10. člen ZD

Več kot leto pred zapustnikovo smrtjo, je zavestno, prostovoljno prekinila njuno življenjsko skupnost. To prenehanje življenjske skupnosti torej ni bilo tiste vrste, ki ga sodna praksa ne šteje za ključnega, ker je denimo pogojen z okoliščinami, na katere partnerja ne moreta bistveno vplivati. Šlo je za zavestno odločitev, za umik iz skupnosti. Upoštevajoč ugotovitev, da so hude alkoholne epizode trajale več kot leto pred smrtjo zapustnika in vse do njegove smrti, da v tem času življenjske skupnosti med njim in tožnico ni bilo, je materialnopravno pravilen zaključek, da tožnici ne pripada dedna pravica iz naslova zunajzakonske skupnosti.

Za ugotovitev obstoja zunajzakonske skupnosti ne zadošča skupno preživljanje koncev tedna, če za čas med tednom ni objektivnih razlogov, da osebi ne prebivata skupaj.

Revizija se dopusti glede vprašanja, ali je sodišče pravilno uporabilo materialno pravo.

Kriteriji za ugotavljanje obstoja izvenzakonske zveze so strogi. Še posebna zadržanost je potrebna pri odločanju o obstoju izvenzakonske skupnosti starejših oseb, ki imajo že ustvarjene družine. Pridobivanje skupnega premoženja ali ohranjanje premoženja partnerja sicer ni pogoj za priznanje izvenzakonske skupnosti, je pa skupno pridobivanje materialnih dobrin ena od okoliščin, ki ločuje nedružinske od družinskih članov.

Odločilna za zaključek o obstoju zunajzakonske skupnosti je notranja komponenta, torej volja vsakega od partnerjev po vzpostavitvi oziroma ohranitvi skupnosti. Sodišče prve stopnje je glede tega verjelo toženkama, ki sta izpovedovali o tožniku kot o prijatelju, s katerim zapustnica ni imela intimne povezave. Obe sta tudi izpovedali, da se je zapustnica želela "znebiti" tožnika in ju je prosila za pomoč. Zapustnica je tožnika večkrat spodila, to pa se je dogajalo od leta 2010, če ne vsak teden, pa vsak drug teden. Zapustnica je izrazila željo, da tožnika noče videti v svojem življenju, tožnik pa se je vedno vrnil in se je vse vrtelo v začaranem krogu.

Predlog se zavrne.

Nujni dediči so pokojnikovi potomci, njegovi posvojenci in njihovi potomci, njegovi starši in njegov zakonec. Dedi in babici ter bratje in sestre pokojnika pa so nujni dediči le tedaj, če so trajno nezmožni za delo in nimajo potrebnih sredstev za življenje. Pritožnik, ki je sin zapustničine sestrične, ni nujni dedič, zato njegove navedbe o tem, da imajo dediči, ki so v bivanjski stiski prednost pri dedovanju, za odločitev niso relevantne.

V skladu s stališči sodne prakse govorijo v prid obstoja izvenzakonske skupnosti predvsem okoliščine, kot so obstoj skupnega gospodinjstva, obstoj ekonomske skupnosti in dejstvo, da osebi v očeh okolice veljata za izvenzakonska partnerja (tako imenovana notorna skupnost). Pri navedenih okoliščinah gre zgolj za zunanje indikatorje, ki le nakazujejo na obstoj morebitne izvenzakonske skupnosti med dvema osebama. Da je določeni skupnosti mogoče pripisati kvaliteto izvenzakonske skupnosti, pa je odločilna predvsem notranja komponenta, to je, kako vsak od "partnerjev" dojema svoj odnos do drugega "partnerja", in ali se volji obeh partnerjev ujemata. Skupno bivanje torej ni izključni pogoj za nastajanje skupnega življenja, če obstajajo utemeljeni razlogi, zaradi katerih partnerja začasno ne živita skupaj.

Predlog se zavrne.

Predlog za dopustitev revizije se zavrne.

Upoštevajoč vse povezovalne dejavnike (skupno bivanje, tožničino pranje perila zapustniku in delo na vrtu, skupni obiski gostiln in skupna praznovanja, nenazadnje tožničina skrb, da je vinjen zapustnik varno prišel iz gostilne domov) zgolj zaradi zapustnikovega alkoholizma in splošne brezciljnosti ni mogoče presoditi, da ni obstajala zunajzakonska skupnost med tožnico in zapustnikom.

