9. člen ZPPPD

Pritožbeno sodišče se strinja s presojo sodišča prve stopnje, da je obtoženec s proizvodnjo konoplje in njenih produktov ter dajanjem slednjih v prodajo oziroma v promet pridobival finančna sredstva za lastno preživljanje. Vendar po presoji pritožbenega sodišča navedena okoliščina ne predstavlja odločilnega dejstva, ki bi onemogočalo uporabo 4. točke 358. člena ZKP. Pritrditi je pritožniku, da iz izpovedb zaslišanih prič in zagovora obtoženca izhaja, da je obtoženec prideloval konopljo in izdeloval konopljine produkte zaradi prepričanosti v njene pozitivne učinke pri zdravljenju različnih bolezni. Iz podatkov spisa nadalje ne izhaja, da bi imela konopljina smola, ki jo je izdelal, negativne učinke za njene odjemalce, kar pomeni da slednji niso utrpeli škodljivih posledic. Obtoženec je očitano kaznivo dejanje storil s krivdno obliko naklepa, ki je edina možna krivdna oblika pri kaznivemu dejanju po 186. členu KZ-1. Pri tem je po presoji pritožbenega sodišča treba upoštevati, da obtoženčev nagib ni bil koristoljuben, saj ni izkoriščal zdravstvenih težav odjemalcev in se ni okoriščal na podlagi njihove nesreče. Ob upoštevanju teže kaznivega dejanja, neznatnosti škodljivih posledic

Vsebnost THC v konoplji, ki kot rastlina spada med prepovedane droge, ni relevantna za presojo odločilnih dejstev obravnavane zadeve in za obstoj kaznivega dejanja, saj obsojenec po ugotovitvah nižjih sodišč nikoli ni imel namena proizvajati konoplje v smislu 9. člena ZPPPD, niti za to ni imel ustreznega dovoljenja pristojnega ministra.

Šele nadaljnji dokazni postopek bo pokazal za kakšno sorto konoplje gre v obravnavani zadevi in ali je obdolženec imel v skladu s prvim odstavkom 9. člena Zakona o proizvodnji in prometu s prepovedanimi drogami dovoljenje pristojnega ministrstva za gojenje konoplje v prehrambene in industrijske namene na zemljišču, na katerem je bila konoplja tudi zasežena. V kolikor je obdolženec takšno dovoljenje imel, pa bo potrebno ugotoviti vsebnost tetrahidrokanabinola (THC), ki po drugem odstavku 3. člena Pravilnika o pogojih za pridobitev dovoljenja za gojenje konoplje in maka ne sme presegati 0,2 %. Navedeno bo predmet preiskave.

Zavrnitev dokaznega predloga, ki mu je sodišče pred tem že ugodilo, ni sporna. Sodišče lahko med dokaznim postopkom na podlagi drugačne dejstvene podlage ali spremenjene presoje zavrne dokazni predlog, ki mu je pred tem ugodilo, če na primer oceni, da ni več pravno relevanten, da ne more biti uspešen, ali iz drugih razlogov. Gre namreč za procesno vodstvo sodišča, kar pomeni, da odločitve sodišča prve stopnje med dokaznim postopkom v smeri (ne)izvedbe dokaza ne postanejo pravnomočne. Zato ni nobenih ovir, da sodišče svojo odločitev spremeni oziroma prekliče.

ZPPPD določa pogoje, pod katerimi sta dovoljena proizvodnja in promet s prepovedanimi drogami in posest prepovedanih drog v znanstveno raziskovalne, učne namene, formalni pogoj pa je pridobitev dovoljenja ministra. Prekrškovna dispozicija po prvem odstavku 31. člena ZPPPD je izrecno omejena zgolj na tisto ravnanje posameznika (ki samostojno opravlja dejavnost oziroma deluje kot odgovorna oseba pravne osebe), ko ta za opravljanje dejavnosti proizvodnje in prometa s prepovedanimi drogami skladno z zakonsko (izjemoma) dopustnimi nameni, ne pridobi dovoljenja ministra.

Glede na podatke upravnih spisov med strankama ni sporno, da živilo Črni čaj vsebuje sirup iz vršičkov konoplje in izvleček iz konopljinih vršičkov, kar je tožnica potrdila tudi s svojimi navedbami v tožbi. Sodišče, glede na tožbene navedbe, da bi bilo živilo prepovedano le v primeru, če bi imelo psihotropne učinke po določbah ZPPPD pripominja, da se tožnik s svojimi argumenti spreneveda, saj ni dvoma, da je po določbah ZPPPD ter Uredbi o razvrstitvi prepovedanih drog prepovedan promet, s tem pa tudi prodaja živilskih izdelkov, ki vsebujejo konopljo. Da pa bi tožnik pridobil dovoljenje v smislu določb ZPPPD pa v zadevi ni izkazano, niti tožnik tega ne zatrjuje.

Ker je vsaka konoplja, ne glede na (nizko) vsebnost THC, mamilo, je tudi gojenje industrijske konoplje praviloma kaznivo dejanje, razen, če ima pridelovalec dovoljenje Ministra za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano.