2. člen ZJC-D

Odvzem lastninske pravice na zemljiščih z javnimi cestami se razlikuje od razlastitve po ZUreP-1. Gre za specialno ureditev; določbe ZUreP-1 pridejo v poštev le, če ZJC-B ne določa drugače. Ta je med drugim opredelil javno korist za razlastitev teh nepremičnin: podana je, če ob vložitvi zahteve za razlastitev po njih poteka cestni promet. Slednje pomeni, da prometne površine splošnega pomena vsak prosto uporablja na način in pod pogoji, določenimi s predpisi, ki urejajo javne ceste in varnost prometa na njih. Prosta uporaba obsega koriščenje s strani vseh ali določenih vrst cestnega prometa. Javne ceste so državne in občinske. Med občinske ceste spadajo tudi lokalne ceste in javne poti. S posamezno kategorijo javne ceste pa je začrtan njen namen oziroma uporaba. Jasno je, da ni vsaka javna cesta namenjena vsakršni uporabi vseh. Ker razlaščeno zemljišče izpolnjuje kategorizacijska merila za javno pot in po njem poteka cestni promet, je javna korist po tretjem odstavku 19. člena ZJC-B podana. Tega ne spremeni dejstvo, da bi lahko lastniki sosednjih zemljišč dosegli dostop do svojih nepremičnin s pomočjo služnosti ali nujne poti.

Iz dejanskih ugotovitev izhaja zaključek, da so bile obravnavane nepremičnine v družbeni lastnini v času uveljavitve ZGJS javne ceste oziroma infrastrukturni objekti in naprave in da je bila zato pravna podlaga za njihovo lastninjenje določba 76. člena ZGJS. Na podlagi navedenega privatizacijskega predpisa je šlo za spremembo družbene lastnine v zasebno oziroma za (prvo) določitev imetnika lastninske pravice. Tožnica je tako „ex lege“ postala lastnica obravnavanih nepremičnin ne glede na to, da na njih ni bila vpisana kot imetnica pravice uporabe. Če je tako, se te nepremičnine niso olastninile (šele) na podlagi določb ZLNDL, ki je zakon izrazito subsidiarne narave, in je veljal za tiste družbene nepremičnine, katerih lastninjenja ni uredil noben drug predpis. V času uveljavitve ZLNDL so bile torej obravnavane nepremičnine že lastninjene. Zaznamba javnega dobra v zemljiški knjigi (111. člen ZZK-1) je vpis pravnega dejstva, ki je pomemben za pravni promet, saj so javne ceste kot javno dobro izven pravnega prometa (drugi odstavek 2. člena ZJC). Gre za vpis, ki nima konstitutivnih učinkov. To pravno dejstvo učinkuje na pravna razmerja, katerih predmet so nepremičnine, že s te

Pravilna uporaba meril za kategorizacijo javne ceste je v razlastitvenem postopku lahko predmet sodne presoje po tem, ko je bil izveden z Uredbo predpisan postopek in je Direkcija ugotovila, da so bila predpisana merila za kategorizacijo konkretne ceste uporabljena pravilno. Zmotno je torej stališče Upravnega sodišča, da je v 19. členu ZJC-B vzpostavljena zakonska domneva, ki je izpolnjena, kolikor po kategorizirani poti poteka promet v skladu s kategorizacijo. Pomembno je, ali kategorizacija ceste ustreza merilom za tako kategorizacijo, tj. da ustreza predpisom, ki urejajo javne ceste in varnost prometa na njih. Na ta način je namreč mogoče ugotoviti tudi, ali gre za površino, ki je splošnega pomena za promet. To, da je na zasebnem zemljišču cesta že zgrajena, samo po sebi ne pomeni, da zemljišča v lasti države oziroma občine že iz tega razloga niso ustrezne za dosego istega cilja. Cilj razlastitve v postopku po 19. členu ZJC-B je namreč enak cilju razlastitev zaradi gradnje javne ceste. Poenostavitev razlastitvenega postopka, kot ga ureja navedena določba ZJC-B, pa ne spreminja in ne sme spreminjati osnovnih zahtev varstva pred prekomernim, v primerih iz tretjega o

