VSL Sklep I Cp 755/2022

I. Pritožbe se zavrnejo in se izpodbijani sklep potrdi.

II. Dedinja C. C. sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Oris zadeve in odločitev sodišča prve stopnje:

1Predmet dedovanja je zaščitena kmetija v smislu določb 2. člena Zakona o dedovanju kmetijskih gospodarstev.² Zapustnica je imela štiri otroke, ki so vsi živi v času uvedbe dedovanja: A. A., B. B., C. C. in D. D. A. A. (v nadaljevanju: prevzemnik) je na podlagi oporoke, ki ni sporna, podedoval zaščiteno kmetijo, B. B. in D. D. (v nadaljevanju: nujni dedinji) pa sta uveljavljali nujni delež v skladu s 14. členom ZDKG. C. C. se je dedovanju odpovedal.

2Sodišče je z izpodbijanim sklepom ugotovilo (I./I. točka izreka izpodbijanega sklepa), da v zapuščino spadajo nepremičnine (kmetijska zemljišča, stavbna zemljišča in gozdovi), premičnine (za katere je bilo soglasno ugotovljeno, da nimajo ekonomske vrednosti) in denar na računu (cca 1.700 EUR). Nadalje je sodišče prve stopnje ugotovilo (I./VI. točka izreka), da obračunska vrednost zapuščine znaša 1,736.392,38 EUR, pri čemer je od vrednosti zapustničinega premoženja odštelo (nesporne) stroške za popis in cenitev zapuščine ter pogrebne stroške. Nadalje je ugotovilo, da znaša nujni delež vsake nujne dedinje 217.049,05 EUR (I./VIII. in I./IX. točka izreka) in da zaradi izjemnih okoliščin v smislu tretjega odstavka 15. člena ZDKG nujni dedinji dedujeta štiri nepremičnine – parcele št. 497/1, 498/1, 497/9 in 501/1, vse k. o. ..., v skupni vrednosti 389.040,30 EUR, preostanek nujnega deleža 45.057,80 EUR pa se nujnima dedinjama izplača v denarju (I./X. in I./XI. točka izreka).

3Nadalje je razglasilo, da prevzemnik deduje denar na računu in zaščiteno kmetijo vključno s premičninami, razen parcel, ki sta jih v naravi dedovali nujni dedinji; da nujni dedinji dedujeta vsaka po polovico zgoraj navedenih štirih nepremičnin in denarni znesek (vsaka po 22.528,00 EUR), ki se jima izplača v roku petih let od pravnomočnosti sklepa o dedovanju in se revalorizira (II. točka izreka). Sklenilo je, da je prevzemnik dolžan izplačati nujni dedinji (točki 1./III. in 2./III. izreka) ter da je dolžan povrniti vsaki po 1.135,63 EUR stroškov postopka (točka 3./III. izreka izpodbijanega sklepa). Odredilo je vknjižbe po uradni dolžnosti in izplačilo denarja na računu prevzemniku (podvojena III. točka izreka; pravilno bi moralo biti IV. točka).

Pritožbeni postopek:

4Zoper sklep se pritožujejo vsi trije dediči.

5Prevzemnik A. A. se pritožuje zoper odločitev, da se štiri parcele izločijo iz zaščitene kmetije in da jih nujni dedinji dedujeta v naravi (X./I. točka, 2. in 3. alineja II. točke, 2. točka podvojene III. [pravilno IV.] točke izreka izpodbijanega sklepa). Med drugim navaja, da je odločitev v nasprotju z dejanskim stanjem, saj je izvedenec povedal, da sta parceli 498/1 in 501/1 sestavni del kmetijskega gospodarstva in pomembna sestavina zaščitene kmetije. Kmetija potrebuje vse štiri parcele, ki jih je sodišče namenilo v poplačilo nujnega deleža. Dejansko stanje »ekonomske pridobitve« je povsem drugačno, kot ga je ugotovil izvedenec, zato ni razloga, da bi se nepremičnine iz kmetijskega gospodarstva izločale. Dedič ima lastne prihranke, s katerimi bi te dedne deleže poplačal. Sodišče dediča prevzemnika ni pozvalo k zavzemanju stališča, ki se nanaša na daljši rok, v tem segmentu se je dedič zastopal sam. Predlaga, da se denarni znesek nujnega deleža izplača v denarju v roku desetih let.

