57. člen ZKP

V opisu kaznivega dejanja samovoljnosti morajo biti določno navedeni vsi trije elementi: 1. pravica, ki si jo oseba vzame, 2. prepričanje osebe, da mu ta pravica pripada in 3. samovoljnost odvzema, ki se kaže v protipravnosti odvzema te pravice. Subjektivne zavesti storilca, da si jemlje pravico, za katero misli, da mu gre, kot psihični proces v zavesti storilca, v opisu dejansko ni treba bolj določno konkretizirati, saj že opis v abstraktnem delu to zavest dovolj določno pojasnjuje. Zavest obdolženega se presoja na podlagi ugotovljenih dejstev in okoliščin v dokaznem postopku in je torej stvar obrazložitve sodbe in ne opisa kaznivega dejanja. Samovoljnost pa je konkretizirana z delom opisa, da "redne poti za izterjavo dolga ni ubral".

Z izjavo, da želi, da se "umakne prijava pregona na policiji" je oškodovanka izrecno izjavila jasno, nedvoumno in brezpogojno voljo, da predlog za pregon obdolženca umika. Ker gre za nepreklicno izjavo, ni relevantno, če je oškodovanka pri kasnejših zaslišanjih pred sodiščem pri pregonu vztrajala.

Prvi odstavek 134.a člena KZ-1 inkriminira zalezovanje, ki se lahko izraža v različnih oblikah. Pri konkretni izvršitveni obliki, ki se v izreku izpodbijanega dela sodbe očita obsojencu, gre za tisto prizadevanje vzpostavitve stika z oškodovancem, ki je: (i) ponavljajoče (frekventno), (ii) vsiljivo (z vidika oškodovanca nezaželeno) in (iii) ki pri oškodovancu povzroči prestrašenost ali ogroženost. Dobrini, ki ju varuje kazenska norma, sta posameznikova zasebnost in njegovo osebno dostojanstvo. Vrhovno sodišče je v dosedanji praksi že sprejelo stališče, da lahko sodišče tudi brez izrecne pravne podlage zavrže predlog obrambe za delegacijo pristojnosti, če gre za zlorabo postopkovnih pravic. Zagovornik svoje aktivnosti brez uspeha opravičuje z zagotavljanjem obsojenčeve pravice do obrambe oziroma njegove pravice do nepristranskega sojenja, saj se izvrševanje procesnih pravic konča tam, kjer se začne njihova zloraba. Umik predloga za pregon ima v skrajšanem postopku procesni korelat v zavrženju obtožnega predloga oziroma izdaji zavrnilne sodbe, na zakonitost zbranih dokazov in drugega gradiva pa nima nobenega vpliva. Sodnikovo sodelovanje v isti zadevi pred

Oškodovanka v pritožbi zoper sklep o ustavitvi postopka ne more več zahtevati, da ji v tem postopku obdolženec povrne škodo in da o tem odloči pritožbeno sodišče.

Povsem nepomembno oziroma vseeno je, ali oškodovanec umakne predlog sam (prvi odstavek 57. člena ZKP) ali pa se zaradi njegove pasivnosti po zakonu šteje, da je predlog umaknil (prvi odstavek 244. člena ZKP), posledica je v vsakem primeru enaka in to je izguba pravice ponovno podati predlog (tretji odstavek 57. člena ZKP), slednji pa je pri predlagalnih deliktih procesna predpostavka za pregon (prvi odstavek 52. člena ZKP).

Nepristranskost sodišča je treba ocenjevati ne le po njenih učinkih (na primer po odsotnosti kršitev procesnih pravic ene izmed strank, po vplivu (ne)pristranskosti na odločitev o glavni stvari), temveč tudi po njenem zunanjem izrazu, namreč, kako lahko vprašanje razmerja pristranskosti oziroma nepristranskosti razumejo stranke v konkretnem postopku. Za razliko od prej veljavnega Sodnega reda, trenutno veljavni Sodni red izrecno določa, kje sedi obdolženec. Tako ni nobenega dvoma, da je njegovo mesto na sodnikovi desni strani. Zgolj izjemoma, kadar sodnik določi drugače, lahko obdolženec sedi drugje. Vprašanje, ali je obdolženec sposoben sodelovati na glavni obravnavi, je torej predmet presoje sodišča, ne pa obdolženčeve osebne odločitve. Procesno postopanje sodnika in vrsta odločitve, ki jo sodnik sprejme v okviru svojih pristojnosti, ne glede na to, ali so pravilne ali ne, same po sebi, brez navedbe dodatnih okoliščin, ki bi kazale na pristranskost sodnika, ne morejo biti podlaga za njegovo izločitev. Zlorabo postopkovnih pravic v zvezi s podajanjem predlogov za prenos krajevne pristojnosti je mogoče obravnavati enako kot zlorabo pravic v zvezi z zahtevami za i

V obravnavanem primeru gre za situacijo, predvideno v določbi petega odstavka 147. člena ZKP, ko oškodovanec ob podajanju ovadbe za kaznivo dejanje, ki se preganja na predlog izjavi, da ne želi kazenskega pregona, saj kot je bilo že poudarjeno zgoraj, oškodovankinega klica na policijo in izjave, ki jo je podala manj kot uro po klicu, ni mogoče obravnavati ločeno, se pravi, telefonski klic kot kazensko ovadbo s predlogom za pregon, poznejšo izjavo pa za umik predloga za pregon. V predmetni kazenski zadevi s strani policije ni bilo zadoščeno vsem kavtelam glede obličnosti izjave oškodovanke, ki jih predvideva citirani peti odstavek 147. člena ZKP.

