VSL Sodba II Kp 54405/2020

I. Pritožbi zagovornika obtoženega A. A. se delno ugodi in se izpodbijana sodba v odločbah o krivdi, kazenski sankciji, odvzemu protipravne premoženjske koristi in odvzemu predmetov ter stroških kazenskega postopka spremeni tako, da se

a) glede dejanja pod točko I/1. izreka obtoženega A. A.

na podlagi 4. točke 358. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP),

oprosti obtožbe,

da je:

1. neupravičeno proizvajal, predeloval, prodajal in zaradi prodaje in dajanja v promet hranil rastline in substance, ki so razvrščene kot prepovedane droge s tem, da je:

- od neugotovljenega dne v letu 2017 pa do dneva zasega 16. 8. 2017 na travniku parcelne št ..., k.o. X za vikendom v kraju Y. v nasprotju s 1. odstavkom 8. člena Zakona o proizvodnji in prometu s prepovedanimi drogami (ZPPPD) v posodah in v vrečah z zemljo posadil in vzgojil 185 rastlin konoplje, v rastlinjaku pa je s pomočjo različnih aparatur vzgojil še nadaljnjih 36 rastlin konoplje, konoplja pa je po Uredbi o razvrstitvi prepovedanih drog razvrščena v II. skupino prepovedanih drog;

- najmanj od začetka leta 2020 do 15. 10. 2020 v najetem stanovanju na naslovu Ž. v posebej prirejenem šotoru za hidroponično gojenje konoplje, opremljenem s številnimi napravami za ta namen, vzgojil najmanj 19 rastlin konoplje ter v stanovanju z namenom prodaje in izročitve zainteresiranim osebam, v raznih posodah in zavitkih hranil skupno 1.096,87 g posušenih delcev konoplje, 477 brizg, napolnjenih s skupno 1.931,5 ml konopljine smole, 4 svečke in 796 ml drugih produktov, ki so vsebovali konopljo, kar vse je sam izdelal iz vzgojene konoplje, del tako proizvedenih izdelkov iz konoplje je za 10.000,00 EUR že prodal neugotovljenim osebam, v svoji zidanici v katastrski občini X v kraju Y pa je z enakim namenom do 16. 10. 2020 hranil več posušenih delcev konoplje, ki jo je tam tudi sušil in v rastlinjaku v neposredni bližini zidanice do tega dne vzgojil najmanj 19 rastlin konoplje, ta pa je z Uredbo o razvrstitvi prepovedanih drog razvrščena v II. skupino prepovedanih drog pod zaporedno št. 112, pri čemer sta njena proizvodnja in promet posameznikom prepovedana po 7. in 10. členu Zakona o proizvodnji in prometu s prepovedanimi drogami (ZPPPD);

s čimer naj bi storil kaznivo dejanje neupravičene proizvodnje in prometa s prepovedanimi drogami, nedovoljenimi snovmi v športu in predhodnimi sestavinami za izdelavo prepovedanih drog po prvem odstavku 186. člena KZ-1.

Po prvem odstavku 96. člena ZKP stroški tega dela kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, potrebni izdatki obtoženca ter potrebni izdatki in nagrada njegovega zagovornika bremenijo proračun, če se dajo ti stroški izločiti iz skupnih stroškov.

b) Po 57. in 58. členu KZ-1 se obtožencu izreče

pogojna obsodba,

v kateri se mu za kaznivo dejanje napada na uradno osebo, ko opravlja naloge varnosti, po tretjem in prvem odstavku 300. člena KZ-1, določi kazen

6 (šest) mesecev zapora,

ki pa ne bo izrečena, če obtoženec v preizkusni dobi enega leta ne bo storil novega kaznivega dejanja.

V tako določeno kazen se v primeru preklica pogojne obsodbe vštejeta prestani pripor in hišni pripor, vključno z vštetim pridržanjem, od 15. 10. 2020 od 9.08 ure dalje do 6. 10. 2021 do 10.30 ure.

c) Obtoženemu A. A. se ne odvzame 10.000 EUR gotovine zasežene pri hišni preiskavi dne 15. 10. 2020.

d) Točka III. izreka se razveljavi.

II. V preostalem se pritožba zagovornika obtoženega A. A. in v celoti pritožba državne tožilke zavrneta kot neutemeljeni ter se v nespremenjenih delih potrdi sodba sodišča prve stopnje.

1Okrožno sodišče v Novem mestu je z uvodoma navedeno sodbo, v zvezi s popravnim sklepom, obtoženega A. A. spoznalo za krivega kaznivega dejanja neupravičene proizvodnje in prometa s prepovedanimi drogami, nedovoljenimi snovmi v športu in predhodnimi sestavinami za izdelavo prepovedanih drog po prvem odstavku 186. člena KZ-1 in kaznivega dejanja napada na uradno osebo, ko opravlja naloge varnosti po prvem in tretjem odstavku 300. člena KZ-1 ter mu izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo enotno kazen dve leti zapora s preizkusno dobo petih let. Za primer preklica pogojne obsodbe je odločilo, da se mu v določeno kazen všteje prestani pripor in hišni pripor, vključno s pridržanjem, od 15. 10. 2020 od 9.08 ure dalje do 6. 10. 2021 do 10.30 ure. Obtožencu je vzelo prepovedano drogo rastlino konopljo, produkte iz konoplje, predmete, naprave in pripomočke namenjene za proizvodnjo konoplje in njenih produktov, zasežene 16. 8. 2017, 15. 10. 2020 in 16. 10. 2020. Obtožencu je vzelo 10.000,00 EUR gotovine, zasežene pri hišni preiskavi dne 15. 10. 2020, ki predstavlja protipravno pridobljeno premoženjsko korist. Na podlagi prvega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je odločilo, da je obtoženec dolžan povrniti stroške kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP in sodno takso.

