230. člen SPZ

Pravnomočni sklep iz drugega odstavka 395. člena ZFPPIPP, na katerem temelji izpodbijana odločitev, je izvršilni naslov za izpraznitev in izročitev stanovanja ali stanovanjske hiše proti dolžniku in drugim osebam, ki uporabljajo to stanovanje ali stanovanjsko hišo skupaj z dolžnikom, ali ki jim je dolžnik drugače omogočil tako uporabo (prim. tretji odstavek cit. člena). Navedena določba se uporablja, kadar v nepremičnini ni drugih upravičencev, ki imajo prav tako samostojno, iz njihove stvarne pravice izhajajočo pravico uporabljati stvar. Upravičenje uporabe pritožnika (in tistih, na katere pritožnik prenese izvrševanje užitka) ni izvedeno (neposredno) iz upravičenja uporabe, vsebovanega v lastninski pravici na nepremičnini, pač pa iz upravičenja uporabe, ki ga vsebuje užitek. Izpraznitveni sklep iz drugega odstavka 395. člena ZFPPIPP se nanaša na osebe, ki upravičenje uporabljati (prodajano) nepremičnino črpajo iz dolžnikove lastninske pravice. Navedena določba se ne prilega dejanskemu stanju v tej zadevi. Dolžnica ne more sama izprazniti celotne nepremičnine in je prazne oseb in stvari izročiti upravitelju, saj bi s tem posegla v služnost užitka A. A., ki mu daje pravico nepre

Pravnomočni sklep iz drugega odstavka 395. člena ZFPPIPP, na katerem temelji izpodbijana odločitev, je izvršilni naslov za izpraznitev in izročitev stanovanja ali stanovanjske hiše proti dolžniku in drugim osebam, ki uporabljajo to stanovanje ali stanovanjsko hišo skupaj z dolžnikom, ali ki jim je dolžnik drugače omogočil tako uporabo (prim. tretji odstavek cit. člena). Navedena določba se uporablja, kadar v nepremičnini ni drugih upravičencev, ki imajo prav tako samostojno, iz njihove stvarne pravice izhajajočo pravico uporabljati stvar. Upravičenje uporabe pritožnika (in tistih, na katere pritožnik prenese izvrševanje užitka) ni izvedeno (neposredno) iz upravičenja uporabe, vsebovanega v lastninski pravici na nepremičnini, pač pa iz upravičenja uporabe, ki ga vsebuje užitek. Izpraznitveni sklep iz drugega odstavka 395. člena ZFPPIPP se nanaša na osebe, ki upravičenje uporabljati (prodajano) nepremičnino črpajo iz dolžnikove lastninske pravice. Navedena določba se ne prilega dejanskemu stanju v tej zadevi. Dolžnica ne more sama izprazniti celotne nepremičnine in je prazne oseb in stvari izročiti upravitelju, saj bi s tem posegla v služnost užitka A. A., ki mu daje pravico nepre

Užitek vključuje tudi upravičenje užitkarja, da prenese pravico uporabe na tretje osebe, da torej sklepa civilnopravne posle o najemu.

V sklepu o dedovanju z dne 3. 2. 2020 je pritožnica z vsemi osebnimi podatki razglašena za dedinjo in volilojemnico. V pritožbi ne navaja, kateri njen osebni podatek, ki se po ZZK-1 vpisuje v zemljiško knjigo, manjka. Tudi glede njene pravice užitka je v izpodbijanem sklepu navedeno oziroma razglašeno ter v zemljiško knjigo odrejen vpis, da gre za dosmrtno osebno brezplačno služnostno pravico užitka nepremičnin. Dosmrtno pomeni, da traja do njene smrti, zato ni jasno, kaj v tem pogledu pritožnica pogreša. Sklep sodišča prve stopnje z dne 3. 2. 2020 v povezavi z izpodbijanim sklepom tako vsebuje vse podatke, ki se po določbah ZZK-1 vpisujejo v zemljiško knjigo.

S tem, ko tožnik po sporni cesti na toženčevi nepremičnini hodi in vozi z motornimi vozili, le-te ne uživa in je tudi ne uporablja za osebno potrebo. Raba je namreč služnostna pravica rabiti tujo stvar samo za osebno potrebo. V toženčevi trditveni podlagi ni prerekanja tožnikove trditve, da cesto na toženčevi nepremičnini uporablja za dostop do svojih kmetijskih površin in za njihovo ekonomsko izkoriščanje, ne pa za svoje osebne potrebe.

