359. člen ZPP

Bistveno je, da konkretna sodna poravnava vsebuje jasno izraženo pogodbeno voljo obeh strank o kritju pravdnih stroškov. Slednje torej ne dopušča ugotavljanja njene vsebine s sklepanjem na obstoj drugih dejstev oz. presoje dejanskega stanja (po drugem odstavku 82. člena OZ), ampak zavezuje k neposredni uporabi njenih določil, torej k uporabi materialnega prava. Ker v sodni poravnavi ni izrecne določbe o tem, kako ovrednotiti uspeh posamezne stranke, njenega deleža uspeha prav tako ni mogoče določiti. Povedano drugače, ker uspeh strank s sodno poravnavo ni določljiv, tudi ni dopustno posplošeno zaključiti, da je enakovreden.

Toženka je z zahtevo za izdajo dopolnilne sodbe želela doseči, da bi se prvostopenjsko sodišče v izreku opredelilo glede njenega pobotnega ugovora in ji s tem dalo možnost, da se zoper ta del - če bi bil zanjo neugoden - pritoži. Tovrstne pomanjkljivosti (tj. pomanjkanje enega izmed členov v veččlenskem izreku sodbe, s katero je odločeno (tudi) o procesnem pobotu) se lahko uveljavijo s pritožbo in ne s predlogom za izdajo dopolnilne sodbe.

Obračunska vrednost zapuščine se ugotavlja le na zahtevo nujnega dediča zaradi izračuna vrednosti njegovega nujnega deleža. Tožnica kot zapustnikova upnica tega ne more zahtevati. Poleg tega s povišanjem obračunske vrednosti zapuščine ni višja tudi vrednost, do katere dedič odgovarja za zapustnikove dolgove. Ta odgovornost dediča je namreč omejena z višino vrednosti podedovanega premoženja. Tožnica je le zapustnikova upnica, zapustnikovi upniki pa niso upravičenci zahteve za vračunanje daril. Poleg tega velja, da kar je dedič prejel kot darilo, ni njegova dediščina, čeprav se mu vračuna v dedni delež. Z vračunanjem darila se vrednost podedovanega premoženja in s tem odgovornost dediča za zapustnikove dolgove torej ne poveča. Dedič je za zapustnikove dolgove odgovoren le glede na vrednost tistega, kar je dejansko podedoval, torej brez upoštevanja vrednosti prejetih daril.

Pritožbeno sodišče pa pri uradnem preizkusu pravilne uporabe materialnega prava ugotavlja, da je sodišče prve stopnje napačno uporabilo materialno pravo, ko je štelo, da je posledica pomanjkanja pravnega interesa zavrnitev predloga. Če stranka nima pravne koristi za obravnavanje njenega predloga, je posledica zavrženje, ne pa zavrnitev, predloga. Za tak primer gre v obravnavani zadevi. Kajti četudi bi bil predlagateljev predlog za izločitev strokovnih delavk CSD, ki sta podajali strokovno mnenje v zadevi II N 77/2023, utemeljen, predlagatelj od tega ne bi imel nobene koristi, ker je postopek II N 77/2023 že pravnomočno zaključen.

Citiranje in prepisovanje daljših pasusov sodne prakse ne more nadomestiti trditvene in dokazne podlage tožbenega zahtevka. Tožeča stranka bi morala zato, da bi bil dajatveni zahtevek sklepčen, podati zaokroženo celoto trditev o tem, da je bila ona na eni strani prikrajšana, tožeča stranka pa obogatena, če je uveljavljala neupravičeno obogatitev oziroma podati drugo dejansko podlago, na katero bi sodišče potem lahko apliciralo zgornjo premiso sodniškega silogizma, torej pravno normo in v končni fazi pravno posledico.

Parcialno in kratkotrajno urejanje stikov z začasnimi odredbami (npr. za nekaj mesecev ali le za eno priložnost) ni primerno, ker le obremenjuje in (upoštevaje tudi ugovorni in pritožbeni postopek) podaljšuje sodni postopek, v katerem mora sodišče po naravi stvari in zakonu odločati hitro. Če sodišče oceni, da je v skladu s 161. členom DZ nujno z začasno odredbo urediti prav vse modalitete stikov (med šolskim letom, med počitnicami in med različnimi prazniki), je bolje, da to stori z eno začasno odredbo kot pa z več parcialnimi in zgolj kratkotrajnimi.

Po enotni in usklajeni sodni praksi je nagrada za izjemno zahtevno delo pridržana za najbolj kompleksna in strokovna mnenja, ko je treba odgovoriti na veliko zahtevnih in kompleksnih vprašanj in naloga zahteva npr. dodatno poglobljen študij, obsežne analize in preračune, tudi specifično znanje oziroma znanje z več področij in sodelovanje z izvedenci z drugih področij ali preštudirati ogromno dodatne literature. Kot že izraz pove, je umestitev med izjemno zahtevna mnenja redka. Pravilna je odločitev o zavrnitvi zvišanja nagrade zaradi inflacije, ki jo je izvedenka zahtevala na podlagi 51. člena Pravilnika.

