3. člen ZJC-D

Odvzem lastninske pravice na zemljiščih z javnimi cestami se razlikuje od razlastitve po ZUreP-1. Gre za specialno ureditev; določbe ZUreP-1 pridejo v poštev le, če ZJC-B ne določa drugače. Ta je med drugim opredelil javno korist za razlastitev teh nepremičnin: podana je, če ob vložitvi zahteve za razlastitev po njih poteka cestni promet. Slednje pomeni, da prometne površine splošnega pomena vsak prosto uporablja na način in pod pogoji, določenimi s predpisi, ki urejajo javne ceste in varnost prometa na njih. Prosta uporaba obsega koriščenje s strani vseh ali določenih vrst cestnega prometa. Javne ceste so državne in občinske. Med občinske ceste spadajo tudi lokalne ceste in javne poti. S posamezno kategorijo javne ceste pa je začrtan njen namen oziroma uporaba. Jasno je, da ni vsaka javna cesta namenjena vsakršni uporabi vseh. Ker razlaščeno zemljišče izpolnjuje kategorizacijska merila za javno pot in po njem poteka cestni promet, je javna korist po tretjem odstavku 19. člena ZJC-B podana. Tega ne spremeni dejstvo, da bi lahko lastniki sosednjih zemljišč dosegli dostop do svojih nepremičnin s pomočjo služnosti ali nujne poti.

Iz dejanskih ugotovitev izhaja zaključek, da so bile obravnavane nepremičnine v družbeni lastnini v času uveljavitve ZGJS javne ceste oziroma infrastrukturni objekti in naprave in da je bila zato pravna podlaga za njihovo lastninjenje določba 76. člena ZGJS. Na podlagi navedenega privatizacijskega predpisa je šlo za spremembo družbene lastnine v zasebno oziroma za (prvo) določitev imetnika lastninske pravice. Tožnica je tako „ex lege“ postala lastnica obravnavanih nepremičnin ne glede na to, da na njih ni bila vpisana kot imetnica pravice uporabe. Če je tako, se te nepremičnine niso olastninile (šele) na podlagi določb ZLNDL, ki je zakon izrazito subsidiarne narave, in je veljal za tiste družbene nepremičnine, katerih lastninjenja ni uredil noben drug predpis. V času uveljavitve ZLNDL so bile torej obravnavane nepremičnine že lastninjene. Zaznamba javnega dobra v zemljiški knjigi (111. člen ZZK-1) je vpis pravnega dejstva, ki je pomemben za pravni promet, saj so javne ceste kot javno dobro izven pravnega prometa (drugi odstavek 2. člena ZJC). Gre za vpis, ki nima konstitutivnih učinkov. To pravno dejstvo učinkuje na pravna razmerja, katerih predmet so nepremičnine, že s te

Z izpodbijanim Odlokom o spremembah Odloka o kategorizaciji občinskih javnih cest v Občini Gorenja vas - Poljane je bila prej javna občinska cesta izvzeta iz kategorizacije. Po presoji sodišča se učinek navedenega Odloka razteza na vse dejanske in potencialne uporabnike ceste, kar kaže na splošnost pravne norme. Odlok ne učinkuje zoper konkretno in individualno določene subjekte, ampak zoper vnaprej nedoločene osebe, ki jih lahko (ne pa nujno) zadeva. Po prvem odstavku 3. člena ZJC so namreč javne ceste prometne površine, ki so splošnega pomena za promet in jih lahko vsak prosto uporablja na način in pod pogoji, določenimi s predpisi, ki urejajo ceste, in pravili cestnega prometa. Kategorizacija ceste kot javne ceste torej omogoča, da jih lahko vsak, tj. nedoločen krog ljudi, prosto uporablja. Ukinitev kategorizacije pa temu nedoločenemu krogu ljudi to pravico ukinja. Ukinitev kategorizacije ne more spremeniti pravnega položaja osebe, ki je vložila zahtevo za razlastitev in s tem tudi ne gre za odločitev o njeni pravici ali obveznosti. Poleg tega pa četrti odstavek 199. člena ZUreP-2 določa, da lahko zahtevo za razlastitev poda razlastitveni zavezanec, če ima zaradi že zgr

