503. člen ZKP

Pritožbeno sodišče se strinja s presojo sodišča prve stopnje, da je obtoženec s proizvodnjo konoplje in njenih produktov ter dajanjem slednjih v prodajo oziroma v promet pridobival finančna sredstva za lastno preživljanje. Vendar po presoji pritožbenega sodišča navedena okoliščina ne predstavlja odločilnega dejstva, ki bi onemogočalo uporabo 4. točke 358. člena ZKP. Pritrditi je pritožniku, da iz izpovedb zaslišanih prič in zagovora obtoženca izhaja, da je obtoženec prideloval konopljo in izdeloval konopljine produkte zaradi prepričanosti v njene pozitivne učinke pri zdravljenju različnih bolezni. Iz podatkov spisa nadalje ne izhaja, da bi imela konopljina smola, ki jo je izdelal, negativne učinke za njene odjemalce, kar pomeni da slednji niso utrpeli škodljivih posledic. Obtoženec je očitano kaznivo dejanje storil s krivdno obliko naklepa, ki je edina možna krivdna oblika pri kaznivemu dejanju po 186. členu KZ-1. Pri tem je po presoji pritožbenega sodišča treba upoštevati, da obtoženčev nagib ni bil koristoljuben, saj ni izkoriščal zdravstvenih težav odjemalcev in se ni okoriščal na podlagi njihove nesreče. Ob upoštevanju teže kaznivega dejanja, neznatnosti škodljivih posledic

Drugi odstavek 503. člena ZKP in drugi odstavek 75. člena Kazenskega zakonika dopuščata, da sme sodišče v upravičenih primerih dovoliti obročno plačilo pridobljene premoženjske koristi. Vendar pa sme obsojeni ob smiselni uporabi četrtega odstavka 95. člena ZKP predlog za obročno plačilo podati najpozneje do izteka roka za plačilo, ki ga določi sodišče.

Glede na to, da je sodišče prve stopnje v pritožbeno izpodbijanem sklepu obsojencu določilo najdaljši možni, torej dveletni rok obročnega odplačila, bi vsako znižanje mesečnega obroka posledično pomenilo podaljšanje zakonsko predpisanega nepodaljšljivega dveletnega roka.

Sodišče prve stopnje je torej postopalo procesno pravilno, ko je skladno z določbo 506. člena ZKP o preklicu pogojne obsodbe odločalo navkljub odsotnosti obsojenke iz naroka za preklic pogojne obsodbe, saj to ni obligatorni pogoj za izvedbo tega postopka.

Drugi odstavek 503. člena ZKP in drugi odstavek 75. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1), dopuščata, da sme sodišče v upravičenih primerih dovoliti obročno plačilo premoženjske koristi, vendar pa sme obsojenec ob smiselni uporabi četrtega odstavka 95. člena ZKP predlog za obročno plačilo podati najpozneje do izteka roka za plačilo, ki ga je določilo sodišče

Podaljšanje splošnega 15 dnevnega roka je mogoče le v določenih, upravičenih primerih, ko sodišče že ob izreku sodbe ali sklepa na utemeljen predlog upravičenca dovoli obročno odplačevanje, ki pa ne sme biti daljše od dveh let, pa še to zgolj v primerih, ko prejemnik premoženjske koristi zakonski pogoj „upravičenosti primera“ izkaže z ustreznimi dokazili.

Pravilno razumevanje določb členov 502 - 503 ZKP je namreč v tem, da se takšen ukrep odredi ob obstoju zakonskih pogojev le takrat, kadar obstaja v kazenskem postopku nevarnost, da bi storilec kaznivega dejanja sam ali pa preko drugih oseb to korist, ki jo je pridobil s kaznivim dejanjem, uporabil za nadaljnjo kriminalno dejavnost, oziroma bi jo lahko odtujil, uničil ali kako drugače z njo razpolagal in na takšen način ali onemogočil ali pa precej otežil njen odvzem po končanem kazenskem postopku. Povedano pomeni, da se torej začasno zavarovanje veže na v obtožnem aktu navedeno premoženjsko korist oziroma njeno višino, ki si jo je pridobil storilec kaznivega dejanja. Zato ima pritožba prav, da je v nasprotju z navedenimi zakonskimi določbami odločitev prvega sodišča, ko na eni strani obtožencu očita pridobitev protipravne premoženjske koristi v višini 10.845,21 EUR, na drugi strani pa se mu odreja ukrep začasnega zavarovanja s prepovedjo razpolaganja s trenutnimi in bodočimi denarnimi sredstvi na njegovih dveh TRR do višine 107.486,16 EUR in hkrati še prepoved odtujitve in obremenitve njegovih dveh nepremičnin, katerih vrednosti iz izreka izpodbijanega sklepa ne izhaja, iz obraz

ZKP v zvezi z odvzemom premoženjske koristi v upravičenih primerih dopušča le obročno plačilo, ne pa tudi odloga plačila premoženjske koristi. Izvrševanje dela v splošno korist ni ovira za to, da si obsojenec poišče zaposlitev. V skladu s 13. členom Pravilnika o izvrševanju probacijskih nalog mora namreč svetovalec pri izbiri izvajalca dela v splošno korist med drugim upoštevati tudi morebitno zaposlenost obsojenca.