2Zoper sodbo sta se pritožila:

- obtoženčev zagovornik iz vseh pritožbenih razlogov in pritožbenemu sodišču predlagal, da pritožbi ugodi ter izpodbijano sodbo spremeni tako, da obtoženca oprosti obtožb državnega tožilstva, oziroma podredno, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje;

- državna tožilka zaradi kršitve kazenskega zakona in odločbe o kazenski sankciji ter pritožbenemu sodišču predlagala, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da obtoženca spozna za krivega dveh kaznivih dejanj po prvem odstavku 186. člena KZ-1 in kaznivega dejanja napada na uradno osebo, ko opravlja naloge varnosti, po prvem in tretjem odstavku 300. člena KZ-1 ter mu za kaznivo dejanje po prvem odstavku 186. člena KZ-1, storjeno v letu 2017, določi kazen pet mesecev zapora, za istovrstno kaznivo dejanje, storjeno v letu 2020, kazen eno leto zapora, ter za kaznivo dejanje po tretjem in prvem odstavku 300. člena KZ-1 kazen šest mesecev zapora in mu nato izreče enotno kazen eno leto in deset mesecev zapora oziroma podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje in odločitev.

3Obtoženčev zagovornik je v odgovoru na pritožbo predlagal pritožbenemu sodišču, da pritožbo državnega tožilstva zavrne kot neutemeljeno.

4Obtoženčev zagovornik je zahteval, da se ju z obtožencem obvesti o pritožbeni seji, zato je pritožbeno sodišče postopalo po prvem odstavku 378. člena ZKP. Na pritožbeno sejo je pristopil le obtoženčev zagovornik. Nista pristopila obtoženec in državna tožilka, za katera je bilo obvestilo o seji izkazano, kar pomeni, da ni bilo ovire, da se pritožbena seja ne bi opravila (četrti odstavek 378. člena ZKP).

5Pritožba obtoženčevega zagovornika je delno utemeljena, pritožba državne tožilke je neutemeljena.

Glede kaznivih dejanj po prvem odstavku 186. člena KZ-1 (točki a in c izreka):

6Pritožbeno sodišče se ne strinja z obtoženčevim zagovornikom, ki zatrjuje, da obtoženčevo ravnanje ni materialno protipravno. Slovenski kazenskopravni sistem sprejema splošni pojem kaznivega dejanja, ki zajema ravnanje, ki izpolnjuje bit inkriminacije, protipravnost in krivdo. Protipravnost ima formalni in materialni vidik. Formalna protipravnost pomeni določenost v zakonu, materialna protipravnost pa nasprotovanje ustavnemu redu kot celovitemu sistemu vrednot, zapovedi in prepovedi.¹ V okviru splošnega pojma kaznivega dejanja protipravnost zaseda mesto za storilčevim ravnanjem, ki izpolnjuje bit inkriminacije. Človekovo ravnanje, ki izpolnjuje bit inkriminacije, šteje za indicirano neskladno s pravnim redom kot celovitim sistemom norm in vrednot, torej kot formalno in materialno protipravno. Izjemoma lahko obstajajo okoliščine, zaradi katerih te neskladnosti v konkretnem primeru ni – primeri izključene protipravnosti.²

7Okoliščine upravičenosti določajo določbe splošnega in posebnega dela Kazenskega zakonika ter določbe drugih zakonov. Zaradi upoštevanja načela enotnosti pravnega reda, protipravnost kot element splošnega pojma kaznivega dejanja ne prenese ločevanja po različnih pravnih vejah, kar pomeni, da če je neko ravnanje pravno dopustno v določeni pravni veji, mora to upoštevati tudi kazensko pravo.³

8V konkretnem primeru niso podane okoliščine upravičenosti, ki bi narekovale uporabo institutov splošnega dela kazenskega zakonika, ki izključujejo protipravnost. Kazenski zakonik pa tudi nima pri kaznivem dejanju po 186. členu posebne določbe o okoliščinah upravičenosti.

9Razloge za izključitev protipravnosti določa ZPPPD.⁴ ZPPPD določa pogoje, pod katerimi sta dovoljena proizvodnja in promet s prepovedanimi drogami ter posest prepovedanih drog (1. člen ZPPPD). Po 3. členu ZPPPD je konoplja razvrščena v skupino II in jo zakon opredeljuje kot rastlino, ki je zelo nevarna zaradi hudih posledic, ki jih lahko povzroči njihova zloraba in se lahko uporabljajo v medicini. V skladu s 7. členom ZPPPD se lahko prepovedane droge iz skupine II proizvajajo, dajejo v promet in imajo v posesti za medicinske, veterinarske, učne in znanstveno-raziskovalne namene (drugi odstavek), pri čemer dovoljenje za opravljanje dejavnosti izda minister, na podlagi ocene letnih potreb (tretji odstavek). Po drugem odstavku 8. člena ZPPPD lahko prepovedane droge proizvajajo pravne in fizične osebe, ki izpolnjuje pogoje za izdelavo zdravil, določene s posebnim zakonom. Vrtni mak in konoplja se lahko gojita samo za prehrambene in industrijske namene na podlagi dovoljenja, ki ga izda ministrstvo, pristojno za kmetijstvo (prvi odstavek 9. člena ZPPPD).

