374. člen ZFPPIPP

Posebna značilnost postopka osebnega stečaja je v tem, da fizična oseba, drugače kot pravna oseba, po koncu stečajnega postopka ne preneha in je še naprej nosilec pravic in obveznosti. Zaradi tega uporaba nekaterih pravnih pravil, ki se uporabljajo v stečajnem postopku nad pravno osebno, ni primerna in je njihova uporaba izključena po drugem odstavku 383. člena ZFPPIPP. Tako se v postopku osebnega stečaja ne uporabljajo določila o prenosu premoženja na druge osebe, ko upniki ne podajo soglasja za prevzem premoženja, ki ga ni mogoče unovčiti ali je to povezano z nesorazmernimi stroški (5. točka drugega odstavka 383. člena ZFPPIPP). V postopku osebnega stečaja torej premoženje, ki ga ni mogoče prodati in ga tudi noče prevzeti noben od upnikov, ostane stečajnemu dolžniku, saj ta po končanem stečajnem postopku ne preneha obstajati.

Pritožnica pravilno opozarja, da iz podatkov v spisu ni razvidno, da bi upravitelj ponudil predmetne odpadke v prevzem upnikom ali družbenikom oz. da odpadkov v stečajni masi ni bilo mogoče prodati ali razdeliti upnikom v skladu s 1. točko drugega odstavka 374. člena ZFPPIPP oz. s šestim odstavkom 65. člena ZVO-2, niti da bi upravitelj zagotovil sanacijo v smislu četrtega odstavka 65. člena ZVO-2.

Pri maksimalni hipoteki torej ni akcesornosti med posamezno terjatvijo in hipoteko, temveč obstaja akcesornost med poslovnim razmerjem in maksimalno hipoteko. Če preneha posamezna terjatev znotraj maksimalne hipoteke, ne preneha tudi maksimalna hipoteka. Če se cedira terjatev, ki je zavarovana z maksimalno hipoteko, pa se hipoteka ne prenese na novega upnika niti delno. Gre za izjemo (lex specialis) od splošnega pravila 148. člena SPZ, v skladu s katerim (navadna) hipoteka - če ni dogovorjeno drugače - sledi terjatvi. Maksimalna hipoteka se torej lahko prenese le, če novi upnik z dolžnikovim soglasjem prevzame celotno pravno razmerje, ki je podlaga za nastanek terjatve.

Določba četrtega odstavka 379. člena ZFPPIPP, v kateri so navedeni razlogi za ugovor proti sklepu o končanju stečajnega postopka brez razdelitve upnikom, je namenjena ugotavljanju obstoja premoženja stečajnega dolžnika, ki bi se še lahko namenilo za razdelitev upnikom, pa se ni, ker je bila njegova vrednost ocenjena prenizko ali so bili stroški stečajnega postopka ocenjeni previsoko ali se sploh ni upoštevalo, ali pa je verjetno, da bi bilo z izpodbijanjem dolžnikovih pravnih dejanj mogoče povečati premoženje, ki spada v stečajno maso. Vse ugovore v tej smeri morajo upniki podati v ugovoru zoper sklep o končanju stečajnega postopka brez razdelitve upnikom, in sicer v roku 15 dni od objave tega sklepa.

Pravnoposlovni pridobitelj posameznega dela v etažni lastnini hkrati s pridobitvijo lastninske pravice na posameznem delu pridobi tudi solastninsko pravico na skupnih delih stavbe. Ne glede na to je pravni naslov za pridobitev te solastninske pravice pravni posel in ne zakon. Pridobitev je izvedena - pridobitelj vstopi v lastninskopravni položaj odsvojitelja. Če odsvojitelj ni izpolnil svoje pogodbene obveznosti, ima pridobitelj na razpolago izpolnitveni ali/in odškodninski zahtevek. Tudi v položaju iz 34. člena ZVKSES kupec ne pridobi solastninske pravice na skupnih delih na izviren način, ampak z vknjižbo. Splošni pogoji zgolj nadomestijo funkcijo akta o oblikovanju etažne lastnine, ne nadomestijo pa vknjižbe. Parkirni prostori niti po zakonski opredelitvi niti po naravi stvari ne sodijo neogibno med skupne dele stavbe.

