54. člen SPZ

Sodišče prve stopnje se pravilno sklicuje na nepremičninsko prirast (54. člen SPZ), ki je povezana z načelom specialnosti (7. člen SPZ) in načelom povezanosti zemljišča in objekta (8. člen SPZ). Gre za originaren način pridobitve lastninske pravice na podlagi zakona, pri katerem se je lastninska pravica toženke na nepremičninah razširila tudi na koruzo. Korist tožnika je že sama neupravičena (brezplačna) uporaba nepremičnin toženke, za katero bi ji sicer moral plačati denarno nadomestilo. Z neupravičenim (protipravnim) posegom v toženkino lastninsko pravico se je okoristil, pri čemer ni bilo veljavnega pravnega temelja da bi prejeto obdržal. Niti SPZ niti OZ za uporabnino ne predpisujeta posebnega zastaralnega roka, zato zanje velja splošni petletni zastaralni rok (346. člen OZ), zato si pritožba tožnika neutemeljeno prizadeva za upoštevanje triletnega zastaralnega roka.

Pri plačilu iz spornih premičnin konkurirata pritožnik, ki se zanaša na neposestno zastavno pravico, ki je nastala 8. 12. 2009 in ki mu je bila priznana s pravnomočnim sklepom o preizkusu ločitvenih pravic, ter upnica, ki se sklicuje na svojo hipoteko na eni od navedenih nepremičnin, nastalo 19. 12. 2007. S priznanjem pritožnikove ločitvene pravice na spornih premičninah v sklepu o preizkusu ločitvenih pravic ni bilo pravnomočno odločeno o tem, da so te premičnine samostojne stvari in ne samo sestavina druge stvari. V isti meri, v kateri se pritožnik sklicuje na sklep, s katerim mu je bila priznana ločitvena pravica na spornih premičninah, pa se nanj lahko sklicuje tudi upnica, ki ji je bila ravno tako priznana hipoteka na nepremičnini, vključno s spornimi premičninami, kolikor so bile te njene sestavine - o čemer pa ni bilo še nikdar prej odločeno. Če status sestavine lahko utemelji funkcionalna povezanost delov in celote (kriterij kompletnosti), je dosledno, da ko takšna povezanost preneha, in to trajno in nepovratno, ni več razloga za prepričanje o določenih delih kot sestavinah neke celote. Pač pa je treba dodatno precizirati časovno komponento, ki je v zadevah, kot je

Če imamo opravka z veljavno prodajno pogodbo, je logično, da imata pogodbeni stranki vsaka svoje (iz pogodbe izvirajoče) obveznosti. Obveznost tožeče stranke je izročitev nepremičnine v last tožencu, obveznost toženca pa plačilo kupnine. Tako ne more biti nobenega dvoma, da v opisani situaciji ni možno uveljavljati zahtevka iz naslova neupravičene obogatitve. Za neupravičeno obogatitev namreč velja, da gre za obogatitev brez pravnega temelja (prim. prvi odstavek 190. člena OZ). Če imamo veljavno prodajno pogodbo, pa je seveda pravni temelj podan in s prenosom lastninske pravice 31. 5. 2017 ni moglo priti do obogatitve brez temelja, kar pomeni, da bi prodajalec od kupca iz naslova pridobitve na podlagi prodajne pogodbe lahko zahteval le plačilo kupnine, katere prejem pa je tožeča stranka (prodajalka) potrdila s podpisom izjave z dne 21. 2. 2007. Ker za vlaganja očitno ni bilo soglasja toženca, pride v poštev le poslovodstvo brez naročila (199. člen OZ), glede česa pa je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da niso bili izpolnjeni pogoji (ni bila ugotovljena nujna potrebnost vlaganj).

Pritožnik prezre, da vrednost oziroma višina škode ni zakonski znak kaznivega dejanja po prvem odstavku 220. člena KZ-1, zato ta okoliščina tudi ne sodi nujno v opis kaznivega dejanja.

