111. člen ZZK-1

V predmetni zadevi prepoved ne temelji na odločbi sodišča ali državnega organa, zato je treba uporabiti 5. točko prvega odstavka 111. člena ZZK-1, po kateri se zaznamuje tudi drugo pravno dejstvo, zaradi katerega se uporabljajo posebna pravila o javnopravnih omejitvah pri prometu z nepremičnino. V teh primerih je vsebina omejitve določena v zakonu, ki omejitev ureja. Prepoved odsvojitve po 16. b členu ZSKZ nedvomno predstavlja javnopravno omejitev pri prometu z nepremičnino. Čeprav je bila zaznamba dovoljena na podlagi pogodbe, je namreč vsebina pogodbe in prepovedi določena že v zakonu in po izrecni določbi 16.b člena ZSKZ v javnem interesu (sankcija v primeru, da pogodba take določbe ne vsebuje, je ničnost pogodbe). ZSKZ določa samo prepoved odsvojitve, ne pa tudi obremenitve. V zemljiški knjigi velja načelo formalnosti, kar pomeni, da zemljiškoknjižno sodišče odloča o pogojih za vpis samo na podlagi listin, za katere zakon določa, da so podlaga za vpis, in na podlagi stanja vpisov v zemljiški knjigi (124. člen ZZK-1). Ker iz dodatnega opisa zaznambe izhaja, da je zaznamovana prepoved odsvojitve, bi moralo sodišče prve stopnje to upoštevati in odločati le o tem, ali prepoved o

Po določbi 11. člena ZZK-1 so predmet vpisov nepremičnine, ki so lahko samostojen predmet stvarnih pravic. Med temi ni "prizidka k stavbi". V stvarnem pravu namreč velja načelo povezanosti zemljišča in objekta, po katerem je sestavina nepremičnine vse, kar je z njo trajno spojeno ali je trajno na nepremičnini. Nelegalno zgrajeni prizidek je torej sestavina nepremičnine, to je parcele številka 402/16 v k.o. A., prepovedi, povezane z njim pa spadajo v tako imenovani širši položaj nepremičnine. Ta poleg lastninske pravice obsega še vse pravice in pravna dejstva, ki nepogojno ali pogojno omejujejo ali izključujejo vknjiženo lastninsko pravico na nepremičnini (13. a člen ZZK-1), med njimi tudi prepovedi zaradi nelegalne gradnje. Ta pravna dejstva pa se v zemljiško knjigo vpišejo pri osnovnem pravnem položaju nepremičnine.

Spomenik državnega pomena (nepremičninski spomenik) razglasi z odlokom vlade, na podlagi tega akta pa se to dejstvo zaznamuje v zemljiški knjigi. Sodišče prve stopnje je pravilno navedlo, da je v opisu zaznambe opredeljeno, da "spada pod zaščito" le del parcel. Podrobna opredelitev prostorskih meja tega spomenika je navedena v 3. členu Odloka (sklicevanje na digitalni katastrski načrt in vris na temeljnem topografskem načrtu). Ta Odlok je v dodatnem opisu zaznambe izrecno naveden.

Iz dejanskih ugotovitev izhaja zaključek, da so bile obravnavane nepremičnine v družbeni lastnini v času uveljavitve ZGJS javne ceste oziroma infrastrukturni objekti in naprave in da je bila zato pravna podlaga za njihovo lastninjenje določba 76. člena ZGJS. Na podlagi navedenega privatizacijskega predpisa je šlo za spremembo družbene lastnine v zasebno oziroma za (prvo) določitev imetnika lastninske pravice. Tožnica je tako „ex lege“ postala lastnica obravnavanih nepremičnin ne glede na to, da na njih ni bila vpisana kot imetnica pravice uporabe. Če je tako, se te nepremičnine niso olastninile (šele) na podlagi določb ZLNDL, ki je zakon izrazito subsidiarne narave, in je veljal za tiste družbene nepremičnine, katerih lastninjenja ni uredil noben drug predpis. V času uveljavitve ZLNDL so bile torej obravnavane nepremičnine že lastninjene. Zaznamba javnega dobra v zemljiški knjigi (111. člen ZZK-1) je vpis pravnega dejstva, ki je pomemben za pravni promet, saj so javne ceste kot javno dobro izven pravnega prometa (drugi odstavek 2. člena ZJC). Gre za vpis, ki nima konstitutivnih učinkov. To pravno dejstvo učinkuje na pravna razmerja, katerih predmet so nepremičnine, že s te

Zemljiškoknjižno stanje parcele izkazuje le vpis javnega dobra, brez titularja. Predlagateljica ni izkazala, da bi bila titular, torej tudi ne »razpolagalnega upravičenja«, ki bi ji omogočilo predlagani vpis lastninske pravice v svojo korist.

