VSL Sodba II Cp 52/2022

I. Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se glasi:

Ugotovi se, da je tožeča stranka Mestna občina Ljubljana, Mestni trg 1, 1000 Ljubljana, matična številka ..., lastnica nepremičnin:

- ID znak parcela 0000 77/5, k. o. X, parcela 77/5 (ID 001), do celote (1/1),

- ID znak parcela 0000 109/111, k. o. X, parcela 109/111 (ID 002), do celote (1/1),

- ID znak parcela 0000 116/34, k. o. X, parcela 116/34 (ID 003), do celote (1/1),

- ID znak parcela 0000 116/39 , k. o. X, parcela 116/39 (ID 004), do celote (1/1) in

- ID znak parcela 0000 679/13, k. o. Y, parcela 679/13 (ID 005), do celote (1/1).

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške pravdnega postopka v znesku 8.111,66 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku roka za prostovoljno izpolnitev dalje do plačila.

II. Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki njene stroške pritožbenega postopka v znesku 840,88 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku roka za prostovoljno izpolnitev dalje do plačila.

1Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožnica lastnica parcel 77/5 (ID 001), 109/111 (ID 002), 116/34 (ID 003), 116/39 (ID 004) vse k. o. X in parcele 679/13 (ID 005) k.o. Y. Hkrati je tožnici naložilo, da toženki povrne njene pravdne stroške v višini 7.549,31 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2Tožnica je zoper takšno odločitev vložila pravočasno pritožbo, s katero uveljavlja vse zakonsko določene pritožbene razloge in pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da izpodbijana sodba zanjo predstavlja sodbo presenečenja, saj je izvedenka urbanistične stroke v celoti potrdila njene navedbe, da so vse predmetne nepremičnine že ob uveljavitvi Zakona o gospodarskih javnih službah (ZGJS) predstavljale javne ceste. Postavitev izvedenca je predlagala za dokazovanje dejstva, da sta se predmetni cesti ob uveljavitvi ZGJS na podlagi veljavnih prostorskih aktov uporabljali in služili kot javni cesti. To pa posledično pomeni, da sta se lastninili na podlagi ZGJS v korist tožeče stranke. Prvostopenjsko sodišče je zaključilo, da nepremičnine ne predstavljajo javnega dobra kljub temu, da je ugotovilo, da po vseh potekata kategorizirani občinski javni cesti A. in B. Tak zaključek je posledica očitno napačne uporabe materialnega prava. Sodišče prve stopnje je napačno zaključilo, da nepremičnine pridobijo status grajenega javnega dobra lokalnega pomena z ugotovitveno odločbo, ki jo na podlagi sklepa pristojnega občinskega organa po uradni dolžnosti izda pristojna občinska uprava. Za javne ceste je pridobitev statusa grajenega javnega dobra določena s specialno ureditvijo v Zakonu o cestah (ZCes-1). Ceste ne pridobijo status javnega dobra šele s posebno ugotovitveno odločbo. Materialnopravno napačen je zaključek prvostopenjskega sodišča, da zgolj trditev, da se na spornih nepremičninah nahajajo javne ceste, še ne pomeni, da so navedene nepremičnine tudi izven pravnega prometa, saj postane pravni promet z njimi onemogočen šele, ko je pri nepremičninah ugotovljen status javnega dobra. Cesta po zakonu pridobi status javne ceste z razglasitvijo za javno cesto določene kategorije, tj. s kategorizacijo. Javne ceste pa so po samem zakonu grajeno javno dobro. „Javna cesta“ res ne pridobi statusa javnega dobra s samo izgradnjo ceste (kar tožeča stranka ni nikoli trdila), pridobi pa ga s tem, ko je kategorizirana kot javna cesta. Za pridobitev tega statusa ni potrebna nikakršna dodatna ugotovitvena odločba po ZGO – po Zakonu o graditvi objektov (ZGO-1), temveč je potrebna zgolj kategorizacija ceste. Stvarnopravni zakonik (SPZ) v drugem dostavku 19. člena predpisuje, da zakon določa, katera stvar je javno dobro in kakšni so pogoji za njegovo uporabo. Za področje cest je ta zakon ZCes-1 oziroma prej Zakon o javnih cestah (ZJC). Navaja še, da tudi iz sodne prakse izhaja, da javne ceste pridobijo status javnega dobra s samo kategorizacijo in da ima akt o kategorizaciji konstitutivne učinke za pridobitev statusa javnega dobra, ki jo v nadaljevanju tudi povzema. ZCes-1 (prej ZJC) je specialnejši predpis od ZGO-1 in za javne ceste specialneje ureja pridobitev statusa javnega dobra in ne zahteva izdaje nikakršne ugotovitvene odločbe. Zaključek prvostopenjskega sodišča, da predmetne nepremičnine ne predstavljajo javnega dobra, ker tožnica ni predložila ugotovitvene odločbe po ZGO-1, je materialnopravno napačen. Nasprotno izhaja iz odločbe Vrhovnega sodišča RS II Ips 38/2016. Sodišče prve stopnje je materialnopravno napačno štelo, da bi morala tožeča stranka dokazati enega od pogojev iz 1. in 2. alineje prvega odstavka 76. člena ZGJS. V četrtem odstavku 76. člena ZGJS je predpisana izjema, kdaj se infrastrukturni objekti in naprave ne lastninijo po 76. členu ZGJS. Glede izjem pa je trditveno in dokazno breme na tistem, ki takšno izjemo zatrjuje. Tožena stranka glede tega ni podala ustrezno konkretiziranih navedb. Iz omenjenega sklepa Vrhovnega sodišča RS izhaja, da je za presojo, ali so se nepremičnine lastninile po ZGJS, odločilno zgolj, ali so se (tudi glede na dejansko rabo) štele za javne površine v skladu s tedaj veljavnimi predpisi, vključno s prostorskimi akti. Iz navedene odločbe še izhaja, da je bistveno ali je bila ob uveljavitvi ZGJS nepremičnina v naravi že zgrajena javna pot in ali se je s tem po tedanjih predpisih štela za javno površino. Navedeni sklep je tožnica citirala že v pripravljalni vlogi in ravno v zvezi s tem oziroma za dokazovanje dejstev, ki so po tem sklepu Vrhovnega sodišča RS relevantna za presojo lastninjenja po 76. členu ZGJS, tudi predlagala postavitev izvedenca urbanistične stroke. Že tožbi je priložila zgodovinski orto-foto posnetek predmetnih nepremičnin, ki je bil posnet pred uveljavitvijo ZGJS, s katerim je izkazala, da sta predmetni javni cesti potekali po vtoževanih nepremičninah že ob uveljavitvi ZGJS. Trdila je tudi, da sta bili predmetni cesti v skladu s tedaj veljavnimi predpisi načrtovani in zgrajeni kot javni cesti, posledično pa sta se lastninili na podlagi ZGJS v korist tožeče stranki in nikogar drugega. Iz izvedenskega mnenja izhaja, da so vse predmetne nepremičnine ob uveljavitvi ZGJS v naravi predstavljale javne ceste in s tem javne prometne površine, dostopne vsem pod enakimi pogoji, in so bile kot take tako načrtovane kot tudi izvedene v naravi. Na pripombe toženke je pojasnila, da prostorski akt konkretno (pisno/tekstualno) ne navaja, da zemljišča predstavljajo javno cesto, ne pomeni, da v naravi niso predstavljala javnih cest. Z vidika stroke in narave stvari meni, da so predstavljale javne prometne površine v smislu vsem pod enakimi pogoji – javna cestna infrastruktura in so bila kot taka tudi načrtovana in izvedena v naravi. Sodišče prve stopnje pa dejstev, relevantnih za presojo, ali je tožeča stranka po 76. členu ZGJS pridobila lastninsko pravico, sploh ni ugotavljalo, ker jih očitno ni (več) štelo za relevantna, temveč je zgolj navedlo, da tožeča stranka ni dokazala enega od dveh primerov iz 1. ali 2. alineje prvega odstavka 76. člena ZGJS.

