15. člen ZDKG

Predlog se zavrne.

Predmet dedovanja so stvari in pravice, ki jih ima zapustnik v trenutku smrti, ne pa dohodki, ki lahko nastanejo po smrti zapustnika. Z vštevanjem povprečnega letnega dohodka zaščitene kmetije v njeno vrednost, je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo. Ker ZDKG nima določb o ugotovitvi vrednosti zapuščine, se tudi vrednost zaščitene kmetije ugotavlja po določilih 28. člena ZD, ki v tretjem odstavku določa, da se stroški ocenitve zapuščine in zapustnikovega pogreba odštejejo od vrednosti premoženja. Poseben režim dedovanja zaščitenih kmetij je bil uzakonjen z namenom, da ne pride do delitve kmetij, ki oslabi gospodarsko moč kmetij. Cilj je torej ohraniti gospodarsko moč kmetij. Od prevzemnikov kmetij se pričakuje, da bodo s kmetijo skrbno in smotrno gospodarili, kar vključuje tudi prilagoditev kmetije razvoju. Prevzemniku kmetije, na katerem je trditveno in dokazno breme, ni uspelo dokazati, da bi bila zaradi izplačila nujnega deleža znatno ogrožena gospodarska zmožnost zaščitene kmetije, kar je predpostavka za odločitev sodišča o zmanjšanju nujnega deleža.

V ponovnem odločanju je tako sodišče prve stopnje odločalo le še o predlogu pritožnice kot dedinje zaščitne kmetije o vštetju pričakovanih izdatkov prevzemnice zaščitene kmetije, potrebnih za usposobitev mld. nujnih dedičev za samostojno življenje, primerno gospodarski možnosti zaščitne kmetije, v nujni delež, ki tem dedičem pripada (prvi odstavek 16. člena ZDKG).

Zapuščino tvori le premoženje, ki ga je imel zapustnik ob smrti, zato les, posekan šele po zapustničini smrti, ne more biti del zapuščine in posledično ne predmet dedovanja. Zahtevke v zvezi s plodovi, prihodki, stroški, oškodovanji ipd. zapuščine, ki so nastali po smrti zapustnice, morajo dediči uveljavljati v posebnem pravdnem postopku. Glede na povedano je odločitev, da se vrednost posekanega lesa všteje v obračunsko vrednost zaščitene kmetije, materialnopravno napačna. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da sicer drži, da sodišče prve stopnje vrednosti živine, ki je bila v času zapustničine smrti nesporno v hlevih (in bi tudi v skladu z določbami 2. člena ZDKG sestavljala zaščiteno kmetijo) ni upoštevalo, vendar tega nobena od strank ni uveljavljala. Tretji odstavek 15. člena ZDKG ni namenjen le olajšanju položaja prevzemnika kmetije, temveč so »upravičeni razlogi« iz navedenega člena lahko tudi varovanje pravic nujnih dedičev. Zato mora prevzemnik, ki se zavzema, da se nujni deleži v celoti izplačajo v denarju namesto v naravi, v primeru dvoma ustrezno izkazati, da to izplačilo (v realnem času) zmore. »Nujni dediči« v smislu 14. člena ZDKG s prevzemnikom kmetije

Že uradni preizkus zadeve pokaže, da prvostopenjsko sodišče skladno s 16. členom ZDKG ni odločilo o vštetju pričakovanih izdatkov prevzemnice zaščitene kmetije, potrebnih za usposobitev mladoletnih dedičev za samostojno življenje, primerno gospodarski zmožnosti zaščitene kmetije, v nujni delež, ki tem dedičem pripada.

Sodišče brez ugotavljanja okoliščin iz prvega odstavka 15. člena ZDKG ne more razglasiti za prevzemnika kmetije dediča, ki trdi, da je prevzem zaščitene kmetije glede na njeno gospodarsko zmožnost zanj preveliko breme. Zahteva za zmanjšanje nujnega deleža po drugem odstavku 14. člena ZDKG pa je v dispoziciji dediča, ki deduje zaščiteno kmetijo.

Predlog se zavrne.

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo in ocenilo, da obstajajo izjemne okoliščine, ki dopuščajo poplačilo nujnega dednega deleža z izročitvijo posameznih nepremičnin. Gre namreč za izjemno visoko vrednost nujnega deleža, za katero dedič ni realno izkazal, kako in kdaj bi jo sploh lahko izplačal v denarju.

Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da prevzemnik kmetije iz lastnega premoženja nujnih deležev nujnim dedičem v skupni višini 198.807,72 EUR ni zmožen izplačati. Upoštevaje to okoliščino ter višino čistega letnega donosa kmetije, je predlogu prevzemnika zaščitene kmetije za znižanje nujnih deležev in predlogu za določitev daljšega roka izplačila utemeljeno ugodilo. Pritožbena navedba, da bi moralo sodišče prve stopnje za izplačilo nujnih deležev določiti največ 5 letni rok, ni utemeljena, saj določitev daljšega roka za izplačilo utemeljujejo tako ugotovljene socialne razmere prevzemnika kot tudi gospodarska zmožnost kmetije.

