58. člen ZKP

Po drugem odstavku 58. člena ZKP predsednik senata oziroma v obravnavanem primeru okrajna sodnica posameznica dovoli vrnitev v prejšnje stanje zasebnemu tožilcu, ki iz opravičenega vzroka ni mogel priti na glavno obravnavo (predobravnavni narok).

Sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu pravilno ugotavlja, da je bil nalog za plačilo sodne takse zasebnemu tožilcu O.Ž. d.o.o. vročen s fikcijo vročitve po četrtem odstavku 87. člena ZUP dne 22. 3. 2019, zasebni tožilki J.T.pa z javnim naznanilom po določbah 96. člena ZUP dne 23. 5. 2019.

Pritožbeno sodišče ne dvomi, da pritožniku, ki je odvetnik z dolgoletno prakso in torej ni prava neuka stranka, določbe ZKP, ki se nanašajo na izostanek zasebnega tožilca in pooblaščenca z glavne obravnave, prav gotovo niso neznane.

Odločilno je, da je zasebna tožilka v razpravno dvorano prišla potem, ko je predsednica senata na zapisnik že sprejela odločitev, da se zaradi odsotnosti zasebne tožilke predobravnavni narok ne opravi in se šteje, da je zasebna tožilka zasebno tožbo umaknila.

Ker iz dopisa zasebnega tožilca ne izhaja, da namerava zaradi smrti pooblaščenke v kazenskem postopku nastopati sam, temveč očitno s pooblaščencem, sodišče prve stopnje glavne obravnave ne bi smelo razpisati in nanjo povabiti le zasebnega tožilca. Statut Odvetniške zbornice Slovenije v 73. členu določa, da če odvetnik umre ali mu preneha pravica opravljanja odvetniškega poklica, se določi prevzemnik njegove pisarne z odločbo o izbrisu iz imenika odvetnikov, prevzemnik odvetniške pisarne pa je dolžan čimprej, najpozneje pa v roku 60 dni, obvestiti stranke o prenehanju opravljanja odvetniškega poklica njihovega bivšega zastopnika in jim dati na razpolago spise v njihovih zadevah z opozorilom, da posle, ki jih je vodil njihov bivši zastopnik, lahko same nadaljujejo ali pooblastijo drugega odvetnika, določa pa tudi, da je prevzemnik odvetniške pisarne dolžan in upravičen, da do izjave stranke zastopa njeno korist tudi brez posebnega pooblastila.

Razlogovanje prvostopenjskega sodišča, da če zasebni tožilec ne prebere zasebne tožbe, velja zakonska domneva, da je zasebno tožbo umaknil, je zmotno. Tako je pritrditi pritožniku, da velja zakonska domneva, da je zasebni tožilec umaknil tožbo (1. odstavek 58. člena ZKP) le, če na glavno obravnavo ne pride zasebni tožilec, čeprav je bil v redu povabljen in tudi ne njegov pooblaščenec, kar pa ima za posledico ustavitev kazenskega postopka.

Jasno je, da zgolj nekaj dnevna odsotnost z doma še ne pomeni, da je zasebni tožilec spremenil svoje bivališče, poleg tega pa bi moralo sodišče predhodno upoštevati še določbo 2. odst. 121. čl. ZKP in sodno pisanje pritirditi na sodno desko, nakar bi se šele po 8-ih dnevih štelo, da je bila opravljena veljavna vročitev. Ker tega ni storilo, niti zasebni tožilec svojega bivališča ni spremenil, se tako ob povedanem izkaže, da zasebnemu tožilcu vabilo za glavno obravnavo ni bilo pravilno vročeno. Vsakdo, kdor je povabljen za pričo, se je dolžan odzvati vabilu in razen, če v zakonu ni določeno drugače, tudi pričati. Navedena določba je obvezujoča v vseh primerih in ima njena kršitev za posledico prisilne ukrepe in lahko tudi izrek denarne kazni. Priča se torej mora odzvati vabilu sodišča in sama ni upravičena presojati, ali bodo izpolnjeni pogoji za glavno obravnavo ali ne.

Oceno, ali je vzrok, da zasebni tožilec ni prišel na glavno obranavo, opravičen, kar je podlaga za presojo ali se zasebnemu tožilcu dovoli vrnitev v prejšnje stanje, pa je potrebno nujno povezovati s procesno predpostavko, ki mora biti izpolnjena, da sodišče prve stopnje lahko ustavi kazenski postopek, če zasebni tožilec na glavno obravnavo ne pride, to je, da je bil zasebni tožilec na glavno obravnavo pravilno povabljen.

Res sodišče obtoženca ni poučilo o pravici do ugovora zoper obtožnico, ker pa gre za relativno kršitev postopka iz 2. odstavka 371. člena ZKP, bi moral obsojenec v zahtevi za varstvo zakonitosti obrazložiti vzročno zvezo med navedeno kršitvijo in nepravilnostjo oziroma nezakonitostjo sodne odločbe. Pogoji za glavno obravnavo so podani, če je na narok pristopil ali zasebni tožilec ali pooblaščenec.

