27. člen ZD

Teorija in sodna praksa sta si že nekaj časa enotni, da je tožbeni zahtevek pri prikrajšanju nujnega deleža oblikovalne in dajatvene narave.

Popis in ocena zapuščinskega premoženja predstavlja ukrepe za zavarovanje in zaščito pravic in interesov dedičev, volilojemnikov in upnikov. Popis in ocena predstavljajo dokaz o tem, katero premoženje je obstajalo v času smrti zapustnika in o tem, kakšna je bila vrednost tega premoženja v času zapustnikove smrti. Zapuščinsko sodišče odloči o tem z odločbo, pri čemer popis ne obsega le nepremičnega in premičnega premoženja, ki ga je imel v posesti pokojnik ob svoji smrti (prvi odstavek 185. člena ZD), temveč tudi premoženje, ki je pripadalo pokojniku, pa je pri kom drugem, z navedbo, pri kom je to premoženje in na kakšni podlagi, ter premoženje, ki ga je imel pokojnik, za katero pa se trdi, da ni njegovo (drugi odstavek 185. člena ZD).

Zapustnica je določila način delitve svoje zapuščine skladno s 27. členom ZD, ki predpisuje, da lahko oporočitelj določi, da dobi nujni dedič svoj delež v določenih stvareh, pravicah ali v denarju. V primeru takega oporočnega določila nujni dedič ne podeduje določen del vsake stvari in vsake pravice, ki sestavljajo zapuščino (alikvotni delež na celotni zapuščini), pač pa v oporoki določeno stvar, pravico ali denar.

Zapustnik torej ne more po svoji volji odločati o obstoju in obsegu pravice do nujnega deleža; ta del zapuščine se imenuje rezerviran del, v katerega oporočitelj ne more poseči. Šele z ostankom zapuščine lahko oporočitelj razpolaga po svoji volji; ta del se imenuje razpoložljivi del. Pri tem gre v skladu s prvim odstavkom 27. člena ZD nujnemu dediču določen del vsake stvari in vsake pravice, ki sestavlja zapuščino, oporočitelj pa lahko določi, da dobi nujni dedič svoj delež v določenih stvareh, pravicah ali v denarju. Posledica tega je, da se za odpravo prikrajšanja nujnega deleža zmanjšajo načeloma vsa oporočna razpolaganja, in sicer v enakem razmerju. Tako oporočni deleži kot tudi volila se zmanjšajo v sorazmerju s svojo velikostjo oziroma vrednostjo. To pravilo velja, če iz oporoke ne izhaja kaj drugega, saj lahko oporočitelj dá kakšni oporočni razpolagi prednost pred drugimi. Oporočitelj lahko v oporoki določi tudi vrstni red, po katerem se zmanjšujejo oporočna razpolaganja, vendar ne more odrediti, da se določena oporočna razpolaganja sploh ne zmanjšujejo zaradi prikrajšanja nujnega deleža, če je s temi razpolaganji prišlo do kršitve nujnega deleža.

Pravica do nujnega deleža je dedna pravica (27. člen ZD), kar pomeni, da je nujni dedič pravi dedič (univerzalni zapustnikov naslednik), ki je upravičen do alikvotnega dela zapuščine, torej do dela vsake stvari in pravice, ki sestavlja zapuščino. Zahteva lahko vrnitev (dela) darila v naravi, lahko pa se zadovolji z vrnitvijo denarne protivrednosti. Darilo se oceni po vrednosti ob zapustnikovi smrti in po stanju ob daritvi. Zaradi ugotavljanja obračunske vrednosti zapuščine (in razpoložljivega dela zapuščine) se poleg darila tudi drugo zapustnikovo (aktivno in pasivno) premoženje oceni po vrednosti v istem časovnem trenutku - na dan zapustnikove smrti (drugi in tretji odstavek 28. člena ZD). Stanje nepremičnin ob daritvi, torej stanje, ki ni vključevalo kasnejših vlaganj, med pravdnima strankama ni bilo sporno. Ker je bil toženki podarjen del (solastni delež) nepremičnin pred opravljenimi vlaganji, je sodišče prve stopnje s pomočjo izvedenca gradbene stroke vrednost darila pravilno ocenilo glede na stanje ob daritvi (torej stanje pred vlaganji), upoštevajoč vrednost ob zapustnikovi smrti. Glede na zgoraj izpostavljeno stališče, da vlaganja, opravljena po daritvi, ne v