Pritožba utemeljeno opozarja, da je dedni dogovor sodna poravnava, ki jo je treba presojati po ZPP. Člen 307 ZPP določa, da je sporazum strank o poravnavi sklenjen, ko stranki, ko prebereta zapisnik o poravnavi, podpišeta ta zapisnik. Sodišče mora med postopkom ves čas po uradni dolžnosti paziti, ali ne teče morda pravda o predmetu, o katerem je bila že prej sklenjena sodna poravnava in če ugotovi, da je že sklenjena sodna poravnava, tožbo zavrže (308. člen ZPP). Sodna poravnava se izpodbija s tožbo in jo lahko izpodbijajo stranke (člen 392 ZPP, ki je veljal v času sklenitve dednega dogovora). Nikakor pa ne more sodišče in to celo brez sodbe, kot utemeljeno opozarja pritožba, dednega dogovora, ki ga je samo dovolilo in se je sodnica podpisala na zapisnik, v obrazložitvah nekih kasnejših sklepov razveljaviti oziroma izreči za ničnega.

Iz trditev dedičev, podatkov spisa, pa tudi iz izpodbijanega sklepa, je lahko razbrati izjemne okoliščine, ki bi dopuščale poplačilo nujnega dednega deleža z izročitvijo posamezne nepremičnine. Ne glede na pravo vrednost daril gre za izjemno visok znesek izplačila nujnega deleža, v izjemno dolgem roku, kar je za oba dediča lahko velik riziko, in za oba relativno neugodno. Poleg tega pa umeščenost zaščitene kmetije v prostor, ki je znotraj naselja med stanovanjskim naseljem in obvoznico (v območje prometne infrastrukture in stanovanjskih površin), kaže, da kmetija dolgoročno le nima toliko možnosti za razvoj oziroma obstoj. Izročitev nepremičnin, ki so stavbna zemljišča, zelo verjetno tudi ne bi predstavljala usodno drobitev zaščitene kmetij. Da gre za posebne okoliščine, pritrjuje tudi dedič s tem, ko opozarja na gospodarsko zmožnost zaščitene kmetije. Ravno iz ugotovitev izpodbijanega sklepa je razvidno, da se na kmetiji težko preživi iz njene gospodarske kmetijske dejavnosti.

Namen zakonskega urejanja v ZDKG ni zagotavljanje obdelanosti in vzdrževanja za kmetovanje in gozdarjenje primernih zemljišč, čemur ustreza že zaščita samih kmetijskih zemljišč, ampak je cilj drugje – v zagotavljanju preživetja potencialnemu prevzemniku obstoječega kmetijskega gospodarstva, prek tega pa vzdrževanju kmetijske dejavnosti kot gospodarske panoge in ohranjanju poseljenosti prostora zunaj mest. Za določitev statusa zaščitene kmetije ne zadošča, da ima lastnik povezana kmetijska zemljišča temveč mora biti zaščitena kmetija opredeljena kot kmetijsko gospodarska enota, katere nujen, a ne zadosten del so kmetijska zemljišča. Zaščitena kmetija tako ne more obstajati brez določene površine ustreznih kmetijskih ali gozdnih zemljišč, zgolj ta brez ostalih sredstev pa še ne pomenijo gospodarske enote, saj samo vsa sredstva skupaj omogočajo kmetijsko oziroma gozdarsko proizvodnjo in z njo povezanih dejavnosti, s tem pa tudi prevzemnikovo ekonomsko preživetje. Med kmetijskimi zemljišči in ostalimi sredstvi torej obstoji vzajemna povezanost in soodvisnost. Ker je tako, tudi (zaščitene) kmetije ne more biti brez enih in drugih. Element zaokroženosti kmetijskih a

Cenitev zapuščine in ocena gospodarske zmožnosti zaščitene kmetije sta pri izplačilu nujnega dednega deleža v denarju v interesu vseh dedičev, tako prevzemnika kot nujnih dedinj. Brez navedene cenitve in ocene dedovanje v konkretnem primeru ne more biti zaključeno, čimprejšnji zaključek pa je v interesu vseh treh. Posledično so vsi trije dolžni plačati naloženi predujem za sodnega cenilca.