Teorija in sodna praksa povezujeta nepravo stvarno služnost predvsem v povezavi s služnostjo v javno korist. Nosilec interesa gradnje javne infrastrukture in lastnik nepremičnine ne moreta ustanoviti prave stvarne služnosti, saj nosilec nima nepremičnine, ki bi imela lastnosti gospodujočega zemljišča. Zato je nujno, da vsebini služnosti v javno korist ustreza tudi oblika služnosti, ki jo je mogoče ustanoviti na pogodbenem temelju. S prevzemom premoženja in s tem povezanih stvarnih pravic na tem premoženju je tožeča stranka prevzela tudi stvarno služnost. Pretekle pogodbe, na podlagi katerih je nastala stvarna pravica na tuji stvari, ne morejo biti vse naštete v delitvenem sporazumu. Dovolj je, da je tožeča stranka prevzela premoženje oziroma nepremičnino, na kateri je ustanovljena stvarna pravica na tuji stvari.

Tožnik je predlog za vrnitev v stanje pred prvim narokom za glavno obravnavo podal prepozno. Zaradi zatrjevane nepravilne oprave prvega naroka za glavno obravnavo tako ni moglo priti do kršitve pravice do izjave, saj tožnik možnosti, da bi se pravda vrnila v tisto stanje, v katerem je bila pred tem narokom, ni izkoristil pravočasno. Značilnost izločitvenega zahtevka je, da potomcu pripada delež na vsaki posamezni premoženjski pravici, ki jo je imel zapustnik ob smrti (stvarni, obligacijski, avtorski, korporacijski), da ima torej potomec absolutno pravico na delu zapustnikovega premoženja, pri čemer mora zatrjevati in dokazati, da njegov prispevek k celotnemu zapustnikovemu premoženju ustreza vrednosti izločene stvari. Posamična vlaganja v prednikov že obstoječ objekt, ki po pravilih stvarnega prava prirastejo k nepremičnini, ne utemeljujejo upravičenja po 32. členu ZD. Tožnik v tožbi trdi, da so bile okrasne ptice in perjad zapustnikova last in da so tvorile premoženje, ki ga je imel zapustnik v trenutku smrti. Sodišče prve stopnje je ugotovitveni zahtevek zavrnilo z utemeljitvijo, da tega dejstva ni potrebno ugotavljati, ker predmeti več ne obstojijo. Pritožba

Na premici ugotovljenih kršitev oziroma prekoračenih pooblastil, ki jih je storilo pritožbeno sodišče pri obravnavi pritožbe, pritožbeno sodišče postopka (še) ni pripeljalo do točke, v kateri bi moralo ob pogojih, ki jih določa drugi odstavek 351. člena ZPP, oceniti, ali bi morebitna uporaba druge (presenetljive) materialnopravne podlage terjala izvedbo materialno procesnega vodstva, zato dejstvo, da pritožbeno sodišče tega ni storilo, za odločitev o reviziji ni odločilno. Ker pa je doseg ugotovljenih kršitev tak, da je odločilnega pomena za vsebino odločbe, je treba ugotoviti, da je izdana sodba, ki vsebuje preobrat v odločitvi glede podrednega zahtevka, ob tem, da tožnik zoper tako odločitev nima več rednega pravnega sredstva, rezultat nezakonitega odvzema možnosti, da tožnik sodeluje v sodnem postopku, se učinkovito brani pred procesnimi ravnanji, ki vplivajo na njegove pravice, interese oziroma na njegov pravni položaj ter možnosti aktivnega vplivanja na odločitev v zadevi. Utemeljen je revizijski očitek, da je bila tožniku v pritožbenem postopku kršena pravica do izjave in da ima sprejeta odločitev za tožnika posledično "efekt" sodbe presenečenja.

Samo zaradi napačne numerične označbe zakonske določbe, izrek sodbe ne more biti nerazumljiv. Drugače bi bilo, ko bi bilo v izreku sodbe prepisano besedilo takšne zakonske določbe, ki bi potem resnično nasprotovala preostalemu besedilu v izreku, zaradi česar ta ne bi bil več razumljiv. Končno, t.i. materialna podlaga za temelj in višino škode v odločbi o prisojenem premoženjskopravnem zahtevku ni pogoj za razumljivost izreka v tem delu sodbe. Zadostuje navedba zavezanca in upravičenca ter predmet premoženjskopravnega zahtevka iz drugega odstavka 100. člena ZKP, ki v konkretnem izreku ne manjka, pa je potem znano, zakaj mora obdolženec kot zavezanec po prisojenem premoženjskopravnem zahtevku ravnati in na drugi strani, zakaj je oškodovana gospodarska družba upravičena do plačila zneska iz tega zahtevka. Sodišče druge stopnje se ne strinja s pritožnico, da izvršitveni ravnanji v opisu dejanja nista konkretizirani na način, da bi bilo mogoče ugotoviti, v čem se razlikujeta. Res je sicer, da ravnanji v opisu dejanja nista vedno dosledno razmejeni z glagolom poškodovati oziroma napraviti za nerabno, vendar sta to glagola iz zakonskega - neobveznega dela opisa kaznivega dejanj