Ker zasebni tožilec ni prišel na narok kljub temu, da je bil v redu povabljen, svojega izostanka z naroka pa tudi ni predhodno opravičil, je sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu pravilno zaključilo, da sta izpolnjena elementa zakonske domneve iz prvega odstavka 58. člena ZKP - da je zasebni tožilec zasebno tožbo umaknil. Zasebni tožilec je dne 8.12.1999 (torej istega dne, kot se je vršil narok) sodišču prve stopnje poslal dopis s predlogom za preklic naroka "zaradi neodložljive obveznosti direktorja". Navedeno vlogo zasebnega tožilca je sodišče prejelo naslednjega dne (9.12.1999), to je že po izdaji izpodbijanega sklepa. Ker pa v vlogi (iz katere niti ni razvidno, kdo je direktor) "neodložljiva obveznost direktorja" ni opredeljena oziroma pojasnjena, je sodišče prve stopnje tudi ni moglo šteti kot predlog za vrnitev v prejšnje stanje (člen 58/II ZKP).

Zakonsko domnevo po prvem odstavku 58. člena ZKP, po katerem se šteje, da je zasebni tožilec tožbo umaknil, je mogoče vzpostaviti le, če zasebni tožilec ne pride na glavno obravnavo, čeprav je bil v redu povabljen. Slednjega zakonskega pogoja pa sodišče prve stopnje doslej ni ugotovilo z gotovostjo, zato bo moralo vprašanje, ali sta bila zasebna tožilca na glavno obravnavno pravilno vabljena, razčistiti v ponovljenem postopku in šele nato sprejeti bodisi sklep o ustavitvi postopka ali pa z njim nadaljevati.

Poslano opravičilo pooblaščenca zasebnega tožilca, da se glavne obravnave ne bodo mogli udeležiti, ne zavezuje sodišča prve stopnje, da bi moralo glavno obravnavo preklicati, saj je bil na prejšnji obravnavi zasebni tožilec seznanjen z datumom in posledicami svojega izostanka ter je zato sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko je ob ugotovitvi, da niti zasebni tožilec niti njegovi pooblaščenci na glavno obravnavo niso pristopili, kazenski postopek s sklepom ustavilo, ker je štelo, da je zasebni tožilec tožbo umaknil.

Oškodovanec kot tožilec je že po ugotovljeni pravnomočnosti oprostilne sodbe vložil prošnjo za vrnitev v prejšnje stanje, ker naj bi imel na razpolago novo pričo. Sodišče prve stopnje je to njegovo prošnjo pravilno zavrglo kot nedovoljeno.

Pritožba pooblaščenca zasebnega tožilca zoper sklep o zavrženju prošnje za vrnitev v prejšnje stanje se zavrne kot neutemeljena, ker za zasebnega tožilca to ni dovoljeno.

Pogoj za zaustavitev kazenskega postopka je izkazanost vabil na glavno obravnavo tako za zasebnega tožilca kot za njegovega pooblaščenca.

O glavni obravnavi je po 3. odst. 124. čl. ZKP potrebno obvestiti le pooblaščenca zasebnega tožilca, če ga le-ta ima. Izjema je le primer, ko hoče sodišče zasebnega tožilca zaslišati kot pričo.

Razlog, da pooblaščenec zasebnega tožilca ni prišel na glavno obravnavo, čeprav je bil v redu povabljen, ker je ob istem času bil navzoč na razglasitvi in obrazložitvi sodbe v neki drugi kazenski zadevi, ne predstavlja opravičenega vzroka, zaradi katerega ni mogel priti na glavno obravnavo in zato prošnja za vrnitev v prejšnje stanje ni utemeljena.

V pritožbi zoper sklep o zavrnitvi zahteve za vrnitev v prejšnje stanje je sicer možno navesti dokaze o opravičenosti izostanka z glavne obravnave, ne pa zgolj postaviti trditev, da je možno poleg dokazov, ki jih je zahtevalo od zasebnega tožilca sodišče prve stopnje, ko je prejelo zahtevo za vrnitev v prejšnje stanje, predložiti tudi druge dokaze; zlasti ker je zdravstveno stanje zasebnega tožilca oziroma izostalega procesnega udeleženca možno ugotavljati prvenstveno z zdravniškim spričevalom, le podrejeno pa še z ostalimi dokazi. Zgolj nakazovanje možnosti v pritožbi za izvedbo ostalih dokazov ne zadošča.

Razlog, da pooblaščenec zasebnega tožilca ni prišel na glavno obravnavo, čeprav je bil v redu povabljen, ker je ob istem času bil navzoč na razglasitvi in obrazložitvi sodbe v neki drugi kazenski zadevi, ne predstavlja opravičenega vzroka, zaradi katerega ni mogel priti na glavno obravnavo in zato prošnja za vrnitev v prejšnje stanje ni utemeljena.

Glede na določbo 1. odstavka 58. člena ZKP je sodišče prve stopnje pravilno sklepalo, da zasebni tožilec, ki je bil pravilno vabljen na glavno obravnavo in se je ni udeležil, ni zainteresiran za nadaljevanje kazenskega postopka in je na podlagi zakonske domneve o umiku zasebne tožbe kazenski postopek upravičeno ustavilo.