72. člen ZGJS

Na nepremičninah so že v letu 1993 stali infrastrukturni objekti oziroma naprave, ki so bile namenjene izvajanju dejavnosti posebnega družbenega pomena, to je komunalni dejavnosti. Ravno s tem namenom so bile v upravljanje prenesene toženki kot izvajalki komunalne dejavnosti. Ker gre za takšne objekte in nepremičnine, je leta 1993 njihova lastnica na podlagi ZGJS postala tožnica kot občina.

Cestno javno infrastrukturo je na dan uveljavitve ZGJS urejal Zakon o cestah iz leta 1981, po katerem je bila javna cesta prometna površina, ki je splošnega pomena za promet in jo lahko vsak prosto uporablja ob pogojih in na način, določen z zakonom (2. člen). Po takratni ureditvi pa so obstajale še druge ceste in poti, ki so bile osnovno sredstvo takratnih organizacij združenega dela in po izrecni določbi tretjega odstavka 11. člena Zakona o cestah niso bile javne ceste v smislu tega zakona. Te ceste in poti zato z uveljavitvijo ZGJS niso postale last občin ali države. Za zaključek, da gre pri posamezni cesti za javno infrastrukturo ni pomembno, kdo je imel vknjiženo pravico uporabe, prav tako ne, ali je bila cesta z oblastvenimi akti določena kot javna cesta. Določbo 11. člena, da ni javna cesta tista cesta, ki je osnovno sredstvo organizacije združenega dela, pa je treba razlagati na način, da ni pomembno, ali je bila kot osnovno sredstvo vpisana v poslovne knjige, ampak, da jo je ta pravna oseba dejansko uporabljala za svoje potrebe. Bistveno torej je, da je v naravi šlo za cesto, ki se je uporabljala za promet in jo je lahko vsakdo uporabljal. Dokazno breme, da je šlo za ja

Iz dejanskih ugotovitev izhaja zaključek, da so bile obravnavane nepremičnine v družbeni lastnini v času uveljavitve ZGJS javne ceste oziroma infrastrukturni objekti in naprave in da je bila zato pravna podlaga za njihovo lastninjenje določba 76. člena ZGJS. Na podlagi navedenega privatizacijskega predpisa je šlo za spremembo družbene lastnine v zasebno oziroma za (prvo) določitev imetnika lastninske pravice. Tožnica je tako „ex lege“ postala lastnica obravnavanih nepremičnin ne glede na to, da na njih ni bila vpisana kot imetnica pravice uporabe. Če je tako, se te nepremičnine niso olastninile (šele) na podlagi določb ZLNDL, ki je zakon izrazito subsidiarne narave, in je veljal za tiste družbene nepremičnine, katerih lastninjenja ni uredil noben drug predpis. V času uveljavitve ZLNDL so bile torej obravnavane nepremičnine že lastninjene. Zaznamba javnega dobra v zemljiški knjigi (111. člen ZZK-1) je vpis pravnega dejstva, ki je pomemben za pravni promet, saj so javne ceste kot javno dobro izven pravnega prometa (drugi odstavek 2. člena ZJC). Gre za vpis, ki nima konstitutivnih učinkov. To pravno dejstvo učinkuje na pravna razmerja, katerih predmet so nepremičnine, že s te

ZVEtL-1 v tretjem odstavku 44. člena izrecno določa, da se v postopku za ugotovitev pripadajočega zemljišča ugotavlja tudi, ali je lastninska pravica lastnika stavbe na pripadajočem zemljišču (oziroma njegovem delu) prenehala, če je druga oseba lastninsko pravico na njem pridobila na podlagi pravil, ki varujejo dobrovernega pravno poslovnega pridobitelja lastninske pravice na nepremičnini, na podlagi zakona ali na podlagi odločbe državnega organa. Četrti odstavek istega člena pa predvideva, da v tovrstnih postopkih sodišče ne posega v pravice oseb, ki so na takih zemljiščih pridobile pravice na podlagi pravil, ki varujejo dobrovernega pravno-poslovnega pridobitelja pravice, na podlagi zakona ali na podlagi odločbe državnega organa, razen če so izpolnjeni pogoji za ustanovitev odkupne pravice na podlagi zakona ali v primeru, če med udeležencu ni spora o neobstoju ali omejitvi njihove pravice. Iz omenjenih določb torej izhaja, da pripadajočega zemljišča ne morejo predstavljati nepremičnine, na podlagi katerih je lastninsko pravico na podlagi samega zakona pridobila tretja oseba. V ta okvir pa sodi tudi pridobitev lastninske pravice na podlagi zakonov, ki so urejali lastninjenje pr