10Ob upoštevanju navedenih zakonskih določb in podatkov spisa je razvidno, da obtoženec ni izpolnil vsebinskih niti formalnih pogojev⁵ za dopustno proizvodnjo in promet s konopljo ter niso podane okoliščine upravičenosti po ZPPPD.

11Pritožbeno sodišče tako ugotavlja, da je obtoženec s svojim ravnanjem izpolnil bit inkriminacije in je njegovo ravnanje protipravno ter so prizadevanja obtoženčevega zagovornika za opredelitev obtoženčevih ravnanj kot neprotipravnih neutemeljena.

12Kaznivo dejanje neupravičene proizvodnje in prometa s prepovedanimi drogami, nedovoljenimi snovmi v športu in predhodnimi sestavinami za izdelavo prepovedanih drog po 186. členu KZ-1 je uvrščeno v poglavje kaznivih dejanj zoper človekovo zdravje. Objekt varstva kaznivega dejanja je javno zdravje, ki je nedisponibilna dobrina.⁶ Konoplja je zaradi kanabinoida THC, ki ima psihotropni učinek, po ZPPPD razvrščena med prepovedane droge, s čimer zakonodajalec varuje javno zdravje.

13Obtoženec je v neskladju z določbami ZPPPD in KZ-1 posadil konopljo in v svojem stanovanju izdeloval konopljine derivate. Iz izpovedbe dr. B. B. izhaja, da je proizvodnja konopljine smole relativno enostavna, da je treba posušeno rastlino le namočiti v alkohol, precediti in zmes kuhati dokler tekočina ne izpari. A je pri taki izdelavi konopljine smole in njeni prodaji na črnem trgu veliko neznank, na katere je opozorila dr. C. C. Slednja je opozorila, da je pomembno vedeti, kaj konopljini pripravki vsebujejo. Če vsebujejo ostanke topil in težkih kovin si pacienti lahko škodujejo. Prav tako je pomembno, kakšno je razmerje med kanabinoidoma THC in CBD, ki imata različen vpliv na zdravljenje različnih boleznih. Pri nekaterih vrstah raka je namreč uporaba THC kontraindicirana. Sta pa tako dr. B. B. kot tudi dr. C. C. poudarila, da v svetovnem merilu ni primera, ko bi nekdo umrl od predoziranja s kanabinoidi in da gre v primerjavi z drugimi zdravili za eno najbolj varnih zdravil.

14Sodišče prve stopnje je zaslišalo številne priče, ki so konopljino smolo pridobivale od obtoženca (zastonj ali proti plačilu) za namen komplementarnega zdravljenja, in vse so izpovedale, o pozitivnih učinkih njene uporabe ter odsotnosti negativnih učinkov. Zaslišani uporabniki so torej potrdili izpovedbi dr. B. B. in dr. C. C. o učinkih konoplje. Glede na izpovedbe prič, ki jih je sodišče prve stopnje ocenilo kot prepričljive in verodostojne ter jim je sledilo, je po presoji pritožbenega sodišča utemeljen zaključek, da v obravnavni zadevi niso nastopile škodljive posledice za uporabnike in je bila nevarnost za javno zdravje neznatna.

15Enako je ugotovilo Vrhovno sodišče Republike Slovenije (VSRS) v sodbi I Kp 30162/2016 s 16. 10. 2020 (I Kp 30162/2016), ko je presojalo podobno dejansko stanje, na katero se sklicuje obtoženčev zagovornik. V navedeni sodbi je VSRS presodilo, da ravnanja dveh obtožencev, ki se po dejanski plati približujejo obravnavanemu primeru, izpolnjujejo znake kaznivega dejanja po prvem odstavku 186. člena KZ-1, vendar je podana nesorazmernost med majhnim pomenom kaznivega dejanja ter posledicami, ki bi jih povzročila obsodba. Sodišče prve stopnje navedene sodbe VSRS ni spregledalo, a je presodilo, da je obravnavana situacija drugačna od tiste, ki jo je obravnavalo VSRS. Kot ključni razlikovalni element je opredelilo obtoženčev motiv za izvršitev kaznivega dejanja, ki po presoji sodišča prve stopnje onemogoča uporabo 4. točke 358. člena ZKP.

16Obtoženčev zagovornik sodišču prve stopnje v zvezi s tem očita odstop od sodne prakse in kršitev obtoženčeve pravice do enakosti pred zakonom (14. člen Ustave Republike Slovenije (Ustave). V zvezi z odločitvijo VSRS sicer ni mogoče govoriti o ustaljeni sodni praksi, saj gre za slednjo šele, ko sodišča relativno daljše časovno obdobje enako določajo obseg (razsežnost) zgornje premise, ki jo potem enako uporabijo v konkretnih primerih, če imajo ti primeri lastnosti, ki se med seboj ujemajo,⁷ a je kljub temu za odstop od slednje treba opredeliti tehtne in prepričljive argumente. Sodišče prve stopnje je kot odločilno dejstvo upoštevalo obtoženčev motiv za proizvodnjo konoplje in njenih derivatov ter presodilo, da je obtoženec tako ravnal zaradi finančnega okoriščanja in ne zaradi altruističnih vzgibov.