6Nujna dedinja B. B. je odgovorila na pritožbo prevzemnika A. A. (30. 3. 2022, redna št. 176) in predlagala njeno zavrnitev.

7Nujni dedinji B. B. in D. D. sta vložili vsaka svojo pritožbo, v katerih uveljavljata vsebinsko zelo podobne razloge, zato bo pritožbeno sodišče obe pritožbi povzelo skupaj. Obe uveljavljata, da sodišče lesa, ki ga je posekal A. A. (555 m3 v vrednosti 8.081,86 EUR) ne bi smelo šteti za del zaščitene kmetije, temveč bi morali pritožnici posekani les (oziroma njegovo vrednost) dedovati po splošnih pravilih Zakona o dedovanju.³ Obe navajata, da sodišče ni upoštevalo vrednosti živine v hlevu (14 glav goveje živine), ki bi jo tudi moralo prišteti k obračunski vrednosti zapuščine. Obe pritožnici izpodbijata ugotovitve o obračunski vrednosti zapuščine in posledično višino nujnih deležev, ki jima pripadata. Sodišče prve stopnje je ravnalo materialnopravno zmotno, ko je vrednost zaščitene kmetije ocenjevalo po stanju v času smrti zapustnice. Po vrednosti ob zapustničini smrti se ocenjujejo le darila, medtem ko bi vrednost zapuščine sodišče moralo ovrednotiti v času izdaje sklepa o dedovanju, saj je vrednost nepremičnin v tem času narasla do 50 %, zato je prevzemnik kmetije neupravičeno obogaten, nujni dedinji pa prikrajšani v svoji dedni pravici.

8Prevzemnik A. A. je odgovoril na pritožbi obeh nujnih dedinj (odgovora na pritožbo z dne 25. 3. 2022 na redni št. 174 in z dne 19. 4. 2022 na redni št. 179) ter predlagal njuno zavrnitev.

9Pritožbe niso utemeljene.

10Pritožbeno sodišče uvodoma ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v največji meri pravilno in popolno ugotovilo relevantno dejansko stanje in sprejelo pravilno odločitev, pritožbe pa niso utemeljene. V nadaljevanju bo pritožbeno sodišče odgovarjalo na pritožbene navedbe, razdeljene v štiri vsebinske sklope: posekani les, živina, dedovanje nujnih deležev v naravi in obračunska vrednost zapuščine.

Glede posekanega lesa (pritožbi nujnih dedinj):

11Nujni dedinji imata načeloma prav, da posekan les ne more biti del zaščitene kmetije, saj zakon določa, kaj obsega zaščitena kmetija.⁴ Posekan les s posekom izgubi svojo zvezo z gozdom, ki je lahko predmet zaščitene kmetije in postane samostojna stvar, tako da gre pravzaprav za pridelek oziroma plodove kmetije. Plodovi kmetije se načeloma dedujejo po splošnih pravilih ZD in ne po specialni ureditvi ZDKG.

