14. člen ZJC-UPB1

Iz dejanskih ugotovitev izhaja zaključek, da so bile obravnavane nepremičnine v družbeni lastnini v času uveljavitve ZGJS javne ceste oziroma infrastrukturni objekti in naprave in da je bila zato pravna podlaga za njihovo lastninjenje določba 76. člena ZGJS. Na podlagi navedenega privatizacijskega predpisa je šlo za spremembo družbene lastnine v zasebno oziroma za (prvo) določitev imetnika lastninske pravice. Tožnica je tako „ex lege“ postala lastnica obravnavanih nepremičnin ne glede na to, da na njih ni bila vpisana kot imetnica pravice uporabe. Če je tako, se te nepremičnine niso olastninile (šele) na podlagi določb ZLNDL, ki je zakon izrazito subsidiarne narave, in je veljal za tiste družbene nepremičnine, katerih lastninjenja ni uredil noben drug predpis. V času uveljavitve ZLNDL so bile torej obravnavane nepremičnine že lastninjene. Zaznamba javnega dobra v zemljiški knjigi (111. člen ZZK-1) je vpis pravnega dejstva, ki je pomemben za pravni promet, saj so javne ceste kot javno dobro izven pravnega prometa (drugi odstavek 2. člena ZJC). Gre za vpis, ki nima konstitutivnih učinkov. To pravno dejstvo učinkuje na pravna razmerja, katerih predmet so nepremičnine, že s te

Že ob ugotovitvi, da v času postavitve jumbo panojev tožnik ni pridobil soglasja občine (MOL) za njuno postavitev in soglasja še vedno nima, je prvostopni organ tudi po presoji sodišča imel podlago, da je izrekel obravnavani ukrep. Pri tem se je pravilno oprl na zgoraj citirani ZJC, kot tudi na citirani 78. člen ZCes-1, saj za obravnavani poseg v prostor tožnik ni pridobil in še vedno nima ustreznega soglasja pristojnega soglasodajalca. Za presojo zakonitosti postavitve oglasnih tabel v varovalnem pasu državne ceste (v naselju) je treba uporabiti zakon, veljaven v času postavitve, to je ZJC, in ne ZCes-1.

Če tuje nepremičnine ni mogoče uporabljati skladno z vsebino služnosti, ne da bi se hkrati na nedovoljen način uporabljala javna cesta (javno dobro), takšna uporaba ne more voditi v pridobitev služnostne pravice. Uporaba tuje nepremičnine v obliki parkiranja dela vozila namreč ne zadosti zahtevi po koristnosti služnosti, če je uporaba sosedne nepremičnine, na kateri se parkira drug del vozila, in s katero bi bilo šele mogoče doseči namen služnosti (parkiranje celega vozila), zakonsko prepovedana. Ker je imela S. ulica vse od izgradnje status javne ceste (poti), na njej ni bilo mogoče pridobiti služnostne pravice s priposestvovanjem, saj so to možnost izrecno izključevali vsakokratni predpisi o cestah. To velja tako za asfaltirano vozišče kot tudi za utrjen pas ob njem (bankino). Prekarij kot začasno in preklicno razmerje ne more voditi v priposestvovanje služnosti.

Določbi 13. in 14. člena ZCes-1 je mogoče uporabiti le v primerih, ko cesta (po dejanski rabi - v naravi) poteka po parcelah izven meja parcele, ki je kot cesta evidentirana v zemljiškem katastru. Torej v primeru, ko ima površina izven parcele, ki je evidentirana kot cesta, uporabo, kot jo opredeljuje 5. točka prvega odstavka 2. člena ZCes-1. V primerih, ko cesta poteka po zasebnem zemljišču ali pa bo zaradi rekonstrukcije in razširitve ceste poseženo na zasebna zemljišča, določbi 13. in 14. člena ZCes-1 nista neposredno uporabni za uvedbo postopka parcelacije. Že iz drugega odstavka 12. člena ZCes-1 izhaja, da je pred izgradnjo treba upoštevati, da se posega v zasebno lastnino in zemljišča pridobiti, ali na podlagi pravnega posla oziroma v postopku razlastitve. Šele na podlagi pridobljene stvarne pravice na nepremičnini, ki bo v prihodnosti cesta, v korist upravljavca ceste oziroma tekom postopka razlastitve, sta določbi 13. in 14. člena ZCes-1 materialna podlaga, kot specialni določbi glede na ZEN, za evidentiranje meje in izvedbo parcelacije.

