234. člen SPZ

Pri vmesnem ugotovitvenem zahtevku ni potrebno, da stranka posebej izkazuje pravni interes, ker pri vmesnem ugotovitvenem zahtevku pogoji prejudicialnosti nadomeščajo procesno predpostavko pravnega interesa. Sodišče prve stopnje je pravilno povzelo materialnopravne določbe Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ) v zvezi z nepravo stvarno služnostjo, ki je ustanovljena na podlagi pravnega posla - služnostne pogodbe (213. do 215., 226. in 234. člen SPZ). Do izpolnitve odložnega pogoja nikoli ni prišlo, prav tako pa je slednji postal nemogoč, saj Zakon o stvarnem premoženju države in samoupravnih lokalnih skupnosti (v nadaljevanju ZSPDSLS-1) sklenitev novega najemnega razmerja ne predvideva. Če se odložni pogoj ne izpolni, pogodba med strankama ne začne veljati in zato med njima ne nastanejo nobene pravice in obveznosti. Pri razlagi spornih določil se ni treba držati dobesednega pomena uporabljenih izrazov, temveč je treba iskati skupen namen pogodbenikov in določilo razumeti tako, kot ustreza načelom obligacijskega prava, ki so določena v OZ (drugi odstavek 82. člena OZ). Namen izbrisne tožbe ni odprava formalnih pomanjkljivosti zemljiškoknjižne

Teorija in sodna praksa povezujeta nepravo stvarno služnost predvsem v povezavi s služnostjo v javno korist. Nosilec interesa gradnje javne infrastrukture in lastnik nepremičnine ne moreta ustanoviti prave stvarne služnosti, saj nosilec nima nepremičnine, ki bi imela lastnosti gospodujočega zemljišča. Zato je nujno, da vsebini služnosti v javno korist ustreza tudi oblika služnosti, ki jo je mogoče ustanoviti na pogodbenem temelju. S prevzemom premoženja in s tem povezanih stvarnih pravic na tem premoženju je tožeča stranka prevzela tudi stvarno služnost. Pretekle pogodbe, na podlagi katerih je nastala stvarna pravica na tuji stvari, ne morejo biti vse naštete v delitvenem sporazumu. Dovolj je, da je tožeča stranka prevzela premoženje oziroma nepremičnino, na kateri je ustanovljena stvarna pravica na tuji stvari.

Sodišče je pravilno presodilo, da je razmerje med pravdnima strankama vsebinsko ustrezalo (le) posodbeni pogodbi, kot jo je v času sklenitve dogovora o uporabi zidanice urejal ODZ v paragrafu 971 in naslednjih, oziroma kot je zdaj urejena v 579 in naslednjih členih OZ. Pravilno so zavrnjeni toženčevi ugovori o njegovih stvarnopravnih upravičenjih (lastninski pravici oziroma služnosti pravici stanovanja in užitka) na vtoževani nepremičnini in tožbenemu zahtevku tožnice ugodeno na podlagi 92. in 99. člena SPZ. Osrednja lastnost služnostne pravice stanovanja in užitka je trajnost in nepreklicnost razmerja, osrednja lastnost prekarističnega razmerja pa brezplačna prepustitev rabe tuje stvari, ki je dovoljena za določen čas oziroma do preklica, če čas trajanja uporabe ni določen, kot je ugotovilo sodišče v obravnavnem primeru.

V konkretnem primeru zgolj s "klasično" paulijansko tožbo, kjer je krog pasivno legitimiranih strank omejen na tretjo osebo, s katero je bilo ali v čigar korist je bilo storjeno izpodbijano pravno dejanje dolžnika (drugi odstavek 259. člena OZ), izbrisa služnosti ni mogoče doseči. V skladu z določbo drugega odstavka 255. člena OZ ni pomembno, ali bi vrednost premoženja iz izpodbijanega posla omogočila celotno poplačilo upnikove terjatve, temveč gre za to, da dolžniku zaradi tega posla ni preostalo nobeno drugo premoženje, s katerim bi lahko (v celoti) poplačal svoje obveznosti. Smisel navedene zakonske ureditve je torej v tem, da o oškodovanju upnikov ni mogoče govoriti, če bi dolžnik kljub izpodbijanemu poslu še vedno lahko (v celoti) izpolnil svoje obveznosti. Obveznost tretjega toženca kot solidarnega dolžnika je samostojna, zato so pri presoji objektivnih pogojev izpodbijanja pomembne zgolj okoliščine iz pravnega razmerja med njim in upnico. Upnica terjatve z več solidarnimi dolžniki namreč ni zavezana, da se pred izpodbijanjem pravnih dejanj enega od njih poskuša najprej poplačati od vseh ostalih.