Zapuščinsko sodišče je vezano na pravnomočno sodbo pravdnega sodišča, s katero je razsojeno, katero premoženje spada oziroma ne spada v zapuščino, katera razpolaganja zapustnika zaradi prikrajšanja nujnega deleže nimajo pravnih učinkov do nujnih dedičev in katera darila je zato treba vrniti v zapuščino. V zapuščinskem ali drugem pravdnem postopku zato ni dopustna ponovna presoja, ali darila, ki se vračajo v zapuščino, zadoščajo za dopolnitev nujnih deležev, kakor tudi ne, ali so izpolnjeni pogoji, da se iz zapustnikovega premoženja izloči del, ki ustreza pritožnikovemu prispevku k povečanju zapustnikovega premoženja (32. člen ZD). V konkretnem primeru gre za uveljavljanje upravičenja, ki ga pritožnik (lahko) ima na podlagi 32. člena ZD, s tem, da uveljavljanje te pravice bistveno posega v pravice drugih dedičev, ki so bile dedičem že priznane s pravnomočno sodbo v pravdnem postopku, zato ravnanje pritožnika predstavlja zlorabo pravice, zaradi katere ni upravičen do sodnega varstva, čeprav o (ne)obstoju njegove pravice ni bilo pravnomočno odločeno. Vsak nosilec pravice je pravno omejen pri uveljavljanju pravice, če s tem posega v zavarovane pravice drugih, nosilec pravice p

Sodišče je odločalo o tem, ali nujnemu dediču v zvezi z dedovanjem tistega dela zapuščine, ki predstavlja zaščiteno kmetijo, pripada le denarna vrednost nujnega deleža, ali pa lahko za poplačilo prejme posamezne nepremičnine. Za odgovor na navedeno vprašanje je izbralo ustrezno materialnopravno podlago, namreč določilo četrtega odstavka 15. člen ZDKG, ki ga je tudi pravilno uporabilo. Po dopolnitvi dokaznega postopka z izvedencem in cenilcem za kmetijska zemljišča se je lahko zanesljivo prepričalo, da zemljišča, ki jih je dodelilo nujnemu dediču, niso pomembna za zaščiteno kmetijo; da zaradi njihove izločitve ne bo znatno prizadeta gospodarska sposobnost zaščitene kmetije, pa je potrdila tudi pristojna upravna enota.

Dedič, ki podeduje zaščiteno kmetijo, mora biti hkrati, ne pa morebiti naknadno, zavezan, da upravičencem izplača nujne deleže, saj je to del oz. način njegovega dedovanja tega premoženja.

V primeru dedovanja zaščitenih kmetij zakon predvideva, da nujni dediči dedujejo denarno vrednost nujnega deleža. Izjemoma pa lahko iz upravičenih razlogov dedič deduje tudi zemljišče ali drugo nepremičnino oziroma premičnine, če niso pomembne za zaščiteno kmetijo.

Sodišče je določilo višino zakonitega deleža na denarnih sredstvih v bankah in na ZPIZ, ki znaša za vsakega od dedičev 1/5. Pojasniti je, da kakršnekoli odredbe oziroma naročila bankam, da dedičem izplačajo deležu ustrezne vsote, v sklepu ni, ker to ni potrebno. Denarna sredstva bodo izplačana na podlagi izpodbijanega sklepa.

Ker se obračunska vrednost zapuščine pri dedovanju zaščitene kmetije ugotavlja zgolj zaradi izračuna vrednosti nujnega deleža zakonitih dedičev, ki niso prevzemniki zaščitene kmetije, po metodologiji izračuna vrednosti nujnega deleža, kot to določa 28. člen ZD, pa je vrednost premoženja samih zakonitih dedičev upoštevna zgolj kot vrednost darila, ki jim ga je zapustnik na kakršenkoli način dal in ga je pri izračunu vrednosti nujnega deleža (po četrtem odstavku 28. člena ZD) potrebno upoštevati, sklenitev in zapis takšnega dogovora zakonitih dedičev nedvoumno potrjuje pravilnost ugotovitve sodišča prve stopnje tudi o dogovoru dedičev o vštetju vrednosti teh nepremičnin kot darilo pritožniku. Navedeno potrjuje tudi dejstvo, da je v smislu takšnega dogovora sodišče prve stopnje izvedencem tudi naložilo kako in katere nepremičnine naj cenijo, s cenitvami izvedencev, ki so cenitve opravili v skladu s takšnimi napotili, pa so se vsi dediči (tudi pritožnik) izrecno strinjali. Ker o zmanjšanju nujnega deleža sodišče odloča zgolj na zahtevo dediča, ki je dedoval zaščiteno kmetijo, iz zgoraj predstavljenega (in iz preostalih podatkov spisa) pa izhaja, da pritožnik takšne zahteve ni

Odločitev sodišča prve stopnje, ki je določilo zemljišče nujnemu dediču na podlagi njegove vloge, je arbitrarna in nedopustna, saj sodišče nima prostega preudarka, niti strokovnega znanja, da bi samo odločalo o tem, katere posamezne nepremičnine niso pomembne za zaščiteno kmetijo, ne glede na dolgotrajnost postopka. Te okoliščine bi lahko sodišče prve stopnje ugotovilo le z ustreznimi poizvedbami pri upravnih organih in z izvedencem kmetijske stroke.