19. člen SPZ

Predlog se zavrne.

Tožeča stranka zaradi pridobitve lastninske pravice na stavbah, ni pridobila rudarske koncesije za črpanje gramoza v D., temveč jo je pridobila, prvič na podlagi najema zemljišča kot pridobivalnega prostora (glej 33. člen ZRud) ter drugič, na podlagi koncesijske pogodbe pravico izvajati rudarska dela na tem zemljišču v lasti tožene stranke.

Občini kot lastnici javne ceste, ki je javno dobro, ne pripada civilno varstvo lastninske pravice kot zaščita pred vznemirjanjem po 99. členu SPZ.

Intervenient lahko vstopi v pravdo ves čas postopka vse do pravnomočnosti odločbe o tožbenem zahtevku ter ves čas postopka, ki se nadaljuje, ker je bilo vloženo izredno pravno sredstvo. V tej zadevi je stranski intervenient (na strani toženke) v pravdo vstopil potem, ko je tožnica podala tožbo, toženka pa na tožbo odgovorila, tudi že po prvem naroku za glavno obravnavo. Intervenient mora sprejeti pravdo v stanju, v katerem je, ko vstopi vanjo (199. do 201. člen ZPP). To velja tako za primer, ko je bil intervenient od začetka seznanjen z vložitvijo tožbe in tekom pravde, pa tudi za primer, ko izve za tekočo pravdo šele kasneje. Iz navedenega sledi, da stranski intervenient lahko navaja nova dejstva in nove dokaze tekom postopka pod istimi pogoji, kot jih lahko stranka (primerjaj 286. člen ZPP), zato so bili njegovi pomisleki o podani aktivni legitimaciji tožnice prepozni. Ker je bila sporna nepremičnina v letu 2002 vpisana v zemsljiško knjigo kot vodno zemljišče oz. konkretno vodotok ter je bila pri lastniku vpisana družbena lastnina v splošni rabi in v uporabi ObLO Koper, se je po prvem odstavku 182. člena ZV-1 olastninila, prešla v last Republike Slovenije, ki je

Na javnem dobru ni mogoče pridobiti posesti, zaradi česar je izključeno tudi posestno varstvo. Rezultat uresničitve pravice do posestnega varstva je namreč v vzpostavitvi prejšnjega posestnega stanja. S tem je zadovoljeno načelu kontinuitete posesti, saj je po uresničitvi pravice do posestnega varstva posest takšna, kakršna je bila pred motenjem. Če ni možnosti, da se vzpostavi prejšnje stanje, ostane posest brez zaščite. Tožeča stranka zaradi spremenjenega statusa nepremičnine zato nima več pravice, da vzpostavi dejansko oblast nad nepremičnino, kakršna ji je bila odvzeta.

Tožnika nista bila dobroverna, saj sta vedela oziroma bi morala vedeti, da sporno zemljišče ni njuna last, na kar kaže njuno dolgoletno spoštovanje meje pri njunem postavljanju električnega pastirja in posledični paši. Pravilna je tudi navedba sodišča o poizvedovalni dolžnosti tožnikov, zakaj nista vpisana v zemljiški knjigi kot lastnika. Tožnika se neutemeljeno sklicujeta na dejstvo, da sta preprosta kmeta brez izobrazbe, saj takšna dolžnost velja tudi za njiju. Tudi kmetje brez dvoma poznajo oziroma morajo poznati pomen zemljiške knjige kot javne knjige. Ker gre za javno dobro, tožnika te nepremičnine (niti delno) nista mogla priposestvovati.