Deveti odstavek 233. člena ZFPPIPP določa, da morajo v primeru iz drugega in sedmega odstavka istega člena (ko predujem za začetne stroške stečajnega postopka založi upnik ali sodišče), če vrednost unovčene stečajne mase ne zadošča za vrnitev založenega predujma ali plačil iz sedmega odstavka tega člena, te stroške plačati osebe, ki so bile člani poslovodstva v zadnjih dveh letih pred začetkom stečajnega postopka. Posamezni član poslovodstva se odgovornosti lahko razbremeni, če izkaže, da na nastanek teh okoliščin ni mogel vplivati. Pritožnika, ki sta funkcijo zakonitih zastopnikov stečajnega dolžnika opravljala v zadnjih dveh letih pred začetkom stečajnega postopka, nista dokazala, da stečajni dolžnik v tem času ni bil insolventen, kot tudi ne, da na nastanek teh okoliščin nista mogla vplivati. Dejstvo, da nobeden od njiju ob vložitvi predloga za začetek stečajnega postopka in ob začetku stečajnega postopka ni bil več poslovodja stečajnega dolžnika, ni relevantno, saj sta to funkcijo oba opravljala v obdobju iz devetega odstavka 233. člena ZFPPIPP in v času, ko je bila družba insolventna. Iz sklepa sodišča prve stopnje, zoper katerega sta pritožnika neuspešno ugovar

V postopku ugovora zoper plačilni nalog za sodno takso ne velja prepoved poslabšanja (reformatio in peius).

Sodišče prve stopnje pri izdaji sodbe ni upoštevalo stroškov, ki so bili plačani iz proračuna za izdelavo izvedenskega mnenja v višini 629,02 EUR, kar je sodišče prve stopnje želelo popraviti z izdajo delnega nadomestnega sklepa in kar je središčna ost pritožbenega izpodbijanja. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da iz podatkov spisa izhaja, da so bili ti stroški izvedencu priznani in plačani ter da so bili založeni iz proračunskih sredstev. Teh ugotovitev sodišča prve stopnje pritožba ne izpodbija. Pritožbeno sodišče pritrjuje pritožbi, da (tudi) v tem delu ni bilo zakonske podlage za izdajo delnega nadomestnega sklepa iz 343.a člena ZPP, zmotne pa so pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje odločitev v tem delu sprejelo na podlagi pritožbe toženca in da je s tem kršilo prepoved reformationis in peius iz 359. člena ZPP ter da sodišče prve stopnje s sklepom ne bi smelo naložiti tožencu, da plača v proračun tudi te stroške. Sodišče prve stopnje je namreč na podlagi 46. člena ZBPP odločilo o teh stroških po uradni dolžnosti. Na podlagi te zakonske določbe je sodišče, ki vodi postopek, dolžno po uradni dolžnosti upoštevati vse stroške, ki so bili izplačani iz proračuna iz naslova

Sodna taksa za pobotni ugovor se odmeri glede na višino zneska, ki se uveljavlja v pobot, ne glede na višino vtoževanega zneska, pred katerim se toženec brani s pobotom. V postopkih ugovora zoper sklep o odmeri sodne takse ne velja prepoved reformatio in peius.

Stališče zakonodajalca je jasno: smiselna uporaba določb zakonov, ki urejajo posamezne postopke, za katere se plačujejo sodne takse, pride v poštev le, kadar ZST-1 ne določa drugače. Smiselna uporaba določb ZPP je v primeru postopanja po določbi 34.a člena ZST-1 izključena. Ta določba namreč celostno ureja postopek ugovora zoper plačilni nalog za plačilo sodne takse ter postopek, ko sodišče po uradni dolžnosti ugotovi napake v izdanem plačilnem nalogu.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je bila sodna taksa v plačilnem nalogu, ki je sestavni del izpodbijanega sklepa, odmerjena pravilno, in sicer od vrednosti v pobot uveljavljene terjatve. ZST-1 v več členih določa, da se sodna taksa odmerja od vrednosti spornega predmeta; v primeru pobotnega ugovora je to vrednost v pobot stavljene terjatve. Okoliščina, da je procesni ugovor pobotanja v svoji funkciji in naravi/namenu možen le do zneska, ki ga uveljavljata tožnika z dajatvenim denarnim zahtevkom nima odločilne teže. Če oseba, ki je izdala plačilni nalog, po uradni dolžnosti ugotovi, da so v plačilnem nalogu napake, ga lahko do potrditve izvršljivosti iz 35. člena ZST-1 razveljavi. Če je potrebno, izda nov plačilni nalog, zoper katerega je dopustno vložiti ugovor iz prvega odstavka tega člena (peti odstavek 34.a člena ZST-1). V konkretni zadevi je sodišče prve stopnje ob presojanju utemeljenosti toženkinega ugovora ugotovilo, da je sodna taksa v izdanem plačilnem nalogu napačno odmerjena, zato je po uradni dolžnosti ravnalo skladno s petim odstavkom 34.a člena ZST-1. Dejstvo, da te pravne podlage v svoji odločitvi ni navedlo, na pravilnost izpodbijanega sklepa ne vpliva. Ob