Predlog se zavrne.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je zunajzakonska skupnost med tožnico in zapustnikom obstajala od 24. 4. 2018 do 13. 2. 2020, ko je zapustnik umrl. Ugotovilo je namreč, da sta živela skupaj v skupnem gospodinjstvu in ekonomski skupnosti, da sta bila čustveno ter intimno povezana, da sta tudi navzven delovala kot zakonski par, ter da v tem času kakšnih okoliščin, zaradi katerih njuna zakonska zveza ne bi mogla biti veljavna, ni bilo. Glede spora v mesecu decembru 2019, po katerem tožnica in zapustnik 14 dni nista imela kontakta, pa je presodilo, da je šlo zgolj za nesoglasje. Formalna prijava stalnega bivališča za presojo o skupnem življenju zunajzakonskih partnerjev ni pravno odločilna. Relevantno je, kje in na kakšen način sta tožnica in zapustnik dejansko živela. Kljub odselitvi tožnice v času spora ne gre za ločeno življenje ter razpad življenjske skupnosti.

Revizija se dopusti glede vprašanja (ne)obstoja zunajzakonske skupnosti med tožnico in zapustnikom.

O elementu čustvene in moralne povezanosti med tožnico in zapustnikom, pa kot pravilno ugotavlja že sodišče prve stopnje, nobena izmed teh prič ni izpovedala. Zgolj priča G. G., sodelavec zapustnika je izpovedal, da sta bila tožnica in zapustnik zelo povezana in da misli, da sta se imela rada.

Iz uradnega zaznamka v spisu izhaja, da zapuščinska postopka nista bila „združena“, kot je to pričakoval pritožnik, ker je bil v postopku po pok. G. G. objavljen oklic neznanim dedičem. Že zaradi tega je bilo smotrno, da zadevi nista bili združeni in je sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi izdalo sklep o dedovanju glede premoženja zapustnice, ki je bilo znano v času izdaje sklepa. Poleg tega bo s pravnomočnostjo izpodbijanega sklepa dedičem po pok. H. H. omogočeno, da kot njeni pravni nasledniki postanejo stranke v zapuščinskem postopku po pok. G. G. Povedano drugače, s pravnomočnim sklepom o dedovanju se bodo lahko v zapuščinskem postopku po pok. G. G. izkazali kot dediči njegove dedinje.

Pritrditi gre sodišču prve stopnje, da je možnost spregleda pogoja skupnega življenja zgolj izjemna, in sicer če za ločeno življenje obstajajo objektivni razlogi, to so razlogi, na katere partnerja nista mogla vplivati, med drugim tudi zdravstveni ali starostni razlogi.

Zapuščinsko sodišče je samo na podlagi nespornih dejstev sprejelo materialnopravni zaključek o obstoju zunajzakonske skupnosti in s tem pogoja za obstoj dedne pravice, zato ni bilo razlogov za prekinitev postopka in napotitev na pravdo.

V zapuščinskih postopkih po presoji pritožbenega sodišča sicer načelno ni povsem izključena uporaba določbe 337. člena ZPP v zvezi s 163. členom ZD in tudi z 42. členom ZNP-1, treba pa je pri tem upoštevati naravo in namen zapuščinskega postopka, že navedene določbe ZD in upoštevati tudi, ali gre za uveljavljanje le novih dejstev, ali za uveljavljanje dedne pravice, pomembno pa je zlasti tudi, ali so bili udeleženci postopka jasno opozorjeni, kakšne obveznosti imajo v postopku in kakšne bodo posledice, če teh obveznosti do danega roka ne izpolnijo.

V skladu s 1. odstavkom 128. člena ZD se dedovanje premoženja osebe, ki je uživala pomoč v skladu s predpisi o socialnem varstvu, omeji do višine vrednosti prejete pomoči, če ni v predpisih o socialnem varstvu določeno drugače. Ta omejitev pa se izvede tako, da postane del zapustnikovega premoženja, ki ustreza vrednosti prejete pomoči, do katere se dedovanje omeji, lastnina Republike Slovenije, če se je pomoč financirala iz proračuna Republike Slovenije, oziroma lastnina občine, če se je pomoč financirala iz proračuna občine. Pravilno pa pritožnik izpostavlja, da je sodišče prve stopnje s tem, ko je dedovanje omejilo do (celotne) višine vrednosti prejete socialne pomoči v obliki doplačila stroškov domske oskrbe, zmotno uporabilo materialno pravo, ker ni uporabilo določila 1. odstavka 54.a člena Zakona o socialno varstvenih prejemkih (v nadaljevanju: ZSVarPre), saj le-to določa, da se dedovanje zapustnikovega premoženja, ki je užival pomoč v skladu s predpisi o socialnem varstvu, omeji do višine 2/3 prejetih sredstev, ki jih je zapustnik prejel iz naslova oprostitve plačil socialnovarstvenih storitev in prispevka k plačilu sredstev, namenjenih za plačilo oziroma doplačilo p