92. člen SPZ

Dolgotrajna uporaba stanovanja na podlagi lastnikovega dovoljenja sama po sebi ne dokazuje obstoja najemne pogodbe. Če uporabnik ne izkaže soglasja volj o bistvenih sestavinah najemnega razmerja, gre za prekarno oziroma drugo odpovedljivo obligacijsko razmerje, ki ga lahko lastnik odpove. Stroga presoja sorazmernosti posega v pravico do doma je potrebna v razmerjih med javnopravnim subjektom in posameznikom, ne pa tudi v razmerjih med dvema subjektoma zasebnega prava. V takšnih primerih je treba upoštevati, da lahko pride do kolizije dveh enakovrednih človekovih pravic, ki ju njuna nosilca lahko uresničujeta le v obsegu, ki ne pomeni prekomernega posega v pravico drugega. Lastnik ni dolžan trajno dopuščati brezplačne uporabe svoje nepremičnine, če uporabnik kljub dolgotrajnemu bivanju ne izkaže prizadevanj za ureditev svojega stanovanjskega oziroma socialnega položaja.

V obravnavani zadevi je tožnik kot solastnik zoper toženko kot drugo solastnico vložil tožbo, s katero zahteva izročitev solastne nepremičnine v souporabo (in sicer konkretno z izročitvijo ključa in omogočanjem nemotenega dostopa in uporabe). Tak zahtevek je stvarnopravne narave in ne obligacijskopravne, saj temelji na določbi 100. člena v zvezi z 92. členom SPZ, ki solastniku daje pravno varstvo solastninske pravice na delu stvari. Spor zaradi varstva stvarnih pravic spada v skupino sporov o stvarnih pravicah na nepremičninah, za tovrstne spore pa je po prvem odstavku 57. člena ZPP izključno krajevno pristojno sodišče, na območju katerega leži nepremičnina.

Revizija se dopusti glede vprašanja, ali je pravilna odločitev višjega sodišča, da predlagatelja kot sodediča glede na 100. člen SPZ nimata aktivne legitimacije za tožbo, vloženo zoper tretjo osebo.

Revizija se dopusti glede vprašanj: 1. Ali je sodišče druge stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, ko je na podlagi določbe 47. člena SPZ tožbeni zahtevek na vrnitev in izročitev v neposredno posest in odstranitev objektov zavrnilo v delu, ki se nanaša na del objekta št. 754 v izmeri 28 m² in zemljišče pod tem objektom v izmeri 28 m²? 2. Ali je sodba sodišča druge stopnje obremenjena z bistveno kršitvijo določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP? 3. Ali je sodba sodišča druge stopnje obremenjena z bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP? 4. Ali je sodišče druge stopnje bistveno kršilo določbe pravdnega postopka (21. člena ZPP), ko ob oceni, da je v zadevi potrebno materialnopravno uporabiti določbe 47. člena SPZ, ni prekinilo pravdnega postopka oziroma ni k prekinitvi napotilo sodišča prve stopnje?

Pogoji iz prvega odstavka 367.a člena ZPP niso izpolnjeni.

Stranka se sama lahko odreče lastnemu zaslišanju tako, da brez opravičljivega razloga na zaslišanje ne pride.

Institut zamudne sodbe je izraz afirmativne litiscontestacije, na podlagi katere se vzpostavlja absolutna domneva, da tožena stranka priznava trditve tožeče stranke, na katere opira zahtevek.

Za reivindikacijsko tožbo, ki se obravnava v predmetni zadevi pa je bistveno, da je toženka postala lastnica sporne nepremičnine na podlagi kupoprodajne pogodbe s Skladom, raba ali najem (zakup) konkretne nepremičnine pa z Dogovorom nista bila izrecno dogovorjena. Zato za obravnavano zadevo niti ni bistveno, kako je sodišče prve stopnje razlagalo vsebino Dogovora. Prav tako so neutemeljena pritožbena zatrjevanja, da pravico do posesti toženki daje odškodninsko pravo, saj kot je bilo obrazloženo, bi morala toženka svojo pravico do posesti utemeljevati na morebitnem užitku, zastavi, ročni zastavi, služnostni pravici rabe, fiduciji, pridržku lastninske pravice ipd. Kaj takega pa toženka v postopku niti ni zatrjevala.

Dokazna presoja, da sta toženca na tožnika prenesla lastninsko pravico na mavčnem odlitku kipca „ TXXC “, temelji na tožnikovi izpovedi in izpovedi dveh (njegovih) prič. Pomanjkljivost takšne dokazne presoje se izkazuje v dejstvu, da je sodišče prve stopnje verodostojnost in prepričljivost izpovedbi obeh prič ocenjevalo le v povezavi s tožnikovo izpovedjo, ne pa tudi v povezavi z dokazi, ki sta jih ponudila toženca. Te je brez ustrezne obrazložitve popolnoma izključilo iz dokazne presoje. Izostalo je že temeljno pojasnilo, zakaj je tožnikova izpoved prepričljivejša/verodostojnejša od izpovedi tožencev.

