2. člen ZGJS

Izpolnitev nacionalnega energetskega in podnebnega načrta (NEPN) je v javnem interesu, pri čemer ta izpolnitev zavezuje tudi toženo stranko in ji kot izvajalki gospodarske javne službe distribucije električne energije nalaga občutno povečanje investicij v distribucijsko omrežje. Vzdrževanje in razvoj distribucijskega omrežja v višini potrebnih investicij po NEPN oziroma RN s strani tožene stranke so nujna dejanja, kar pomeni, da se mora tožena stranka pri samem poslovanju osredotočiti zlasti na zadovoljevanje javnih potreb.

Dejstva, da je toženka podjetje za distribucijo električne energije, ki izvaja naloge gospodarske javne službe in ki je na podlagi strateških dokumentov zavezana izvajati visoka vlaganja v distribucijsko omrežje, vplivajo na presojo, ali je zadržanje bilančnega dobička ali njegovega dela po presoji dobrega gospodarstvenika nujno glede na okoliščine, v katerih družba posluje. Glede na posebne okoliščine konkretnega primera (izvajanje storitev gospodarske javne službe, nujnost investiranja v elektroenergetsko infrastrukturo, pridobivanje prihodkov iz omrežnin, ki so namenjene vzdrževanju in investiranju v omrežje, negativno poslovanje toženke v letu 2022) je toženka zadostila svojemu trditvenemu in dokaznemu bremenu, da je po presoji dobrega gospodarstvenika glede na okoliščine, v katerih družba posluje, nujno, da se delničarjem ne deli dobiček najmanj v višini 4 % osnovnega kapitala.

V tej luči se torej po oceni pritožbenega sodišča kaže pravilo, da je pri zagotavljanju izvajanja gospodarskih javnih služb pridobivanje dobička vendarle podrejeno zagotavljanju javnih potreb. Uporabniki sistema namreč plačujejo omrežnine, ki predstavljajo plačilo za storitve elektro operaterja, pri čemer je omrežnina za distribucijski sistem namenjena pokrivanju stroškov distribucijskega operaterja, ki se nanašajo na vzdrževanje ter razvoj sistema, ter pokrivanja stroškov distribucijskega operaterja za odpravljanje prezasedenosti v distribucijskem sistemu in sistemske storitve za distribucijski sistem (prvi odstavek 126. člena ZOEE). Zaradi tega je treba pravni standard nujnosti posega v pravico delničarjev do minimalnega bilančnega dobička v konkretnem primeru razlagati nekoliko bolj široko; ne zgolj v smeri, da je izjema možna le v primeru prekomernega zadolževanja. Presežek prihodkov, ki so pridobljeni predvsem iz naslova omrežnin, nad odhodki (zmanjšani za davke in namene iz prvega in tretjega odstavka 230. člena ZGD-1), je treba prvenstveno namenjati za nujne investicije v omrežje. Ekonomska nujnost zadržanja dobička za leto 2022 izhaja že iz okoliščine negativ

Ker se sodišče prve stopnje z materialnopravnim stališčem tožnice ni v celoti strinjalo, je bila po 285. členu ZPP njegova dolžnost, da tožečo stranko pozove k predložitvi dodatnih dokazov za ugotavljanje po njegovem mnenju odločilnih dejstev. Bistveno je, da je bila obema strankama dana možnosti izjave glede vseh izvedenih dokazov.

Teorija in sodna praksa povezujeta nepravo stvarno služnost predvsem v povezavi s služnostjo v javno korist. Nosilec interesa gradnje javne infrastrukture in lastnik nepremičnine ne moreta ustanoviti prave stvarne služnosti, saj nosilec nima nepremičnine, ki bi imela lastnosti gospodujočega zemljišča. Zato je nujno, da vsebini služnosti v javno korist ustreza tudi oblika služnosti, ki jo je mogoče ustanoviti na pogodbenem temelju. S prevzemom premoženja in s tem povezanih stvarnih pravic na tem premoženju je tožeča stranka prevzela tudi stvarno služnost. Pretekle pogodbe, na podlagi katerih je nastala stvarna pravica na tuji stvari, ne morejo biti vse naštete v delitvenem sporazumu. Dovolj je, da je tožeča stranka prevzela premoženje oziroma nepremičnino, na kateri je ustanovljena stvarna pravica na tuji stvari.

Cestno javno infrastrukturo je na dan uveljavitve ZGJS urejal Zakon o cestah iz leta 1981, po katerem je bila javna cesta prometna površina, ki je splošnega pomena za promet in jo lahko vsak prosto uporablja ob pogojih in na način, določen z zakonom (2. člen). Po takratni ureditvi pa so obstajale še druge ceste in poti, ki so bile osnovno sredstvo takratnih organizacij združenega dela in po izrecni določbi tretjega odstavka 11. člena Zakona o cestah niso bile javne ceste v smislu tega zakona. Te ceste in poti zato z uveljavitvijo ZGJS niso postale last občin ali države. Za zaključek, da gre pri posamezni cesti za javno infrastrukturo ni pomembno, kdo je imel vknjiženo pravico uporabe, prav tako ne, ali je bila cesta z oblastvenimi akti določena kot javna cesta. Določbo 11. člena, da ni javna cesta tista cesta, ki je osnovno sredstvo organizacije združenega dela, pa je treba razlagati na način, da ni pomembno, ali je bila kot osnovno sredstvo vpisana v poslovne knjige, ampak, da jo je ta pravna oseba dejansko uporabljala za svoje potrebe. Bistveno torej je, da je v naravi šlo za cesto, ki se je uporabljala za promet in jo je lahko vsakdo uporabljal. Dokazno breme, da je šlo za ja