17Pritožbeno sodišče se strinja s presojo sodišča prve stopnje, da je obtoženec s proizvodnjo konopljinih derivatov pridobival finančna sredstva za svoje preživljanje. Sodišče prve stopnje je v okviru obtoženčevega premoženja upoštevalo, da je obtoženec lastnik nepremičnine v k.o. X, ki jo je 7. 6. 2016 kupil za 12.500,00 EUR, da je lastnik vozila Audi RS4, dveh psov pasme francoski buldog in da je od leta 2018 do 2020 živel v najemniškem stanovanju na naslovu Ž., za kar je plačeval mesečno od 1.200,00 do 1.300,00 EUR. Nadalje je upoštevalo, da obtoženec po podatkih Zavoda za zdravstveno zavarovanje Republike Slovenije ni zaposlen in da je njegovo podjetje M. v letih 2018 in 2019 poslovalo negativno. Sodišče prve stopnje je na podlagi teh okoliščin in neprepričljivosti njegovega zagovora, da so ga preživljali njegova starša, ki sta prejemala 500 in 700 EUR pokojnine mesečno, in prijatelji, zaključilo, da je obtoženec sredstva za svoje preživljanje pridobival iz naslova konopljinih produktov. O tem, da je obtoženec konopljine produkte prodajal je izpovedala D. D., ki ji je obtoženec v začetku konopljino smolo podaril, kasneje pa mu je za 2 mililitra plačala 60 EUR in nato za 1 mililiter 60 EUR, od obtoženca pa je letno vzela od 8 do 10 brizg s konopljino smolo. E. E. in F. F. pa sta obtožencu dala prostovoljne prispevke. E. E. mu je dal dvakrat po 40 EUR za 5 mililitrov smole in F. F. enkrat 500 EUR in drugič 200 EUR. Njuni izpovedbi je v svojem zagovoru potrdil tudi obtoženec, ki je povedal, da se je deloma preživljal s prejetimi prostovoljnimi prispevki.

18Glede na dejstva, ki jih je upoštevalo sodišče prve stopnje, in obtoženčev zagovor se pritožbeno sodišče ne strinja z obtoženčevim zagovornikom, da je sodišče prve stopnje kršilo pravice obrambe do izvajanja dokazov, in sicer drugega odstavka 329. člena ZKP in tretje alineje 29. člena Ustave, ker ni zaslišalo prič G. G. in H. H., I. I., J .J., K. K. in L. L. glede okoliščin nakupa družinske nepremičnine in drugih okoliščin v zvezi z obtoženčevim premoženjskim stanjem. Sodišče prve stopnje v okviru obtoženčevega premoženja ni upoštevalo njegovega nakupa dela nepremičnine na naslovu Č. kar pomeni, da je sledilo njegovemu zagovoru, da so nakup nepremičnine financirali starši in dodatno izvajanje dokazov v tej smeri ni potrebno. Prav tako je sodišče prve stopnje upoštevalo le obtoženčevo lastništvo vozila Audi RS4, za katerega je v svojem zagovoru povedal, da je njegov. Ni pa upoštevalo vozila Audi RS6, za katerega je obtoženec povedal, da je njegov dejanski lastnik L. L. Ker je sodišče prve stopnje tudi v tem delu sledilo obtoženčevemu zagovoru, je nepotrebno zaslišanje L. L. glede lastništva vozila. Izvedba predlaganih dokazov ne more vplivati na presojo, da je obtoženec prejemal denarna sredstva iz naslova konopljinih produktov, saj navedeno izhaja že iz njegovega zagovora. Obtoženec se je namreč zagovarjal, da se je deloma preživljal s prostovoljnimi prispevki ljudi, ki jim je dal konopljine produkte.

19Pritožbeno sodišče se tako strinja s presojo sodišča prve stopnje, da je obtoženec s proizvodnjo konoplje in njenih produktov ter dajanjem slednjih v prodajo oziroma v promet pridobival finančna sredstva za lastno preživljanje. Vendar po presoji pritožbenega sodišča navedena okoliščina ne predstavlja odločilnega dejstva, ki bi onemogočalo uporabo 4. točke 358. člena ZKP. Enako stališče je zavzelo tudi VSRS v sodbi I Kp 30162/2016, pri čemer iz nje izhaja, da sta obtoženca konopljine produkte 19 od 25 zaslišanih prič sicer podarila, vendar tudi, da so tri priče zanje plačale, eni izmed prič pa sta prodala „joint“.

20ZKP v 4. točki 358. člena določa kriterije za presojo nesorazmernosti med majhnim pomenom kaznivega dejanja in posledicami obsodbe. Za dejanje majhnega pomena gre takrat, ko je nevarnost kaznivega dejanja neznatna zaradi narave ali teže dejanja ali zaradi tega, ker so škodljive posledice neznantne ali jih ni ali zaradi drugih okoliščin, v katerih je bilo storjeno (objektivni kriteriji) in zaradi nizke stopnje storilčeve krivde ali zaradi njegovih osebnih okoliščin (subjektivni kriteriji).

21V okviru objektivnih kriterijev je pritožbeno sodišče upoštevalo težo kaznivega dejanja. Slednje izpostavlja tudi obtoženčev zagovornik, ki zatrjuje, da je količina „protipravnosti“ majhna, a očitno pri tem meri na količino neprava, ki se za razliko od protipravnosti lahko stopnjuje in ne pozna le dveh vrednosti. Teža kaznivega dejanja se presoja glede na stopnjo neprava, ki izhaja iz obtoženčevega ravnanja. Pritrditi je pritožniku, da iz izpovedb zaslišanih prič in zagovora obtoženca izhaja, da je obtoženec prideloval konopljo in izdeloval konopljine produkte zaradi prepričanosti v njene pozitivne učinke pri zdravljenju različnih bolezni. Iz podatkov spisa nadalje ne izhaja, da bi imela konopljina smola, ki jo je izdelal, negativne učinke za njene odjemalce, kar pomeni da slednji niso utrpeli škodljivih posledic.