Razmerje med pravdnima strankama je po vsebini najbližje pogodbi o opremljanju, ki pa v času sklenitve dogovora še ni bila zakonsko urejen tip pogodbe. Tožeča stranka ni uspela dokazati, da sta stranki določili obveznost tožene stranke za povračilo stroškov izgradnje komunalne opreme, kolikor bi tak strošek presegal znesek komunalnega prispevka, katerega plačila je bila tožeča stranka oproščena. Takšna obveznost tožene stranke ne izhaja niti iz zakonodaje. Zato tožeča stranka ne more uspeti z zahtevkom, kjer pogojuje prevzem komunalne opreme s plačilom stroškov investicije. Bistveni sestavini prodajne pogodbe sta predmet in cena, ki morata biti določeni tudi v predpogodbi. Sklicevanje na načelo enake vrednosti dajatev ne more nadomestiti dejstva, da stranki kupnine nista določili.

Iz izpodbijane odločbe ne izhaja, da bi upravni organ pri ugotavljanju javne koristi na konkretni ravni upošteval vsa relevantna dejstva, na katera je opozorilo sodišče v tej sodbi in na katera so opozarjali tožniki že ves čas postopka z zatrjevanjem, da niso izpolnjeni kriteriji za kategorizacijo predmetne parcele. V ponovljenem postopku, v katerega se po odpravi izpodbijane odločbe zadevo vrača, se bo upravni organ moral ponovno opredeliti do obstoja javne koristi kot pogoja za razlastitev in s tem v zvezi po vsebini presoditi navedeni ugovor tožnikov.

Razlastitveni postopek je bil izpeljan z namenom, da občina pridobi nepremičnine v lasti tožeče stranke, ki jih je nezakonito vključila v javno cesto. Janva korist je v takšnem primeru ugotovljena, če ob vložitvi zahteve za razlastitev po cesti poteka cestni promet.

Z odločbo občinskega organa ni opredeljen status javne ceste, pač pa nekategorizirane javne poti. Ta nima statusa javne ceste in ne gre za javno cesto kot grajeno javno dobro.

Toženki se svoji odgovornosti ne moreta izogniti s sklicevanjem, da ne vesta, kateri izvajalec je opravljal sporna dela. Toženki sta tisti, ki sta imeli oblast nad zemljiščem in ki nepooblaščenih posegov vanj ne bi smeli dopustiti. Toženki zato v razmerju do tožnika odgovarjata za protipravne posege v njuno zemljišče oz. komunalno omrežje, če je iz teh posegov za tožnika nasta(ja)la škoda. Od tožnika ni mogoče zahtevati, naj opredeli (toži) konkretnega izvajalca del, saj tožnik ni dolžan vedeti za izvajalce del na sosednji nepremičnini in bi mu bilo s tako zahtevo naloženo pretirano breme. Ker investitor brez soglasja lastnika zemljišča, upravljalca ceste in lastnika komunalnega omrežja vanj ne sme posegati, pa je tako védenje mogoče pričakovati od toženk. Ker bi izvajalec del toženkama moral in mogel biti znan, gre za njun riziko in ne riziko tožnika. Povedano drugače: v razmerju do tožnika sta za kršitev pravil gradbene stroke pri gradnji na zemljišču v njuni lasti oziroma upravljanju odgovorni toženki. Desetletno izlivanje vode predstavlja trajno in ponavljajoče se škodno dejanje. Zastaranje v takšnem primeru ne more pričeti teči, dokler škodno ravnanje traja in škoda k

Ker je prvostopenjsko sodišče v dokaznem ugotovilo, da je občina s svojo aktivnostjo, usmerjeno v pridobitev nepremičnine parc. št. 00 k.o. X, last Z. P., že pred storitvijo obravnavanega prekrška začela aktivnost, usmerjeno v pridobitev te nepremičnine (in je po javno dostopnih podatkih v zemljiški knjigi na parc. št. 00 k.o. X še vedno vpisana zaznamba začetka postopka razlastitve v javno korist), je bila storilka na dan storitve prekrška 23. 7. 2014 dolžna spoštovati prepovedi in omejitve iz 5. člena ZCes-1, zato osebnega avtomobila ne bi smela parkirati na parc. št. 00 k.o. X, last Z. P., po kateri poteka javna cesta (JP 793011). Na podlagi 126. člena ZCes-1 bi sicer morale občine svoje predpise uskladiti z določbami tega zakona najpozneje v enem letu od njegove uveljavitve (do 1. 4. 2012), kar pa ne vpliva na dejstvo, da je storilka 23. 7. 2014 kršila določbe ZPrCP.