12Vendar v konkretnem primeru pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sporni les prevzemnik posekal že po zapustničini smrti; to izhaja iz navedb strank v postopku na prvi stopnji, iz cenitve izvedenca gozdarske stroke E. E. in tudi nobena od pritožnic ne zatrjuje, da bi bil les posekan še pred zapustničino smrtjo. Zapuščino tvori le premoženje, ki ga je imel zapustnik ob smrti, zato les, posekan šele po zapustničini smrti, ne more biti del zapuščine in posledično ne predmet dedovanja. Zahtevke v zvezi s plodovi, prihodki, stroški, oškodovanji ipd. zapuščine, ki so nastali po smrti zapustnice, morajo dediči uveljavljati v posebnem pravdnem postopku.⁵

13Glede na povedano je odločitev, da se vrednost posekanega lesa všteje v obračunsko vrednost zaščitene kmetije sicer materialnopravno napačna, vendar je v konkretnem primeru pritožnicama v korist, saj je zaradi tega njun nujni delež večji. Ker se prevzemnik zoper ta del odločitve ne pritožuje, pritožbeno sodišče pa odločbe ne sme spremeniti v škodo pritožnika (359. člen Zakona o pravdnem postopku⁶ v zvezi s 163. členom ZD), v odločitev o vštetju posekanega lesa pritožbeno sodišče ni poseglo.

Glede živine (pritožbi nujnih dedinj):

14Pritožbeno sodišče ugotavlja, da sicer drži, da sodišče prve stopnje vrednosti živine, ki je bila v času zapustničine smrti nesporno v hlevih (in bi tudi v skladu z določbami 2. člena ZDKG sestavljala zaščiteno kmetijo) ni upoštevalo, vendar tega nobena od strank ni uveljavljala. Obe pritožnici sta bili v zapuščinskem postopku zastopani po odvetnikih, ki so vlagali vloge in podajali navedbe na narokih, vendar niso nikoli omenili živine. Pooblaščenec D. D. je izrecno predlagal popis premičnin (vloga z dne 18. 6. 2018, list. št. 238), vendar ni omenjal živine. Izvršitelj F. F. je opravil popis premičnin (redna št. 78, list. št. 265-270), ki je bil strankam vročen (povratnice pri list. št. 279), vendar nobena od pritožnic ni ugovarjala oziroma opozorila, da bi bilo treba popisati tudi živino. Na zaslišanju na naroku 14. 12. 2021 je prevzemnik izpovedoval o živini (list. št. 464), a nobena od nujnih dedinj ni podala navedb, da bi živino morali upoštevati pri izračunu obračunske vrednosti zapuščine. Zato pritožbeno sodišče ugotavlja, da so navedbe v zvezi z živino nedovoljena in posledično neupoštevna pritožbena novota (337. člen ZPP v zvezi s 163. členom ZD).

Glede izročitve nujnega deleža v naravi (pritožba prevzemnika):

15Najprej pritožbeno sodišče ugotavlja, da niso utemeljene pritožbene navedbe, da sodišče prevzemnika ni opozorilo, da lahko nujni delež izplača v desetih letih in da se je »v tem segmentu« zastopal sam. Na naroku 29. 5. 2018 (list. št. 234) je prevzemnika zastopal odvetnik G. G., ki je izrecno navajal o rokih za izplačilo nujnih deležev, pri čemer sta pooblaščenca nujnih dedinj izjavila, da se ne strinjata z najdaljšim rokom (kar je 10 let). Glede na to, da se je na naroku izrecno razpravljalo o rokih za izplačilo in da je bil prevzemnik kvalificirano zastopan, sodišče prve stopnje ni bilo dolžno prevzemnika dodatno opozarjati glede rokov za izplačilo. Smiselno zatrjevana kršitev pravice do izjave (8. točka drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 163. členom ZD) ni podana.

16Pritožbene navedbe, da je odločitev v nasprotju z dejanskim stanjem, saj je izvedenec povedal, da sta parceli 498/1 in 501/1 sestavni del kmetijskega gospodarstva in pomembna sestavina zaščitene kmetije; da kmetija potrebuje vse štiri parcele, ki jih je sodišče namenilo v poplačilo nujnega deleža; da je dejansko stanje »ekonomske pridobitve« povsem drugačno, so pavšalne in neizkazane ter se vsebinsko sploh ne soočijo z obširnimi in prepričljivimi razlogi sodišča prve stopnje, ki je ugotavljalo gospodarsko zmožnost kmetije in razloge za uporabo tretjega odstavka 15. člena ZDKG (17. do 26. točka obrazložitve izpodbijanega sklepa), zato se v izogib ponavljanju pritožbeno sodišče na te razloge sklicuje in jih sprejema kot pravilne. Prav tako so povsem prazne in neizkazane trditve, da ima prevzemnik prihranke, s katerimi bi lahko poplačal dedne deleže.

