299. člen KZ-1

Za izpolnitev zakonskega znaka (poskusa) preprečitve uradnega dejanja ni pomembno, katero konkretno uradno dejanje je storilec preprečil oziroma poskusil preprečiti, temveč zadostuje, da je preprečil ali poskusil preprečiti uradno dejanje, ki ga je uradna oseba nameravala opraviti v okviru svojih zakonskih pravic. Namen preprečiti uradno dejanje uradni osebi je subjektivni zakonski znak, ki je dovolj določno opredeljen že v zakonu in ga zato v opisu dejanja ni treba oziroma niti ni mogoče natančneje konkretizirati. Uporaba sile zoper uradno osebo, ki opravlja naloge policije, z namenom preprečitve uradnega dejanja, predstavlja zakonski znak kaznivega dejanja po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 299. člena KZ-1, ki ga opis prekrškov, za katere je bil obdolženec kaznovan v prekrškovnem postopku, ne vsebuje. Čeprav gre za isti historični dogodek, opisi prekrškov in kaznivega dejanja niso v bistvenem isti, zato kršitev prepovedi ne bis in idem ni podana. Znaki obravnavanega kaznivega dejanja (poskus policistu s silo preprečiti uradno dejanje) nimajo hkrati tudi znakov prekrškov (odklonitev preizkusa alkoholiziranosti, prekoračitev hitrosti, neupoštevanje znaka za u

Kljub drugačnemu pritožbenemu zavzemanju ni nujno, da je imel obdolženec resen namen uresničiti svojo grožnjo, temveč je bistveno, da oškodovancem grožnjo prikazuje kot posledico, ki je odvisna od njegove volje, ter s tem ustvarja objektiven vtis njene resnosti in uresničljivosti.

Obtoženec je s svojim ravnanjem neposredno ogrozil ne le splošno in nedisponibilno dobrino uradnega pooblastila, pač pa predvsem policistovo življenje oziroma vsaj njegovo telesno celovitost, zato je neupravičena pritožnikova ocena, da je obtoženi, zaradi zavarovanja svojega premoženja kot dobrine višjega ranga, lahko posegel v dobrino nižjega ranga, saj korektno vrednostno tehtanje takšnega zaključka ne dopušča. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je obtoženi izvršitveno ravnal v stiski zaradi aktualnih razmer ter navedeno okoliščino utemeljeno upoštevalo le pri izbiri in odmeri kazenske sankcije; upravičeno pa ni uporabilo instituta upravičljive skrajne sile, saj ugotovljeni potek dogajanja očitno ne podpira zaključka, da nevarnosti, v kateri se je znašlo obtoženčevo premoženje, ni bilo mogoče odvrniti drugače.

Iz zakonskega opisa na ravni jezikovne razlage nedvomno izhaja, da je dejanje možno izvršiti le z aktivnim ravnanjem, torej s silo ali grožnjo, ne pa s pasivnim ravnanjem (npr. s samo neposlušnostjo) ali umikanjem (npr. bežanje pred policisti). Aktivno ravnanje v obliki sile ali grožnje mora biti usmerjeno zoper uradno osebo in v preprečitev uradnega dejanja, zato mora iz opisa dejanja izhajati, da je storilec ravnal aktivno, in sicer s silo oziroma grožnjo, usmerjeno v preprečitev uradnega dejanja.

Kazenskopravna dobrina, ki je varovana z inkriminacijo po četrtem odstavku 299. člena KZ-1, je tudi občutek osebne varnosti posameznika, prepovedana posledica pa je njegov občutek ogroženosti. Pojem "osebne varnosti" je širši od zgolj varstva pred napadom na življenje in telo in zajema varstvo pred vsemi oblikami nasilja, vključno z verbalnim nasiljem v obliki resnih groženj.

D. D. v nasprotju s pritožbenimi navedbami ni izpovedal zgolj, da je obtoženec oškodovanca pošiljal v "p. m.", ampak tudi, da je povedal, da bo oškodovanca čakal pred vhodom na mestno redarstvo in ga bo razbil, ter da je bolje, da oškodovanca najdejo policisti, preden ga najde obtoženec, ker če ga bo našel on, ga bo ubil. Navedenih besed obtoženca v nasprotju z mnenjem zagovornice torej ni moč opredeliti zgolj kot folklorno izražanje slabe volje, ampak gre za resne grožnje zoper življenje in telo uradne osebe. Kot neutemeljene sodišče druge stopnje zavrača tudi pritožbene navedbe, da bi verbalni grožnji moralo slediti tudi aktivno dejanje v smeri njene uresničitve, kar pa ni bilo izpolnjeno, saj se obtoženec oškodovancu ni približal, da bi mu grožnjo izrekel blizu, niti ga ni iskal drugje kot v službi, torej na samem pri odhodu iz službe, morebiti doma ali kjerkoli drugje, saj za izpolnitev zakonskih znakov kaznivega dejanja po četrtem odstavku 299. člena KZ-1 ni potrebno, da bi bile grožnje uresničene ali skoraj uresničene, ter ni potreben neposredni fizični stik ali neposredno poseganje v osebni prostor oškodovanca.