Obtožena pravna oseba, ki je v stečaju, je lahko spoznana za odgovorno za storitev kaznivega dejanja, vendar se ji kazenska sankcija ne sme izreči. Zato je pritožbeno sodišče kršitev kazenskega zakona odpravilo s spremembo odločbe o kazenski sankciji na način, da se obtoženi pravni osebi pogojna obsodba ne izreče. Podaljšanje splošnega 15-dnevnega paricijskega roka za plačilo protipravne premoženjske koristi je mogoče le v upravičenih primerih, ko sodišče na utemeljen predlog upravičenca dovoli obročno odplačevanje, ki ne sme biti daljše od dveh let.

Prav pa ima pritožnik, ko v pritožbi uveljavlja pritožbeni razlog kršitve kazenskega zakona po členu 372 točka 3 ZKP in trdi, da je bil obdolženec za kaznivi dejanji, ki sta opisani v izreku sodbe pod točka 1 - točka 57 in pod točka 2 - točka 17, že pravnomočno obsojen, in sicer s sodbo Okrajnega sodišča na Ptuju 9/2007 z dne 1. 10. 2009, pravnomočno dne 31. 3. 2010 in s sodbo Okrajnega sodišča v Mariboru II K 548/2007 z dne 8. 12. 2009 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Mariboru IV Kp 24339/2010 z dne 2. 7. 2010. Ker je takšno kršitev pritožbeno sodišče ugotovilo tudi pri uradnem preizkusu napadene sodbe, in sicer za dejanje opisano pod točka 1 - točka 3, kjer gre za enak očitek kot v točki 57, je tako ob ugoditvi pritožbi v tem delu in po uradni dolžnosti iz izreka sodbe opisana kazniva dejanja izpustilo.

Neutemeljen je pritožničin argument, da bi bilo potrebno obsojenčevemu predlogu ugoditi že zaradi tega, ker obsodilna sodba ni postala dokončna zaradi vloženega izrednega pravnega sredstva. Pritožnica je namreč spregledala določbe XIII. poglavja ZKP o izvršitvi odločb. Po prvem odstavku 129. člena ZKP postane sodba pravnomočna, če se ne more izpodbijati s pritožbo. Če je bila zoper sodbo vložena pritožba, nastopi pravnomočnost z dnem, ko sodišče prve stopnje prejme spise z overjenimi prepisi sodbe sodišča druge stopnje. Po drugem odstavku istega člena ZKP se pravnomočna sodba izvrši, ko je vročena in za njeno izvršitev ni zakonskih ovir.

Ukrep odvzema premoženjske koristi je v razmerju do premoženjskega zahtevka subsidiarne narave. Ob dejstvu, da iz opisa dejanja v izreku izpodbijane sodbe izhaja, da so si obsojenci s kaznivim dejanjem prilastili stvari in denar v skupni vrednosti najmanj 65.429,88 EUR, bi moralo sodišče prve stopnje glede na sprejeto (sicer nepravilno) odločitev, da oškodovanca s celotnim premoženjskopravnim zahtevkom napoti na pravdo, ugotoviti, ali so v obravnavanem primeru izpolnjeni zakonski pogoji za izrek ukrepa odvzema premoženjske koristi. Po presoji Vrhovnega sodišča so bili podani pogoji za odvzem premoženjske koristi najmanj v višini, kot izhaja iz izreka sodbe ugotovljena vrednost premoženjske koristi, ki so si jo obsojenci pridobili s kaznivim dejanjem. Ker sodišče prve stopnje te premoženjske koristi obsojencem ni odvzelo, je kršilo prvi odstavek 75. člena KZ-1.

Odvzem mamil je po 4. odstavku 196. člena KZ obvezen in je neodvisen od ugotovitve identitete osebe, ki je z mamili protipravno razpolagala. Ne izreka se v korist ali v škodo obsojenca, temveč zaradi splošne varnosti ljudi. Odvzem splošno nevarnih predmetov ni predpisan kot sankcija, zato se s posebnim sklepom take predmete lahko odvzame, če takšna odločba manjka v obsodilni sodbi, ter celo v primeru, če se kazenski postopek ne konča z obsodilno sodbo. Zavezanec za vrnitev odvzete premoženjske koristi je lahko samo individualno določena oseba, tisti storilec kaznivega dejanja, ki je premoženjsko korist neposredno pridobil.

V tem primeru so bile pri odločanju upoštevane le okolnosti, ki so govorile v prid sprejetemu zaključku, da je tožnica lastnica spornega denarja in da je spor lastninskopraven. Niso pa bile upoštevane in ocenjene okoliščine, ki so kazale na drugačne zaključke (med katerimi so te, da je tožnica večkrat posodila B. razne denarne zneske proti plačilu obresti, da je v tem primeru dvignila denar januarja in februarja 1990 v Švici v švicarskih frankih, da pa je bil sporni znesek v DEM ter zasežen ob prometni nezgodi šele 30.8.1990 na vožnji B. iz Hrvaške proti Italiji, da je bil denar na neobičajnem mestu v avtomobilu in svojsko pakiran z več zlatimi predmeti in podobno). Pravna presoja ne le prvih ampak tudi pravkar omenjenih drugih okoliščin je nujna, ker te druge okoliščine nedvomno kažejo na to, da je bilo med tožnico in pokojnim B. določeno obligacijsko razmerje. Pri pravni presoji - ta pa seveda narekuje tudi obseg dejstev, ki jih mora sodišče poznati za pravilno uporabo materialnega prava - je v obravnavani zadevi zato nujno upoštevati tako stvarnopravna kakor obligacijskopravna izhodišča za presojo utemeljenosti tožbenega zahtevka. Denar je plačilno sredstvo in glede na to fun