78. člen ZD

O spornih pravnih vprašanjih v zapuščinskem postopku ni mogoče odločiti z vmesnim sklepom, saj odločitve o pravnih vprašanjih spadajo v sklep o dedovanju. Sodna praksa (ki pa niti v teh primerih ni enotna) sicer izjemoma dopušča izdajo vmesnega sklepa v zapuščinskih postopkih (glede na naravo sklepa v teh primerih bi prej šlo za delni sklep) le v posebnih primerih, ko gre za dedovanje zaščitene kmetije (ko je sodišče s takšnim sklepom določilo prevzemnika zaščitene kmetije in premoženje, ki ga je dedoval), vendar pa v obravnavani zadevi ne gre za tak primer. Med dediči zapustnika ne gre za spor o pravnem vprašanju. Iz listin v spisu oziroma iz trditev dedičev izhaja, da je med njimi sporna vsebina zapustnikove oporoke in sicer, da zapustnikova volja o določitvi dediča ni jasna. Če gre za vprašanje prave zapustnikove volje je to vprašanje dejanske narave. Spornega zapisa v oporoki sodišče zato ne sme razlagati samo, saj je potrebna napotitev na pravdo (prvi odstavek in 1. točka drugega odstavka 210. člena ZD).

Skladno z 210. členom ZD sodišče prekine zapuščinsko obravnavo in napoti stranke na pravdo ali na nepravdni postopek, če so med njimi sporna dejstva, od katerih je odvisna kakšna pravica, med drugim tudi vsebina oporoke. Pritožbeno sodišče pritrjuje presoji sodišča prve stopnje, da med strankami zapuščinskega postopka obstaja spor o tem, kdo je dedič preostalega premoženja, razen sredstev na TRR, ki so izrecno navedena v oporoki. Pravo voljo oporočiteljice pa v primeru spornih dejanskih vprašanj lahko ugotavlja le pravdno sodišče. Sodišče prve stopnje ne bi smelo postopka prekiniti (tudi) do pravnomočnega zaključka pravde za ugotovitev ničnosti prodajne pogodbe z dne 27. 1. 2016. Gre namreč za spor med dedičema in tretjim, ki ni dednopravne narave in ne predstavlja podlage za prekinitev zapuščinskega postopka. Spor o dejstvih, bodisi o uporabi prava o tem, ali kakšno premoženje spada v zapuščino, je po določbi 1. točke 212. člena ZD razlog za prekinitev zapuščinskega postopka samo, če gre za spor med dediči. Če bi sodišče prve stopnje upoštevajoč le premoženje, ki ga je imela zapustnica v času smrti, izdalo sklep o dedovanju (za kar se zavzema pritožnik), bi nepremič

Zapustnik ni zavezan celotne oporoke napraviti v isti listini, torej na enem kosu papirja, temveč je vsebina lahko zapisana na več listih. Ker zakon ne zahteva, da bi bilo razpolaganje s premoženjem za primer smrti storjeno v enem pravnem poslu, je dopustno, da oporočitelj oporočno besedilo tudi dopolnjuje. Razni dostavki, dodatki in dopolnila niso prepovedani, seveda pa morajo biti tudi ti sestavljeni v eni izmed oblik, ki jih zakon predpisuje za veljavnost oporoke. Gre torej za novo oporoko, katere vsebina pa je le v dopolnitvi predhodne oporoke. S kasneje dodanim besedilom lahko tako oporočitelj denimo razpolaga z novo pridobljenim premoženjem, posamezna določila oporoke razveljavi ali pa delitev premoženja podrobneje določi. V kolikor je vsebina listin komplementarna in v tesni medsebojni zvezi, je šteti, da predstavlja enovito izjavo poslednje volje. Pri tem ni bistveno, ali so posamezne listine nastale v večjem časovnem razmaku.

Enoletni zastaralni rok za vložitev dediščinske tožbe iz 141. člena ZD je pretrgan z uredbo zapuščinskega postopka. To je tedaj, ko je zapuščinsko sodišče opravilo prvo uradno dejanje v postopku. V tem primeru zastaralni rok začne ponovno teči šele s pravnomočnostjo sklepa o dedovanju. Ker se tožene stranke v pravnomočno končanem zapuščinskem postopku niso sklicevale na oporočno dedovanje, te oblike dedovanja ne morejo več uveljavljati v pravdi, ki teče na podlagi dediščinske tožbe, upoštevajoč zgolj njeno korektivno funkcijo (odprava kršitve dednih pravic tožečih strank). Izostanek napotitvenega sklepa iz 223. člena ZD za vložitev dediščinske tožbe ne pomeni obstoja procesne ovire za vložitev takšne tožbe. Tožene stranke so na podlagi pravnomočne odločbe o denacionalizaciji in sklepu o dedovanju postale solastnice spornega premoženja ex lege. Nastop „formalne“ oz. z zakonom izpostavljene posesti pa jim je omogočila določba 29. člena SPZ, po kateri pridobi dedič posest s trenutkom zapustnikove smrti.

