10. člen ZDKG

Sodišče je obširno obrazložilo, da je oba dediča pozivalo, naj eden od njiju prevzame zaščiteno kmetijo, glede na to, da sta oba izpolnjevala pogoje, saj sta kmetijo skupaj upravljala. Ker soglasja nobenega od njiju ni dobilo, je pravilno ugotovilo, da v konkretnem primeru niso izpolnjeni pogoji od 7. do 12. člena ZDKG. Ta določila namreč pogojujejo prevzem zaščitene kmetije s strani le enega dediča. Ker nobeden od njiju ni želel prevzeti zaščitene kmetije na način, da bi drugemu dediču izplačal delež, je sodišče prve stopnje pravilno opravilo dedovanje na podlagi 13. člena ZDKG, to je po splošnih določili ZD tako, da sta kmetijo dedovala vsak do polovice.

Ko sodišče določi dediča kot prevzemnika kmetije, določi le še dedne deleže drugih upravičencev, ki so bili že ugotovljeni v sklepu o dedovanju. Pravnomočni sklep o dedovanju veže stranke glede odločitve o dedni pravici. Določbe četrtega odstavka 21. člena ZD, da pri posvojitvi posvojenec in njegovi potomci nimajo zakonite dedne pravice po starših, njihovih potomcih in drugih sorodnikih, ni moč razlagati tako, da posvojenec za nazaj, do trenutka rojstva, izgubi vse že pridobljene pravice po naravnih starših.

Glede na naravo dednega dogovora (pogodba civilnega prava), nestrinjanje dediča s predlaganim dednim dogovorom, ne posega v pravno varovane pravice ali na zakon oprto osebno korist ostalih sodedičev. Enak učinek ima praviloma tudi zavrnilna odločba centra za socialno delo, izdana na podlagi 191. člena ZZZDR. Glede na možnosti dedovanja, ki jih za dedovanje zaščitene kmetije določa ZDKG, tudi po presoji Vrhovnega sodišča, predlagani dedni dogovor ni koristen za mladoletnega tožnika. Prav otrokove koristi pa morajo biti glavno vodilo v vseh postopkih, kjer se odloča o njihovih pravicah, obveznostih in pravnih koristih. Ker predlagani dedni dogovor mld. tožniku ni v korist, zavrnitev odobritve le-tega varuje njegove koristi in zato očitno ne posega v pravice ali pravne koristi mld. tožnika.

Dedič, ki si (v raznih postopkih) aktivno prizadeva, da kmetija ne bi bila več zaščitena, že po naravi stvari same ne more izkazovati resnega namena obdelovanja kmetijskih zemljišč v sklopu zaščitene kmetije. Določene zdravstvene težave dediča ter oddaljenost njegovega bivališča nimajo nobenega pomena za določitev prevzemnika kmetije.

26. člen ZDKG napotuje na uporabo zakona, ki je bil v veljavi v trenutku uvedbe dedovanja. Dedovanje po zapustniku je bilo uvedeno v času veljave Zakona o dedovanju kmetijskih zemljišč in zasebnih kmetijskih gospodarstev (kmetij) - ZDKZ, ki pa je bil zaradi protiustavnosti razveljavljen (z odločbo US RS U-I-57/92-33 z dne 3.11.1994). V trenutku odločanja v predmetni zadevi je zato na tem področju obstajala pravna praznina, zaradi česar bi moralo prvostopno sodišče odločati po edinem takrat veljavnem zakonu (edini takrat veljavni ureditvi tega področja), to je po novem ZDKG. Ker je bil izpolnjen pogoj glede tega kdo lahko predlaga odložitev določitev dediča (10. člen ZDKG), je prvostopno sodišče, upoštevaje v postopku ugotovljene okoliščine, da se mld. sin zapustnika šola na Kmetijski šoli, pravilno pri odločanju primarno upoštevalo njegove interese (2. odst. 10. člena ZDKG) in tako odločitev o tem, kdo bo dedič zaščitene kmetije, pravilno prestavilo v obdobje, ko se bo lahko mld. sin lažje odločil glede svoje prihodnosti na kmetiji.