17Določbe ZDKG so prvenstveno namenjene temu, da se zaščitene kmetije ne drobijo in da se posledično ohranja poseljenost podeželja kot tudi samooskrbna sposobnost države. Temu cilju služi načelo, da se prevzemnika kmetije ne obremeni preveč. Vendar je treba upoštevati (tehtati) tudi pravice nujnih dedičev, da dobijo (vsaj) po zakonu pripadajoči jim nujni delež in da njihova dedna pravica (ki je zajamčena tudi z ustavo) ni povsem izvotljena. Tretji odstavek 15. člena ZDKG ni namenjen le olajšanju položaja prevzemnika kmetije, temveč so »upravičeni razlogi« iz navedenega člena lahko tudi varovanje pravic nujnih dedičev. Zato mora prevzemnik, ki se zavzema, da se nujni deleži v celoti izplačajo v denarju namesto v naravi, v primeru dvoma ustrezno izkazati, da to izplačilo (v realnem času) zmore.⁷ Pritožnik tega bremena ni zmogel,⁸ zato pritožbeno sodišče ugotavlja, da je odločitev sodišča prve stopnje, da se nujni deleži (deloma) izplačajo v naravi, pravilna.

Glede vrednosti zapuščine (pritožbi nujnih dedinj):

18Po obsegu pritožbenih navedb in tudi po vrednosti spornega predmeta je v tem pritožbenem postopku najbolj bistveno vprašanje, v kateri časovni točki se ugotavlja vrednost zaščitene kmetije, kar je podlaga za ugotavljanje obračunske vrednosti zapuščine in posledično nujnih deležev: v času zapustnikove smrti ali v kakšni poznejši točki, na primer v času izdaje sklepa o dedovanju.

19Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je pravilno stališče sodišča prve stopnje, da se vrednost nujnega deleža v smislu 14. člena ZDKG izračuna (ugotavlja) glede na vrednost zaščitene kmetije v trenutku uvedbe dedovanja, torej v trenutku smrti zapustnika.

20Do tega zaključka je prišlo z razlago zakona: ZDKG je specialen predpis (lex specialis), kar se tiče dedovanja zaščitenih kmetij. V 14. členu ZDKG je določeno, da zakonec, zapustnikovi starši [...] ki ne dedujejo zaščitene kmetije, dedujejo denarno vrednost nujnega deleža (poudarilo VSL) po splošnih predpisih o dedovanju. Z jezikovno razlago je mogoče ugotoviti, da tisti dediči, ki ne prevzamejo zaščitene kmetije, dedujejo le denarno vrednost nujnih deležev, ki bi jim sicer pripadli po splošnih predpisih o dedovanju. Zakon – za razliko od splošnega predpisa, ZD – ne govori, da dediči – neprevzemniki kmetije dedujejo nujni delež ali kaj podobnega, temveč izrecno govori o denarni vrednosti nujnega deleža. Nadalje so pomembne določbe 5., 7. do 10. in 21. člena ZDKG, ki med drugim določajo, da zaščiteno kmetijo deduje praviloma samo en dedič.⁹ V navedenem je bistvena razlika med ZDKG in splošnimi določbami, npr. 10., 78. in 132. člena ZD, kjer je govora o dedičih (v množini), in predvsem določbo 27. člena ZD, ki določa, da gre nujnemu dediču določen del vsake stvari in vsake pravice, ki sestavlja zapuščino. Ureditev ZDKG je torej pomembno drugačna v tem, da je dedič, torej univerzalni pravni naslednik zaščitene kmetije le eden – prevzemnik kmetije, medtem ko druge osebe, ki bi po splošnih predpisih spadale v krog dedičev,¹⁰ podedujejo le denarno vrednost nujnega deleža in ne nujnega deleža v smislu 27. člena ZD.