Iz dejanskih ugotovitev izhaja zaključek, da so bile obravnavane nepremičnine v družbeni lastnini v času uveljavitve ZGJS javne ceste oziroma infrastrukturni objekti in naprave in da je bila zato pravna podlaga za njihovo lastninjenje določba 76. člena ZGJS. Na podlagi navedenega privatizacijskega predpisa je šlo za spremembo družbene lastnine v zasebno oziroma za (prvo) določitev imetnika lastninske pravice. Tožnica je tako „ex lege“ postala lastnica obravnavanih nepremičnin ne glede na to, da na njih ni bila vpisana kot imetnica pravice uporabe. Če je tako, se te nepremičnine niso olastninile (šele) na podlagi določb ZLNDL, ki je zakon izrazito subsidiarne narave, in je veljal za tiste družbene nepremičnine, katerih lastninjenja ni uredil noben drug predpis. V času uveljavitve ZLNDL so bile torej obravnavane nepremičnine že lastninjene. Zaznamba javnega dobra v zemljiški knjigi (111. člen ZZK-1) je vpis pravnega dejstva, ki je pomemben za pravni promet, saj so javne ceste kot javno dobro izven pravnega prometa (drugi odstavek 2. člena ZJC). Gre za vpis, ki nima konstitutivnih učinkov. To pravno dejstvo učinkuje na pravna razmerja, katerih predmet so nepremičnine, že s te

Pravica in dolžnost občine, da kategorizira svoje občinske ceste (kot lokalne ceste ali javne poti) in da jih tudi vzdržuje, nima nobenega vpliva na presojo, ali je določeno zemljišče (oziroma njegov del) v javni rabi in s tem javno dobro. Odločilno je vedno stanje zemljišča v naravi, predvsem njegova dejanska raba in njegov namen, ne pa, ali je pravilno evidentirano v javnih evidencah.

Predmetno zemljišče je dostopno vsem pod enakimi pogoji, torej z namenom prehoda med zasebnimi zemljišči, tožnik pa je s svojim posegom - postavitvijo leseno ovire, to onemogočil. V 10. točki 5. člena Odloka o splošnem redu v Mestni občini Slovenj Gradec je določeno, da je na območju občine prepovedano izvajati kakršnekoli posege na javnih površinah brez dovoljenja lastnika ali upravljalca. V zadevi ni sporno, da tožnik takšnega dovoljenja ni imel, zato je inšpektorica utemeljeno in pravilno izdala izpodbijano odločbo.

Ker vrednost spornega predmeta nesporno ne presega vrednosti iz tretjega odstavka 77. člena SPZ (neizpodbijano znaša 36,90 EUR), je že na podlagi navedenega jasno, da je bilo treba mejo v konkretnem primeru določiti po močnejši pravici in ne po zadnji mirni posesti. V sodni praksi se je izoblikovalo enotno stališče, da je mogoče mejo med javnim dobrim in zemljiščem, ki to ni, urediti le po stanju, kot ga izkazuje kataster. Izjeme od tega pravila so mogoče le v primeru napake ali pomanjkljivosti v katastru, kar pa je treba posebej ugotoviti.

Pripadajoče zemljišče je tisto zemljišče, ki je bilo neposredno namenjeno ali potrebno za redno rabo stavbe in je postalo last lastnika stavbe na podlagi predpisov, veljavnih pred 1. januarjem 2003. Etažni lastniki stavb so postali lastniki funkcionalnega zemljišča že ob izgradnji oziroma pridobitvi stanovanj, kar je bilo pred vpisom druge nasprotne udeleženke v zemljiško knjigo. Obseg individualnega (parcela št. 2315/1) in skupnega (parcela št. 2315/2) funkcionalnega zemljišča je sodišče prve stopnje ugotovilo po izvedenem dokaznem postopku in upoštevaje kriterije iz prvega odstavka 43. člena ZVEtL-1. Po prvem odstavku 44. člena ZVEtL-1 velja domneva, da je lastnik stavbe, zgrajene pred 1. 1. 2003, tudi lastnik zemljišča, za katerega sodišče ugotovi, da je bilo po (pred)tranzicijskem pravu njeno funkcionalno zemljišče. Ker gre za mnenje pridobljeno izven postopka, ga lahko sodišče upošteva le kot del trditvene podlage stranke in ne kot dokaz o obstoju javnega dobra na obravnavani zemljiški parceli. Pravilnost teh navedb je sodišče prve stopnje preverjalo s pomočjo sodne izvedenke, ki jo je določilo v postopku, in z ostalimi izvedenimi dokazi. Po pripombah udel

V postopku po ZVETL-1 sodišče odloča na podlagi verjetnosti kot znižanega standarda materialne resnice, dejansko stanje pa je bilo dobro razvidno že iz fotografije in skice predlagateljice, zato ogled na kraju samem ni bil potreben.

