70. člen URS

Na podlagi osmega odstavka 50. člena ZDLov-1 se iz obore pobegla divjad za prosto živečo divjad šteje (šele) po izteku osmih dni od dne, ko je lastnik oziroma imetnik obore pobeg ugotovil. Sodišče prve stopnje je pravilno izhajalo iz določb o neupravičeni pridobitvi, to je prvega odstavka 190. člena OZ, ki določa, da kdor je bil brez pravnega temelja obogaten na škodo drugega, je prejeto dolžan vrniti, če je to mogoče, sicer pa nadomestiti vrednost dosežene koristi. V obravnavanem primeru je vrnitvena obveznost nastala tako glede čekanov in čeljusti kot glede 168 EUR, ki jih je toženka nesporno pridobila s prodajo mesa tožnikovega merjasca. Umik tožbe predstavlja neuspeh v postopku, zato je tožeča stranka tista, ki je dolžna povrniti stroške nasprotni stranki. Edina izjema od tega pravila je podana takrat, ko je tožeča stranka tožbo umaknila takoj po izpolnitvi zahtevka (prvi odstavek 158. člena ZPP). Če gre za delni umik, se o stroških od umaknjenega dela tožbenega zahtevka odloča po pravilu iz prvega odstavka 158. člena ZPP, od preostanka pa se stroški odmerjajo po uspehu. Če gre za umik po delni izpolnitvi zahtevka, lahko tožnik od toženca zahteva toliko stroškov,

Iz dejanskih ugotovitev izhaja zaključek, da so bile obravnavane nepremičnine v družbeni lastnini v času uveljavitve ZGJS javne ceste oziroma infrastrukturni objekti in naprave in da je bila zato pravna podlaga za njihovo lastninjenje določba 76. člena ZGJS. Na podlagi navedenega privatizacijskega predpisa je šlo za spremembo družbene lastnine v zasebno oziroma za (prvo) določitev imetnika lastninske pravice. Tožnica je tako „ex lege“ postala lastnica obravnavanih nepremičnin ne glede na to, da na njih ni bila vpisana kot imetnica pravice uporabe. Če je tako, se te nepremičnine niso olastninile (šele) na podlagi določb ZLNDL, ki je zakon izrazito subsidiarne narave, in je veljal za tiste družbene nepremičnine, katerih lastninjenja ni uredil noben drug predpis. V času uveljavitve ZLNDL so bile torej obravnavane nepremičnine že lastninjene. Zaznamba javnega dobra v zemljiški knjigi (111. člen ZZK-1) je vpis pravnega dejstva, ki je pomemben za pravni promet, saj so javne ceste kot javno dobro izven pravnega prometa (drugi odstavek 2. člena ZJC). Gre za vpis, ki nima konstitutivnih učinkov. To pravno dejstvo učinkuje na pravna razmerja, katerih predmet so nepremičnine, že s te

Prekluzija, ki jo ureja 286. člen ZPP, se nanaša le na nova dejstva in dokaze, ne pa na materialnopravni ugovor oziroma pravna naziranja strank v postopku. Ugovor zastaranja je materialnopravni ugovor, ki ga je mogoče uveljavljati do konca postopka na prvi stopnji ob pogoju, da so v smislu 286. in 286.a člena ZPP pravočasno navedena vsa odločilna dejstva, na podlagi katerih je mogoč zaključek o zastaranju terjatve, pri čemer ni odločilno, ali je posamezna takšna dejstva navedla tožena stranka, ki se na zastaranje sklicuje, ali tožeča stranka. Zastaranje terjatve za povrnitev sukcesivno nastajajoče premoženjske škode začne teči, ko oškodovanec (tožeča stranka) izve za storilca in začetek nastanka take škode. Pravočasno uveljavljanje povrnitve prve sukcesivno nastajajoče škode pretrga zastaranje in je zato mogoče uveljavljati tudi povrnitev nadaljnjih škod. Če pa oškodovanec zamudi zastaralni rok za uveljavljanje prvega zahtevka, je zastarala celotna terjatev. Ker OZ veže zapadlost odškodninske terjatve in začetek zastaralnega roka na nastanek škode, ne pa na pravnomočnost odločitve o odškodninskem temelju, tožničine navedbe, da je lahko odškodnino uveljavljala o

Pogoji za dopustitev revizije niso izpolnjeni.

Stališče sodišča prve stopnje, da si stranka v zvezi s postopkom izdaje dovoljenja za uporabo javnih površin za izvedbo javne prireditve ne more več izboljšati svojega pravnega položaja, saj je bila javna prireditev končana še pred vložitvijo tožbe in je zato treba njeno tožbo zavreči, je v nasprotju s prvim odstavkom 23. člena Ustave (pravica do sodnega varstva).

Stališče sodišča prve stopnje, da si stranka v zvezi s postopkom izdaje dovoljenja za uporabo javnih površin za izvedbo javne prireditve ne more več izboljšati svojega pravnega položaja, saj je bila javna prireditev končana še pred vložitvijo tožbe in je zato treba njeno tožbo zavreči, je v nasprotju s prvim odstavkom 23. člena Ustave (pravica do sodnega varstva).