22Obtoženec je očitano kaznivo dejanje storil s krivdno obliko naklepa, ki je edina možna krivdna oblika pri kaznivemu dejanju po 186. členu KZ-1. Pri tem je po presoji pritožbenega sodišča treba upoštevati, da obtoženčev nagib ni bil koristoljuben, saj ni izkoriščal zdravstvenih težav odjemalcev in se ni okoriščal na podlagi njihove nesreče. Svojim odjemalcem je svetoval glede (pravilne) uporabe konopljine smole, prisluhnil njihovim težavam in dal nasvete za lastno vzgojo konoplje in izdelavo smole (izpovedba N. N.). Ni jim odsvetoval konvencionalnega zdravljenja in jim je uporabo konopljinih izdelkov svetoval kot obliko komplementarnega zdravljena. Večini zaslišanih odjemalcev je konopljino smolo podaril, nekaterim več kot enkrat (izpovedbe O. O., P. P., R. R., S. S.). Deloval je v društvu ..., v okviru katerega se je zavzemal za legalizacijo konoplje, kar še dodatno kaže na njegovo prepričanje o pozitivnih učinkih konoplje.

23Ob upoštevanju teže kaznivega dejanja, neznatnosti škodljivih posledic in stopnjo obtoženčeve krivde, je po presoji pritožbenega sodišča utemeljen zaključek, da je obtoženec izpolnil tako objektivne kot subjektivne kriterije določene v 4. točki 358. člena ZKP in je utemeljen izrek oprostilne sodbe.

24Ker je pritožbeno sodišče izreklo oprostilno sodbo, ni vsebinsko presojalo pritožbenih navedb državne tožilke o pravni opredelitvi obtoženčevih ravnanj niti pritožbenih navedb obtoženčevega zagovornika in državne tožilke o kazenski sankciji.

25V posledici sprejete odločitve je pritožbeno sodišče odločilo še, da se obtožencu ne odvzame gotovina zasežena pri hišni preiskavi 15. 10. 2020 in da se mu ne odvzamejo zaseženi predmeti.

26Pri odločitvi o tem, da se obtožencu ne odvzame zasežena gotovina, je pritožbeno sodišče upoštevalo določbe ZKP. ZKP namreč v prvem odstavku 503. člena določa, da lahko sodišče odvzame protipravno premoženjsko korist v sodbi, s katero obtoženca spozna za krivega, v sklepu o sodnem opominu ali v sklepu o vzgojnem ukrepu ter v sklepu, s katerim izreče varnostni ukrep obveznega psihiatričnega zdravljenja in varstva v zdravstvenem zavodu in obveznega psihiatričnega zdravljenja na prostosti po kazenskem zakoniku (prvi odstavek 503. člena ZKP). Poleg teh pa tudi v primerih določenih v prvem odstavku 498.a člena ZKP, ko se kazenski postopek, ki se je vodil zaradi taksativno določenih kaznivih dejanj, ne konča z obsodilno sodbo. Ne daje pa pravne podlage za odvzem premoženjske koristi, če je v kazenskem postopku izdana oprostilna ali zavrnilna sodba.⁸ Ker po določbah ZKP obtožencu ni mogoče odvzeti zasežene gotovine, je pritožbeno sodišče v tem delu spremenilo izpodbijano sodbo in ni vsebinsko presojalo pritožbenih navedb obtoženčevega zagovornika, v katerih je oporekal zaključku sodišča prve stopnje o izvoru denarja.

27Prvostopno sodišče je odločitev, da se obtožencu odvzamejo prepovedana droga rastlina konoplja, produkti iz konoplje ter predmeti, naprave in pripomočki, namenjeni za proizvodnjo konoplje in njenih produktov, zaseženi 16. 8. 2017, 15. 10. 2020 in 16. 10. 2020 (III. točka izreka), ker je izreklo obsodilno sodbo, pravilno oprlo na peti odstavek 186. člena KZ-1. Glede na odločitev, da se sodba spremeni v oprostilno, to ni več ustrezna pravna podlaga za odvzem, zato je pritožbeno sodišče to odločitev razveljavilo. Ali gre za predmete, ki se po kazenskem zakonu smejo ali morajo vzeti, čeprav se kazenski postopek ni končal z obsodilno sodbo (če je nevarno da bi bili uporabljeni za kaznivo dejanje ali če to zahtevajo koristi splošne varnosti ali razlogi morale), bo po pravnomočnosti sodbe odločal zunajobravnavni senat (498. člen ZKP).

28Ker je pritožbeno sodišče izreklo oprostilno sodbo je odločilo še, da po prvem odstavku 96. člena KZ-1 stroški tega dela kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, potrebni izdatki obtoženca ter potrebni izdatki in nagrada njegovega zagovornika bremenijo proračun, če se dajo ti stroški izločiti iz skupnih stroškov.