21Torej »nujni dediči« v smislu 14. člena ZDKG s prevzemnikom kmetije niso v dediščinski skupnosti v smislu 145. člena ZD, niso torej skupni lastniki zaščitene kmetije, temveč dedujejo le denarno vrednost nujnega deleža, torej denarni znesek oziroma terjatev do dediča – prevzemnika kmetije. Dedovanje se uvede s trenutkom smrti zapustnika, dedič se šteje za prevzemnika (lastnika in posestnika) zapustnikovega premoženja od trenutka smrti zapustnika, sklep o dedovanju pa je le deklaratorne narave. Zato ni dvoma, da nujni dediči v smislu 14. člena ZDKG pridobijo nujni delež že v trenutku zapustnikove smrti. Ker je njihov nujni delež denarna vrednost, v trenutku smrti zapustnika lahko pridobijo le delež (odstotek, ulomek) denarne vrednosti, ki jo je zaščitena kmetija imela v trenutku zapustnikove smrti.

22Pritožbeno sodišče ugotavlja, da tudi posredni pravni viri ne nasprotujejo tej razlagi. V zakonodajnem gradivu¹¹ odgovora na to vprašanje ni, v obrazložitvi predloga zakona je navedeno le (komentar k 15. členu, str. 33), da dediči, ki niso prevzemniki kmetije, dedujejo denarno vrednost nujnega deleža. Pravna teorija neposrednega odgovora na to vprašanje ne daje, vendar poudarja, da je dedič zaščitene kmetije (praviloma) le eden – t. j. prevzemnik, druge osebe, ki bi bile poleg dediča poklicane k dedovanju po splošnem zakonitem dednem redu (po ZD), pa imajo [le] določene [druge] pravice do zapuščine.¹² Obseg in vsebina pravic dediča, velikost in vrednost dednega deleža se ugotavljata po stanju zapuščine v trenutku smrti.¹³

23Tudi objavljena sodna praksa ne daje jasnega in neposrednega odgovora, vendar je iz objavljenih judikatov obrobno (obiter dictum) razvidno, da se vrednost zaščitene kmetije in posledično nujnih deležev v smislu 14. člena ZDKG ugotavlja po cenah v času zapustnikove smrti.¹⁴ V sklepu VSL II Cp 1399/2015 je sodišče izrecno zapisalo, da je relevantno stanje [zapuščine] v času, ko je prešla na dediča, torej na dan zapustničine smrti. Odločba, na katero se sklicuje pritožba B. B. (sklep VSL II Cp 1107/2020), spornega vprašanja ne obravnava. Iz sklepa VSL I Cp 4343/2010 je razvidno, da je sodišče izračunalo nujne deleže glede na vrednost zaščitene kmetije v času izdaje sklepa o dedovanju, vendar vprašanje časovne točke ugotavljanja vrednosti ni bilo predmet pritožbenega preizkusa, zato pritožbeno sodišče ugotavlja, da ta judikat ne more vplivati na odločitev v tej zadevi.

24Glede na vse povedano pritožbeno sodišče ugotavlja, da je pravilno materialnopravno stališče sodišča prve stopnje, da se kot izhodišče za ugotavljanje obračunske vrednosti zapuščine vzame vrednost zaščitene kmetije ob uvedbi dedovanja, torej v trenutku zapustničine smrti, od te vrednosti pa se izračuna tudi nujni delež v smislu 14. člena ZDKG. Zato so nepomembne pritožbene navedbe nujnih dedinj, koliko so v času od uvedbe dedovanja do konca zapuščinskega postopka zrasle cene nepremičnin.