De lege lata lahko oškodovanec pri predlagalnih kaznivih dejanjih razpolaga s predlogom za kazenski pregon (umik) do konca glavne obravnave, ne pa tudi kasneje.

Procesni položaj oškodovanke, ki je bila v času storitve očitanega kaznivega dejanja posilstva po prvem odstavku 170. člena KZ-1 zunajzakonska partnerka obdolženca, se ugotavlja glede na čas storitve očitanega kaznivega dejanja. Posebno razmerje med obdolžencem in oškodovanko v času storitve kaznivega dejanja je po določbi četrtega odstavka 170. člena KZ-1 namreč okoliščina, zaradi katere se pregon za kaznivo dejanje začne na predlog, oškodovanka pa je glede na osebno naravo kaznivega dejanja edina, ki ima možnost podati predlog za pregon in posledično tudi edina, ki ima možnost s takšnim predlogom razpolagati. Oškodovanka lahko predlog za pregon za kaznivo dejanje posilstva po prvem odstavku 170. člena KZ-1, ki je bilo storjeno v času trajanja zunajzakonske zveze, umakne tudi po prenehanju zunajzakonske zveze s obdolžencem, in sicer vse do konca glavne obravnave, kot to predvideva prvi odstavek 57. člena ZKP.

Dopustnost podaljšanja izpolnitve posebnega pogoja.

Oškodovanec je umaknil predlog za pregon, zato je sodišče prve stopnje z izrekom oprostilne sodbe storilo absolutno bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 5. točke prvega odstavka 371. člena ZKP.

Oškodovana družba je pravočasno vložila predlog za pregon, v roku iz 52. člena ZKP.

Možnost umika predloga za pregon je oškodovančeva pravica, ki je v primeru, ko pride do spremembe pravne opredelitve dejanja šele v pritožbeni fazi kazenskega postopka, omejena (pravica do razpolaganja s predlogom za pregon) - to pa ne predstavlja kršitve obsojenčevih procesnih pravic in pravice do obrambe.

Procesna volja o umiku predloga za pregon mora biti izrecna, nedvoumna in brezpogojna ter dana pristojnemu sodišču, ki vodi postopek.

Iz zapisnika o glavni obravnavi z dne 8.10.2009 je razvidno, da je na njej zakoniti zastopnik mladoletne oškodovanke A.M. dejansko bil navzoč in je podal izjavo, da predlog za pregon umika. Res je šele potem in očitno po ugotovitvi, da kaznivo dejanje nasilništva ni pregonljivo na predlog, okrožna državna tožilka spremenila obtožbeni očitek tako v abstraktnem delu kot v pravni opredelitvi v kaznivo dejanje, ki se preganja na predlog oškodovanca. Tudi po tej modifikaciji obtožnega akta, ki je prav tako razvidna iz že navedenega zapisnika z dne 8.10.2009, je zakoniti zastopnik izjavil,da predlog za pregon umika, takšno svojo odločitev pa tudi potrdil s podpisom. Sodišče bi glede na to, da je že bila v teku glavna obravnava po ugotovitvi, da je predlog za pregon umaknjen, moralo izdati zavrnilno sodbo, ne pa sklep o ustavitvi postopka.

Oškodovanec lahko predlog za pregon umakne do konca glavne obravnave z izjavo, ki jo poda sodišču, če pa je izjava podana nepristojnemu organu, jo ta sprejme in takoj pošlje pristojnemu državnemu tožilcu ali sodišču.

Pri kaznivem dejanju prepovedanega prehoda čez državno mejo je o poskusu mogoče govoriti takrat, ko storilec ob izpolnjenosti ostalih zakonskih pogojev drugo osebo spravi do točke, ki z vidika osebe, ki državno mejo prestopa na nedovoljen način, krajevno in časovno že pomenijo pričetek njenega prestopanja, z vidika storilca pa, da jih je s svojo aktivnostjo pripeljal v tak položaj, ki jim prestop meje realno omogoča.

Za izjavo o umiku predloga za pregon iz 57. člena ZKP, po jezikovni razlagi besedila tega člena, oškodovančeva neposredna navzočnost pri predaji izjave sodišču ni nujna.

Oškodovanec lahko z izjavo, ki jo poda sodišču, pred katerim teče kazenski postopek, umakne predlog za pregon do konca glavne obravnave, vendar mora biti izjava izrecna, nedvoumna in izraz njegove aktivnosti. ZKP ne pozna fikcije umika predloga.

Če obramba predlaga izločitev sodnika, mora z zadostno stopnjo verjetnosti izkazati, da je podana okoliščina, na podlagi katere zatrjuje sodnikovo suspektnost po 6. točki 39. člena ZKP; z ničemer podkrepljeno zatrjevanje ne zadošča.