Glede kaznivega dejanja po tretjem in prvem odstavku 300. člena KZ-1 (točka b izreka):

29Pritožnik uvodoma zatrjuje, da je sodišče prve stopnje zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb kazenskega postopka (8. točka prvega odstavka 371. člena ZKP) in kršilo privilegij zoper samoobtožbo (četrti odstavek 29. člena Ustave), ker iz kazenskega spisa ni izločilo listin, ki povzemajo vsebino izjave obtoženca, ki jo je dal policistom, preden je bil poučen po četrtem odstavku 148. člena ZKP.

30Pritožnik nima prav. O predlogu obrambe za izločitev dokazov je bilo pravnomočno odločeno s sklepom Višjega sodišča v Ljubljani (VSL) V Kp 3741/2018-107 s 4. 5. 2021 (V Kp 3741/2018). Obtoženčev zagovornik v pritožbi zgolj ponavlja argumente, ki jih je VSL že presodilo in nanje odgovorilo v sklepu V Kp 3741/2018. Pritožnikovo stališče, da je imel obtoženec v trenutku, ko ga je policist Š. Š. poklical po telefonu, že položaj osumljenca in je bil nanj osredotočen sum za kaznivo dejanje po prvem odstavku 186. člena KZ-1, je bilo ovrženo. VSL je v sklepu V Kp 3741/2018 presodilo, da so policisti telefonski pogovor z obtožencem opravili kot z lastnikom parcele in ne kot osumljencem za kaznivo dejanje po prvem odstavku 186. člena KZ-1. Poleg tega je izpostavilo še, da bi se tudi sicer pouk po četrtem odstavku 148. člena ZKP lahko nanašal le na kaznivo dejanje po prvem odstavku 186. člena KZ-1 in ne na spontane izjave obtoženca, ki so predmet kaznivega dejanja po 300. členu KZ-1.

31Ker obtoženčev zagovornik v okviru zatrjevane kršitve le ponavlja argumente, ki jih je VSL v sklepu V Kp 3741/2018 zavrnilo kot neutemeljene, in ker dokazi, izvedeni po izdaji navedenega sklepa, niso pokazali drugačnega dejanskega stanja, kot je bilo ob izdaji omenjenega sklepa, je pritožbeno sodišče presodilo, da so pritožbene navedbe obtoženčevega zagovornika neutemeljene. Sodišče prve stopnje je tako pravilno upoštevalo dokaze, ki se nanašajo na komunikacijo obtoženca s policisti ob priliki opravljanja ogleda kraja kaznivega dejanja.

32Obtoženčev zagovornik nima prav niti v nadaljevanju, ko zatrjuje, da je sodišče prve stopnje zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje in kršilo kazenski zakonik.

33Sodišče prve stopnje je ravnanje pod točko I/2. izreka izpodbijane sodbe pravno opredelilo kot kaznivo dejanje napada na uradno osebo, ko opravlja naloge policije po tretjem in prvem odstavku 300. člena KZ-1. Ob upoštevanju izpovedb policistov, ki so opravljali ogled kraja kaznivega dejanja, je ugotovilo, da jih obtoženčeve besede niso odvrnile od opravljanja ogleda in da obtoženčevega ravnanja, kot izhaja iz obtožbenega opisa, ni mogoče pravno opredeliti po četrtem odstavku 299. člena KZ-1. Ker je sodišče prve stopnje spremenilo pravno opredelitev kaznivega dejanja, so neutemeljene pritožbene navedbe obtoženčevega zagovornika, da obtoženec z besedami izrečenimi po telefonu, ni mogel vplivati na policiste v smeri preprečitve njihovih nalog, saj to niti ni zakonski znak kaznivega dejanja po 300. členu KZ-1.

34Kaznivo dejanje po 300. členu KZ-1 stori, kdor napade ali resno zagrozi, da bo napadel uradno osebo ali drugo osebo, za katero ve, da pomaga uradni osebi, ko ta opravlja naloge policije ali državne varnosti ali varuje javni red, ali osebo, ki opravlja naloge v zvezi z izvrševanjem kazenskih sankcij (prvi odstavek 300. člena KZ-1). Če storilec stori kaznivo dejanje proti dvema ali več osebam izpolni zakonske znake kvalificirane oblike kaznivega dejanja (tretji odstavek 300. člena KZ-1). Grožnja predstavlja prikazovanje bodočega zla oziroma neugodnosti, na nastop katere lahko storilec vpliva ali to vsaj zatrjuje. Zlo oziroma neugodnost pomeni prikrajšanje oškodovančevih dobrin in interesov, ki presega zgolj manjšo nevšečnost, sicer ni resna. Grožnja mora biti objektivno zmožna doseči občutek ogroženosti, kar se presoja glede na okoliščine posameznega primera ob upoštevanju vsebine grožnje, konteksta, v katerem je bila izrečena, odnosa med storilcem in oškodovancem in podobno. Zgolj subjektivna okoliščina, da se je oškodovanec prestrašil ali počutil ogroženega ne zadošča za opredelitev grožnje kot resne.⁹ Ker je zavarovana dobrina kaznivega dejanja po 300. členu KZ-1 javni red in mir vključno z varnostjo uradne osebe,¹⁰ je za presojo o resnosti grožnje bistvena objektivna resnost izrečene grožnje in ne toliko stopnja subjektivnega občutka ogroženosti pri posamezniku.¹¹

35Pri presoji, da je obtoženec policistom izrekel besede, ki so vsebovane v opisu kaznivega dejanja, se pritožbeno sodišče pridružuje presoji sodišča prve stopnje in se ne strinja s pritožbenimi očitki obtoženčevega zagovornika. Policisti Š. Š., T. T., U. U. in V. V. so skladno izpovedali, da je obtoženec burno reagiral, ko ga je Š. Š. po telefonu obvestil o tem, da bodo opravili ogled njegove nepremičnine. Š. Š., ki je opravljal telefonski pogovor z obtožencem, je izpovedal, da je bil obtoženec po telefonu aroganten in žaljiv, zaradi česar je pogovor preklopil na zvočnik. Posledično so navzoči policisti slišali njegov pogovor z obtožencem in T. T., Z. Z. ter U. U. so izpovedal, da so slišali Š. Š. reči obtožencu, da naj mu ne grozi. Š. Š. je izpovedal, da je tedaj obtoženec rekel, da bodo policisti za vsako posekano rastlino plačali z življenjem. Enako je izpovedal tudi T. T. Z. Z. pa je izpovedal, da je slišal obtoženca reči, da bodo policisti za vsako bilko odgovarjali oziroma se jim bo maščeval.

36Obtoženec se je zagovarjal, da policistom ni grozil in da je rekel le, da bodo policisti odgovarjali za smrt ljudi, ki potrebujejo konopljo kot zdravilo. Deloma je njegov zagovor potrdil policist V. V., ki je izpovedal, da na pogovor med obtožencem in Š. Š. ni bil pozoren ter ni slišal vseh obtoženčevih besed, je pa slišal obtoženca reči, da bodo policisti odgovarjali za smrt ljudi, ki potrebujejo konopljo kot zdravilo.

37Glede na izpovedbe prič in zagovor obtoženca se pritožbeno sodišče pridružuje presoji sodišča prve stopnje v točkah 37 in 38 obrazložitve izpodbijane sodbe. Pravilna je presoja sodišča prve stopnje, ki je sledilo izpovedbam Š. Š., T. T., Z. Z. in U. U., ki so skladno in prepričljivo izpovedali, da je obtoženec rekel policistom, da bodo odgovarjali za vsako posekano rastlino s svojim življenjem, poleg teh pa lahko tudi besede, o katerih je izpovedal V. V. in jih je v svojem zagovoru navedel obtoženec.

38Pritožbeno sodišče se nadalje strinja tudi s presojo sodišča prve stopnje, da izrečene besede predstavljajo objektivno resno grožnjo, ki je povzročila subjektivni občutek ogroženosti pri policistih Š. Š. in T. T.

39Obtoženec je izrekel inkriminirane besede v telefonskem pogovoru s policistom Š. Š. Obtoženec je bil tekom pogovora razburjen, aroganten in žaljiv, zaradi česar je policist Š. Š. telefonski pogovor preklopil na zvočnik. Svojo besedno komunikacijo je stopnjeval do te mere, da je policistom izrekel očitane besede, zaradi česar je nato policist Š. Š. prekinil pogovor z njim. Grožnja z odvzemom življenja je usmerjen v temeljno dobrino policistov. Obtoženec je tekom telefonskega pogovora izkazoval razburjenost in jezo ter policiste v svojem besnenju zmerjal s policijsko golaznijo in zahteval, da „spizdijo“ z njegove parcele. Glede na vsebino izrečene grožnje in okoliščine, v katerih je bila izrečena, je po presoji pritožbenega sodišča resna in so jo policisti kot tako tudi vzeli.

40Obtoženec je nato svojo jezo nad ravnanji policistov izrazil še na svoji Facebook strani, kjer je objavil imeni Š. Š. in T. T. in za oba navajal, da sodelujeta v genocidu. Policista T. T. je v dveh ločenih objavah poimensko izpostavil, in zapisal, da je T. T. policaj v civilu, ki je kriv za represijo in za poseg v njegovo zasebnost. Pri tem je zapisal še, da zdaj začenjajo borbo kot je treba, ter da dobi še sliko, da bodo videli obraz kriminalca. Mestoma se je svojim sledilcem, ki so na njegovem Facebook profilu med drugim objavili fotografijo policista Š. Š., zapisali, da je treba pridobiti naslov policistov in jim po službi zastaviti vprašanja, če imajo radi svojo družino in ženo, zahvalil za podporo in pomoč.

41Policist Š. Š., ki je z obtožencem opravljal telefonski pogovor, je izpovedal, da se je, zaradi obtoženčevih besed in nadaljnjih objav na Facebook strani, ustrašil za svoje življenje in življenje svojih bližnjih. T. T. je izpovedal, da najprej izrečene grožnje ni jemal resno, da pa je še istega dne začel dojemati, da je grožnja resna, ko je bil obveščen o tem, da na obtoženčevem Facebook profilu večja skupina ljudi razpreda o njem in njegovem naslovu. Oba sta izpovedala, da sta imela zaradi nastale situacije policijsko varovanje v trajanju enega meseca. Glede na njuni izpovedbi tako ni mogoče pritrditi pritožbenim navedbam obtoženčevega zagovornika, da policisti obtoženčevih izjav po telefonu niso jemali resno, pritožbena navedba, da so se pri tem smejali pa je protispisna.