Zapuščino tvori le premoženje, ki ga je imel zapustnik ob smrti, zato les, posekan šele po zapustničini smrti, ne more biti del zapuščine in posledično ne predmet dedovanja. Zahtevke v zvezi s plodovi, prihodki, stroški, oškodovanji ipd. zapuščine, ki so nastali po smrti zapustnice, morajo dediči uveljavljati v posebnem pravdnem postopku. Glede na povedano je odločitev, da se vrednost posekanega lesa všteje v obračunsko vrednost zaščitene kmetije, materialnopravno napačna. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da sicer drži, da sodišče prve stopnje vrednosti živine, ki je bila v času zapustničine smrti nesporno v hlevih (in bi tudi v skladu z določbami 2. člena ZDKG sestavljala zaščiteno kmetijo) ni upoštevalo, vendar tega nobena od strank ni uveljavljala. Tretji odstavek 15. člena ZDKG ni namenjen le olajšanju položaja prevzemnika kmetije, temveč so »upravičeni razlogi« iz navedenega člena lahko tudi varovanje pravic nujnih dedičev. Zato mora prevzemnik, ki se zavzema, da se nujni deleži v celoti izplačajo v denarju namesto v naravi, v primeru dvoma ustrezno izkazati, da to izplačilo (v realnem času) zmore. »Nujni dediči« v smislu 14. člena ZDKG s prevzemnikom kmetije

Pravica do nujnega deleža je dedna pravica (27. člen ZD), saj gre pri dedovanju nujnih dedičev za zakonito dedovanje posebne vrste. Nujni dedič dobi nujni delež samo, če ga zahteva (40. člen ZD). Odpoved dediščine, ki je urejena v 133. členu ZD, je izjava volje, ki jo poda dedič po zapustnikovi smrti o tem, da noče biti dedič. S to izjavo dedič ovrže domnevo, da dediščino sprejema. Pravna posledica odpovedi dediščine je v tem, da se šteje kakor da odpovedujoči sploh ni postal dedič. V skladu s 138. členom ZD, lahko dedič, ki je dal izjavo o odpovedi dediščine ali sprejemu dediščine, zahteva razveljavitev izjave, če je bila podana s silo, grožnjo ali zvijačo ali če je bila dana v zmoti, kar lahko uveljavlja s tožbo v pravdnem postopku.

Da je vročitev predloga za izdajo začasne odredbe pred izdajo sklepa sodišča obligatorna, specialna določila zavarovanja z začasno odredbo po ZIZ ne zapovedujejo. V postopku zavarovanja je obligatorno le vročanje ugovora v odgovor upniku. Ni mogoče ločeno obravnavati pogojev za izdajo začasne odredbe za zavarovanje primarnega in podrednega zahtevka. V primeru eventualne kumulacije v postopku zavarovanja je bistveno, ali sta zahtevka izključujoča. Ker je nujni dedič pravi dedič, univerzalni zapustnikov naslednik in mu gre od smrti zapustnika naprej alikvotni del zapuščine, torej del vsake stvari in vsake pravice, ki sestavlja zapuščino, ima nujni dedič pravico zahtevati vrnitev (dela) darila v naravi, lahko pa se zadovolji z vrnitvijo denarne protivrednosti. Ker verjetnost terjatve po primarnem zahtevku ni bila izkazana, je sodišče prve stopnje pravilno ugotavljalo, ali je podana verjetnost vtoževane terjatve po podrednem zahtevku.

V konkretnem primeru pritožnica v pritožbi (prvič, kot novoto) uveljavlja pravico do nujnega deleža, torej pravico v zvezi z dedovanjem. Kot že povedano, so v zapuščinskem postopku pritožbene novote načeloma dopustne, zato pritožbeno sodišče ugotavlja, da je uveljavljanje nujnega deleža v pritožbi pravočasno in dopustno.

Pravica do nujnega deleža je dedna pravica zakonitega dediča v primeru dedovanja na podlagi zapustnikove oporoke (27. člen ZD). Zakoniti dedič je nujni dedič (25. člen ZD), nujni delež pa dobi samo, če ga zahteva (40. člen ZD). Izjava o odpovedi pravici do nujnega deleža je izjava o odpovedi dediščini, je izjava volje dediče, da noče biti dedič, njena pravna posledica pa je, da se šteje, da sploh ni postal dedič. Izjave o odpovedi dediščini ali o sprejemu dediščine, ni mogoče preklicati (prvi odstavek 138. člena ZD). Na podlagi določbe drugega odstavka 138. člena ZD pa lahko dedič, ki je dal izjavo (o odpovedi dediščini ali sprejemu dediščine), zahteva razveljavitev izjave s tožbo v pravdnem postopku kljub pravnomočnemu sklepu o dedovanju, če meni, da je bila izjava dana v zmoti, ali povzročena s silo, grožnjo ali z zvijačo.