Uporaba devetega odstavka 374. člena ZFPPIPP v postopku osebnega stečaja ni izrecno izključena (5. točka drugega odstavka 383. člena ZFPPIPP). Vendar je pravilno materialno pravno stališče sodišča prve stopnje, da je potrebno pri vprašanju smiselne uporabe te zakonske določbe v postopku osebnega stečaja upoštevati posebno značilnost tega postopka. Ta je v tem, da fizična oseba, drugače kot pravna oseba, po koncu stečajnega postopka ne preneha in je še naprej nosilec pravic in obveznosti. Prenos na Republiko Slovenijo je smiseln v postopku stečaja nad pravno osebo iz razloga, ker le-ta po njegovem končanju preneha obstajati in zato ne more biti več imetnica nobene vrste premoženja. Prav iz tega razloga so z namenom končanja postopka stečaja nad pravno osebo v 374. členu ZFPPIPP določeni upravičenci za prevzem tistega njenega premoženja, ki ga v stečajnem postopku ni mogoče razdeliti med upnike. Ker bo v obravnavanem primeru stečajni dolžnik po končanem postopku osebnega stečaja še naprej nosilec pravic in obveznosti, je pravilna odločitev sodišča prve stopnje, da ni primerno, da bi se denarno dobroimetje, ki je ostalo pri končni razdelitvi v tako majhnem znesku, da bi z nje

Nagrada za unovčenje in razdelitev, kot je predvidena v 7. členu Pravilnika, predstavlja plačilo za opravljeno delo tako v zvezi z unovčenjem stečajne mase kot tudi v zvezi z razdelitvijo. Drži, da so v obravnavani zadevi odpadla vsa opravila, predvidena v zvezi s prodajo premoženja. Vendar se višje sodišče ne strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da zaradi tega stečajni upraviteljici za opravljeno delo v zvezi z razdelitvijo premoženja ne bi pripadala nikakršna nagrada. Stečajna upraviteljica je v zvezi z razdelitvijo premoženja vendarle opravila določeno delo, pa čeprav le manjši del, sicer običajno potrebnih opravil. Stečajna upraviteljica je pripravila le načrt razdelitve, ki je v primeru razdelitve stečajnemu dolžniku tudi eden najenostavnejših. Zato višje sodišče ocenjuje, da obseg opravil, ki jih je opravila stečajna upraviteljica, predstavlja 10 % sicer potrebnih opravil, katerim je namenjena celotna nagrada za unovčenje in razdelitev stečajne mase. Zato je stečajna upraviteljica upravičena do sorazmernega dela nadomestila.

Premoženje stečajnega dolžnika ne obsega samo stvari oziroma lastninske pravice na stvareh, temveč tudi vse druge premoženjske pravice, katerih imetnik je stečajni dolžnik in katerih vrednost je mogoče izraziti v denarju.

Odvzem premoženjske koristi, ki je bila pridobljena s kaznivim dejanjem ali v zvezi z njim, se stečajnopravno prilega bodisi denarni terjatvi bodisi izločitveni pravici, kar govori zoper analogno uporabo trinajstega odstavka 374. člena ZFPPIPP, ki se nanaša na ločitveno pravico. Okoliščina, da ta odstavek glede premoženja, v zvezi s katerim so bila v stečajnem postopku opravljena dejanja, katerih posledica je nastanek stroškov, prostovoljnemu pridobitelju tega premoženja nalaga tudi breme teh stroškov, ne utemeljuje analogne uporabe tega člena v zadevnem primeru. Odkar se je od slovenskega priznanja zavarovanja odvzema koristi, pridobljene s kaznivim dejanjem ali zaradi njega, in izvedbe tega zavarovanja v zemljiški knjigi jasno kazalo kot možnost, da stečaj ostane brez vse stečajne mase - kar se je pozneje tudi uresničilo -, je bilo treba z opravljanjem vseh dejanj zastati.

Postopek preizkusa izločitvenih pravic ureja 303. člen ZFPPIPP. Za preizkus izločitvenih pravic se smiselno uporabljajo 61. do 63. člen, 65. do 67. člen, prvi do četrti odstavek 69. člena in 70. do 72. člen ZFPPIPP (prvi odstavek 303. člena ZFPPIPP). Pri smiselni uporabi določb iz prvega odstavka 303. člena ZFPPIPP se namesto pojma "terjatev" uporablja pojem "izločitvena pravica" (drugi odstavek 303. člena ZFPPIP). Ugovor proti osnovnemu seznamu preizkušenih terjatev, ki ga vloži upnik, ki je to terjatev prijavil, je namenjen zgolj odpravi morebitnih napak glede upoštevanja prijavljenih terjatev v osnovnem seznamu, ne pa tudi preizkusu razlogov prerekanja. Izločitvena upnica bi lahko ugovor proti dopolnjenemu seznamu preizkušenih terjatev uspešno vložila le v primeru, če upraviteljica njenega utemeljenega ugovora proti osnovnemu seznamu preizkušenih terjatev ne bi upoštevala v popravku osnovnega seznama preizkušenih terjatev (smiselno 1. točka prvega odstavka 66. člena ZFPPPIPP). Ker izločitvena upnica takih razlogov, zaradi katerih bi bilo treba izdelati popravek osnovnega seznama preizkušenih terjatev, niti ni navajala, je sodišče prve stopnje z izpodbijanim sklepo