V sodbi mora biti ocenjena vsebina tistih dokazov, ki se nanašajo na pravno odločilna dejstva, tj. na tista dejstva, ki se nanašajo na predmet obtožbe. V obravnavani zadevi pa se pritožbeno izpostavljene okoliščine v zvezi z ugotavljanjem (primarnega) prekrška obdolženca ne nanašajo na odločilna dejstva, kot to pravilno ugotavlja že zagovornik v pritožbi, zato kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP ni podana. Policisti so torej zoper obdolženca uporabili prisilna sredstva šele po tem, ko je obdolženec najprej sam napadel policista. Poškodba obdolženca, ki jo je ta utrpel v obravnavanem dogodku, pa tudi po presoji pritožbenega sodišča ne dokazuje prekoračitve pooblastil policistov pri obravnavi obdolženca, saj je bila navedena poškodba (logična) posledica ravnanj obdolženca in uporabe prisilnih sredstev, ki so jih policisti upravičeno uporabili, da so lahko obvladali obdolženca.

Telefonska grožnja z ustrelitvijo predstavlja objektivno ogrožanje osebne varnosti oškodovanke kot uradne osebe.

Za izvršitev kaznivega dejanja ni pomembno, katero točno uradno dejanje je storilec preprečil oziroma poskusil preprečiti, temveč da je preprečil oziroma poskusil preprečiti uradno dejanje, ki ga je uradna oseba nameravala opraviti v okviru svojih zakonskih pravic. Četudi je obtoženec policistu osebno znan, ta okoliščina policista ne odvezuje ugotavljanja osebnih podatkov osebe v policijskem postopku, ki so nujno potrebni za njegovo nadaljnjo izvedbo. S pričetkom policijskega postopka je neločljivo povezana dolžnost osebe, s katero se zagotavlja nemotena izvedba postopka, in implicitno začasno omejuje gibanje osebe že z njeno zaustavitvijo s strani policije na kraju policijskega postopka, kjer mora oseba spoštovati policijske ukaze oziroma odredbe.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da so v opisu očitanega dejanja navedena tudi ravnanja obtoženega, ki jih je pritožnik izpustil: "prerival in mahal proti glavi policista A. A. in nato še proti B. B.", "s koleni brcnil B. B. v predel trebuha", "brcnil (B. B.) v predel nog", ki nedvomno pomenijo uporabo sile usmerjene neposredno na uradno osebo (v obravnavni zadevi: policista), kar je zakonski znak očitanega kaznivega dejanja. Ta izvršitvena ravnanja pa so, kot bo razvidno iz nadaljevanja, bila obtoženemu tudi dokazana. Kaznivo dejanje, pravno opredeljeno po tretjem in prvem odstavku 299. člena KZ-1, ne vsebuje zakonskega znaka "ogrožanje osebne varnosti", kar je znak kaznivega dejanja po četrtem odstavku istega člena. Očitano dejanje je bilo izvršeno v izvršitveni obliki "s silo" in posledice sile v smislu poškodb, ki jih utrpi policist, sploh niso zakonski znak, še manj, da bi morala biti podana vzročna zveza med ravnanjem obtoženega in poškodbo policista.

Prepovedana posledica pri tem kaznivem dejanju je ogroženost življenja, telesa, osebne varnosti ali premoženja uradne osebe. Z razliko od kaznivega dejanja grožnje po 135. členu KZ-1, pri katerem za obstoj kaznivega dejanja zadošča, da je storilec z resno grožnjo vzbudil občutek ogroženosti, mora biti pri tem kaznivem dejanju dejansko ogrožena osebna varnost oškodovanca. V izreku obtožbe mora biti konkretizirana, dejanska nevarnost, ki konkretno grozi, da se bo sprevrgla v poškodbo zavarovane dobrine, osebne varnosti oškodovanca.