Revidentka nasprotuje stališču, da tožene stranke ni mogoče zavezati k vračilu spornih nepremičnin prostih vseh oseb. A v okoliščinah konkretnega primera je tak zaključek na mestu. Nepremičnine, ki so predmet izročitve po obsodilnem delu sodb nižjih sodišč, uporabljajo številne, medsebojno nepovezane in celo neznane osebe. Z drugimi besedami: krog njenih uporabnikov je odprt, saj je daljše časovno obdobje (pred letom 2016) uporabnik lahko postal vsak. Na spornem območju je tako nastal neke vrste "kvazijavni" prostor, sredi katerega je vzniknila t. i. avtonomna cona. Takšna območja so navadno v lasti oseb javnega prava. Lastnina oseb javnega prava pa vselej služi javnosti in ne zasebnim interesom posameznikov. Varstvo javne lastnine je zato predvsem varstvo reda in ne varstvo temeljnih človekovih pravic. Odločitev osebe javnega prava o ravnanju z nepremičninami v njeni lasti je bolj kot pravno, politično (v pomenu demokratičnega urejanja javnih stvari) vprašanje. Pravni zaključek o izključni dejanski oblasti toženca bi bil v nasprotju z zavrnitvijo spornega dela zahtevka. A problem te kontradikcije ni v zavrnitvi spornega dela zahtevka v tej pravdi, marveč v pravnem s

Revizija se dopusti glede vprašanja: ali gre lastniku nepremičnine lahko v škodo dejstvo, da uporabi svoje nepremičnine ni nasprotoval v času, ko je navidez veljal (protiustaven) Odlok o kategorizaciji.

Dejstvo, da gospodujoča nepremičnina kasneje pridobi svojo lastno zvezo z javnim cestnim omrežjem, je lahko okoliščina, ki pomeni bistveno spremembo glede na čas nastanka služnosti. Če bi ta zveza obstajala že v času ustanovitve, lastnik služečega zemljišča z lastnikom gospodujočega zemljišča ne bi sklenil pravnega posla o ustanovitvi služnosti. Čeprav služnost poti še naprej pomeni korist za gospodujočo nepremičnino, njeno prenehanje utemeljujejo spremenjene okoliščine in močnejši interes izvrševanja lastninske pravice na služečem zemljišču.

Pogoji za dopustitev revizije niso izpolnjeni.

Dolžnosti, ki jih lastniku, upravljavcu ali komu drugemu nalaga status stvari kot javnega dobra, ne morejo biti varovane s civilnimi tožbami, ker je splošna raba pravica javnega in ne zasebnega prava.

Tožniku je treba pojasniti, da splošna raba še ne pomeni, da gre za javno dobro. Javno dobro ne pridobi tega statusa samodejno, na podlagi javne rabe, temveč le na podlagi izrecnega določila ustreznega pravnega akta, ki je lahko splošen ali posamičen, ali ob izkazanih predpostavkah iz 211. - 213. člena ZGO-1. Ali povedano drugače; odločilen je odgovor na vprašanje, ali lahko vsak uporablja nepremičnini, ker sta javno dobro in je zato vsak uporabnik teh nepremičnin upravičen zahtevati od toženke enako pravno varstvo kot ga uveljavlja tožnik. Glede na okoliščine konkretnega primera, je odgovor lahko le negativen, ker sta nepremičnini zasebna last toženke, ki nista javno dobro.

S toženkino neustavno kategorizacijo sporne javne poti, na podlagi katere je postala pot po tožnikovi nepremičnini javno dobro, je prišlo do t. i. dejanske razlastitve tožnika. Da lahko razlastitveni zavezanec v takem primeru uveljavlja nadomestilo koristi po 198. členu OZ, je že uveljavljeno stališče v sodni praksi.