Neupravičeno uporabo tuje nepremičnine v prvi vrsti opredeljujejo pravila stvarnega prava, konkretno 95. in 96. člen SPZ. Ta pravila so v razmerju do drugačnih pravil, ki jih določa OZ, kasnejša, glede vrste koristi, ki jih urejajo, pa tudi posebna. Pravila iz SPZ zato izključujejo uporabo po vsebini drugačnih pravil OZ. Za dobrovernega posestnika drugi odstavek 95. člena SPZ določa, da ni dolžan plačati za uporabo stvari, medtem ko za nedobrovernega posestnika SPZ plačila za uporabo stvari ne ureja, zato se zanj uporabljajo pravila, določena v 198. členu OZ.

Zapuščinsko sodišče v sklepu o dedovanju sploh ni odločilo in pojasnilo, na podlagi katerih oporočnih vsebin katera od dedinj kaj deduje. V tem delu je sklep o dedovanju obremenjen z bistveno kršitvijo iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 163. členom ZD. Ugotavljanje izhodišč za presojo vprašanja, ali je oporočitelj z oporočnim razpolaganjem prikrajšal nujne dediče, je v prvi vrsti v domeni zapuščinskega sodišča. Preden ni znan obseg zapuščine, sodišče niti ne razpolaga s temeljnim izhodiščem za ugotavljanje prikrajšanja nujnega deleža. Predpogoj za ugotavljanje prikrajšanja nujnega deleža je tudi jasna vsebina in obseg zapustnikovih oporočnih razpolaganj. Zapuščinsko sodišče zato v konkretni zadevi do pravnomočne rešitve spora o obsegu zapuščine in do pravnomočne rešitve spora o veljavnosti oporok ni moglo celovito pretresati vprašanja prikrajšanja njunega deleža zapustnikovih hčerk. Napotitev na pravdo zaradi spora o tem, ali je bil nujni delež prikrajšan, je bila preuranjena, posledično pa tudi že končana pravda (četudi je bil zaradi nesklepčnosti zahtevek v zvezi s prikrajšanjem zavrnjen) ne predstavlja ovire za obravnavanje tega vprašanja

Za javno listino velja, da dokazuje resničnost tistega, kar se v njej potrjuje ali določa, dovoljeno pa je dokazovati, da so v javni listini dejstva neresnično ugotovljena ali da je sama listina nepravilno sestavljena. Pravica do nujnega dednega deleža je dedna pravica, ki jo v zapuščinskem postopku dediči lahko uveljavljajo do pravnomočnosti sklepa o dedovanju, torej tudi še v pritožbenem postopku. Zapustnikovi nečaki ne sodijo v krog nujnih dedičev.

Tako je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko dedinje v zvezi z obsegom zapuščine ni napotilo na pravdo, saj le-ta glede na podano izjavo na zapuščinskem naroku dne 12. 4. 2012 za dedinjo ni bila več sporna. Sodišče prve stopnje se glede predloženih podatkov o vrednosti nepremičnin po GURS-u, ki jih je priložila dedinja ni izjasnilo, niti ni s strankami poskušalo na najcenejši način (11. člen ZPP) ugotoviti vrednosti zapuščine. Takšna odločitev je v nasprotju z 27. členom ZD, ki določa, da gre nujnemu dediču del vsake stvari in vsake pravice, ki sestavlja zapuščino, v kolikor oporočitelj ne določi, da dobi nujni dedič svoj delež v določenih stvareh, pravicah ali v denarju.