V obravnavanem primeru relevantno dejansko stanje ni bilo ugotovljeno, organ je zgolj pavšalno zaključil (brez navedbe dejstev oziroma dokazov iz katerih ta zaključek izpeljuje), da je bila ob času vložitve zahteve za razlastitev sporna cesta dostopna vsem, kljub ugovorom tožnice in dokaznim predlogom, s katerimi je želela dokazati nasprotno, da cesto uporablja le sama in služnostni upravičenci. Organ ni navedel dejanskih okoliščin in ugotovitev o svojem zaključku, da po ulici poteka cestni promet v smislu javne ceste. Organ tudi ni obrazložil, zakaj s strani strank predlagan dokaz ni izvedel. Izpodbijani prvostopenjski sklep, s katerim je bil zavrnjen tožničin predlog za izločitev uradne osebe, je odločitev procesne narave, izdana med postopkom pred organom. S tem sklepom ni bilo vsebinsko odločeno o nobeni materialnopravni pravici, obveznosti ali pravni koristi tožnice. Zato ta sklep ne predstavlja upravnega akta v smislu 2. člena ZUS-1, niti sklepa iz drugega odstavka 5. člena ZUS-1.

Iz izpodbijane odločbe ne izhaja, da bi upravni organ pri ugotavljanju javne koristi na konkretni ravni upošteval vsa relevantna dejstva, na katera je opozorilo sodišče v tej sodbi in na katera so opozarjali tožniki že ves čas postopka z zatrjevanjem, da niso izpolnjeni kriteriji za kategorizacijo predmetne parcele. V ponovljenem postopku, v katerega se po odpravi izpodbijane odločbe zadevo vrača, se bo upravni organ moral ponovno opredeliti do obstoja javne koristi kot pogoja za razlastitev in s tem v zvezi po vsebini presoditi navedeni ugovor tožnikov.

Revizija se dopusti glede vprašanja: ali gre lastniku nepremičnine lahko v škodo dejstvo, da uporabi svoje nepremičnine ni nasprotoval v času, ko je navidez veljal (protiustaven) Odlok o kategorizaciji.

Razlastitveni postopek je bil izpeljan z namenom, da občina pridobi nepremičnine v lasti tožeče stranke, ki jih je nezakonito vključila v javno cesto. Janva korist je v takšnem primeru ugotovljena, če ob vložitvi zahteve za razlastitev po cesti poteka cestni promet.

Če tuje nepremičnine ni mogoče uporabljati skladno z vsebino služnosti, ne da bi se hkrati na nedovoljen način uporabljala javna cesta (javno dobro), takšna uporaba ne more voditi v pridobitev služnostne pravice. Uporaba tuje nepremičnine v obliki parkiranja dela vozila namreč ne zadosti zahtevi po koristnosti služnosti, če je uporaba sosedne nepremičnine, na kateri se parkira drug del vozila, in s katero bi bilo šele mogoče doseči namen služnosti (parkiranje celega vozila), zakonsko prepovedana. Ker je imela S. ulica vse od izgradnje status javne ceste (poti), na njej ni bilo mogoče pridobiti služnostne pravice s priposestvovanjem, saj so to možnost izrecno izključevali vsakokratni predpisi o cestah. To velja tako za asfaltirano vozišče kot tudi za utrjen pas ob njem (bankino). Prekarij kot začasno in preklicno razmerje ne more voditi v priposestvovanje služnosti.