Sodišče prve stopnje je tudi materialnopravno napačno navedlo, da nakup nepremičnine v stečajnem postopku zaradi javnosti postopka in vodenja postopka izključuje vse ugovore nedobrovernega kupca in močnejše pravice. Tožeča stranka je ves čas postopka utemeljevala, da tožena stranka na podlagi sklepa o končni razdelitvi ni mogla pridobiti lastninske pravice, in sicer ne le zato, ker stečajni dolžnik ni bil njihov dejanski lastnik, temveč je bila lastnica tožeča stranka, pa tudi zato, ker so bile nepremičnine (kot kategorizirane ceste in s tem javno dobro) izven pravnega prometa. Toženi stranki je bilo tudi vseskozi dobro znano, da nepremičnine v naravi predstavljajo ceste. Njeno ravnanje v stečajnem postopku je bilo nepošteno. Zato ne more biti deležno pravnega varstva. Tožeča stranka je tudi pojasnila, da tožena stranka načrtno ravna na enak način v številnih stečajnih postopkih. Njene trditve, da je namerno pridobila v last ceste pa toženka sploh ni prerekala, temveč se ji to zdi dober poslovni model. Iz izpodbijane sodbe ni mogoče zanesljivo razbrati ali prvostopenjsko sodišče šteje, da bi tožena stranka lastninsko pravico v stečaju pridobila tudi v primeru, če bi ugotovilo, da nepremičnine predstavljajo javno dobro, ali pa je v tem primeru ne bi pridobila. Strinja se z ugotovitvijo sodišča, da bi zaradi neprijave izločitvene pravice lahko v stečaju izgubila svojo dejansko lastninsko pravico, vendar pa ne v primeru, ko gre za nepremičnine izven pravnega prometa. V tem primeru na njih nihče drug ne more pridobiti lastninske pravice na nobeni podlagi, posledično pa je tožeča stranka ne more izgubiti. Napačno je tudi stališče prvostopenjskega sodišča glede toženkine dobrovernosti. Sicer pa vprašanje dobre vere pri nepremičninah izven pravnega prometa ni odločilno. Navaja še, da iz potrdil o namenski rabi, ki jih je predložila toženka, v nobenem primeru ni razvidno ali po nepremičninah potekajo kategorizirane občinske javne ceste. Posledično tudi ne vsebujejo navedbe, da so nepremičnine kategorizirane ceste, izvzete iz pravnega prometa. To posledico za javno dobro predpisuje že sam zakon.