Ne le, da predlagateljica ni izkazala, da sporna nepremičnina predstavlja grajeno javno dobro, pač pa tudi ni izkazala, da bi bila titular, torej tudi ne „razpolagalnega upravičenja“, ki bi ji v obravnavani zadevi omogočilo vknjižbo lastninske pravice v njeno korist.

Pogoji za dopustitev revizije niso izpolnjeni.

Vpisana zaznamba prepovedi odtujitve in obremenitve ni ovira za vpis prenosa lastninske pravice na podlagi delitve kot ene izmed oblik materialno statusnega preoblikovanja družbe (na podlagi delitvenega načrta in potrdila sodišča ter sklepa o delitvi), saj gre za prenos premoženjskih pravic na univerzalne pravne naslednike.

Predlagatelj postopka v nepravdnem postopku, v katerem si prizadeva, da bi predmetna nepremičnina pridobila status pripadajočega zemljiška k stavbi, ima pravni interes, da taista nepremičnina ne pridobi status javnega dobra. Pravilna je tudi materialnopravna presoja sodišča prve stopnje, da v konkretnem primeru Odlok ne more predstavljati pravne podlage za zaznambo javnega dobra pri uvodoma navedeni parceli. Res je, da je mogoča zaznamba tudi v primeru, ko je sprejet podzakonski predpis ali drug splošni pravni akt, vendar le, če je z uveljavitvijo le-tega nastala javno pravna omejitev v prometu z nepremičnino, sicer pa je treba izdati odločbo o določitvi statusa javnega dobra (1. in 2. točka drugega odstavka 111. čelna ZZK-1).

Zakon o zemljiški knjigi v določbah, ki urejajo postopek z ugovorom, ne predvideva, da bi se v zemljiškoknjižnem postopku ugovor vročal udeležencem postopka v odgovor. Gre torej za specialno ureditev tega postopka in zato v zvezi s tem vprašanjem ne pride v poštev drugi odstavek 120. člena ZZK-1, saj ne gre za vprašanje, ki z zakonom ne bi bilo urejeno. Oseba, katere pravni interes utegne biti z vpisom prizadet, lahko ne glede na to, da v zemljiškoknjižnem postopku do izdaje odločbe o vpisu svoje udeležbe ni priglasila, zoper sklep vloži pravno sredstvo, pri tem pa mora seveda izkazati pravni interes za vložitev pravnega sredstva in je časovno omejena z rokom udeleženca, kateremu je bila odločba nazadnje vročena. Sodišče prve stopnje mora ob odločanju o tem pravnem sredstvu vsekakor najprej presoditi, ali je podan pravni interes takšne osebe za vložitev pravnega sredstva, kot mu to izrecno nalaga prvi odstavek 30. člena ZNP.

Za odločitev v zadevi je bistveno, ali je bila sporna pot po zemljiščih z aktom kategorizirana kot javna pot. Odgovor na to vprašanje pa je po ugotovitvah sodišča prve stopnje negativen. Pritožbena trditev, da gre za javno dobro, zato ne drži. Okoliščina, da sta (bili) parceli v lasti občine ter namenjeni prometu, takšnega zaključka še ne omogoča. Ker gre za nekategorizirano pot, zakonska prepoved razpolaganja (2. odstavek 2. člena ZJC) zanjo ne velja, kar pomeni, da ni mogoče odreči veljavnosti prodajni pogodbi.