Predmet izvršbe ne morejo biti stvari, ki niso v prometu. Javne ceste so javno dobro in so izven pravnega prometa. Na njih ni mogoče pridobiti lastninske pravice s priposestvovanjem ali drugih stvarnih pravic. Navedeno pomeni, da javne ceste ne morejo biti predmet izvršbe. Kadar dolžnik trdi, da določena nepremičnina predstavlja (kategorizirano) javno cesto, uveljavlja ugovorni razlog, da je izvršba dovoljena na stvar, ki je izvzeta iz izvršbe, na to, ali je izvršba dovoljena na predmetih, ki niso v prometu, pa pri odločanju o ugovoru sodišče pazi po uradni dolžnosti. Javna cesta je cesta, ki jo država ali občina, v skladu z merili za kategorizacijo javnih cest, razglasi za javno cesto določene kategorije in jo lahko vsak prosto uporablja na način in pod pogoji, določenimi z zakonom in drugimi predpisi. Javna cesta je kot javno dobro oziroma stvar izven pravnega prometa opredeljena že s kategorizacijo javne ceste. Akt o kategorizaciji ima konstitutivni učinek in za lastnika pomeni dejansko razlastitev.

Predmet izvršbe ne morejo biti stvari, ki niso v prometu. Javne ceste so javno dobro in so izven pravnega prometa. Na njih ni mogoče pridobiti lastninske pravice s priposestvovanjem ali drugih stvarnih pravic. Navedeno pomeni, da javne ceste ne morejo biti predmet izvršbe. Kadar dolžnik trdi, da določena nepremičnina predstavlja (kategorizirano) javno cesto, uveljavlja ugovorni razlog, da je izvršba dovoljena na stvar, ki je izvzeta iz izvršbe, na to, ali je izvršba dovoljena na predmetih, ki niso v prometu, pa pri odločanju o ugovoru sodišče pazi po uradni dolžnosti. Javna cesta je cesta, ki jo država ali občina, v skladu z merili za kategorizacijo javnih cest, razglasi za javno cesto določene kategorije in jo lahko vsak prosto uporablja na način in pod pogoji, določenimi z zakonom in drugimi predpisi. Javna cesta je kot javno dobro oziroma stvar izven pravnega prometa opredeljena že s kategorizacijo javne ceste.

Tožnik, ki za potrebe svojega zemljišča hodi in vozi po zemljišču, ki je javno dobro, v naravi pa cesta, izvršuje pravico javnega prava. Z zahtevkom za ugotovitev služnostne pravice hoje in vožnje tožnik uveljavlja pravico zasebnega prava, do katere ni upravičen, ker se pravici izključujeta.

Odgovor na zastavljeno vprašanje, ali lastniku na javni cesti, ki je javno dobro, v smislu pristojnosti pripada civilno varstvo lastninske pravice kot zaščita pred vznemirjanjem po 99. členu SPZ, je pritrdilen, kar pa še ne pomeni, da je to sodno varstvo vedno utemeljeno. Fizični in verbalni napadi na uporabnike te poti, njeno zapiranje ter preprečevanje prehodov in prevozov po njej ter podobno, ki naj bi jih storila toženca, namreč niso v ničemer posegli v tožničino lastninsko pravico, saj ji je bila raba na izključujoč način že pred tem odvzeta in do zatrjevanega vznemirjanja njene lastninske pravice ni moglo priti. Uporaba vseh pod enakimi pogoji, ki jo želi tožnica varovati s to tožbo, ni nekaj, kar izhaja iz njene lastninske pravice, pač pa iz lastnosti te stvari, da je razglašena za javno dobro v splošni rabi.

Stališče sodišča prve stopnje, da si stranka v zvezi s postopkom izdaje dovoljenja za uporabo javnih površin za izvedbo javne prireditve ne more več izboljšati svojega pravnega položaja, saj je bila javna prireditev končana še pred vložitvijo tožbe in je zato treba njeno tožbo zavreči, je v nasprotju s prvim odstavkom 23. člena Ustave (pravica do sodnega varstva).

Stališče sodišča prve stopnje, da si stranka v zvezi s postopkom izdaje dovoljenja za uporabo javnih površin za izvedbo javne prireditve ne more več izboljšati svojega pravnega položaja, saj je bila javna prireditev končana še pred vložitvijo tožbe in je zato treba njeno tožbo zavreči, je v nasprotju s prvim odstavkom 23. člena Ustave (pravica do sodnega varstva).