SPZ v 19. členu opredeljuje javno dobro kot stvar, ki jo v skladu z njenim namenom ob enakih pogojih lahko uporablja vsakdo. Z razglasitvijo nepremičnine za javno dobro se zagotavlja splošna dostopnost, kar je eden od vidikov socialne funkcije lastnine (67. člen Ustave). Zato so upravičene številne omejitve, ki jim je lastnik in mejaš izpostavljen zaradi življenja v skupnosti. Javno dobro tako praviloma ni v pravnem prometu. V 70. členu Ustave in v tretjem odstavku 19. člena SPZ je določeno, da se na javnem dobru lahko pridobi (le) posebna pravica uporabe pod pogoji, ki jih določa zakon. Gre za „subjektivno javno pravico“, ki pripada samo individualno določenemu upravičencu na podlagi odločbe pristojnega organa. V prvem odstavku 44. člena SPZ je tudi določeno, da na javnem dobru ni mogoče pridobiti lastninske pravice s priposestvovanjem. Ker gre v obravnavanem primeru za zbirno krajevno cesto, je pomemben tudi drugi odstavek 3. člena ZCes-1, kjer je izrecno določeno, da na javnih cestah ni mogoče pridobiti lastninske pravice s priposestvovanjem ali drugih stvarnih pravic. Odločitev sodišč prve in druge stopnje, da je mogoče mejo med javnim dobrim in zemljiščem, ki to ni

Pomanjkanje procesne sposobnosti ni bistvena kršitev postopka, če je zakoniti (začasni) zastopnik naknadno odobril dejanje procesno nesposobne stranke. V letu 2009 je prišlo do spremenjene sodne prakse, iz katere izhaja, da se strošek izkopa ne odšteva od tržne vrednosti izkopanega gramoza. Utemeljitev takšnega stališča je, da tožeča stranka lahko do restitucije gramoza pride le na tak način, da gramoz kupi na trgu, zanj pa mora plačati tržno ceno. Druga utemeljitev pa je, da gre pri nedovoljenem izkopu gramoza za poslovodstvo brez naročila, pri katerem pa poslovodja ni upravičen do povrnitve koristnih izdatkov. Kadar je povzročeno škodo možno odpraviti z vzpostavitvijo v prejšnje stanje ali s plačilom denarne odškodnine je na oškodovancu, da se odloči, katero obliko odškodnine bo zahteval. Oškodovančeva zahteva pa mora biti primerna. V danem primeru je denarna odškodnina primerna oblika povrnitve škode, ker je toženec izkopano gramozna jamo že zasul z odpadnim gradbenim materialom. Ker navoženi gradbeni material ni iste kvalitete kot gramoz, ki je bil izkopan, je neutemeljena pritožbena navedba, da je škoda že restituirana.

Javno dobro je lahko v zasebni lasti, vendar pa mora zakon določiti način uresničevanja lastninske pravice na javnem dobru oziroma mora določiti načine omejevanja lastninske pravice na javnem dobru. Upravni organ bi moral v ugotovitvenem postopku utemeljiti dejstvo, da je učinek predmetne čistilne naprave na izvajanje obvezne lokalne službe tolikšen, da jo je treba šteti za javni infrastrukturni objekt v smislu 1. odstavka 4. člena ZSZ v zvezi s 1. odstavkom 3. člena ZSZ, čeprav je čistilna naprava z vidika lastninskih razmerij v zasebni lasti. Posledica določitve statusa grajenega javnega dobra na izvrševanje lastninske pravice je ta, da nepremičnina, ki je grajeno javno dobro, ni v pravnem prometu (2. odstavek 10. člena ZSZ), kar pomeni, da z njo ni mogoče razpolagati. Tožena stranka je napačno razlagala in uporabila razmerje med določilom 5. člena ZSZ in varstvom lastninske pravice, ker ni upoštevala načela sorazmernosti.

Družbene lastnine URS ne pozna več, zato tudi ureditev v zvezi s konkurenco družbene in zasebne lastnine nima več enakega pomena (5. odstavek 136. člena ZNP). ZNP je v tem delu mogoče le smiselno uporabiti, in sicer na podlagi pooblastila iz 2. odstavka 3. člena Zakon o sodiščih (Ur.l. RS, št. 19/94 in 45/95). Javno dobro bi lahko imelo status močnejše pravice po 136. členu ZNP le v primeru, če bi predlagatelj posegal v katastrske meje javne ceste (že ustanovljenega javnega dobra torej) in ne obratno. Izjeme od tega pravila so mogoče le v primeru napake ali pomanjkljivosti v katastru, kar pa bi moralo biti posebej ugotovljeno.

So stvari, ki so zunaj pravnega prometa in med temi so tudi javna dobra, ki ne sodijo v civilnopravni pojem stvari, ker gre za stvari v splošni rabi, ki so na voljo vsej družbi in ki jih lahko uporabljajo vsi njeni člani. Javna dobra opredeljujejo bodisi predpisi (npr. Zakon o cestah - Ur. l. SRS št. 38/81 in 37/87 - tretji odst. 3. čl.), bodisi štejejo kot takšna po pravnem naziranju družbe (smiselna primerjava z naravnim javnim dobrom - 3 in 3.1. točke 5. člena Zakona o varstvu okolja - Ur. list RS 32/93) spričo svoje narave, namena in dokler obstaja njihova splošna uporaba. Povedano je tudi v duhu sedanjih ustavnih predpisov (70. čl. Ustave RS). Ob tem pa se ni mogoče strinjati s pritožbenim stališčem, da oddajanje neke površine za posebno uporabo (lahko gre za oddajanje za gostinske namene, kot se trdi, ali za postavljanje kioskov, reklamnih panojev, začasnih objektov ipd.) jemlje takšnim stvarem lastnost javnega dobra. To izhaja tudi iz prvega odst. 70. čl. Ustave RS.