne veljati in zato med njima ne nastanejo nobene pravice in obveznosti. Pri razlagi spornih določil se ni treba držati dobesednega pomena uporabljenih izrazov, temveč je treba iskati skupen namen pogodbenikov in določilo razumeti tako, kot ustreza načelom obligacijskega prava, ki so določena v OZ (drugi odstavek 82. člena OZ). Namen izbrisne tožbe ni odprava formalnih pomanjkljivosti zemljiškoknjižne

Vse udeležence pravnih razmerij zavezujejo temeljna pravna načela, med drugimi načelo poštenega izvrševanja pravic, ki vključuje prepoved ravnanja v nasprotju z opravljenim (venire contra factum proprium). Načelo poštenega izvrševanja pravic in obveznosti, zaobseženo na področju obligacijskega prava v načelu vestnosti in poštenja (5. člen OZ), ki je imanentna omejitev svobode ravnanja na področju sklepanja obligacijskih razmerij ter pri izvrševanju pravic in obveznosti iz teh razmerij, zavezuje in pooblašča sodišče, da pravna pravila razlaga z ozirom nanj. Kadar izjava o odpovedi, ki bi lahko sprožila svojevoljno prenehanje pogodbe o ustanovitvi stvarne služnosti, z vidika načela poštenega izvrševanja pravic ni sprejemljiva, kot je to v obravnavanem primeru, izjavi o odpovedi ni mogoče priznati učinkov, ki jih ureja 333. člena OZ. Sklicevati se na domnevno pravico, kadarkoli z izjavo o odpovedi služnostne pogodbe sprožiti njeno prenehanje, je nasprotujoče predhodnemu soglasju prvotne služnostne upravičenke k pogodbeni ustanovitvi stvarne služnosti "za dobo funkcioniranja poslovno parkirne garažne hiše" v svojo korist in v korist pravnih naslednikov; kar vse je

V obravnavani pravdi je sodišče lahko presojalo le, ali obligacijska obveznost, ki sta jo dogovorili stranki pogodbe, zavezuje tudi toženko. Ni pa bila predmet obravnave morebitna odplačnost oziroma neodplačnost služnostnih upravičenj na podlagi drugih pravnih temeljev.

V civilnem pravu je uveljavljena uporaba generalnih klavzul, tj. pravnih določb, zasnovanih pomensko zelo odprto in pogosto s sklicevanjem na vrednostna merila, in ni v nasprotju z načeli pravne države. Sodišče je dolžno pri uporabi tako oblikovane določbe ugotoviti, katere okoliščine so po naravi stvari pomembne in jih ustrezno ovrednotiti. V postopku je prizadeti osebi zagotovljeno, da se o tem izreče, odločitev pa je predmet preizkusa v postopku s pravnimi sredstvi. Na ta način se v potrebnem obsegu zagotavlja predvidljivost odločanja in preprečuje njegova arbitrarnost. Neupoštevanje nepremoženjskega vidika ni v nasprotju z Ustavo ali EKČP.

Zavrnilna (neprava) zamudna sodba je mogoča le v primerih t. i. prave (vsebinske) nesklepčnosti, torej takrat, ko iz jasnega opisa življenjskega primera ne izhaja zahtevana pravna posledica, temveč neka druga, ali pa iz opisa ne izhaja nobena pravna posledica oziroma se ne nanaša na toženca. Pritožbeno sodišče v konkretnem primeru ugotavlja, da je življenjski primer popolno in jasno opisan ter se nanaša izključno na pravnoposlovni (izvedeni, derivativni) pridobitni način, ki daje podlago za zahtevek za izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila in ne za ugotovitev obstoja služnosti.

V konkretnem primeru ne gre za sukcesivno nastajajočo škodo, saj sta bila nadaljnja škoda tožnikov in njen obseg nepredvidena in nedoločljiva, zato je (bilo) treba vsakega od uveljavljanih stroškov presojati v skladu s splošnim zastaralnim rokom petih let iz 346. člena OZ. V konkretnem primeru v zvezi z ugotavljanjem temelja o znatnih stroških ni mogoče govoriti, saj ni bilo vloženega bistveno več napora v dokazovanje temelja, npr. z zaslišanjem številnih prič, postavitvijo izvedencev in/ali izvedbo ogleda. Zato je potrebno uporabiti temeljno pravilo o povrnitvi pravdnih stroškov, to je načelo končnega uspeha.

