9. člen ZVO

Iz dejanskih ugotovitev izhaja zaključek, da so bile obravnavane nepremičnine v družbeni lastnini v času uveljavitve ZGJS javne ceste oziroma infrastrukturni objekti in naprave in da je bila zato pravna podlaga za njihovo lastninjenje določba 76. člena ZGJS. Na podlagi navedenega privatizacijskega predpisa je šlo za spremembo družbene lastnine v zasebno oziroma za (prvo) določitev imetnika lastninske pravice. Tožnica je tako „ex lege“ postala lastnica obravnavanih nepremičnin ne glede na to, da na njih ni bila vpisana kot imetnica pravice uporabe. Če je tako, se te nepremičnine niso olastninile (šele) na podlagi določb ZLNDL, ki je zakon izrazito subsidiarne narave, in je veljal za tiste družbene nepremičnine, katerih lastninjenja ni uredil noben drug predpis. V času uveljavitve ZLNDL so bile torej obravnavane nepremičnine že lastninjene. Zaznamba javnega dobra v zemljiški knjigi (111. člen ZZK-1) je vpis pravnega dejstva, ki je pomemben za pravni promet, saj so javne ceste kot javno dobro izven pravnega prometa (drugi odstavek 2. člena ZJC). Gre za vpis, ki nima konstitutivnih učinkov. To pravno dejstvo učinkuje na pravna razmerja, katerih predmet so nepremičnine, že s te

Tožnica, ki je sicer občina, v predmetnem gospodarskem sporu ne vtožuje okoljske škode v smislu ZVO-1 in ZVO za čezmerno obremenitev okolja (glej 9. člen ZVO) oziroma škode, ki v primeru dovoljenega obrata presega krajevno običajne meje. Ne gre za škodo zaradi onesnaževanja okolja. Že zaradi navedenega je treba zavrniti vse tožničine pritožbene očitke, ki se nanašajo na zatrjevano odškodninsko odgovornost toženke na tej podlagi. Tožnica vtožuje škodo (strošek), ki ji je nastala na lastnih (prej s strani toženke pogodbeno in neodplačno na podlagi Zakona o lastninskem preoblikovanju podjetij (ZLPP) prenesenih) nepremičninah zaradi izvršitve investitorju (tožnici) izrečene inšpekcijske odločbe. Tožnici je bila naložena ustrezna oddaja oziroma sanacija pri gradbenem posegu izkopane zemljine (nevarnega gradbenega odpadka). Za gradbeni poseg, s katerim so nastali nevarni odpadki, se je odločila tožnica sama in ob poznavanju dejstev o onesnaženosti zemljine. Rezultat oziroma vtoževana škoda ni nastala zaradi spornega delovanja toženke do leta 1970, ampak zaradi delovanja same oškodovanke, ki je z opisanim ravnanjem (izkopom zemljine kljub vedenju o njeni onesnaženosti in posledič

Nižji sodišči sta ravnali pravilno, ker od tržne cene gramoza 950,00 SIT nista odšteli stroškov izkopa. Takšno stališče je v skladu z načelom popolne odškodnine in vzpostavitve prejšnjega stanja. V predmetni zadevi ne gre za vračanje premoženjske koristi oškodovancu, temveč za izravnavo premoženjskega prikrajšanja, ki naj tožnici omogoči vzpostavitev položaja, kakršnega je imela pred škodnim dogodkom. Ta namen je mogoče udejanjiti le tako, da gramoz kupi na trgu in zanj plača tržno ceno, v kateri so všteti tudi stroški izkopa.

Pri zapolnjevanju omenjenega pravnega standarda škode, ki normalne meje presega (oz. čezmernih obremenitev okolja), pa je sodišče prve stopnje zavzelo napačen materialnopravni pristop. Še posebej v obravnavani zadevi, ko je bila zatrjevana prepletenost večih vrst imisij, od katerih so vsaj nekatere zaradi pomanjkanja ustreznih predpisov (pa tudi metod merjenja) praktično neizmerljive, je bilo potrebno kot predhodno vprašanje ugotoviti, kakšna je normalna meja oziroma normalna obremenitev okolja s tovrstnimi vplivi. Šele odgovor na to vprašanje nam omogoča nadaljnje presojanje, ali so navedene meje presežene oz. ali je obremenitev okolja čezmerna. Pri tem pa mora sodišče izhajati iz normalnih meja in normalnih vplivov v okolici deponij, v katere so tožniki z zgoraj izpostavljenimi pogodbami po 78. členu ZVO pristali in zanje tudi dobili nadomestilo.

Tožnikoma je pravno priznana nepremoženjska škoda dokazano nastajala že v letu 2005, za katero je bil znan tudi povzročitelj in odgovorna oseba, od katere bi že takrat lahko zahtevala odškodnino. V skladu z določbo prvega odstavka 336. člena OZ je najkasneje v letu 2005 začelo teči zastaranje. Na začetek teka zastaranja ne vpliva dejstvo, da je škoda nastajala in se povečevala tudi v naslednjih letih. Do vložitve tožbe 19. 2. 2010 je potekel triletni zastaralni rok iz prvega odstavka 352. člena OZ.