Toženec je vložil predlog za dopustitev revizije zoper sodbo drugostopenjskega sodišča, in sicer glede pravnih vprašanj: 1.) ali je bila določba petega odstavka 342. člena ZFPPIPP v okoliščinah konkretnega primera uporabljena pravilno in ali je možno ne glede na to določbo posegati s sodno odločbo v pravnomočen sklep o izročitvi premoženja; 2.) ali so bila v okoliščinah konkretnega primera pravilno uporabljena določila petega odstavka 299. člena ZFPPIPP o izgubi izločitvene pravice, če izločitveni upnik v stečajnem postopku ne prijavi izločitvene pravice ter je nepremičnina v stečajnem postopku prodana; 3.) ali so bila v okoliščinah konkretnega primera pravilno uporabljena določila ZGJS; 4.) ali so bila v okoliščinah konkretnega primera pravilno uporabljena določila 8. člena Zakona o zemljiški knjigi glede zaupanja v podatke zemljiške knjige in prepovedi povzročitve škode tistemu, ki je vanje zaupal; 5) ali je poseg v lastninsko pravico tožene stranke, kot izhaja iz okoliščin konkretnega primera, dopusten v Republiki Sloveniji, v bistvu nacionalizacija brez zakonske podlage in ustreznega nadomestila.

Nepravilnost vknjižbe v zemljiško knjigo se uveljavlja z izbrisno tožbo po določbi 243. člena ZZK-1, ta določba pa od tožnika terja, da toži na ponovno vzpostavitev prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja. Sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da če bi dopustilo tožnici, da sama določi obseg zemljiškoknjižnega stanja, ki bi ga z izbrisno tožbo vzpostavila, bi s tem preseglo domet 243. člena ZZK-1, saj ne bi vzpostavilo prejšnjega, temveč (retroaktivno) novo zemljiškoknjižno stanje, kar pa ni skladno s pravnim varstvom, ki ga nudi izbrisna tožba. Samo dejstvo, da je druga toženka pri notarju deponirala zemljiškoknjižno dovolilo s svojim overjenim podpisom, še ne pomeni, da je nastopila pričakovana lastninska pravica tožnice.

Terjatev upnika, ki znova nastane zaradi uspešne uveljavitve izpodbojnega zahtevka, ima značilnost terjatve, ki je (izvorno) nastala pred začetkom stečajnega postopka (tretji odstavek 278. člena ZFPPIPP), zato je ni dovoljeno pobotati z nasprotnim povračilnim (kondikcijskim) zahtevkom stečajnega dolžnika do upnika. Če zakon izrecno prepoveduje pobot takih terjatev, kasnejši začetek stečajnega postopka nad upnikom oživele terjatve te situacije ne more spremeniti in do pravnih posledic, do katerih bi sicer prišlo na podlagi 261. člen ZFPPIPP, v obravnavanem primeru ne more priti, saj so te pravne posledice že v osnovi prepovedane – pobot je v osnovi prepovedan, ne le v tem stečajnem postopku, temveč do njega ne more priti niti kot posledica začetka drugega stečajnega postopka. Poleg tega je potrebno pravilo iz 261. člena ZFPPIPP kot izjemo razlagati restriktivno, zato v primeru, ko gre za poplačilo terjatve iz tretjega odstavka 278. člena ZFPPIPP (kakršna je terjatev upnika) uporaba pravila o ex lege pobotu 261. člena ni mogoča. V nasprotnem primeru bi bile tudi pravne posledice izpodbijanja, do katerih je prišlo na podlagi pravnomočne sodne odločbe povsem izvotljene. Četudi