Teorija in sodna praksa povezujeta nepravo stvarno služnost predvsem v povezavi s služnostjo v javno korist. Nosilec interesa gradnje javne infrastrukture in lastnik nepremičnine ne moreta ustanoviti prave stvarne služnosti, saj nosilec nima nepremičnine, ki bi imela lastnosti gospodujočega zemljišča. Zato je nujno, da vsebini služnosti v javno korist ustreza tudi oblika služnosti, ki jo je mogoče ustanoviti na pogodbenem temelju. S prevzemom premoženja in s tem povezanih stvarnih pravic na tem premoženju je tožeča stranka prevzela tudi stvarno služnost. Pretekle pogodbe, na podlagi katerih je nastala stvarna pravica na tuji stvari, ne morejo biti vse naštete v delitvenem sporazumu. Dovolj je, da je tožeča stranka prevzela premoženje oziroma nepremičnino, na kateri je ustanovljena stvarna pravica na tuji stvari.

Obstoj dogovora o dejanskem obsegu služnosti, ki se je tudi izvajal, je v nasprotju s tezo tožnikov o nedoločljivosti predmeta obveznosti in posledični ničnosti služnostne pogodbe. Služnostni upravičenec mora svojo pravico izvrševati v dogovorjenem obsegu. Razširjanje služnosti ni dopustno. Čezmerno izvrševanje služnosti predstavlja nedopusten poseg v lastninsko pravico. Ker je toženka pri izvrševanju služnosti prekoračila svoja upravičenja, je zahteva lastnikov služeče nepremičnine za pravno varstvo utemeljena. Namen stvarne služnosti je v koristi, ki omogoča izvrševanje lastninske pravice na gospodujoči nepremičnini. Kar pa ne pomeni, da spremenjene potrebe gospodujočega zemljišča opravičujejo razširitev stvarne služnosti, niti, da imajo interesi služnostnega upravičenca avtomatično prednost pred interesi služnostnih zavezancev.

Pogodba o brezplačni ustanovitvi služnosti zavezuje le lastnika služečega zemljišča dovoliti dostop preko njegovega zemljišča, medtem ko na strani lastnika gospodujočega zemljišča - služnostnega upravičenca ni nobene nasprotne zaveze (na primer plačilo za uporabo služnostne poti, kot je to pri plačljivih služnostih).

Odprto lahko ostane zapleteno vprašanje, ali bi bila odsotnost subjektivne identitete v tej in v tisti (bodoči, morebitni) pravdi (v njej bi si nasproti stali prva toženka in intervenientki oz. takratni zemljiškoknjižni etažni lastniki) takrat ocenjena kot prepreka za upoštevanje današnje sodbe kot pravnomočno rešenega predhodnega vprašanja, kajti že resna možnost, da ne bo tako, je po presoji pritožbenega sodišča zadostna podlaga za sedanje priznanje pravnega interesa za intervencijo. Zadevni primer je razkril past, v katero se lahko ujame lastnik gospodujoče nepremičnine, ki se je bil za to, da je smel uporabljati služečo nepremičnino, zavezal k periodičnim plačilom, ki pa ob prenosu svoje lastninske pravice ni poskrbel, da bi njegovo zavezo plačevanja prevzel pridobitelj lastninske pravice, ki bo poslej deležen vseh koristi od služnosti. V to past se je ujela tožnica. Vprašanje je, ali sme, potem ko ji je ostala le še ta zaveza, od pogodbe o ustanovitvi služnosti odstopiti. Medtem ko je sodišče prve stopnje odgovorilo nikalno, sodišče druge stopnje odgovarja pritrdilno.

Skladno z zakonom in s sodno prakso poslovna odškodninska terjatev zastara v roku 5 let, začne pa teči prvi dan po dnevu, ko je imel oškodovanec pravico terjati njeno izpolnitev, to je po kršitvi pogodbene obveznosti, vendar ne prej, kot je imel možnost izvedeti za škodo. Pritožbeno sodišče sledi razlogom sodišča prve stopnje, da sta tožnika najpozneje s pravnomočnostjo sodbe vedela, da jima lastniki sosednjega zemljišča ne bodo dali služnosti prostega dostopa. Tožnikoma je bila takrat kršitev pogodbene obveznosti znana. Prav tako so pravilni zaključki sodišča, da so bili tožnikoma s pravnomočnostjo sodbe zagotovo znani vsi stroški zastopanja, ki so jima nastali v postopku. Za začetek teka zastaralnega roka se ne zahteva vedenje o točni višini in obsegu škode, temveč zadošča vedenje o okoliščinah, ki omogočajo, da je škoda določljiva. Tožnika sta 8. 12. 2009 vložila predlog za dovolitev nujne poti in predlog za izdajo začasne odredbe, ki se je vodil pod opr. št. N 34/2009, ter sta glede na določbo 146. člena ZNP (sedaj 179. člena ZNP-1), po katerem stroške v postopku za določitev nujne poti krije predlagatelj, nedvomno vedela za okoliščine, na podlagi katerih bi lahko dolo

Investitorja sta izkazala pravico graditi na predmetnem zemljišču. Tožeča stranka sicer ugovarja, da ima na tem zemljišču stvarno služnost pešpoti, vendar ta ugovor ni utemeljen. Za nastanek stvarne služnosti je namreč poleg veljavnega pravnega posla, iz katerega izhaja obveznost ustanoviti služnost, potrebno še zemljiškoknjižno dovolilo in vpis v zemljiško knjigo. Tega pa tožeča stranka niti ne izkazuje niti ne dokazuje.