Za odločanje o tožbenem zahtevku je podana pristojnost slovenskega sodišča, saj gre v obravnavani zadevi za spor o plačilu obveznosti, ki se nanašajo na uporabo storitev izvajalca gospodarske javne službe, tožnica ima sedež v ..., toženkino nepremično premoženje, iz katerega bo mogoče izvršiti sodbo (v primeru ugoditve tožbenemu zahtevku), pa je prav tako na območju sodišča prve stopnje (drugi odstavek 58. člena ZMZPP).

Pritožbeno sodišče pojasnjuje, da glede na dikcijo drugega odstavka 242. člena v zvezi z 249. členom ZPP sankcija izgube pravice do nagrade pride v poštev zgolj, če je bila strokovna institucija na to posebej opozorjena. Kajti določbe Pravilnika veljajo le za v Sloveniji imenovane sodne izvedence (1. člen Pravilnika), ne pa za strokovne institucije, ki jim je zaupana izdelava izvedenskega mnenja. Pravica strokovne institucije do plačila za opravljeno delo in povrnitev stroškov se presoja po splošnih načelih obligacijskega prava in se nagrada odmeri v višini, dogovorjeni med sodiščem (kot naročnikom) in strokovno institucijo ali se določi po vnaprej znanem ceniku ali v višini, ki se običajno plačuje za tako delo, pri čemer se glede plačila uporabijo določila Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) o podjemni pogodbi.

Sodišče prve stopnje je sodno takso za ugovor zaradi pobota pravilno odmerilo od vrednosti v pobot uveljavljene terjatve. Prepoved poslabšanja za taksnega zavezanca v postopku odmere takse, ko nasprotna stranka sploh ne nastopa, ne pride v poštev.

Sodišče lahko zavrne uporabo posameznih določil splošnih pogojev, če so pretirano stroga za drugo pogodbeno stranko (drugi odstavek 121. člena OZ). Po mnenju višjega sodišča so določila splošnih pogojev, ki omogočajo tožeči stranki, da za kratkotrajno parkiranje zaračuna parkirnino, kot da bi parkiranje trajalo več mesecev, pretirano stroga.

Že v okviru prvega sojenja postavljeni zahtevek se je glasil na plačilo odškodnine zaradi prikrajšanja na zaslužku - plači, le da je bil zahtevek v ponovljenem sojenju zvišan. Slednje pa ne pomeni, da gre za nov zahtevek ali da je bil ta na novo postavljen. Identiteta (istovetnost) denarnega zahtevka je ostala ista, ker gre po vsebini še vedno za v primerjavi s prvim postopkom nespremenjeni obravnavani sporni predmet v smislu zahtevanega sodnega varstva (iz naslova premoženjske škode zaradi izgube na plači za nespremenjeno obdobje); spremenila se je le njegova višina. S tem, ko se tožnica ni pritožila zoper prvo izdano sodbo P 148/2015 z dne 3. 7. 2020 (zoper katero se je pritožila le toženka, ki je s pritožbo uspela), čeprav prvostopno sodišče ni v celoti ugodilo zahtevku iz naslova izgube na zaslužku, bi prvostopno sodišče z drugačno odločitvijo od tokrat pritožbeno izpodbijane, torej ob neupoštevanju delne pravnomočnosti in načela dispozitivnosti (člen 3 ZPP), kršilo pravila o že razsojeni stvari, v katero bi nedopustno poseglo (in tudi pritožbeno sodišče, če bi sledilo pritožbi).

Kadar pritožbeno sodišče z razveljavitvijo poseže tudi v neizpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje, s tem poseže v pravnomočnost in zagreši bistveno kršitev določb postopka iz 12. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o kazenskem postopku (ZPP). Zaradi pravice do poštenega sojenja, ki jo zagotavljajo ustavna jamstva iz 22. člena in 23. člena Ustave, je treba tožencu omogočiti, da v ponovljenem postopku doseže odpravo te kršitve. Sodišče prve stopnje bi zato v novem sojenju moralo upoštevati toženčev ugovor in ravnati, kot da tista dela izreka, s katerim je sodišče druge stopnje razveljavilo neizpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje, ne obstaja. Tožbo bi moralo glede tega dela zahtevka zavreči. To mora storiti zaradi pravnomočnosti neizpodbijanega dela sodbe in prepovedi sojenja o že pravnomočno razsojeni stvari (res iudicata) in ne zaradi prepovedi odločitve v škodo stranke (reformatio in peius).