Tožnica je z dednim dogovorom, vsebovanim v sklepu o dedovanju, pridobila brezplačno dosmrtno služnost stanovanja in se v letu 2000 po smrti tašče v skladu z dogovorom iz prvega nadstropja preselila v pritlične prostore, ki jih zaseda še sedaj. Tako nastala služnost stanovanja ni bila vpisana v zemljiško knjigo, čeprav je bila sklenjena z dednim dogovorom in tožnica zaradi varstva take služnosti napram tretjim osebam utemeljeno zahteva izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila, saj je to pogoj za nastanek osebne služnosti. Pravilna je odločitev o zavrnitvi zahtevka za vpis služnosti na shrambi, sušilnici v kleti, garaži ter zelenjavnem vrtu hiše, ker te niso bile predmet dednega dogovora 27. 11. 1997 in ker po uveljaviti SPZ osebna služnost ni mogla nastati s priposestvovanjem, do uveljavitve SPZ v letu 2003 pa še ni potekla priposestvovalna doba.

Upravičenja tožene stranke so nastala na podlagi inominantnega pogodbenega razmerja z učinki neprave stvarne služnosti, opredeljenimi v zakonu, brez vpisa v zemljiško knjigo kot pogoja za njen nastanek. Ker je bila torej služnost pridobljena na podlagi pravnega posla, pa je za rešitev pravno odločilnega vprašanja - ali je smela tožena stranka brez soglasja tožečih strank namestiti dodatno antensko napravo oziroma omrežje na postavljeni stolp, in to celo v korist tretje osebe, treba razjasniti vsebino samega dogovora. Revidentka ima prav, ko opozarja, da se višina pridobljene koristi ne more odražati kar v zneskih mesečno prejemane najemnine (rente). V spornem primeru ne gre za z zakonom vzpostavljeno stavbno pravico, temveč za služnostno pravico tožene stranke, ki je prekoračila dogovorjene meje uporabe zemljišča tožečih strank. V takšnih primerih pa ni ustrezna odmera letne oziroma celo mesečne rente, temveč priznanje denarne odmene. Ugotovljena renta za uporabo zemljišča za namene mobilne telefonije kot dodatno nameščenega sistema na že obstoječem antenskem stolpu, dosežena s prekoračeno uporabo zemljišča tožečih strank, v korist tožene stranke, torej ne predstavlja us

Priposestvovanje osebne služnosti ni mogoče. V sporni pogodbi dogovorjena obligacijska zaveza, da tožena stranka tožeči stranki dovoli uživanje stanovanjskih prostorov in opreme v stanovanjskih prostorih, ne ustvarja stvarnopravnih učinkov in ne predstavlja služnosti užitka (niti služnosti stanovanja).

Toženka, ki sicer nima sklenjene najemne pogodbe z lastnico stanovanja, njenega stanovanja ne uporablja nezakonito, ker ga uporablja na podlagi Sporazuma, s katerim je pridobila dosmrtno služnost pravice stanovanja. S sporazumom je bila ustanovljena služnostna pravica stanovanja v korist toženke. Sklenjen je bil zavezovalni pravni posel, ki, dokler služnost ni vpisana v zemljiško knjigo, nima stvarnopravne zaščite, predstavlja pa pravni naslov za bivanje.

Ustni ali celo zgolj molčeč dogovor ne more utemeljevati pravice do posesti stanovanja.

Ker je ustanovitev osebne služnostne pravice stvar dedičev, dediča pa njenega vpisa v zemljiško knjigo nista dogovorila, 216. čl. ZD sodišča ne obvezuje, da na podlagi sklepa o dedovanju odredi vpis te pravice v zemljiško knjigo.

Tožničinemu zahtevku na izpraznitev se lahko toženka uspešno upre tako, da izkaže (in dokaže), da ima pravni naslov, obligacijsko ali stvarno pravico, ki ji omogoča uporabo stanovanja. Ker po SPZ osebna služnost ne more nastati s priposestvovanjem, ni mogoče, da bi ustna pogodba o ustanovitvi služnosti stanovanja, ki mora biti sklenjena v pisni obliki, z njeno realizacijo konvalidirala: uporaba teorije o realizaciji bi izničila očitno voljo zakonodajalca, da izključi način pridobitve osebne služnosti stanovanja z uporabo.

Če sklene upnik pogodbo o ustanovitvi služnosti rabe z določeno osebo (bodočim služnostnim zavezancem), in služnost ni bila vpisana v zemljiško knjigo, nepremičnina pa je bila kasneje prodana, ne more zahtevati izdaje zemljiškoknjižnega dovolila od novega lastnika nepremičnine, četudi je ta pri nakupu nepremičnine od služnostnega zavezanca bil nedobroveren.

Ker je toženec v ugovoru zoper izdano začasno odredbo zanikal obstoj kakršnekoli služnosti na njegovi nepremičnini, listine iz katere bi izhajalo, da je bila med pravdnima strankama na sporni nepremičnini dogovorjena služnost stanovanja pa tožeča stranka v tej fazi postopka v spis ni predložila, tožeča stranka v tej fazi postopka s stopnjo verjetnosti svoje terjatve ni dokazala.