Prvostopenjsko sodišče je nepravilno uporabilo določbo 123.a člena ZCes-1, na podlagi katere se za obstoječe javne ceste iz 19. člena ZJC-B ne glede na lastništvo nepremičnin, po katerih poteka obstoječa javna cesta, uporablja določba 5. člena tega zakona. Da je prvostopenjsko sodišče z izpodbijano odločitvijo nepravilno uporabilo določbo 123.a člena ZCes-1, izhaja tudi iz stališča Vrhovnega sodišča RS v sodbi IV Ips 4/2014 z dne 8. 5. 2014, da so po sprejeti razlagi 123.a člena ZCes-1 lastniki nepremičnin, po katerih potekajo obstoječe javne ceste, dolžni spoštovati prepovedi in omejitve iz 5. člena ZCes-1 le v času trajanja postopka iz 19. člena ZJC-B, torej v obdobju, v katerem občine s svojo aktivnostjo, usmerjeno v pridobitev teh nepremičnin, izkazujejo upravičenost takšnega omejevanja lastninske pravice. Ker je prvostopenjsko sodišče v dokaznem ugotovilo, da je občina s svojo aktivnostjo, usmerjeno v pridobitev nepremičnine parc. št. 00 k.o. X, last Z. P., že pred storitvijo obravnavanega prekrška začela aktivnost, usmerjeno v pridobitev te nepremičnine (in je po javno dostopnih podatkih v zemljiški knjigi na parc. št. 00 k.o. X še vedno vpisana zaznamba začetka postopka r

Predmet izvršbe ne morejo biti stvari, ki niso v prometu. Javne ceste so javno dobro in so izven pravnega prometa. Na njih ni mogoče pridobiti lastninske pravice s priposestvovanjem ali drugih stvarnih pravic. Navedeno pomeni, da javne ceste ne morejo biti predmet izvršbe. Kadar dolžnik trdi, da določena nepremičnina predstavlja (kategorizirano) javno cesto, uveljavlja ugovorni razlog, da je izvršba dovoljena na stvar, ki je izvzeta iz izvršbe, na to, ali je izvršba dovoljena na predmetih, ki niso v prometu, pa pri odločanju o ugovoru sodišče pazi po uradni dolžnosti. Javna cesta je cesta, ki jo država ali občina, v skladu z merili za kategorizacijo javnih cest, razglasi za javno cesto določene kategorije in jo lahko vsak prosto uporablja na način in pod pogoji, določenimi z zakonom in drugimi predpisi. Javna cesta je kot javno dobro oziroma stvar izven pravnega prometa opredeljena že s kategorizacijo javne ceste. Akt o kategorizaciji ima konstitutivni učinek in za lastnika pomeni dejansko razlastitev.

Predmet izvršbe ne morejo biti stvari, ki niso v prometu. Javne ceste so javno dobro in so izven pravnega prometa. Na njih ni mogoče pridobiti lastninske pravice s priposestvovanjem ali drugih stvarnih pravic. Navedeno pomeni, da javne ceste ne morejo biti predmet izvršbe. Kadar dolžnik trdi, da določena nepremičnina predstavlja (kategorizirano) javno cesto, uveljavlja ugovorni razlog, da je izvršba dovoljena na stvar, ki je izvzeta iz izvršbe, na to, ali je izvršba dovoljena na predmetih, ki niso v prometu, pa pri odločanju o ugovoru sodišče pazi po uradni dolžnosti. Javna cesta je cesta, ki jo država ali občina, v skladu z merili za kategorizacijo javnih cest, razglasi za javno cesto določene kategorije in jo lahko vsak prosto uporablja na način in pod pogoji, določenimi z zakonom in drugimi predpisi. Javna cesta je kot javno dobro oziroma stvar izven pravnega prometa opredeljena že s kategorizacijo javne ceste.

Osnutka pogodbe o odkupu, ki je bil poslan tožniku in je vseboval tudi predmetno zemljišče, ni mogoče razumeti drugače kot ponudbo za odkup predmetnega zemljišča. S tem, ko je tožnik po lastnih navedbah predmetno zemljišče v tem osnutku pogodbe prečrtal, sicer pa osnutek podpisal, je tudi po presoji sodišča ponudbo za prečrtano, torej predmetno zemljišče zavrnil, za ostala pa sprejel.