Zaslišanje prič in strank ni primeren dokaz oz. je brez dodatnih dokaznih sredstev nezadosten dokaz za dokazovanje dejstva, da novozgrajena avtocesta cesta obremenjuje okolje preko normalne meje. Tožniki degradacijo okolja podajajo z vidika idiličnega naravnega okolja, v katerem so živeli pred gradnjo, kar ni ustrezna podlaga za ocenjevanje vplivov avtoceste na okolje oz. prekomernosti teh vplivov. Ker se kolje, v katerem tožniki živijo, urbanizira, tako ocenjevanje ni mogoče.

Višina odškodnine zaradi imisij - tožnici sodita v skupino tistih, ki so bili zelo obremenjeni z nedovoljenimi imisijami. Drugi toženec je bil prekomernim vplivom s ceste izpostavljen nekoliko krajši čas. Hiša tožnikov je od ceste oddaljena 7 metrov, prvi tožnik in tretja tožnica, oba zaposlena v gostinskem lokalu mirne narave v pritličju hiše, sta se v relevantnem obdobju, tj. od začetka marca 2004 do konca oktobra 2008, praktično ves čas zadrževala v tej hiši. Drugi tožnik, v spornem obdobju študent Ljudske univerze v Gornji Radgoni in Univerze v Ljubljani, pa je bil zdoma v povprečju po nekaj ur na teden. V neposredni bližini hiše je križišče, ki je zavoljo nenehnega speljevanja in zaviranja vozil pred njim še dodatno prispevalo k motenju.

Prva tožnica in tretji tožnik, sodita v skupino tistih, ki so bili srednje obremenjeni z nedovoljenimi imisijami. Njuna hiša je od ceste oddaljena 15 metrov, tožnika pa sta bila v relevantnem obdobju, tj. od začetka februarja 2004 do konca oktobra 2008, zaradi zaposlitve ob delavnikih približno po 9 ur odsotna z doma. V neposredni bližini hiše sta križišče in krožišče, ki sta z nenehnim speljevanjem in zaviranjem vozil pred njima dodatno prispevala k motenju tožnikov.

Višina odškodnine zaradi imisij - tožniki sodijo v skupino tistih, ki so bili manj obremenjeni z nedovoljenimi imisijami. Hiša tožnikov je od ceste oddaljena 20 do 22 metrov. Drugi tožnik se je v relevantnem obdobju, tj. od avgusta 2006 do konca oktobra 2008, zadrževal pretežno doma, prva tožnica je bila zaposlena in v tem času odsotna, tretji tožnik pa je bil kot učenec odsoten približno tretjino dneva. V bližini stanovanjske hiše je križišče s cestnim otokom, nedaleč stran pa odtočni kanali, kar je bilo posebej moteče zaradi zadevanja tovornih vozil vanje.

Višina odškodnine zaradi imsij - tožnika sodita v skupino tistih, ki niso bili najbolj obremenjeni z nedovoljenimi imisijami. Hiša tožnikov je od ceste oddaljena 16 metrov, tožnika (upokojenca) pa sta se v relevantnem obdobju, tj. od sredine januarja 2004 do konca oktobra 2008, zadrževala pretežno doma. Že tako visoko raven hrupa je dodatno povečevalo še glasno zaviranje in ponovno speljevanje vozil prek bližnjih ovir in na mostu, ki zaradi svoje širine ni omogočal neoviranega srečanja dveh tovornih vozil, tako da se tožnika zaradi hrupa zunaj stanovanjske hiše nista mogla zadrževati, terase in balkona pa tudi nista mogla uporabljati.

Višina odškodnine zaradi imisij - tožniki sodijo v skupino tistih, ki so bili bolj obremenjeni z nedovoljenimi imisijami. Hiša tožnikov je od ceste oddaljena 14 metrov. Prvi tožnik in tretja tožnica sta bila v relevantnem obdobju (57 mesecev) zaradi službenih obveznosti delno odsotna (prvi tožnik od 2 do 3 ure dnevno, tretja tožnica pa največ 5 ur dnevno), medtem ko se je četrta tožnica (upokojenka) v relevantnem obdobju (55 mesecev) zadrževala pretežno doma. V oddaljenosti 150 metrov od hiše je rondo, kar je bilo posebej moteče zaradi posledičnega speljevanja in zaviranja vozil.

Višina odškodnine zaradi imisij - hiša tožnice je od ceste oddaljena 8 metrov, v relevantnem obdobju je bila najprej 20 mesecev zaradi zaposlitve ob delavnikih približno po 8 ur odsotna z doma, nato pa je približno 37 mesecev kot upokojenka ves čas preživela doma; v neposredni bližini tožničine hiše je križišče, ki je z nenehnim speljevanjem in zaviranjem vozil pred njim dodatno prispevalo k neugodnim učinkom motenja.