Tožena stranka je na podlagi 236.a člena ZPP predložila pisno izjavo priče. V skladu s šestim odstavkom tega člena je v diskreciji sodišča prve stopnje odločitev, ali bo pričo zaslišalo ali bo namesto tega le prebralo njeno pisno izjavo. Zaslišanje priče mora sodišče izvesti le, če tako zahteva katera od strank. Ker v konkretnem primeru nobena stranka take zahteve ni dala, sodišče prve stopnje navedene priče utemeljeno ni zaslišalo, temveč se je pravilno oprlo na njeno pisno izjavo, v zvezi s katero je ugotovilo, da so izpolnjeni pogoji po 236.a členu ZPP. Pritožničino stališče, da s predložitvijo pisne izjave te priče predloga za njeno neposredno zaslišanje ni umaknila, tako ni utemeljeno. Kot že pojasnjeno, bi morala podati izrecno zahtevo za njeno zaslišanje. Sodišče prve stopnje tako ni kršilo pravice tožene stranke do izjave in načela kontradiktornosti. Dejstvo, da je sodišče zaslišalo priče, zaslišanje katerih je po predložitvi pisnih izjav skladno s šestim odstavkom 236.a člena ZPP izrecno zahtevala tožeča stranka, navedenega ne more spremeniti. Ker sta nadstrešek in talna obloga spojeni z nepremičnino in torej predstavljata sestavino nepremičnine (8. člen SPZ), nis

S tem ko se je sodišče prve stopnje osredotočilo le na potencialno večvrednost zadevnih nepremičnin za njihove solastnike, je preozko razlagalo pojem obogatitve oziroma koristi. Tožeča stranka je sicer med drugim zatrjevala, da se je vrednost teh nepremičnin povečala najmanj v višini vloženih sredstev, vendar to ne pomeni, da je v obravnavanem primeru možno obogatitev razumeti zgolj v luči določb SPZ o nepremičninski prirasti. Sodišče mora namreč po uradni dolžnosti preizkusiti utemeljenost tožbenega zahtevka po vseh pravnih podlagah, ki bi utegnile biti relevantne z vidika dejstev, na katera tožeča stranka opira svoj zahtevek. V predmetni zadevi je odločilno, da je tožeča stranka, misleč, da je 3,47 odstotni solastnik zadevnih nepremičnin, zagotavljala sredstva, potrebna za njihovo investicijsko vzdrževanje in investicije vanje, v višini, ki odpade na ta solastniški delež, nakar se je s sodbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 16/2015 z dne 5.3.2015 izkazalo, da ta solastniški delež pripada toženi stranki, zaradi česar tožeča stranka od tožene zahteva povrnitev teh sredstev. Pri tem pa je potrebno upoštevati še, da se lahko obogatitev oziroma korist kaže tudi kot prihranek lastnih sre

Tožnika sta s svojim delom in sredstvi izboljšala nepremičnini tožencev, ki sta z njunimi vlaganji soglašala. V skladu s prvim odstavkom 48. členom SPZ sta tožnika tako pridobila denarni povračilni zahtevek v višini, ki ustreza povečanju vrednosti nepremičnin.

Posledica prirasti je bila ugasnitev stvarnih pravic na vgrajenih stvareh, kar vključuje tudi neposestna stvarnopravna zavarovanja, in razširitev lastninske pravice lastnika nepremičnine ter zastavne pravice hipotekarnega upnika na predmete lizinga. Ob dejstvu, da je celo prišlo do prirasti, namen strank pa je bil vgradnja predmetov v bioplinarno, imajo konkretne pogodbe o finančnem lizingu v delu, ki je pomemben za odločitev v tem gospodarskem sporu, torej predvsem značilnosti prodaje na obroke. To hkrati pomeni, da pogodbe ob začetku stečajnega postopka niso imele narave vzajemno neizpolnjenih dvostranskih pogodb.