Izjave o odpovedi dediščine ali o sprejemu dediščine ni mogoče preklicati. Nujni dedič dobi nujni delež samo če ga zahteva (40. člen ZD). Dedič je izjavo o odpovedi uveljavljanja nujnega deleža podal na zapisnik na zapuščinski obravnavi dne 14. 6. 2017, jo podpisal, samemu zapisniku pa ni ugovarjal. Slednjo možnost pa je imel v skladu z drugim odstavkom 124. člena ZPP v zvezi s 170. in 163. členom ZD. V kolikor pa dedič meni, da je podal izjavo o odpovedi nujnemu deležu pod silo, grožnjo ali zvijačo ali da je bila izjava dana v zmoti, pa ima možnost v skladu z drugim odstavkom 138. člena ZD zahtevati razveljavitev izjave s tožbo v pravdnem postopku.

Trditve o prikrajšanju nujnega deleža zapustnikove hčerke B. B. se ne nanašajo na njeno zahtevo za zmanjšanje zapustnikovih oporočnih razpolaganj, pač pa zahteva vrnitev daril (ali nepremičnine, ki da je predmet predmetne prodajne pogodbe ali neplačanega (tretjega) obroka kupnine). Dejstvo je, da (oporočni) dedič A. A. daril ne priznava oziroma meni, da so le-ta, ker ni zakoniti dedič, pravno neupoštevna. Pritožnica zato ne more z uspehom svojih upravičenj uveljavljati v zapuščinskem postopku, pač pa le v pravdi. Nanjo pa je z izpodbijanim sklepom napotena. Za nadaljnji tek zapuščinskega postopka torej ni pravnega interesa.

Vrednost darila, ki ga je pred zapustnikom umrli zakoniti dedič od zapustnika prejel več kot leto dni pred zapustnikovo smrtjo, se ne upošteva pri obračunski vrednosti zapuščine za izračun nujnega deleža, ker tak zakoniti dedič ni konkretni dedič v zapuščinskem postopku po zapustniku.

Pregled zadeve pokaže, da tožeča stranka stališč v zvezi z že zgoraj povzetimi pravočasnimi zatrjevanji tožene stranke v postavljenem roku ni podala, zato je ob uporabi drugega odstavka 214. člena ZPP potrebno zaključiti, da jih ni (obrazloženo) prerekala. Po toženi stranki pravočasno zatrjevana pravno relevantna dejstva v posledici navedenega štejejo kot priznana. Z ozirom, da tožeča stranka dajatvenega tožbenega zahtevka zaradi prikrajšanja nujnega deleža v predmetnem postopku ni postavila, se bo z vprašanjem, ali že zgoraj navedeni znesek, glede katerega ni odveč pojasniti, da tožeči stranki na podlagi oporoke pripada, zadošča za pokritje njenega nujnega deleža oziroma v kakšnem obsegu je ta morebiti prikrajšan, ukvarjalo zapuščinsko sodišče.

Pravna teorija in sodna praksa sta enotni v naziranju, da je rok iz 41. čl. ZD zastaralen. Pravica do nujnega deleža je po 27. členu ZD dedna pravica. To pomeni, da je nujni dedič zapustnikov univerzalni naslednik. Taka morebitna ureditev pomeni, da spora o tem, ali pritožnici pripada nujni delež, sploh ni moglo biti od trenutka, ko ji je zapustnikov brat na zapuščinski obravnavi priznal dedno pravico, ne glede na to, da se tožnica takrat ni izjasnila o veljavnosti oporoke. Priznanje dedne pravice v zapuščinskem postopku (sodni postopek) pomeni pretrganje zastaranja in pritožnici v vsakem primeru gre dedna pravica (priznanje po temelju), vprašljiva je samo njena višina oziroma, ali ji gre zakoniti ali nujni delež. V nobenem primeru pa zaradi priznanja v sodnem postopku dedna pravica pritožnici ne more zastarati.

Ustanova nujnega deleža predstavlja omejitev svobode oporočnega razpolaganja. Zato oporočitelj v ta del ne more posegati niti tako, da bi lahko veljavno določil, naj bo nujni dedič izplačan s strani oporočnega dediča. Pravica do nujnega deleža je namreč dedna pravica, zato gre nujnemu dediču določen del vsake stvari ali pravice, ki sestavlja zapuščino (27. člen ZD). Zapustnik sicer lahko določi, naj nujni dedič dobi nujni delež v določenih stvareh, pravicah ali denarju (27. člen ZD). Vendar to pomeni zgolj to, da zapustnik lahko določi, kateri del zapuščine naj pridobi nujni dedič, ne pa tudi tega, da naj oporočni dedič prejme celotno zapuščino, v denarju pa naj izplača nujnega dediča. Prav za slednje se neutemeljeno zavzema pritožnica.