Kadar je zapustnik v oporoki s svojim premoženjem razpolagal tako, da je vsakemu od upravičencev naklonil le posamezne stvari ali pravice iz svojega premoženja, se ti štejejo za dediče in ne za volilojemnike, če ni razlogov za dvom o zapustnikovi poslednji volji. Ker tožnici s tožbo nista zajeli vseh dedičev kot nujnih sospornikov, ni podana pasivna legitimacija.

Kadar splošno zdravstveno stanje oporočitelja kljub dolgoletnemu uživanja alkohola ni takšno, da bi ne bil sposoben razumeti pomena oporočne izjave, je veljavnost (lastnoročne) oporoke v skladu z določilom prvega odstavka 59. člena ZD.

Po 224. členu ZD je mogoče vložiti tožbo in uveljavljati pravice v pravdi tedaj, kadar je zapuščinska obravnava končana s pravnomočnim sklepom o dedovanju ali s sklepom o volilu, pa so dani pogoji za obnovo postopka. Razlogi in roki za vložitev take tožbe so navedeni v 394. členu ZPP in v primeru, da se sodna odločba opira na ponarejeno listino ali na listino, v kateri je bila potrjena neresnična vsebina, je v 6. točki 394. člena v zvezi s 4. točko 396. člena ZPP predviden subjektivni rok tridesetih dni od dneva, ko je stranka zvedela za pravnomočno sodbo v kazenskem postopku, v zadnjem odstavku tega člena pa objektivni rok petih let. Ker so v konkretnem primeru vsi tožniki vložili tožbo že pred pravnomočnostjo kazenske sodbe in v roku petih let od sklepa o dedovanju, ni mogoče govoriti o zastaranju njihove terjatve.

Pravni nasledniki denacionalizacijskega upravičenca so upravičenci za uveljavljanje pravic iz tega zakona, če je vsaj verjetno izkazano pravno nasledstvo v razmerju do denacionalizacijskega upravičenca.

Za zvijačo v zvezi s sestavljanjem oporoke gre, ko kdo hote izzove ali pušča v zmoti oporočitelja. Pravilna je ugotovitev, da je obravnavana oporoka veljavna, saj zakonske določbe o navzočnostih dveh prič pri sestavi pismene oporoke (prvi odstavek 64. člena ZD) ne gre razlagati tako, da navzočnosti ni, če se kakšna izmed prič v nekem manjšem prostoru (kuhinji) ne nahaja prav pri mizi ampak nekoliko oddaljena, pač pa sliši (v tem primeru celo, kaj se je zapisalo), kaj izjavi oporočitelj in če potem (stoje) podpiše oporoko. Ože navzočnosti ni mogoče razlagati.

Za dovoljenost revizije je vedno pomemben mejni znesek, ki je veljal ob vložitvi tožbe. Z izjemo posebnosti, ki so navedene v 189. členu ZPP, velja za nasprotno tožbo enak procesnopravni režim kot za (samostojno) tožbo, in tako veljajo zanjo enake postavke za dovoljenost revizije, kakor za vsako drugo tožbo. Zadnji popravek v tožbi navedene vrednosti spornega predmeta, ki zajema tudi primere, ko ta sploh ni navedena, je možen, na glavni obravnavi pred začetkom obravnavanja glavne stvari, in to po sklepu sodišča. Tožniku kot solastniku družinske stanovanjske hiše gre varstvo po 42. členu ZTLR (negatorna tožba) proti drugemu lastniku, ki je neutemeljeno posegel v njegov del solastne stvari (stanovanje), na katerem ima na podlagi oporoke izključno pravico uporabe (43. člen ZTLR). Odločitev v takšnem sporu pa ne prejudicira odločitve v morebitnem postopku za delitev solastne nepremičnine ali spremembo solastninskega razmerja na celi hiši v etažno lastnino.