Lastnik lahko kljub omejenim lastninskim upravičenjem zaradi užitka, z lastninsko tožbo zahteva varstvo nasproti tretjemu, ki neupravičeno izvršuje užitek (ker za to nima podlage). Do takšnega zaključka pripelje presoja položajev lastnika, užitkarja in tretjega ter razmerij med njimi. Korist od uporabe stvari je (civilni) donos. Ta ne izvira nujno iz lastninske pravice in zahtevek na podlagi neupravičene pridobitve tudi ni nujen za varstvo lastninske pravice. Ker je lastnikovo upravičenje uporabe in uživanja v primeru užitka v celoti preneseno na užitkarja, ni videti, v čem naj bi bil lastnik prikrajšan. V resnici je zaradi uporabe sobe s strani tretjega v svojih upravičenjih prikrajšana užitkarica.

V konkretnem primeru sta udeleženca izkazala, da imata v zemljiški knjigi pri nepremičnini, ki je predmet delitve v tem nepravdnem postopku, z učinkom od 30. 3. 2018 vpisano stvarno pravico - služnost užitka - v svojo korist na solastniških deležih, ki sta v lasti nasprotne udeleženke, pojasnila pa sta tudi, zakaj se pridružujeta interesu nasprotne udeleženke, da prevzame v last tisti del nepremičnine, ki je služil za potrebe cestne baze in ni primeren za kmetijsko dejavnost (v zvezi s tem sta se udeleženca sklicevala na izvajanje svoje dejavnosti in podala več dokaznih predlogov). Že s tem sta udeleženca po oceni pritožbenega sodišča izkazala svoj pravni interes za sodelovanje v postopku delitve nepremičnine. Iz pravil o delitvi solastne stvari je namreč razvidno, da igra ključno vlogo pri izbiri načina te delitve upravičen interes posameznega solastnika za pridobitev določenega dela stvari oziroma za pridobitev celotne stvari (glej drugi in peti odstavek 70. člena SPZ, podobno pred tem prvi in tretji odstavek 122. člena ZNP). Upravičen interes posameznega solastnika lahko med drugim predstavljajo dosedanji (aktualni) način rabe stvari in potrebe solastnikov; uporabo oziroma už

Revizija se dopusti glede vprašanja, ali sta sodišči nižjih stopenj pri odločanju o tožbenem zahtevku pravilno odločili glede aktivne legitimacije tožnika.

Samo zato, ker si je mož ob podaritvi nepremičnin do svoje smrti pridržal služnost užitka, o pogodbi o preužitku oziroma o odplačni naravi pogodbe še ni mogoče govoriti. Bistveno je, da tožnica v zameno za lastništvo nepremičnin ni prevzela nobenih nasprotnih obveznosti, razen trpeti dosmrtni užitek in gospodarstvo pokojnega moža, zato je zaključek nižjih sodišč, da ne gre za odplačno pogodbo, pravilen.

Pravilno je bilo ugotovljeno, da je s smrtjo C.N. starejšega posodbena pogodba prenahala veljati in ne drži stališče pritožnika, da bi posodbena pogodba prenehala veljati le, če bi bila odpovedana. Slednje namreč velja le za primere, ko gre za trajno pogodbeno razmerje. V obravnavani zadevi pa je bila posodbena pogodba sklenjena za določen čas - do smrti C.M. starejšega (primerjaj 583. člen OZ).

Izvršba na premoženjsko oziroma materialno pravico se opravi z rubežem pravice in z njenim unovčenjem, kar pomeni, da mora biti pravica taka, da se njena vrednost lahko izrazi v denarju, je unovčljiva in jo je torej mogoče prodati. Služnost stanovanja je osebna služnost, ki je strogo vezana na osebo in je neodsvojljiva, neprenosljiva in nepodedljiva. Glede na navedeno osebna služnost stanovanja ne predstavlja premoženjske oziroma materialne pravice, katere vrednost bi bilo mogoče izraziti v denarju in ki bi jo bilo mogoče prodati oziroma unovčiti s prenosom na tretjo osebo, zato izvršba na tako pravico ni mogoča. Tudi taka osebna pravica ima sicer določene učinke na premoženjskem področju imetnika, vendar pa se morebitni premoženjski učinki na tretje osebe ne morejo raztezati oziroma tretja oseba (tudi upnik) od njih ne more imeti premoženjske koristi oziroma z njimi ne more doseči poplačila svoje terjatve.

Če gre za pravico, ki ni prenosljiva, takšna pravica tudi ne more biti predmet izvršbe.