Tožnica sodišču prve stopnje očita bistveno kršitev določb postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Prvostopenjsko sodišče je napačno povzelo trditve tožeče stranke, s katerimi je substancirala dokazni predlog za postavitev izvedenca urbanistične stroke, svoj sklep z dne 8. 1. 2020 o postavitvi izvedenke, s katerim ji je določilo nalogo in izvedensko mnenje. Tožeča stranka namreč nikoli ni trdila, da predlaga postavitev izvedenca katerekoli stroke za odgovor na vprašanje, ali so predmetne nepremičnine javno dobro, saj je to vprašanje pravno vprašanje. V skladu z nalogo, ki jo je izvedenki naložilo sodišče glede na tožničin dokazni predlog, je izvedenka podala mnenje, da so vse predmetne nepremičnine ob uveljavitvi ZGJS v naravi predstavljale javne ceste in s tem javne prometne površine, dostopne vsem pod enakimi pogoji in so bile kot take tako načrtovane, kot tudi izvedene v naravi. Izvedenka je pojasnila tudi, da okoliščina, da prostorski akt konkretno (pisno/tekstualno) ne navaja, da zemljišča predstavljajo javne ceste, ne pomeni, da v naravi niso predstavljala javnih cest. Sodišče pa je zagrešilo tudi bistveno kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj ji je z nezakonitim postopanjem odvzelo možnost obravnavanja pred sodiščem. Tožeča stranka je v pripombah na dopolnitev izvedenskega mnenja predlagala, da v primeru, ko bi po prejemu izvedenkinega pisnega odgovora, pri sodišču še vedno obstajal dvom glede utemeljenosti tožbenega zahtevka, izvedenko še neposredno zasliši. Kljub temu prvostopenjsko sodišče izvedenke ni zaslišalo in napravilo samovoljen zaključek, ki nima podlage v spisu, da naj bi izvedenka ugotovila, da nepremičnine niso javno dobro. Ker je to izrecno zahtevala, bi moralo sodišče izvedenko še neposredno zaslišati. Sodba ima tudi pomanjkljivosti zaradi katerih se ne more preizkusiti, saj ne vsebuje razlogov o tem, zakaj prvostopenjsko sodišče ni upoštevalo stališča tožeče stranke o tem, da javne ceste pridobijo status javnega dobra s samo kategorizacijo. Sodišče prve stopnje je z napačno zavrnitvijo tožbenega zahtevka, ki temelji ne le na napačni uporabi materialnega prava glede pridobitve lastninske pravice po 76. členu ZGJS in glede pridobitve statusa javnega dobra, temveč tudi odstopa od ustaljene sodne prakse, tudi nedopustno poseglo v ustavno zajamčeno pravice tožeče stranke iz 22., 23. in 33. člena Ustave RS.

3Tožena stranka je v odgovoru na pritožbo predlagala njeno zavrnitev in potrditev sodbe sodišča prve stopnje. Navaja, da tožnica ni izkazala, da obravnavane nepremičnine predstavljajo javno dobro in da so zato izven pravnega prometa. To nikoli ni bilo vpisano v zemljiško knjigo. Tožnica bi morala dokazati, da je prišlo do lastninjenja nepremičnin po 76. členu Zakona o gospodarskih javnih službah. Toženka je pridobila nepremičnine na originaren način v stečajnem postopku. Pri tem ji ni mogoče očitati kvalificirano nedobrovernost. Tožnica nepremičnin ni mogla pridobiti na podlagi Odloka o kategorizaciji občinskih cest. Ta ni vplival na lastninsko pravico njenega prednika. Ustavno sodišče se je večkrat izreklo o neustavnosti odlokov o kategorizaciji občinskih cest, ker občina zemljišč, po katerih naj bi potekala javna cesta in so v zasebni lasti ni prej pridobila s pravnim poslom oziroma v postopku razlastitve.

4Pritožba je utemeljena.

5Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je med pravdnima strankama nesporno, da po nepremičninah, ki so predmet te pravde, potekajo občinske ceste in da z njimi upravlja tožnica. Prav tako med pravdnima strankama ni sporno, da so bile obravnavane nepremičnine v družbeni lastnini in da so se lastninile po enem od privatizacijskih predpisov. V tej pravdi je bilo sporno, ali je prišlo do njihovega lastninjenja po določbah Zakona o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini (ZLNDL)¹ in je njihov lastnik postal pravni prednik toženke C. d. d., ali pa so se lastninile že prej, in sicer na podlagi določb Zakona o gospodarskih javnih službah (ZGJS)², in je postala njihova lastnica tožnica. Od rešitve vprašanja, katera pravdna stranka je lastninila obravnavane nepremičnine, je odvisna presoja nadaljnjega vprašanja, ali so navedene nepremičnine javno dobro in zato ne morejo oziroma niso mogle biti predmet pravnega prometa. Vprašanje statusa javnega dobra obravnavanih nepremičnin je zares ključno vprašanje te pravde, kot ugotavlja prvostopenjsko sodišče, odgovor nanj pa pogojen z rešitvijo vprašanja, katera od pravdnih strank je privatizirala nepremičnine, ki so predmet tega spora.