Sklepno:

25Glede na vse povedano se izkaže, da so pritožbene navedbe vseh treh pritožnikov neutemeljene. Ker pritožbeno sodišče tudi v okviru preizkusa po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 163. členom ZD) ni ugotovilo kršitev, je na podlagi 2. točke 365. člena ZPP v zvezi s 163. členom ZD vse tri pritožbe zavrnilo in sklep v izpodbijanem delu potrdilo.

26Ker dedinja D. D. s pritožbo ni uspela, mora sama nositi svoje pritožbene stroške (154. člen ZPP v zvezi s 165. členom ZPP in 163. členom ZD), ostala dediča pa stroškov pritožbenega postopka nista priglasila.

-------------------------------
^...
2 Uradni list RS, št. 70/95 in nadaljnji, v nadaljevanju ZDKG.
³ Uradni list SRS, št. 15/76 in nadaljnji, v nadaljevanju ZD.
⁴ 2. člen ZDKG: »Zaščitena kmetija obsega vse, kar sestavlja gospodarsko celoto in rabi za redno kmetijsko oziroma gozdarsko proizvodnjo ter z njima povezane dejavnosti. V zaščiteno kmetijo spadajo poleg kmetijskih zemljišč tudi gozdovi, gospodarska in stanovanjska poslopja skupaj z zemljišči, ki so potrebna ali namenjena za redno uporabo stavbe (funkcionalna zemljišča), kmetijske priprave, orodja in živina, s kmetijo povezane služnosti in njim podobne pravice, pravice na zemljiščih agrarnih skupnosti, pravice in dolžnosti v zvezi s članstvom lastnika v kmetijski zadrugi, stvari za izvajanje dejavnosti, ki jih lastnik izvaja na kmetijskem gospodarstvu, če ne predstavljajo glavne dejavnosti in jih ni mogoče ločiti od kmetijske oziroma kmetijsko-gozdarske celote ali pa bi bila njihova ločitev ekonomsko nesprejemljiva, ter terjatve in dolgovi, nastali v zvezi s prej navedenimi nepremičninami, premičninami, članstvom in dejavnostmi.«
⁵ Primerjaj sklep VSC Cp 336/2020, podobno sklep VSL II Cp 1636/2012.
⁶ Uradni list RS, št. 73/2007 – UPB-3 in nadaljnji,v nadaljevanju ZPP.
⁷ Primerjaj npr. VSL sklep I Cp 3269/2015.
⁸ V konkretnem primeru znaša denarna vrednost nujnih deležev več kot 400.000 EUR, letna gospodarska zmožnost kmetije 5.836 EUR, višine svoje pokojnine in (domnevnih) prihrankov prevzemnik ni hotel razkriti.
⁹ O (enem in edinem) dediču zaščitene kmetije posredno govorijo tudi 15., 16. in 19. člen ZDKG.
¹⁰ V 14. členu ZDKG so te osebe izrecno označene kot tisti, ki ne dedujejo zaščitene kmetije.
¹¹ Predlog Zakona o dedovanju kmetijskih gospodarstev – EPA 1295 – hitri postopek, Poročevalec državnega zbora RS, št. 50/1995, str. 25-34.
¹² K. Zupančič, V. Žnidaršič Skubic, Dedno pravo, Uradni list RS, Ljubljana 2009, str. 298-303.
¹³ Zupančič – Žnidaršič Skubic, op. cit., opomba št. 134 na str. 72.
¹⁴ Sklep VSRS II Ips 76/2021 na vprašanje neposredno ne odgovarja, je pa iz izpodbijanega sklepa (sklep VSC Cp 432/2020) razvidno, da je sodišče prve stopnje vrednost zaščitene kmetije ocenjevalo glede na stanje v času smrti zapustnice. Tudi iz sklepov VSM I Cp 187/2022, VSC Cp 336/2020, VSL I Cp 913/2012 ter I Cp 2547/2010 in VSK I Cp 751/2006 je razvidno, da je relevantna vrednost zaščitene kmetije v času smrti zapustnika.