V obravnavanem primeru je namen razlastitve v tem, da občina pridobi nepremičnine v lasti tožečih strank, ki jih je nezakonito vključila v javno cesto. Postopek razlastitve po 19. členu ZJC-B se v tem delu ugotavljanja javne koristi od splošnega razlastitvenega postopka razlikuje le v tem, da se obstoj javne koristi ne predpostavlja na podlagi obstoja ustreznega prostorskega akta (sicer tretji odstavek 93. člena ZUreP-1), temveč glede na to, če ob vložitvi zahteve za razlastitev po obstoječi cesti poteka cestni promet v skladu s prvim odstavkom 2. člena ZJC.

Določbo četrtega odstavka 2. člena Uredbe o povračilu stroškov prevoza na delo in z dela javnim uslužbencem in funkcionarjem v državnih organih o tem, da se zaposlenemu prizna kilometrina za razdaljo po najkrajši poti od kraja bivališča do delovnega mesta, če prevoz z javnim prevozom ni možen, je treba interpretirati tako, da mora biti prevoz po tej najkrajši poti dejansko možen oziroma dovoljen. Ker del poti, po kateri se tožnik vozi na delo in z dela, poteka po nekategoriziranih poteh, po gozdnih poteh oziroma po nepluženih poteh, je tožena stranka dolžna tožniku plačati potne stroške za razdaljo po poti, ki je kategorizirana in ki jo tožnik tudi dejansko uporablja ter predstavljajo primerno najkrajšo pot v smislu določb Uredbe.

Za odločitev v zadevi je bistveno, ali je bila sporna pot po zemljiščih z aktom kategorizirana kot javna pot. Odgovor na to vprašanje pa je po ugotovitvah sodišča prve stopnje negativen. Pritožbena trditev, da gre za javno dobro, zato ne drži. Okoliščina, da sta (bili) parceli v lasti občine ter namenjeni prometu, takšnega zaključka še ne omogoča. Ker gre za nekategorizirano pot, zakonska prepoved razpolaganja (2. odstavek 2. člena ZJC) zanjo ne velja, kar pomeni, da ni mogoče odreči veljavnosti prodajni pogodbi.

ZJC-B ureja pogoje za razlastitev, postopek, v katerem se ugotavlja izpolnjenost zakonskih pogojev, kakor tudi pravico do odškodnine, ki se ugotavlja v skladu s splošnimi določbami ZUreP-1 o razlastitvi. S tem pa je zadoščeno ustavnopravnim vidikom varstva lastninske pravice na nepremičninah. Javna korist je v primeru razlastitve po 19. členu ZJC-B izkazana, če po nepremičnini, po kateri poteka obstoječa javna cesta, poteka cestni promet v skladu s prvim odstavkom 2. člena ZJC.

Dejstvi, da je sporna nepremičnina last občine in gre po podatkih GURS za cesto, ne zadoščata za sklep, da gre za javno dobro. Motenja na javnem dobrem ni, je pa mogoče dokazovati, da je nepremičnina status javnega dobra izgubila (opuščeno javno dobro), zato je na njem mogoča posest, ki je zakonsko varovana. Če sodišče zaradi nepravilne uporabe materialnega prava v prvotnem postopku strank v okviru materialno-pravdnega vodstva ne opozori, da so dokazni predlogi neprimerni, ju v ponovljenem postopku ne bo moglo prekludirati.

Glede na tretji odstavek 19. člena ZJC-B šteje, da je javna korist za razlastitev nepremičnin, po katerih poteka obstoječa javna cesta, ugotovljena, če ob vložitvi zahteve za razlastitev po njih poteka cestni promet v skladu s prvim odstavkom 2. člena zakona (tj. ZJC). Prvostopni organ je lahko zaključil, da je javna korist za razlastitev tožnikove nepremičnine, kot dela obstoječe javne ceste, po kateri poteka cestni promet, kot to določa ZCes-1, v smislu tretjega odstavka 19. člena ZJC-B ugotovljena in posledično tudi odločil o razlastitvi tožnikove nepremičnine.