6Zavrnilna sodba sodišča prve stopnje temelji na zaključku, da tožeča stranka ni izkazala pogojev za pridobitev lastninske pravice po 76. členu ZGJS, da vtoževane nepremičnine nimajo status javnega dobra, ne glede na izvedenkino mnenje, da so vse sporne nepremičnine javne ceste, saj tožnica ni izdala potrebnega akta, s katerim bi jih opredelila kot javno dobro, da je toženka pridobila nepremičnine v last na originaren način v stečajnem postopku na podlagi 1. točke prvega odstavka 374. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (ZFPPIPP)³ s sklepom sodišča o končni razdelitvi⁴, da za takšen način pridobitve lastninske pravice nedobrovernost kupca oziroma pridobitelja ni ovira⁵ in da bi nepremičnine pridobila v last na navedeni način tudi, če bi jih tožnica lastninila po določbah ZGJS in tudi če bi bile javno dobro, saj to dejstvo ni vpisano v zemljiški knjigi. Takšen zaključek sodišča prve stopnje izhaja iz napačne uporabe materialnega prava.

7Izhodišče presoje v tej zadevi je torej nesporno dejstvo, da so bile obravnavane nepremičnine pred uveljavitvijo predpisov o lastninjenju v družbeni lastnini. Tožnica je zatrjevala, da so bile nepremičnine (že) v času družbene lastnine sestavni del občinskih javnih cest⁶, ki so infrastrukturni objekti in da so bile lastninjene v njeno korist na podlagi prehodne določbe 76. člena ZGJS. Ta je je v prvem odstavku določal, da postanejo z dnem uveljavitve tega zakona lastnina republike, občine oziroma Mesta Ljubljane infrastrukturni objekti, naprave oziroma omrežja ter mobilna in druga sredstva, ki so v skladu s predpisi namenjena izvajanju dejavnosti oziroma zadev iz 68. člena in prvega odstavka 72. člena tega zakona, vključno s sredstvi, ki so: - bila financirana iz sredstev prispevkov ali povračil, iz sredstev samoprispevka ali iz sredstev, ki so se obvezno združevala na podlagi zakona, samoupravnega sporazuma ali drugega samoupravnega splošnega akta (sredstva solidarnosti in vzajemnosti), ali - bila neodplačno prenesena v podjetja oziroma organizacije za izvajanje dejavnosti iz 68. člena in prvega odstavka 72. člena tega zakona. Te določbe pa se ne uporabljajo za objekte in naprave, ki so bili zgrajeni ali pridobljeni s sredstvi pravnih ali fizičnih oseb na način, ki ni vsebovan v prvem odstavku 76. člena ZGJS (četrti odstavek 76. člena ZGJS).

8Sodišče prve stopnje je zaključilo, da tožnica ni izkazala pogoja za pridobitev lastninske pravice iz citirane določbe, ker ni konkretizirala, na kateri podlagi je pridobila lastninsko pravico (ni npr. pojasnila načina financiranja izgradnje cest). Tožnica je tekom prvostopenjskega postopka opozarjala na odločbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije II Ips 38/2016, ki je označila za apriorno stališče, po katerem mora biti za lastninjenje na podlagi prvega odstavka 76. člena ZGJS podan eden izmed pogojev v prvi ali drugi alineji navedenega odstavka. Že beseda „vključno“, ki jo vsebuje prvi odstavek 76. člena ZGJS, jasno nakaže, da se po tem členu ne lastnini zgolj infrastruktura, pri kateri je izpolnjen eden izmed taksativno določenih pogojev v citiranih alinejah. Opozarja tudi, da je iz predloga ZGJS⁷ jasno razvidno, kaj spada med infrastrukturo, ki je predmet lastninjenja po tem zakonu. To so mdr. tudi javne ceste. Zakon o cestah (ZCes)⁸, ki je veljal v času uveljavitve ZGJS (2. 7. 1993) je v 2. členu določal, da je javna cesta prometna površina, ki je splošnega pomena za promet in jo lahko vsak prosto uporablja ob pogojih in na način določen z zakonom. Če so bile torej obravnavane nepremičnine v družbeni lastnini v času uveljavitve ZGJS javne ceste ali njihov del, je prišlo do njihovega lastninjenja po ZGJS. Ali kot je zapisalo to sodišče v odločbi II Cp 1029/2018 z dne 2.8.2018: „Ni torej bistveno, kdo je bil ob uveljavitvi ZGJS vpisan kot imetnik pravice uporabe, niti da je bila nepremičnina (šele) kasneje kategorizirana kot javna cesta. Bistveno je, ali je bila ob uveljavitvi ZGJS cesta in ali se je po tedaj veljavnih predpisih štela za javno površino.