Inšpekcijski ukrepi zaradi nelegalne gradnje kot oblike nedovoljene gradnje se ob analogni uporabi 157. člena ZGO-1 primarno izrečejo investitorju oziroma lastniku nedovoljene gradnje, če tega ni mogoče ugotoviti, pa lastniku zemljišča, na katerem je takšna gradnja oziroma objekt. Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov je pravna oseba, ki ima v Republiki Sloveniji zakonska pooblastila v zvezi z opravljanjem nalog gospodarjenja s kmetijskimi zemljišči, kmetijami in gozdovi v lasti države in v tem okviru tudi pooblastila za izvrševanje nalog glede zagotavljanja pravne in dejanske urejenosti le-teh. To med drugim pomeni tudi, da je dolžan skrbeti za zakonito stanje na zemljiščih in je zanj odgovoren. Zato mora (tudi) v primeru nelegalnih gradenj na zemljiščih, s katerimi gospodari, v imenu in na račun Republike Slovenije prevzeti bremena, ki jih zakon nalaga lastniku.

Čiščenje skupnega kanalizacijskega jaška predstavlja posel, ki je nujen za vzdrževanje nepremičnine, zato gre v obravnavani zadevi za zahtevek solastnika po 4. odstavku 67. člena SPZ, o katerem je treba odločiti po pravilih nepravdnega postopka.

V primerih, ko gre za premoženjska razmerja med zakonci oz. izvenzakonskimi partnerji, je kljub jasni določbi 48. člena SPZ možen tudi dogovor, da postane posebno premoženje enega od zakoncev del njunega skupnega premoženja. Za takšne dogovore se niti ne zahteva obličnost, zadostuje že konkludentno izražena volja obeh.

Na podlagi priposestvovanja se služnost pridobi z uporabo tujega zemljišča v prepričanju osebe, da ji pravica gre, ker lastnik temu ne nasprotuje. Število nasprotovanj ni pomembno. Zadošča eno samo, če je to jasno in nedvoumno.

Vedenje in sodelovanje tretjega pri vlaganjih oziroma gradnji po ustaljeni sodni praksi izključuje uporabo določb ZTLR o originalni pridobitvi lastninske pravice.

O obstoju izvenzakonske skupnosti ni možno odločati kot o tožbenem zahtevku; tožba s takim zahtevkom ni dovoljena. Določbe SPZ o prirasti in pridobitvi lastnine ne veljajo za pridobitev in ureditev skupnega premoženja zakoncev. „Skupne finance“ ne pomeni, da morata imeti partnerja dobesedno fizično združena vsa svoja sredstva in da z njimi v celoti skupno razpolagata. Zadostuje že, da sredstva, ki jih z delom pridobi eden, delno porabi tudi za kritje izdatkov, ki bi bili v primeru neobstoja zveze stroški drugega partnerja. Vsekakor pa se dopušča določeno ravnanje partnerja, da v večji meri sam odloča o konkretni porabi sredstev, ki jih sam zasluži.

Zaradi vlaganj v tujo nepremičnino uveljavljan obogatitveni zahtevek je utemeljen le v primeru zatrjevane in izkazane z vlaganji povzročene večvrednosti nepremičnine (obogatitveni princip).

Določba 48. člena SPZ se uporablja tudi pri vlaganjih enega od solastnikov v solastno nepremičnino; vsako vlaganje ob izostanku ustreznega dogovora ima lahko za posledico povečanje vrednosti solastnih deležev sorazmerno v korist vseh solastnikov, graditelju pa ostane le verzijski zahtevek ob omenjenih zakonskih pogojih. Nepremičnina je po novi ureditvi prostorsko odmerjen del zemeljske površine, skupaj z vsemi sestavinami (prvi odstavek 18. člena SPZ) in zato ne more pri povečanju vrednosti nepremičnine nastati v pravnem smislu nova stvar. Nepremičnina je glede na določbo 54. člena SPZ vselej glavna stvar ter se lastninska pravica na nepremičnini razširi na premičnino, ki je postala sestavina nepremičnine. Z uveljavitvijo SPZ pa tudi ne pridejo več v poštev določbe o spojitvi ter izdelavi nove nepremičnine (55. in 57. člen SPZ), ker se nanašajo le na premične stvari. Tožnik bi moral dokazati, da je bila sklenjena nova pogodba (dogovor), s katero(im) so bili spremenjeni solastninski deleži, določeni v zemljiškoknjižni listini z dne 5.3.1993. Zgolj v tem primeru bi lahko uveljavil višji solastninski delež na podlagi stvarnopravnih učinkov takšnega pravnega posla.