Iz dejanskih ugotovitev izhaja zaključek, da so bile obravnavane nepremičnine v družbeni lastnini v času uveljavitve ZGJS javne ceste oziroma infrastrukturni objekti in naprave in da je bila zato pravna podlaga za njihovo lastninjenje določba 76. člena ZGJS. Na podlagi navedenega privatizacijskega predpisa je šlo za spremembo družbene lastnine v zasebno oziroma za (prvo) določitev imetnika lastninske pravice. Tožnica je tako „ex lege“ postala lastnica obravnavanih nepremičnin ne glede na to, da na njih ni bila vpisana kot imetnica pravice uporabe. Če je tako, se te nepremičnine niso olastninile (šele) na podlagi določb ZLNDL, ki je zakon izrazito subsidiarne narave, in je veljal za tiste družbene nepremičnine, katerih lastninjenja ni uredil noben drug predpis. V času uveljavitve ZLNDL so bile torej obravnavane nepremičnine že lastninjene. Zaznamba javnega dobra v zemljiški knjigi (111. člen ZZK-1) je vpis pravnega dejstva, ki je pomemben za pravni promet, saj so javne ceste kot javno dobro izven pravnega prometa (drugi odstavek 2. člena ZJC). Gre za vpis, ki nima konstitutivnih učinkov. To pravno dejstvo učinkuje na pravna razmerja, katerih predmet so nepremičnine, že s te

Posodabljanje končnega seznama preizkušenih terjatev je namenjeno ažuriranju stanja terjatev ob izdelavi načrta razdelitve stečajne mase. Končnega seznama preizkušenih terjatev ni potrebno posodabljati takrat, ko ni razdelitve stečajne mase.

Odločitev sodišča prve stopnje o smiselni uporabi o prenehanju hipoteke po tretjem odstavku 154. člena SPZ za prenehanje ročne zastave, je materialnopravno zmotna. To pa že zato, ker ni nobene podlage za smiselno uporabo te določbe tudi v postopku ročne zastave premičnine. Prenehanje ročne zastave je posebej določeno v 168. členu SPZ, prenehanje hipoteke pa v 154. členu SPZ. Za hipoteko kot zastavno pravico na nepremičnini in za ročno zastavo kot zastavno pravico na premičnini veljajo posebna pravila za njuno prenehanje.

Skupni deli zgradbe so drugi deli, namenjeni skupni rabi etažnih lastnikov, in zemljišče, na katerem stoji zgradba, in so torej že po samem zakonu v solasti vsakokratnih etažnih lastnikov, ki imajo v lasti posamezne dele zgradbe. Z njimi ni mogoče samostojno razpolagati in ne morejo biti samostojni predmet pravnega prometa. Sodišče prve stopnje se je pri odločitvi oprlo zgolj na zemljiškoknjižno stanje, ki pa v tem primeru očitno ne odraža dejanskega stanja. Upoštevati je treba, da skupni deli stavbe tega statusa ne pridobijo z vpisom v zemljiško knjigo, temveč ga imajo že po samem zakonu od nastanka dejanske etažne lastnine dalje (ne glede na vpis le-te v zemljiški knjigi). Tudi solastnina vseh etažnih lastnikov na skupnih delih stavbe nastane že na podlagi samega zakona in ne šele z vpisom v zemljiško knjigo. Solastniški delež stečajnega dolžnika na sporni nepremičnini, ki predstavlja splošni skupni del stavbe, torej sploh ne more biti samostojno v pravnem prometu, posledično pa tudi ne more biti prenesen na pritožnico po 374. členu ZFPPIPP. Ker so izven pravnega prometa, se skupni deli stavbe ne morejo prodati v stečajnem postopku nad stečajnim dolžnikom po pravilih ZFP

Terjatev iz naslova stroškov, ki nastanejo v zvezi z odstranjevanjem odpadkov, je strošek stečaja in zato tudi strošek prisilne poravnave, v posledici česar potrjena prisilna poravnava na tako terjatev ni mogla učinkovati. Sodni preizkus višine stroškov izvršbe se omejuje na preizkus, ali je upravni organ obstoj in višino posameznih stroškovnih postavk v odločbi ustrezno obrazložil, ali te postavke niso očitno nerazumne in ali so v skladu z listinami v upravnem spisu.

Višje sodišče se strinja s sodiščem prve stopnje, da je glede na konkretno nastalo situacijo glede pokojnin, ki so zapadle do sklepa o končanju postopka osebnega stečaja, mogoče uporabiti 3. točko šestega odstavka 380. člena ZFPPIPP.