V našem pravnem redu je uveljavljeno načelo krivdne odgovornosti z obrnjenim dokaznim bremenom, zato se obstoj oškodovalčeve krivde domneva. Oškodovalec se lahko ekskulpira le, če dokaže, da je škoda nastala brez njegove krivde. Tožena stranka bi se svoje odgovornosti lahko razbremenila le v primeru, če bi dokazala, da je storila vse, kar terja stroka, da do škode ne bi prišlo, oz. da škode tudi ob najbolj skrbnem ravnanju ne bi bilo mogoče preprečiti. Na neobstoj toženkine odgovornosti kot upravljalca ceste ne vpliva okoliščina, da je bil tožbeni zahtevek zoper vzdrževalca ceste pravnomočno zavrnjen. Tožeča stranka namreč v postopku zoper vzdrževalca ceste ni zatrjevala, da bi bila pomanjkljivost cestišča opazna pri izvajanju pregleda, pa tudi sicer je vzdrževalec ceste zadolžen le za vzdrževanje ceste, ne pa tudi za samo izgradnjo bankine oziroma za postavitev prometne signalizacije, ki bi voznike opozarjala na neutrjeno bankino oziroma na ustrezno težo vozil. Udor cestišča ne more biti nepričakovan, nepredvidljiv in neprepričljiv dogodek, da bi ga bilo mogoče pripisati višji sili.

Za odločitev v zadevi je bistveno, ali je bila sporna pot po zemljiščih z aktom kategorizirana kot javna pot. Odgovor na to vprašanje pa je po ugotovitvah sodišča prve stopnje negativen. Pritožbena trditev, da gre za javno dobro, zato ne drži. Okoliščina, da sta (bili) parceli v lasti občine ter namenjeni prometu, takšnega zaključka še ne omogoča. Ker gre za nekategorizirano pot, zakonska prepoved razpolaganja (2. odstavek 2. člena ZJC) zanjo ne velja, kar pomeni, da ni mogoče odreči veljavnosti prodajni pogodbi.

Objekt ni sam po sebi grajeno javno dobro, ampak lahko to postane le z ugotovitveno odločbo, ki jo izda pristojni občinski organ. Sodišče prve stopnje je izhajalo iz pravilnega stališča, da je v konkretni zadevi tožnike (stanovalce) razumeti kot celoto, skupnost, ki trajno izvršuje posest na predmetnem parkirišču.

Denacionalizacijske odločbe, s katero je v last in posest vrnjena nepremičnina, ki po zakonu šteje za javno cesto, ni mogoče izvršiti, saj so javne ceste javno dobro in so izven pravnega prometa. Komunalni vodi, ki potekajo pod zemeljskim površjem nepremičnine, niso sestavina te nepremičnine, zato ne predstavljajo ovire za vrnitev nepremičnine iz drugega odstavka 32. člena ZDen.

Sodišči sta ugotovili, da je tožnikova delodajalka določila pogoje in način vožnje z viličarjem znotraj skladišča, ter sta glede na tako ugotovljeno dejansko stanje skladišče pravilno uvrstili med nekategorizirane ceste. Škoda je tako nastala v prometni nesreči, zato je podan temelj za plačilo odškodnine iz naslova AO plus zavarovanja.

Funkcionalno zemljišče je (namreč le) zemljišče, ki je potrebno za redno rabo objekta. Tožnica v tožbi navaja, da se predmetni nepremičnini uporabljata za opravljanje dejavnosti državnih organov oziroma javnih služb za vzdrževanje vodotokov, z vrnitvijo pa bi se bistveno okrnila možnost za izvajanje te dejavnosti, in da parcela 393/62, ki predstavlja del poti, služi tudi za vzdrževanje vodnega telesa. Ker je trditveno (in dokazno) breme glede obstoja ovir za vrnitev nepremičnin na zavezancu za vrnitev, prvostopenjski organ niti ni imel podlage, da bi obstoj ovire po navedeni zakonski določbi ugotavljal. Zato mu tudi ni mogoče očitati, da je na podlagi v navedeni smeri nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja v zadevi nepravilno odločil.

Prometna signalizacija in prometna oprema na javnih cestah mora biti načrtovana in postavljena tako, da se lahko od udeležencev v cestnem prometu pričakuje, da jo bodo zlahka in pravočasno opazili in dojeli njen pomen ter da se bodo lahko na podlagi postavljene prometne signalizacije in prometne opreme cest ravnali v skladu s pomenom oziroma zahtevami, ki so določene (izražene) s postavljeno prometno signalizacijo in prometno opremo cest. Ni se mogoče strinjati z naziranjem sodišča prve stopnje, da se omejitev hitrosti v naselju začne šele pri prvi pozidavi v naselju, ampak pri prometnem znaku za začetek naselja.

Hipodrom je stadion, namenjen konjeniškemu športu, in v smislu določb ZSpo in ZGO-1 predstavlja objekt. Zato je zemljišče, na katerem se nahaja, zazidano stavbno zemljišče, podržavljena stavbna zemljišča pa se po drugem odstavku 32. člena ZDen ne vračajo, razen če je na njih zgrajeni trajni objekt v lasti upravičenca; da predmetni objekt ni v lasti upravičenca, pa v zadevi niti ni sporno. Prvostopenjski organ bi mogel za predmetno asfaltirano cesto, ki je nekategorizirana cesta, in s tem šteje za tako prometno površino, na kateri se opravlja promet na način in pod pogoji, kot jih v skladu s predpisi o varnosti cestnega prometa določi lastnik ali od njega pooblaščeni upravljavec te prometne površine , šteti, da je objekt. Zaradi okoliščin, da cesta nima takega pomena za promet ter take povezovalne funkcije, kot to velja za javne (kategorizirane) ceste, še ni mogoče zaključevati, da ne šteje za objekt.