KZ-1 v prvem odstavku 299. člena grožnjo in silo določa kot dve samostojni izvršitveni obliki tega kaznivega dejanja, zatorej zadostuje, da storilec kaznivo dejanja stori bodisi z grožnjo, bodisi s silo. Ker iz konkretnega opisa izhaja uporaba sile, t. j. razpršitev čistila v obraz (oči) in telo obeh policistov, manjko opisa grožnje, ki sicer izhaja iz abstraktnega dela obtožbe, na ustrezen opis znakov predmetnega kaznivega dejanja ne vpliva, saj opis uporabe sile zadostuje. Sila ne pomeni zgolj fizične sile. Sila je, med drugim, ravnanje, s katerim je posamezniku onemogočen ali vsaj otežen voljni nadzor. Teorija grožnjo in silo povezuje na način, da grožnja prerase v kompulzivno silo, če je podkrepljena z uporabo nevarnega sredstva ali s telesnim gibom, ki lahko pomeni začetek uporabe sile. Pršenje čistila v oči in telo, ki ga tožilec v konkretnem delu opiše kot nevarno sredstvo, je ustrezen in potreben opis zakonskega znaka sile. Ali je konkretno čistilo res nevarno sredstvo, glede na njegove kemične sestavine in učinkovanje, je stvar presoje zbranih dokazov, ki je v fazi ugovornega postopka ni moč dati, saj je pridržana razpravnemu senatu, če in ko bo prišlo do glavne obravna

Tudi po oceni pritožbenega sodišča navedene okoliščine niso takšne narave, da bi opravičevale izvršitev kazni zapora z delom v splošno korist. Obsojeni bi namreč moral na te okoliščine vsekakor mislil preden se je podal na kriminalno pot. Izguba zaposlitve in težave pri iskanju nove zaradi prestajanja zaporne kazni sta pričakovani posledici prestajanja kazni ter za odločitev o utemeljenosti predloga ne moreta biti odločilnega pomena, kot je to pravilno zaključilo tudi sodišče prve stopnje.

Pravnomočni sklep izhaja iz pravno pravilnega stališča, da za obstoj kaznivega dejanja po četrtem odstavku 299. člena KZ-1 ni bistven način, na katerega so bile grožnje izrečene (posredno ali neposredno), temveč njihov učinek.

Teka prekrškovnega postopka ni mogoče enačiti z uradnim dejanjem. Prekrškovni postopek namreč teče vse od zaznave prekrška do pravnomočne odločbe o prekršku. Uradno dejanje pa je dejanje, ki ga izvrši uradna oseba (subjektivni kriterij) in se nanaša na opravljanje njenih nalog (objektivni kriterij).

S tem, ko so bili z ravnanji ostalih sostorilcev izpolnjeni vsi znaki očitanega kaznivega dejanja, je mogoče pristopiti tudi k vrednotenju odločilnosti prispevka obsojenca.

Sodišče prve stopnje je ustrezno ovrednotilo ugotovljene obteževalne okoliščine, pri čemer je upoštevalo tako težo kaznivih dejanj kot stopnjo kazenske odgovornosti obdolženca in nevarnost samih dejanj. Res je, da priznanje krivde ne more imeti enake teže, če je podano na samem začetku kazenskega postopka, kot če je podano med dokaznim postopkom, vendar je bilo v konkretni zadevi tudi takšno priznanje krivde pravilno upoštevano kot olajševalna okoliščina, saj je obdolženec kaznivo dejanje vendarle obžaloval in s svojim priznanjem, kot je to pravilno ocenilo že sodišče prve stopnje, tudi prispeval k hitrejšemu zaključku kazenskega postopka, saj bi se lahko ta z dokazovanjem še zavlekel.

Razbrati je, da ima obdolženčevega zagovornica v mislih kršitev iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Vendar s pritožbo ni mogoče soglašati. Navedene kršitve so namreč podane, če sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih, torej o tistih dejstvih, ki se nanašajo na predmet obtožbe in druge odločitve, ki jih je sodišče sprejelo v zvezi z obtožbo in jih mora sodišče navesti v obrazložitvi pisno izdelane sodbe.

Sodišče prekorači obtožbo le, če (sámo) spremeni opis dejanja tako, da med obtožbo in sodbo ni več objektivne identitete. To je tedaj, če obdolženca obsodi za povsem drugo in ne samo za drugačno dejanje, kot ga je obtožen, pa čeprav je to drugo dejanje milejše od onega iz obtožbe, ali če spremeni v obsodilni sodbi opis dejanja v obdolženčevo škodo. Pri prekoračitvi obtožbe tako ne gre za razhajanje med izrekom in razlogi sodbe.

Čeprav je v abstraktnem delu opisa kaznivega dejanja po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 299. člena Kz-1 uvodoma res navedeno, da je obdolženec dejanje storil proti uradni osebi, ko je ta opravljala naloge javne varnosti (in ne naloge policije), je iz nadaljevanja konkretnega dela opisa povsem jasno razvidno, da je uporaba pojma javne varnosti podrobneje konkretizirana z izrecno navedbo določbe 2. alineje prvega odstavka 4. člena Zakona o nalogah in pooblastilih policije (v nadaljevanju ZNPPol), ki opredeljuje izključno naloge policije, ter opisom, da je obdolženec kaznivo dejanje izvršil proti policistu, ki je na terasi lokala interveniral zaradi pretepa, v katerem je obdolženec poškodoval mladoletnega A. A.