9Tožnica je za ugotovitev dejstva, da so bile obravnavane nepremičnine javna cesta oziroma sestavni deli dveh javnih cest že v času uveljavitve ZGJS, predlagala izvedbo dokaza z izvedencem gradbene oziroma urbanistične stroke. Prvostopenjsko sodišče je izvedlo dokaz z izvedenko arhitekturne stroke - urbanizem⁹ in v sodbo povzelo njeno ugotovitev¹⁰, da „za parcele 109/111, 116/34, 116/39 in 77/5 k.o. X. v prostorskih aktih ni navedeno z besedo, da predstavljajo javno cesto, je pa to mogoče razbrati iz grafičnega dela, kjer je razvidno dejansko stanje ob upoštevanju urbanistične stroke,“ za parcelo 679/18 k.o. Y. pa, „da v naravi po njeni oceni predstavlja javno cesto, upoštevaje izvor in cilj te parcele“. V nadaljevanju pa je v izpodbijano sodbo povzelo še dopolnitev izvedenskega mnenja po pripombah tožene stranke¹¹, v katerem je izvedenka navedla, „da prostorski akt konkretno (pisno/tekstualno) ne navaja, da obravnavana zemljišča predstavljajo javno cesto, kar pa ne pomeni, da v naravi niso predstavljala javnih cest, ter da iz vidika stroke in narave stvari meni, da so predstavljale javne prometne površine v smislu vsem pod enakimi pogoji - javna cestna infrastruktura in so bile kot taka tudi načrtovana in izvedena v naravi. Iz izvedenskega mnenja tako izhaja, da so vse obravnavane nepremičnine ob uveljavitvi ZGJS v naravi predstavljale javne ceste in s tem javne prometne površine, dostopne vsem pod enakimi pogoji, in so bile kot take tako načrtovane kot tudi izvedene v naravi.“ V omenjeni dopolnitvi izvedenskega mnenja je izvedenka na izrecno vprašanje tožnice, če je tako mogoče razumeti njene ugotovitve, to (ponovno) potrdila. Toženka na dopolnitev izvedenskega mnenja ni imela pripomb. Prav tako toženka ni postavila nobene dejanske trditve, ki sestavljajo abstraktni dejanski stan četrtega odstavka 76. člena ZGJS, po katerem se določbe prvega do tretjega odstavka 76. člena ZGJS ne uporabljajo za objekte in naprave oziroma omrežja in druga sredstva, ki so bila zgrajena ali pridobljena s sredstvi pravnih ali fizičnih oseb na način (zlasti odplačno iz lastnih sredstev), ki ni vsebovan v prvem odstavku 76. člena ZGJS. Trditveno in dokazno breme teh dejstev pa je na strani teh oseb.¹²

10Iz navedenih dejanskih ugotovitev tako izhaja zaključek, da so bile obravnavane nepremičnine v družbeni lastnini v času uveljavitve ZGJS javne ceste¹³ oziroma infrastrukturni objekti in naprave in da je bila zato pravna podlaga za njihovo lastninjenje določba 76. člena ZGJS. Na podlagi navedenega privatizacijskega predpisa je šlo za spremembo družbene lastnine v zasebno oziroma za (prvo) določitev imetnika lastninske pravice. Tožnica je tako „ex lege“ postala lastnica obravnavanih nepremičnin ne glede na to, da na njih ni bila vpisana kot imetnica pravice uporabe. Če je tako, se te nepremičnine niso olastninile (šele) na podlagi določb ZLNDL, ki je zakon izrazito subsidiarne narave, in je veljal za tiste družbene nepremičnine, katerih lastninjenja ni uredil noben drug predpis.¹⁴ V času uveljavitve ZLNDL so bile torej obravnavane nepremičnine že lastninjene.

11Ugotovljeno lastniško stanje pa ni bilo usklajeno z zemljiškoknjižnim. V določbi tretjega odstavka 76. člena ZGJS je bilo določeno, da mora novi lastnik za vpis lastništva v zemljiško knjigo predlogu za zemljiškoknjižni vpis priložiti pisno izjavo o pridobitvi lastninske pravice po zakonu. Tožnica tega ni storila, vendar pa ta okoliščina ni pravno odločilna, saj je bil vpis v zemljiško knjigo zgolj deklaratornega značaja. Pomeni zgolj to, da zemljiška knjiga ni izkazovala pravilnega stanja pravic.¹⁵

12Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi sicer zaključilo, da so vse sporne nepremičnine javne ceste, navedenega dejstva pa ni štelo za pravno odločilnega. V razlogih izpodbijane sodbe je navedlo, da ta ugotovitev ne vpliva na presojo, ali so sporne parcele javno dobro, saj tožnica ni izdala akta, s katerim bi (javne) ceste, ki potekajo po njih, do leta 1993 in kasneje opredelila kot javno dobro. Navedeno stališče je materialnopravno napačno.

13Kot je bilo navedeno, je prvostopenjsko sodišče sodni izvedenki zastavilo nalogo, naj ugotovi, ali sta se cesti A. in B., ki potekata po obravnavanih parcelah v času uveljavitve ZGJS uporabljali kot javni cesti, ne pa, da naj ugotovi, ali so nepremičnine javno dobro¹⁶, kot je sodišče prve stopnje napačno povzelo svoj sklep o postavitvi izvedenke v razlogih izpodbijane sodbe (tč. 13 obrazložitve). Tožnica v pritožbi pravilno opozarja, da je vprašanje statusa nepremičnine kot javnega dobra pravno ne pa dejansko vprašanje.