Dejstvi, da je sporna nepremičnina last občine in gre po podatkih GURS za cesto, ne zadoščata za sklep, da gre za javno dobro. Motenja na javnem dobrem ni, je pa mogoče dokazovati, da je nepremičnina status javnega dobra izgubila (opuščeno javno dobro), zato je na njem mogoča posest, ki je zakonsko varovana. Če sodišče zaradi nepravilne uporabe materialnega prava v prvotnem postopku strank v okviru materialno-pravdnega vodstva ne opozori, da so dokazni predlogi neprimerni, ju v ponovljenem postopku ne bo moglo prekludirati.

Pravilno pritožba opozarja, da nasprotni udeleženec v postopku gradbene inšpekcije sploh ni bil udeležen kot stranka. Odločba se torej nanj ne nanaša (in zoper njega ne učinkuje), zato niso izpolnjeni pogoji za vpis iz druge alineje 150. člena ZZK-1.

ZZK-1 v četrtem odstavku 111. člena, ki ureja zaznambo razglasitve nepremičnine za kulturni spomenik, napotuje na smiselno uporabo prvih treh odstavkov, ki urejajo zaznambo javnega dobra na nepremičnini, zato se je pri ugotovitvi, kdaj nepremičnina pridobi status kulturnega spomenika treba opreti na zakon, ki ureja varstvo kulturne dediščine.

V primeru spremenjenih dejstev, zaradi katerih ne bi bili več izpolnjeni pogoji za zaščiteno kmetijo, zemljiškoknjižno sodišče po uradni dolžnosti izbriše zaznambo tega dejstva na podlagi ustrezne odločbe UE, ki je zemljiščem odvzela takšen status.

Šteje se, da je zakonita predkupna pravica vsakomur znana. Brez pomena je sklicevanje na načelo zaupanja v zemljiško knjigo. Zakonita predkupna pravica namreč ne sodi med tiste obligacijske pravice, ki se v skladu z 2. odst. 13. čl. Zakona o zemljiški knjigi vpisujejo v zemljiško knjigo. Zahtevek za izbris izpodbijane vknjižbe lastninske pravice po 3. odst. 244. čl. ZZK-1 ni dovoljen proti dobrovernim osebam. Ker se dobra vera domneva, bi morala tožnica dokazati, da sta drugi toženec in tretja toženka vedela, da je prvi toženec že pred sklenitvijo prodajne pogodbe z njima razpolagal z isto nepremičnino oziroma jo prepustil tožničini pravni prednici. Tožnica kot predkupna upravičenka bi poleg ugotovitve o ničnosti sporne pogodbe morala od tožencev zahtevati sklenitev nove prodajne pogodbe pod enakimi pogoji, kot so bili dogovorjeni v sporni pogodbi. V nasprotnem primeru bi se namreč predkupna pravica spremenila v prepoved odtujitve. Kondikcijski zahtevek za pravno varstvo predkupnega upravičenca ni potreben, saj ga nadomešča dajatveni zahtevek na sklenitev prodajne pogodbe.

Tožena stranka je ugovarjala višini zneska uporabnine šele na naroku 15. 1. 2009. Šele tedaj je tožena stranka prerekala tožbeni zahtevek tudi po višini in šele tedaj je nastala potreba po dokazovanju utemeljenosti tega dela tožbenega zahtevka po višini. Zato tožeča stranka glede predložitve dokazil glede utemeljitve višine tožbenega zahtevka ni bila prekludirana. Javna cesta je le tista prometna površina, ki jo je pristojni organ v skladu z merili za kategorizacijo javnih cest razglasil za javno cesto določene kategorije. Nekategorizirana cesta ne šteje za javno cesto in s tem ne za javno dobro. Sporni del parcele 1244/90, k.o. T., ni točno opredeljen v sodbenem izreku in ta je zato neizvršljiv. Ne glede na to, ali je bil poziv na preciziranje tožbenega zahtevka potreben ali nepotreben, bi sodišče moralo odločati o zadnjem postavljenem tožbenem zahtevku.

Javno dobro se v skladu s čl. 47/II ZZK-1 kot pravno dejstvo v zemljiški knjigi zaznamuje le na podlagi dokončne odredbe pristojnega organa o določitvi statusa javnega dobra na tej nepremičnini, razen če zakon za posamezno vrsto javnega dobra določa, da je podlaga za vpis zaznambe javnega dobra pravnomočna odločba.