Ker je tožnica na podlagi 92. člena SPZ zahtevala vrnitev nepremičnine od tožencev, bi se slednji lahko uspešno uprli njenemu zahtevku le, če bi dokazali, da imajo pravni naslov (obligacijsko ali stvarno pravico), ki jih opravičuje do uporabe nepremičnine, ki je v lasti tožnice (določba 93. člena SPZ).

ZVEtL-1 ne predstavlja samostojnega pravnega temelja za pridobitev lastninske pravice, ampak mora predlagatelj v postopku izkazati pravni naslov (pravni temelj, na podlagi katerega je lastninsko pravico pridobil). Zato določbe ZVEtL-1 ne morejo predstavljati ustrezne podlage za pridobitev toženkine lastninske pravice na sporni nepremičnini. Za presojo ni odločilno, kako je nepremičnino uporabljala toženka, marveč kakšna uporaba nepremičnine je bila v relevantnem obdobju mogoča in kakšno korist bi tožnica z njo lahko dosegla. Tožnica je bila prikrajšana pri najemnini (toženkini starši oz. pravni predniki so jo v preteklosti plačevali), saj bi sporno nepremičnino lahko oddajala nekomu drugemu in za to prejemala plačilo.

Pri presoji, ali ima prednost na podlagi ZLNDL pridobljena lastninska pravica toženke, ki ni bila nikoli vknjižena v zemljiško knjigo, ali kasneje vpisana lastninska pravica tožnice, ki jo je ta pridobila z vpisom v zemljiško knjigo na podlagi prodajane pogodbe, je potrebna celovita presoja vseh zatrjevanih v naravi (in zemljiški knjigi) vidnih okoliščin, ki šele omogočajo sklepanje o tem, kakšna, če sploh, je bila raziskovalna dolžnost tožnice ob ustrezni skrbnosti in nazadnje, ali ji je zadostila.

Tožnik od vložitve tožbe dalje zatrjuje, da je zemeljska površina, ki predstavlja parcelo št. 691/2 v njegovi lasti in da ni v lasti toženke, ki je v zemljiški knjigi vpisna kot njena lastnica. Skupna značilnost vseh tožbenih zahtevkov, ki jih je tožnik v postopku spreminjal, je, da terja priznanje, da je lastnik zemljišča, ki sedaj predstavlja parcelo št. 691/2. Tudi v spremenjenih tožbenih zahtevkih, s katerimi je prilagodil tožbeni zahtevek ugotovitvam izvedenca, da se vnesejo spremembe v zemljiškem katastru, je pravovarstvo ostalo nespremenjeno - od sodišča je terjal, da se izreče, ali je lastnik spornega zemljišča, ki predstavlja parcelo št. 691/2.

Če stranka s prvega naroka izostane in zato dejstev in dokazov ne navaja, se njeno pravico do naknadnega podajanja navedb presoja z vidika opravičenosti izostanka. Odločilno je, da je imel toženec možnost, da se opredeli do tožničinih konkretnih (in izkazanih) trditev ter jim pravočasno nasprotuje, zato mu pravica do izjave ni bila kršena. Ker pa tega ni storil, je sodišče postopalo pravilno, ko je štelo, da je z nepravočasnimi trditvami, prekludiran.

Običajno je pravda zaradi nedopustnosti izvršbe, lastninska pravda tretjega, ki v izvršilnem postopku zatrjuje, da je lastnik stvari, na katerih je dovoljena izvršba (tretji odstavek 65. člena v zvezi z 59. členom, 60. členom in petim odstavkom 65. člena ZIZ). Ob smiselni uporabi drugega odstavka 92. člena SPZ in v skladu s 60. členom SPZ, ki ureja pridobitev lastninske pravice na premičnih stvareh s pravnim poslom, je torej materialno in procesno dokazno breme za ugotovitev lastništva premičnin in posledično, da je izvršba na te stvari nedopustna, na tistem, ki v postopku zatrjuje, da je stvar njegova.

Predlog se zavrne.

Ali je tožnica želela doseči soposest in souporabo nepremičnine že pred vložitvijo tožbe na izročitev ključev ali pa jo je dotlej zanimal le denar, ni odločilnega pomena za njen uspeh v pravdi. Odločilno je, da soposesti oziroma dostopa do nepremičnine nima, da ga zahteva in se toženec temu upira.