14Pravni termin „javno dobro“ je vpeljala Ustava RS.¹⁷ V času družbene lastnine je pojmu javno dobro vsebinsko ustrezal pojem „dobrine v splošni rabi“.¹⁸ Primer takšne dobrine v splošni rabi je bil določen npr. v že omenjenem 2. členu ZCes, ki je opredeljeval javno cesto, in sicer kot prometno površino, ki je splošnega pomena za promet in jo lahko vsak prosto uporablja ob pogojih in na način določen z zakonom. Iz 70. člena Ustave RS izhaja, da zakon določi, katera stvar je javno dobro in način njegove uporabe.¹⁹ Prva zakona po Ustavi RS, ki sta uredila javno dobro sta bila Zakon o varstvu okolja (ZVO) in že navedeni ZGJS.²⁰ Ta je prepustil določitev grajenega javnega dobra specialnim predpisom (9. člen). Kot specialni predpis mu je sledil Zakon o javnih cestah (ZJC)²¹, ki je uredil eno kategorijo javnega dobra, in sicer javne ceste. ZJC v drugem odstavku 2. člena določa, da so javne ceste javno dobro. Če je cesta opredeljena kot javna cesta, ima status javnega dobra.²² V 2. točki prvega odstavka 14. člena ZJC pa je določeno, da je javna cesta tista prometna površina, ki jo je pristojni organ v skladu z merili za kategorizacijo javnih cest razglasil za javno cesto določene kategorije in jo lahko vsak prosto uporablja na način in ob pogojih, določenimi z zakonom in drugimi predpisi. Javna cesta torej pridobi status javnega dobra na podlagi kategorizacije.²³ Občinske ceste se kategorizirajo na lokalne ceste in javne poti (drugi odstavek 3. člena ZJC), lokalne ceste pa se v naseljih razvrščajo v več podkategorij (tretji odstavek 3. člena ZJC). Ena od njih je podkategorija „mestne ceste ali krajevne ceste“. V to podkategorijo sta bili z Odlokom o kategorizaciji občinskih cest²⁴ kategorizirani tudi javni cesti A. pod zaporedno št. ... in B. pod zaporedno št. ... (6. člen), ki potekata po vtoževanih nepremičninah. Ne drži torej zaključek sodišča prve stopnje, da tožnica ni izdala akta, s katerim bi (javne) ceste, ki potekajo po njih, opredelila kot javno dobro.²⁵ Glede na v prvostopenjskem postopku ugotovljena dejstva je tako pravilen materialnopravni zaključek, da je tožnica postala lastnica obravnavanih nepremičnina na podlagi privatizacijskih določb ZGJS, da so te nepremičnine sestavni deli kategoriziranih občinskih javnih cest in so zato javno dobro. Zaznamba javnega dobra v zemljiški knjigi (111. člen Zakona o zemljiški knjigi, ZZK) je vpis pravnega dejstva, ki je pomemben za pravni promet, saj so javne ceste kot javno dobro izven pravnega prometa (drugi odstavek 2. člena ZJC). Gre za vpis, ki nima konstitutivnih učinkov. To pravno dejstvo učinkuje na pravna razmerja, katerih predmet so nepremičnine, že s tem, ko nastopi in ne šele z zaznambo. Nevpis dejstva o tej pravni lastnosti oziroma značilnosti nepremičnine v zemljiško knjigo, zato ne vpliva na status zemljišča kot javnega dobra.

15Zaradi tožničinega lastništva nepremičnin se obravnavani primer razlikuje od tistih, ki jih je obravnavalo Ustavno sodišče in na katere se sklicuje toženec. V teh primerih je šlo za lastninsko pravico na nepremičninah fizičnih in pravnih oseb, v katero pa s kategorizacijo dejansko ni bilo mogoče poseči brez ustreznega pravnega posla za pridobitev zemljišč oziroma izvedbe razlastitvenega postopka in brez ustrezne odmene.²⁶

16Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi navedlo, da tudi če bi tožnica na obravnavanih nepremičninah pridobila lastninsko pravico na podlagi ZGJS, je to v stečajnem postopku pravnega prednika toženke, ki je bil v zemljiški knjigi pri njih vpisan kot imetnik pravice uporabe, s sklepom o končni razdelitvi stečajne mase, izgubila, in hkrati zaključilo, da niti kupčeva (toženčeva) nedobrovernost ne bi ovirala njegove pridobitve lastninske pravice. Nepravilnost takšnega zaključka pogojuje okoliščina, da so vtoževane nepremičnine sestavni del kategoriziranih javnih cest oziroma javno dobro.