Če se stvarna služnost ustanovi s pravnim poslom, je pogodba le pravni naslov, da bi se na tej podlagi pridobila služnost. Za pridobitev služnosti pa je potreben še pridobitni način, to pa je vpis v javno knjigo, v konkretnem primeru v zemljiško knjigo. V trenutku, ko je kupec (tožnik) vložil zemljiškoknjižni predlog za vpis (vknjižbo) lastninske pravice v njegovo korist, ni obstajala pravica oziroma pravno dejstvo, ki bi omejevalo uresničevanje njegove lastninske pravice, posledično pa tudi ni obstajala zatrjevana pravna napaka.

V sodni praksi se je že oblikovalo stališče, da od stranke ni mogoče zahtevati, da mora biti pozorna na vsa potencialna dejstva, čeprav za njihov obstoj ne govori nič in je zato na dejstvu, ki ga lahko stranka ugotovi naključno in ne z običajnim sistematičnim zbiranjem procesnega gradiva, obnovitveni predlog mogoče utemeljiti. Tudi v konkretni zadevi gre za tak primer. Nasprotna udeleženca sta bila dolžna navesti pravnorelevantna dejstva, ki so jima bila poznana in poiskati tista, ki so povezana z nastalim sporom. Sem nedvomno sodi tudi podatek o morebiti že obstoječi služnosti poti v korist nepremičnine obeh predlagateljev. Vendar pa je treba pri presoji, ali sta nasprotna udeleženca v zvezi s tem ravnala dovolj skrbno, upoštevati, da se služnostna pravica (kot stvarna pravica) vpisuje v zemljiško knjigo in je njen obstoj zato mogoče preveriti že z vpogledom. Od stranke zahtevati, da preverja tudi vsebino v zemljiško knjigo vloženih listin (to je pogodb, pri katerih sklenitvi sama ni sodelovala), če nič ne kaže, da je njihova vsebina relevantna za spor, je pretirano. Prvi pogoj, da sodišče sploh lahko dovoli nujno pot, je, da nepremičnina za redno rabo nima potrebne potne

Tožeča stranka v tožbenem zahtevku služnostne poti ni podrobno opisala, ampak zgolj na splošno zahteva izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila služnosti poti preko toženkine nepremičnine. Ni sporno, da zatrjevana pot poteka le po delu parc.št. 728/24 k.o., zato opis služnosti, kakršen je v tožbenem zahtevku, ne zadošča. Tudi če je v naravi vidno, kje naj bi služnost potekala, to ne pomeni, da v opisu služnosti v izreku ni treba navesti vsaj sintagme "po obstoječi poti, ki poteka od... do...". Taka zahteva je v skladu s splošnimi načeli služnosti, zlasti z določbo 219. člena SPZ, po kateri se stvarna služnost izvršuje na način, ki najmanj obremenjuje služečo stvar in v skladu z določbo 19. člena Zakona o zemljiški knjigi (ZZK-1), po kateri se prostorske meje izvrševanja služnosti, če je izvrševanje služnosti omejeno na določene dele nepremičnine, pri opisu vsebine služnosti natančno opišejo. Le z natančnim opisom je namreč omogočeno varstvo služnostnega upravičenca pred morebitnimi posegi v služnostno pravico po eni strani, kot tudi varstvo služnostnega zavezanca pred prekomerno obremenitvijo njegove nepremičnine.

V konkretnem primeru zahtevi po določnosti opisa stvarne služnosti ni bilo zadoščeno. Pojem "komunalna infrastruktura" je preveč širok in bi lahko zajemal najrazličnejše objekte komunalne infrastrukture, zato ni enoznačen, saj ni jasno, kaj konkretno zajema.

Pogodbeno določilo, s katerim se tožnica je zavezala plačevati letno odmeno za ustanovitev služnosti, učinkuje zgolj inter partes; tudi sicer po stališču pravne teorije je plačilo iz naslova pogodbe o ustanovitvi služnosti klasična obligacijska terjatev. Pravilna je zato nadaljnja ocena sodišč prve in druge stopnje, da je v konkretnem primeru z odtujitvijo gospodujočih zemljišč na kupca prešla sporna služnost, ne pa tudi obveznost plačila denarnega nadomestila zanjo.