Zaključek prvostopenjskega organa o obstoju ovire za vračilo v naravi za sporno parcelo po 3. točki prvega odstavka 19. člena ZDen, temelji na nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju. Takega zaključka organ ne bi mogel opirati zgolj na ugotovitev vrste rabe zemljišča, da je to pot in vpisa tega v zemljiški knjigi kot javno dobro, kajti zakon določa, katera stvar je javno dobro. Za prometne površine pa ZJC jasno določa, da so to le javne ceste, med te pa po tem zakonu štejejo le kategorizirane ceste (in zgolj za te zakon določa izvenprometnost). Ker je rok po ZJC za kategorizacijo občinskih cest že iztekel (prvi odstavek 82. člena), vpis javnega dobra v zemljiški knjigi pri parceli, ki je nekategorizirana pot, kaže na z zakonom neusklajeno zemljiškoknjižno stanje; zato se na vpis javnega dobra v zemljiški knjigi, ne da bi bilo ugotovljeno dejstvo kategorizacije ceste, ni mogoče opirati. Vodno zemljišče v lasti države ni v pravnem prometu, zato vračilo zemljišča v naravi v skladu z določbo 3. točke prvega odstavka 19. člena ZDen, ni mogoče.

V obravnavanem primeru sta skali onemogočali promet na javni poti in s tem ovirali njeno uporabo kot tudi ogrožali varnost javnega prometa in udeležencev v prometu. Ob tako ugotovljenem dejanskem stanju je občinski inšpektor pravilno odredil odstranitev navedenih skal v skrajšanem postopku, saj je šlo za nujni primer v javnem interesu, ki ga ni bilo mogoče odlagati.

Tožnik bi ugovore v zvezi z lastništvom zemljišča, po katerem naj bi delno potekala sporna cesta, lahko uveljavljal v postopku kategorizacije ceste kot javne poti, nepomembni pa so v tem postopku, ko je bila cesta z Odlokom že kategorizirana kot javna pot.

Iz podatkov v spisu je razvidno, da je bil dne 9. 4. 2010, ob prisotnosti policistov PP Kamnik, kot tudi tožnika in njegove žene, pri tožniku opravljen inšpekcijski pregled, pri katerem je bilo ugotovljeno, da je tožnik prekopal javno cesto v dolžini cca 80 metrov in s tem onemogočil vožnjo po tej cesti, kar je potrjeno tudi s fotografijami v spisu. Ob tako ugotovljenem dejanskem stanju je izpodbijana odločba pravilna in zakonita.

Javna pot že po definiciji ni izpolnjevala pogojev po Pravilniku o projektiranju cest, zato v tej zadevi (priključitve na javno pot) njegove določbe niso mogle biti pravna podlaga odločanja. Izrek je najpomembnejši sestavni del odločbe, glede na to, da postane izvršljiv, dokončen in pravnomočen, narava soglasja, ki se (ne) izdaja, pa je bistveni element predmeta tega postopka.

Ravnanje tožene stranke je pomenilo le izvršitev odločitve lokalne skupnosti, saj je odločanje o poteku občinskih javnih poti v pristojnosti občine in ne v pristojnosti tožene stranke. Ker tožena stranka ni pristojna za odločanje o mestu poteka javnih poti in cest, se z izjavo tudi ni mogla veljavno zavezati, da bo javno pot uredila. Izjava zato ne spreminja opredelitve protipravnosti ravnanja toženke. Ravnanje toženke temelji na planskih aktih občine ter gradbenemu dovoljenju upravne enote, zato ne more biti protipravno.

Ob določitvi meja nove parcele, ki naj bi potekale po zunanjem robu cestnega sveta, ter ob trditvi tožeče stranke, da celotna pot ni širša od dveh metrov (da je pot širša, ne izhaja tudi iz drugih podatkov v upravnem spisu), je utemeljen ugovor, da je parcelacija kot je določena, v izreku drugostopnega organa, neizvršljiva. Ustavna odločba, na katero se sklicuje tožeča stranka, je bila po svoji pravni naravi ugotovitvena in ne razveljavitvena. Na podlagi ugotovitvene ustavne odločbe sporni Odlok o kategorizaciji občinskih cest ni prenehal veljati tudi po poteku šestmesečnega roka, v katerem je Ustavno sodišče napotilo Občino Ormož, da mora ugotovljeno neskladje odpraviti. Ob obstoju Odloka, ki je sporno pot kategoriziral kot „javno pot“, pa je pravilna podlaga za razlastitev ZJC.

Pravno odločujoče je, da je tožnik utrpel škodo zaradi uporabe traktorja kot delovnega stroja, ne pa zaradi uporabe motornega vozila. Noben člen ZOZP v zvezi z zavarovanjem lastnika vozila proti odgovornosti za škodo, povzročeno tretjim osebam, ne zahteva, da bi bila škoda na javni površini. Pač pa povezuje zakon obveznost zavarovalnice s pojmom uporabe vozila. ZOZP ne definira pojma uporabe vozila. Gre za pravni standard, ki ga napolni sodna praksa in pri tem izhaja iz namena ZOZP.