Po oceni sodišča druge stopnje je tožničin soprispevek k nastanku prometne nezgode, ko hitrosti svoje vožnje ni prilagodila razmeram na cesti, enak prispevku zavarovanke toženke zaradi opustitve dolžnega ravnanja (preprečitve poledice na vozišču z ustrezno izvedbo ukrepov - posipavanjem).

Pritožbeno sodišče se strinja z zaključkom sodišča prve stopnje, da tožnik ni konkretiziral nedopustnega ravnanja drugo toženke. Iz tožbenih trditev izhaja zaključek, da je neznani izvajalec del bodisi v letu 2002 bodisi v letu 2003 ob tožnikovi hiši poškodoval povezavo med peskolovom in cestno kanalizacijo ter mu na ta način povzročil škodo. Vendar pa tožnik zmotno meni, da predstavlja odsotnost drugo toženkinega soglasja za konkretni poseg v občinsko cesto njeno protipravno opustitev. Odsotnost soglasja za konkretni poseg še ne pomeni, da je drugo toženka ravnala v nasprotju s pravom.

Razlaga prvostopenjskega sodišča, da določba 123.a člena ZCes-1 napotuje le na uporabo 5. člena tega zakona in ne tudi na preostale določbe ZCes-1 ter na določbe ZPrCP, zaradi česar je lastnik nepremičnine, po kateri poteka obstoječa javna cesta, v obdobju, v katerem občina s svojo aktivnostjo, usmerjeno v pridobitev te nepremičnine, izkazuje upravičenost takšnega omejevanja lastninske pravice, dolžan spoštovati zgolj prepovedi in omejitve iz 5. člena ZCes-1, ni pravilna.

Določbe o lastninjenju se lahko nanašajo le na objekte in sredstva, ki so bili v trenutku uveljavitve ZGJS v družbeni lastnini. Že jezikovna razlaga izraza lastninjenje pove, da gre za spreminjanje družbene lastnine v kakšno drugo obliko lastnine. Reševanje problematike lastninjenja zemljišč z institutom priposestvovanja bi pomenilo obid izrecnih zakonskih predpisov o načinu pridobitve lastninske pravice občin na zemljiščih, po katerih teče cesta, ki je kategorizirana kot javna cesta, in je v lasti fizičnih ali pravnih oseb zasebnega prava. Taka odločitev bi povsem izničila namen prej citiranih zakonov (v povezavi s prakso Ustavnega in Vrhovnega sodišča), da občine morajo izvesti predvidene postopke in lastninsko pravico dobiti skladno z njimi. Pripeljala bi namreč do situacije, ko bi bila njihova protiustavna neaktivnost nagrajena z neodplačno pridobitvijo lastninske pravice.

v primeru, da je revizija dovoljena zaradi odgovora na pomembno pravno vprašanje (2. točka drugega odstavka 83. člena ZUS-1), se tudi presoja sodišča v postopku revizije omejuje na trditveno podlago revidenta in okvir presoje, ki izhaja iz navedenega pomembnega pravnega vprašanja. Glede vprašanja, ali je za razlastitev (kmetijskega) zemljišča, na katerem stoji vodni zadrževalnik, dopustno uporabiti določbo 19. člena ZJC-B, je odgovor pozitiven. Sodišče prve stopnje je pravilno razložilo vsebino navedene določbe tako, da za njeno uporabo v postopkih razlastitve zemljišč ni treba, da je izpolnjen pogoj, da je po vsaki od navedenih nepremičnin fizično potekal promet, temveč da zadošča, da je promet potekal po cesti, katere del je tudi to zemljišče. Po pravilu, da se glede vprašanj, ki jih ureja, namesto splošnejšega predpisa vselej uporabi specialnejši predpis (lex specialis), je utemeljena uporaba 19. člena ZJC-B za razlastitev nepremičnin, ki so bile ob njegovi uveljavitvi uporabljene za gradnjo avtocest kot javnih cest in za katere je bil s tem urejen enostavnejši postopek razlastitve.

Zgolj z dejansko izgradnjo ceste preko zasebnega zemljišča (ki še ni kategorizirana kot javna cesta) takšno zemljišče ni postalo javno dobro.

V primeru javne ceste iz 19. člena ZJC-B gre tako za ceste kot za poti, ki so bile kategorizirane kot javne, z nadaljnjo skupno lastnostjo, da potekata obe po nepremičninah, ki so v lasti drugih oseb, kot to določa prvi odstavek 3. člena ZJC (občina oziroma država) oziroma sedaj Zakon o cestah.