Po določbi 76.b člena ZUN je odškodninska odgovornost lastnika subsidiarna glede na odškodninsko odgovornost investitorja nedovoljenega posega v prostor. Le če slednjega ni mogoče ugotoviti, je odškodnino dolžan plačati lastnik oziroma upravljalec zemljišča. Po pravilnem zaključku nižjih sodišč v konkretni zadevi subsidiarna odgovornost toženca kot lastnika zemljišč ni podana, saj tožnica ni zatrjevala, da ni mogoče ugotoviti, kdo je investitor spornega posega. Tudi ko lastnik ni investitor oziroma naročnik posega, je njegova odškodninska odgovornost lahko podana zaradi njegovih drugih protipravnih ravnanj pri izvajanju nedovoljenih posegov v prostor (prim. drugi odstavek 9. člena ZVO ter 206. člen ZOR). Ob upoštevanju, da toženec ni bil ne naročnik ne izvajalec izkopov ter da zanje tudi ni vedel, njegovega ravnanja ni mogoče opredeliti kot nedopustnega ali protipravnega.

Mejne, zagotovo pa kritične vrednosti hrupa presegajo običajne meje hrupa, ki ga povzroča cestni promet in jih je mogoče subsumirati pod pravni standard škode, ki presega običajne meje iz tretjega odstavka 133. člena OZ.

Po drugem odstavku 78. člena ZVO, bi morala vrste posegov v okolje, merila za določanje njihovega vplivnega območja in merila za določanje najnižje odškodnine iz prvega odstavka 78. člena ZVO predpisati Vlada ob soglasju Državnega zbora. Tak podzakonski predpis ni bil sprejet, kar pa ne pomeni, da v primeru razvrednotenja okolja oškodovanci niso upravičeni do nobene odškodnine. Kolikor ZVO kot specialni predpis ne ureja posameznih predpostavk odškodninske odgovornosti za škodo v okolju, je treba pri njihovi presoji uporabiti splošnejši predpis, to je ZOR. Prvi odstavek 9. člena ZVO omejuje odškodninsko odgovornost le na povzročitev čezmerne obremenitve okolja, kar pomeni, da dopustno obremenjevanje okolja še ne vzpostavlja odškodninske odgovornosti. O

Upoštevano je, da življenje v urbanem okolju sicer terja od posameznikov ustrezno prilagoditev in toleranco do imisij (hrup, vibracije, onesnaženje zraka), vendar le do normalnih meja. Kadar imisije presežejo mejne vrednosti, pa je mogoče govoriti o takšnem vplivu na osebnostne pravice posameznika, ki utemeljuje nastanek pravno priznane škode in s tem tudi odškodninske odgovornosti. Pojem duševnih bolečin se razlaga kot vsako psihično neugodje, ki ga trpi oškodovanec, pri čemer ni potrebno, da zaradi takšnega posega trpi njegovo zdravje. Ob ugotovljenih duševnih bolečinah zaradi neugodnosti, ki jih povzroča prekomerni promet, sodišču pri določitvi odškodnine ni potrebno strokovno medicinsko mnenje, če se posledice opisanih imisij ne odražajo v oškodovančevem zdravju, torej v zmanjšanju njegove življenjske aktivnosti. Določba 200. člena ZOR, ki se nanaša na duševne bolečine zaradi okrnitve pravice osebnosti, predpostavlja obstoj škode na področju duševnega funkcioniranja, ki jo je v običajnih okoliščinah mogoče opredeliti brez izvedenskih mnenj.

Presoja višine odškodnine. Določba 243. člena ZPP nalaga sodišču izvedbo dokaza z izvedenci v postopku določitve odškodnine zaradi kršitve pravic osebnosti takrat, ko duševne bolečine zaradi imisij povečanega prometa, ki presegajo tolerančni prag, prerasejo v duševne bolečine zaradi okvare zdravja, torej v znižanje življenjske aktivnosti.

ZRud nima niti v poglavjih do prehodnih in končnih določb niti v poglavju XIII. o prehodnih in končnih določbah določbe o tem, kakšna so pravila sanacije zaprtih rudarskih objektov za čas, ko so potekala zapiralna dela za predmetni rudnik. Izjema je določilo 107. člena ZRud iz prehodnih določb, ki pa ne daje rudarskemu inšpektorju pristojnosti, kot izhaja iz prvostopenjske odločbe, ampak ureja drugačen postopek sanacije vrtin in opuščenih objektov. Upravnega odločanja v predmetni zadevi tudi ni mogoče izpeljati iz ZVO, to je 1. odstavka 15. člena in 2. odstavka 9. člena ZVO.

Tožeča stranka bi bila povzročitelj tveganja za okolje v smislu določb ZVO (9. člen) ter Pravilnika o ravnanju z odpadki (4. člen) le tedaj, če bi nevarne odpadke prevzela v svojo posest voljno in hote, kar pa iz predloženih upravnih spisov ne izhaja.

Oseba, ki je inšpektorju dala pobudo za začetek inšpekcijskega postopka oz. je prijavila kršitev predpisov o hrupu v okolju, ni stranka v inšpekcijskem postopku. Stranke v inšpekcijskem postopku so le osebe, zoper katere je inšpekcijski ukrep usmerjen - zavezanci in osebe, katerih pravice oz. pravne koristi so z inšpekcijskim ukrepom prizadete.