42Pritrditi je pritožniku, da obtožencu ni mogoče pripisati odgovornosti za besede, ki so jih na njegovem Facebook profilu zapisali njegovi sledilci, kar je upoštevalo tudi sodišče prve stopnje v točki 40 obrazložitve izpodbijane sodbe. Je pa obtoženec s svojimi objavami na Facebook profilu pri oškodovancih ustvaril vtis objektivne uresničljivosti prehodno izrečene grožnje. Pritožbeno sodišče zato sprejema zaključek sodišča prve stopnje v točki 41 obrazložitve izpodbijane sodbe. Po presoji pritožbenega sodišča je zapise na obtoženčevi Facebook strani upoštevati le v okviru spremljevalnih okoliščin ob izrečeni grožnji, ki so relevantne za presojo resnosti in objektivne uresničljivosti izrečene grožnje. Obtoženec je na Facebook-u objavil imeni obeh policistov in zapisal, da sedaj začenjajo borbo kot je treba. Tak njegov zapis je po presoji pritožbenega sodišča razumeti kot podkrepitev predhodno izrečenih besed, da bodo policisti za svoje delo plačali z življenjem. Glede na navedeno ni utemeljena pritožbena navedba obtoženčevega zagovornika, da v trenutku objav na Facebook profilu policista nista več opravljala nalog policije, saj je obtoženec vse zakonske znake kaznivega dejanja po 300. členu KZ-1 izpolnil, ko je izrekel očitane besede.

43Pritožbeno sodišče se tako strinja s presojo sodišča prve stopnje, da je obtoženec s svojim ravnanjem izpolnil tako objektivne kot subjektivne zakonske znake kaznivega dejanja po tretjem in prvem odstavku 300. člena KZ-1 in niso utemeljene pritožbene navedbe obtoženčevega zagovornika o zmotno in nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju ter kršitvi kazenskega zakona.

44Ker je pritožbeno sodišče obtožencu za dejanje opisano pod točko 1 izreka izpodbijane sodbe izreklo oprostilno sodbo, je spremenilo izpodbijano sodbo tudi v odločbi o kazenski sankciji in obtožencu za kaznivo dejanje po tretjem in prvem odstavku 300. člena KZ-1 na podlagi 57. in 58. člena ZKP izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen šest mesecev zapora in preizkusno dobo enega leta. Po presoji pritožbenega sodišča, ki je upoštevalo težo kaznivega dejanja in obtoženčevo nekaznovanost, za obtoženca obstaja pozitivna prognoza, da v bodoče ne bo ponavljal kaznivih dejanj, in je primeren izrek pogojne obsodbe. Izhajajoč iz predpisanega kaznovalnega okvirja za kaznivo dejanje napada na uradno osebo, ko opravlja naloge varnosti, po tretjem in prvem odstavku 300. člena KZ-1, teže kaznivega dejanja ter obtoženčeve nekaznovanosti, je primerna določitev kazni zapora na zakonskem minimumu, to je 6 mesecev zapora. Glede na vse okoliščine primera pa je tudi preizkusna doba v trajanju enega leta primerno dolga doba, v kateri bo obtoženec lahko pokazal, da se bo v bodoče vzdržal izvrševanja kaznivih dejanj.

45Za primer preklica pogojne obsodbe in izreka zaporne kazni v trajanju šestih mesecev je pritožbeno sodišče obtožencu na podlagi prvega odstavka 56. člena KZ-1 vštelo prestani pripor in hišni pripor, vključno s pridržanjem, od 15. 10. 2020 od 9.08 ure dalje do 6. 10. 2021 do 10.30 ure.

46Pritožbeno sodišče je delno ugodilo pritožbi obtoženčevega zagovornika in izpodbijano sodbo spremenilo v odločbah o krivdi, kazenski sankciji, odvzemu protipravne premoženjske koristi, odvzemu predmetov in stroških kazenskega postopka tako kot je razvidno iz izreka sodbe. V preostalem je pritožbo obtoženčevega zagovornika in v celoti pritožbo državne tožilke zavrnilo kot neutemeljeni, saj razlogi in kršitve, ki jih zatrjujeta, niso podani. Ker pritožbeno sodišče ni zaznalo kršitev vsebovanih v 383. členu ZKP, je izpodbijano sodbo v nespremenjenih delih potrdilo.

¹ Miha Šepec v Kazenskem zakoniku s komentarjem, Splošni del, Lexpera, GV Založba, Ljubljana 2021, (v nadaljevanju: KZK), 16. člen, r. št.107.
² Dr. Ljubo Bavco et al., Kazensko pravo, splošni del, peta izdaja, Uradni list Republike Slovenije, Ljubljana 2009, str. 222-223.
³ Ibidem.
⁴ Tako tudi Miha Šepec v KZK, 16. člen, r. št. 108-109.
⁵ Primerjaj sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije I Ips 48793/2013 s 25. 9. 2014.
⁶ Miha Šepec v Velikem znanstvenem komentarju posebnega dela Kazenskega zakonika (KZ-1), Uradni list Republike Slovenije, Pravna fakulteta Univerze v Ljubljani, Ljubljana 2018, (v nadaljevanju: VZKPD), 186. člen, r. št. 3.
⁷ Marjan Pavčnik, Teorija prava, Prispevek k razumevanju prava, 5. pregledana in dopolnjena izdaja, GV Založba, leto 2011, str. 282 in naslednje.
⁸ Vanja Verdel Kokol, Odvzem premoženjske koristi – vse pomembnejši institut v sodobnem kazenskem pravu, Pravosodni bilten 2/2021, str. 49.
⁹ Miha Šošić v VZKPD, 132. člen, r. št. 6, in 135. člen, r. št. 5.
¹⁰ Tatjana Bobnar v VZKPD, 300. člen, r. št. 1.
¹¹ Tako Višje sodišče v Ljubljani tudi v sodbi I Kp 946/05 z 12. 1. 2016.