17Sodišče prve stopnje je zaključilo, da so obravnavane nepremičnine prešle v toženčevo last na podlagi sklepa Okrožnega sodišča v Celju o končni razdelitvi St 000/2008 z dne 17. 11. 2016, ki je odločilo, da se na toženko na podlagi prvega odstavka 374. člena ZFPPIPP prenesejo obravnavane nepremičnine, ki jih v stečajnem postopku ni bilo mogoče unovčiti in v naravi predstavljajo cesto, vse v deležu 1/1. V skladu z dvanajstim odstavkom 374. člena ZFPPIPP se za pravne posledice pravnomočnega sklepa o končni razdelitvi iz osmega odstavka tega člena smiselno uporabljajo prvi, tretji in četrti odstavek 342. člena ZFPPIPP, ki določajo prenos lastninske pravice na kupca in varstvo kupca v primeru nakupa nepremičnin v stečajnem postopku. Sklep o prenosu premoženja ima torej enake pravne posledice kot nakup v stečaju. Za oba pa velja, da njun predmet ne morejo biti stvari, ki ne morejo biti v pravnem prometu. Kot je bilo že navedeno, je ZJC v drugem odstavku 2. člena določal, da so javne ceste javno dobro in so izven pravnega prometa. Enako določa tudi Zakon o cestah (ZCes-1)²⁷, ki je veljal v času izdaje omenjenega sodnega sklepa.²⁸ Z njimi ni mogoče samostojno razpolagati, ne morejo biti predmet pravnega prometa in tudi niso mogle biti del stečajne mase. Ker je šlo za javno dobro, je brezpredmeten očitek tožnici, da v stečaju ni uveljavljala izločitvene pravice. Sleherno razpolaganje z javnim dobrim je absolutno nično in brez vsakršnih pravnih posledic (35. člen Obligacijskega zakonika, OZ). Zato kljub sklepu o končni razdelitvi nepremičnin v stečajnem postopku in izročitvi tožencu, to ne pomeni, da je zaradi takšnega načina prenosa premoženja in njegovih učinkov mogoče preseči kogentne prepovedi (samostojnega) prometa z nepremičninami, ki so javno dobro.²⁹

18Prenos lastništva po 374. členu ZFPPIPP je bil neučinkovit oziroma ničen in iz njega v resnici niso nastale pravne posledice. Obravnavane nepremičnine statusa javnega dobra, kljub vpisu lastninske pravice v zemljiški knjigi na podlagi originarne pridobitve z nakupom v stečajnem postopku, niso izgubile.³⁰ Ne glede na sklep o končni razdelitvi in njemu sledeče zemljiškoknjižno stanje, je lastninska pravica na teh nepremičninah, ki so torej javno dobro, ostala njihovemu lastniku oziroma tožnici.

19Ob ugotovitvi, da je tožnica pridobila lastninsko pravico na nepremičninah, ki so predmet te pravde na podlagi določil ZGJS in da je v stečajnem postopku po toženčevem predniku ni izgubila, je bilo treba ugoditi njenemu tožbenemu zahtevku, da je lastnica vtoževanih nepremičnin. Pritožbi je bilo zato treba ugoditi in izpodbijano sodbo spremeniti tako, kot izhaja iz izreka te odločbe (peta alineja 358. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP).

20Sprememba odločitve o glavni stvari je pogojevala tudi spremembo stroškovne odločitve. Ta temelji na določilih prvega odstavka 154. člena in prvega odstavka 155. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 165. členom ZPP. Ker tožena stranka v pravdi ni uspela, mora tožeči stranki povrniti stroške postopka, ki jih je pritožbeno sodišče odmerilo v skupnem znesku 8.111,66 EUR. Navedeni stroški predstavljajo nagrado za sestavo tožbe v višini 1.100 točk, nagrado za sestavo pripravljalne vloge z dne 7. 5. 2018 v višini 1.100 točk, pripravljalne vloge z dne 14. 5. 2018 v višini 825 točk, pripravljalne vloge z dne 21. 8. 2018 v višini 550 točk, pripravljalne vloge z dne 6. 9. 2018 v višini 550 točk, za pristop na narok 7. 9. 2018 v višini 1.100 točk, za pritožbo zoper zavrnilno sodbo v višini 1.375 točk, za obvestilo višjemu sodišču v višini 50 točk (tarifna št. 19/4 OT), nagrado za pripravljalno vlogo z dne 23. 6. 2020 v višini 550 točk, za pripravljalno vlogo z dne 17. 7. 2020 v višini 550 točk, za pripravljalno vlogo z dne 19. 10. 2020 v višini 550 točk, za pripravljalno vlogo z dne 15. 3. 2021 v višini 550 točk, za pripravljalno vlogo z dne 13. 4. 2021 v višini 550 točk in za odgovor na poziv sodišča (tar. št. 19/4 OT) 50 točk oziroma skupaj 9.450 točk. Za materialne stroške je pritožbeno sodišče tožnici priznalo 273,50 točk (11. člen OT) oziroma 164,10 EUR. Skupaj navedeni stroški z DDV znašajo 7.117,60 EUR, prišteti pa jim je treba še strošek za izdelavo izvedenskega mnenja v znesku 994,06 EUR.

21Ker je tožnica v celoti uspela s pritožbo, ji je toženka dolžna povrniti tudi stroške pritožbenega postopka v skupnem znesku 840,88 EUR (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s 155. členom ZPP). Prisojeni stroški obsegajo strošek sestave pritožbe v višini 1.125 točk ter materialne stroške v višini 23,75 točk oziroma skupaj 689,25 EUR. Tako odmerjenim stroškom pa je treba prišteti še 22 % DDV v višini 151,63 EUR.