Revizija se dopusti glede vprašanj: - ali je sodišče s tem, ko je sprejelo zaključek, da tožena stranka ni prerekala, da so vtoževane nepremičnine bile potrebne za izvajanje gospodarske javne službe na področju pomorskih dejavnosti koprskega tovornega pristanišča (in to dejstvo štelo za priznano) kršilo pravilo iz 214. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), - ali je sodišče s tem, ko v konkretnem primeru ni ugotavljalo, ali na vtoževanih nepremičninah stojijo infrastrukturni objekti, naprave oziroma omrežja ter mobilna in druga sredstva, namenjena izvajanju dejavnosti oziroma zadev iz 68. člena in prvega odstavka 72. člena Zakona o gospodarskih javnih službah (ZGJS), zmotno uporabilo materialno pravo iz 76. člena ZGJS, - ali je sodišče z zaključkom, da so se vtoževane nepremičnine uporabljale za izvajanje gospodarske javne službe državnega pomena, zmotno uporabilo materialno pravo, kršilo prepoved retroaktivne veljave pravnih aktov iz 155. člena Ustave RS in zagrešilo absolutno bistveno kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter kršitev 8. in 347. člena ZPP, - ali je v konkretnem primeru podana kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP i

ZVEtL-1 v prvem odstavku 44. člena postavlja zakonsko domnevo, da je skupno pripadajoče zemljišče skupna last lastnikov stavb. Ta, na novo določena domneva pa je izpodbojna, kar pomeni, da je na udeležencu, ki meni, da lastnik stavbe ni postal lastnik pripadajočega zemljišča, trditveno in dokazno breme, pri čemer mora v postopku konkretizirati odločilna dejstva in zanje ponuditi dokaze. Ugovor javnega dobra, ki je relevanten zoper obseg pripadajočega zemljišča, je utemeljen zgolj v primeru, ko je podkrepljen z namembnostjo zemljišča kot javne dobrine, torej dobrine, namenjene splošni rabi, v času pred 1. januarjem 2003. V primeru, ko stavba, h kateri se določa pripadajoče oziroma skupno pripadajoče zemljišče, ni vpisana v zemljiški knjigi, kot predlagatelj nastopa lastnik zemljiške parcele, na kateri stavba stoji. Slednji se na podlagi prvega odstavka 46. člena ZVEtL-1 šteje za zemljiškoknjižnega lastnika stavbe.

Ni torej bistveno, kdo je bil ob uveljavitvi ZGJS (še manj ob uveljavitvi ZLNDL) vpisan kot imetnik pravice uporabe, niti da je bila K. ulica kasneje kategorizirana kot javna cesta, pa tudi ne, ali je bila cesta „razvrščena kot cesta in izročena v promet“. Bistveno je, ali je bila ob uveljavitvi ZGJS cesta in ali se je po tedaj veljavnih predpisih štela za javno površino.

Pritožbeno sodišče v celoti soglaša z zaključki sodišča prve stopnje, da tožeča stranka ni postala lastnica sporne nepremičnine na podlagi ZGJS, saj prvotožena stranka ni izvajala dejavnosti posebnega družbenega pomena, niti ni opravljala gospodarske javne službe v smislu določil 68. člena ZGJS, niti ni opravljala zadev posebnega družbenega pomena na področju materialne infrastrukture, ki se opravljajo v okviru gospodarske dejavnosti, niti ne gre za dejavnost, ki bi bila financirana iz sredstev prispevkov ali povračil iz sredstev samoprispevka ali sredstev, ki so se obvezno združevala na podlagi zakona, samoupravnega sporazuma ali drugega samoupravnega splošnega akta oziroma bila neodplačno prenesena v podjetja oziroma organizacije za izvajanje dejavnosti iz 68. člena in 1. odstavka 72. člena ZGJS.

Pravni zaključek, ki sta ga sprejeli sodišči prve in druge stopnje, da je tožeča stranka pridobila na sporni nepremičnini lastninsko pravico na originaren način, na podlagi ZJGS, je pravilen, in zato izključuje lastninsko pravico tožene stranke, v zemljiško knjigo vpisane na podlagi ZLNDL. Konkreten dejanski stan se namreč ujema z abstraktnim dejanskim stanom iz druge alineje prvega odstavka 76. člena v zvezi z drugo alinejo 68. člena ZGJS.

Zasebne lastnine na kanalizaciji zakonodaja ne prepoveduje. Zasebni del kanalizacije ne postane javna kanalizacija zgolj na podlagi dejstva, da je nanj priključenih več koristnikov. Ker predstavlja kanalizacija stvar, gradnjo, veljajo za razmerja v zvezi z njo določila ZTLR.