S takšnim dejanskim prestrukturiranjem višina posameznih postavk (kot jih Uredba določa kot obvezne sestavine določitve cene omrežnine) pa je tožnica ravnala v svojo korist (zviševanje najemnine) in v škodo toženke, saj je bila toženka dolžna v javnem interesu (pa tudi v interesu ostalih občin) poravnati oz. zagotavljati financiranje drugih postavk (ki jih je tožnica samovoljno zniževala oz. celo izločala). Zato nikakor ni mogoče slediti pritožbenim navedbam, da si je tožena stranka razliko v najemnini prisvojila na račun tožeče stranke.

Konkretna služnost ni bila ustanovljena v korist določene osebe, temveč gre za služnost, ustanovljeno v javno korist. To pa pomeni, da je vsebina služnosti takšna, da jo lahko izvršuje vsak, ki uporablja gospodujoče zemljišče oziroma omenjeno komunalno infrastrukturo. Nenazadnje je tudi iz 4. člena Pogodbe jasno izhaja, da tožeča stranka kot služnostni zavezanec dovoljuje izvrševanje omenjene služnosti tako služnostnemu upravičencu kot tudi upravljalcu komunalnega omrežja, to je toženi stranki.

Če tuje nepremičnine ni mogoče uporabljati skladno z vsebino služnosti, ne da bi se hkrati na nedovoljen način uporabljala javna cesta (javno dobro), takšna uporaba ne more voditi v pridobitev služnostne pravice. Uporaba tuje nepremičnine v obliki parkiranja dela vozila namreč ne zadosti zahtevi po koristnosti služnosti, če je uporaba sosedne nepremičnine, na kateri se parkira drug del vozila, in s katero bi bilo šele mogoče doseči namen služnosti (parkiranje celega vozila), zakonsko prepovedana. Ker je imela S. ulica vse od izgradnje status javne ceste (poti), na njej ni bilo mogoče pridobiti služnostne pravice s priposestvovanjem, saj so to možnost izrecno izključevali vsakokratni predpisi o cestah. To velja tako za asfaltirano vozišče kot tudi za utrjen pas ob njem (bankino). Prekarij kot začasno in preklicno razmerje ne more voditi v priposestvovanje služnosti.

Določbe o lastninjenju se lahko nanašajo le na objekte in sredstva, ki so bili v trenutku uveljavitve ZGJS v družbeni lastnini. Že jezikovna razlaga izraza lastninjenje pove, da gre za spreminjanje družbene lastnine v kakšno drugo obliko lastnine. Reševanje problematike lastninjenja zemljišč z institutom priposestvovanja bi pomenilo obid izrecnih zakonskih predpisov o načinu pridobitve lastninske pravice občin na zemljiščih, po katerih teče cesta, ki je kategorizirana kot javna cesta, in je v lasti fizičnih ali pravnih oseb zasebnega prava. Taka odločitev bi povsem izničila namen prej citiranih zakonov (v povezavi s prakso Ustavnega in Vrhovnega sodišča), da občine morajo izvesti predvidene postopke in lastninsko pravico dobiti skladno z njimi. Pripeljala bi namreč do situacije, ko bi bila njihova protiustavna neaktivnost nagrajena z neodplačno pridobitvijo lastninske pravice.

Po 26. členu ZVO v zvezi z 2. členom ZGJS spada med obvezne javne službe tudi čiščenje javnih površin, ki so opredeljene v 2. členu ZGO-1. Pri tem ni dvoma, da je odstranjevanje in preprečevanje poledice na pločniku vsebovano v pojmu čiščenja javne površine. Stališče, da gre pri čiščenju in posipanju poledenelih pločnikov za izvajanje javne službe čiščenja javnih površin, je nenazadnje skladno tudi s siceršnjo prakso revizijskega sodišča. Mestna občina je torej imela zakonsko podlago za sprejetje Odloka o zimski službi in za pogodbeno prevalitev bremena izvajanja obvezne javne službe (odstranjevanja poledice s konkretnega pločnika) na drugo toženko. Pomanjkljivo navedena pravna podlaga za sprejem v uvodu Odloka o zimski službi na njegovo veljavnost oziroma razlago ne vpliva.

Tudi v postopku o zahtevi za izdajo začasne odredbe po 69. členu ZUS mora sodišče najprej ugotoviti, ali odločitev o sporu spada v sodno pristojnost. Na to mora sodišče paziti po uradni dolžnosti ves čas postopka (1. tč. 1. odst. in 2. odst. 34. člena ZUS). Po 4. odst. 1. čl. ZUS je upravno sodišče pristojno, da v upravnem sporu odloča tudi o zakonitosti aktov nosilcev javnih pooblastil, izdanih v obliki predpisa, toda le, če urejajo posamična razmerja. Predpis splošne narave ne sodi med predpise iz 1. odst. 4. čl. ZUS.