¹ Uradni list RS, št. 44/1997 s spremembami.
² Uradni list RS, št. 32/1993.
³ Uradni list RS, št. 126/2007 s spremembami.
⁴ Sklep Okrožnega sodišča v Celju St 000/2008 z 17. 11. 2016.
⁵ Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bila toženka seznanjena z dejstvom, da so obravnavane nepremičnine v naravi ceste, kar izhaja tudi iz Načrta prenosa premoženja z 5. 9. 2016. Iz navedenega Načrta pa izhaja tudi, da obravnavanih nepremičnin v postopku stečaja ni bilo mogoče unovčiti.
⁶ V prvostopenjskem postopku je bila nesporna tožbena trditev, da sta po obravnavanih nepremičninah potekali občinski javni cesti A. in B.
⁷ Poročevalec DZ, letnik XIX, št. 7, str. 81.
⁸ Uradni list SRS 38/81, 2/88 p.b.
⁹ V sklepu o izvedbi dokaza z izvedenko (sklep P 1281/2019-II z 8. 1. 2020) je bila določena naloga izvedenke, naj ugotovi, ali se obravnavane parcele, po katerih potekata cesti A. in B., uporabljajo kot javni cesti.
¹⁰ Ugotovitve sodišča so povzete v tč. 13 obrazložitve izpodbijane sodbe.
¹¹ Dopolnitev izvedenskega mnenja z dne 22. 12. 2020.
¹² Odločba Višjega sodišča v Kopru Cpg 44/2020 z dne 20. 5. 2020.
¹³ Tak dejanski zaključek je sprejelo tudi sodišče prve stopnje, vendar pa ga, kot bo razvidno iz nadaljevanja obrazložitve, ni štelo za pravno odločilnega.
¹⁴ Dr. Matija Damjan, Lastninjenje nekdanjih dobrin v splošni rabi in varstvo javnega interesa, Pravni letopis, št. 1, leto 2009., str. 137.
¹⁵ Iz zemljiškoknjižnih izpisov izhaja, da je bila na obravnavanih nepremičninah vpisana družbena lastnina s pravico uporabe pravnega prednika toženke E. vse do vpisa lastninske pravice toženke v letu 2016. Ker toženkin pravni prednik na teh nepremičninah, ker so bile javne ceste, ni mogel imeti posesti, na njih tudi ni mogel imeti pravice uporabe, saj odsotnost posesti izključuje pravico uporabe. Iz tega razloga tudi ne bi mogel postati njihov lastnik po določbah ZLNDL.
¹⁶ Pred uveljavitvijo ZGJS javnega dobra še ni določal noben zakon.
¹⁷ 70. člen Ustave RS, Uradni list RS, št. 33/1991.
¹⁸ Marija Krisper Kramberger, Javno dobro v novi pravni ureditvi, Pravna praksa, št. 4, 1998, str. I-VIII.
¹⁹ Prim. tudi 19. člen Stvarnopravnega zakonika, SPZ (Uradni list RS št. 87/2002 ).
²⁰ ZVO je opredelil naravno javno dobro. Oba zakona sta bila sprejeta hkrati (Uradni list RS, št. 32/93).
²¹ Uradni list RS, št. 29/97.
²² Odločba Ustavnega sodišča RS U-I-224/00 z 9. 5. 2002, tč. 6 obrazložitve.
²³ Primerjaj tudi Marija Krisper Kramberger, prav tam.
²⁴ Uradni list RS, št. 70/2005 z dne 26. 7. 2005.
²⁵ Brezpredmetna je zato trditev toženca, da iz potrdila o namenski rabi zemljišč izhaja, da niso kategorizirane kot javno dobro. Tudi če bi navedena listina imela dokazno vrednost, pa je sodišče ne bi smelo upoštevati, saj jo je toženec predložil šele v pritožbenem postopku kot prilogo odgovoru na pritožbo.
²⁶ Ustavno sodišče je sprejelo več odločitev, v katerih je ponovilo stališče, da odloki o kategorizaciji cest niso v skladu z Ustavo RS, če občina z lastnikom ni sklenila pravnega posla oziroma ga ni razlastninila. Enaka je tudi odločba Ustavnega sodišča U-I-195/08 z dne 9.7.2009, na katero se je skliceval toženec.
²⁷ Uradni list RS 109/2010 s spremembami.
²⁸ Javne ceste so kategorija javnega dobra, pri katerem je javni interes tako močan, da zakon določa, da so lahko zgolj v lasti države ali lokalne skupnosti (Matjaž Tratnik, Renato Vrenčur, Javno dobro, Pravna praksa, št. 38, str. 22).
²⁹ Primerjaj odločbi Vrhovnega sodišča RS II Ips 60/2014 in II Ips 81/2020. VS RS je v obeh odločbah navedlo še, da morata stranki, ki izjavita voljo za sklenitev določenega pravnega posla, ob izpolnjenosti splošnih predpostavk za veljavnost posla upoštevati tudi, da mora biti predmet izpolnitvenega ravnanja dopusten (tako drugi odstavek 34. člena OZ). Slednji pa je nedopusten, če ga prepoveduje kogentno pravilo, določeno z ustavo ali drugim predpisom (37. člen OZ). Med te sodijo zlasti predpisi, ki (vsakomur) prepovedujejo pravni promet z določeno stvarjo oziroma določajo, da je stvar zunaj pravnega prometa. Pogodbo z nedopustnim predmetom izpolnitve zadenejo sankcije ničnosti in to ne glede na to, na kakšen način je bila sklenjena, saj ima nično določilo o bistvenem elementu pogodbe (predmetu izpolnitve) za posledico ničnost pogodbe v celoti.
³⁰ Sodba Vrhovnega sodišča RS II Ips 81/2020.