145. člen ZD

Revizija se dopusti glede vprašanja, ali je pravilna odločitev višjega sodišča, da predlagatelja kot sodediča glede na 100. člen SPZ nimata aktivne legitimacije za tožbo, vloženo zoper tretjo osebo.

Tretji odstavek 142. člena ZD določa, da je več dedičev nerazdelno odgovornih za zapustnikove dolgove vsak do višine vrednosti dednega deleža ne glede na to, ali je delitev dediščine že izvršena ali ne. Pritožba je pravilno izpostavila, da dedič odgovarja, če je izkazan obstoj terjatve do zapustnika, obseg in vrednost dednega deleža, ki bo podedoval, in dejstvo, da je dedič. Za odgovornost dedičev ni potrebno, da se že opravi delitev, ker dediči ne odgovarjajo le s tistim premoženjem, ki ga bodo dejansko prejeli ob delitvi, ampak z vsem svojim premoženjem (do višine vrednosti podedovanega dednega deleža).

V novem postopku bo moralo sodišče prve stopnje glede na to, ali bodo že znani dediči po pokojnem, ugotoviti, ali je mogoče postaviti upravitelja dediščine ali pa je potrebno postaviti skrbnika zapuščine. V vsakem primeru bo treba oceniti, ali je potreba po začasnem upravljanju izkazana glede celotne zapuščine ali posameznih stvari, ter natančno opredeliti naloge upravitelja oziroma skrbnika, pri tem in pri izbiri osebe, ki ji bo naložilo opravo teh nalog, pa vzeti v ozir tudi stroškovni vidik.

Ker so si (pisne) izjave prizadetih oseb o ključnih pravno relevantnih okoliščinah glede odpovedi dedovanju, to je glede zapuščine in pravice do dediščine pritožnice, razlikovale, bi moralo sodišče prve stopnje ta vprašanja s prizadetimi osebami obravnavati ob ustreznem ustnem materialnem procesnem vodstvu ustno na naroku.

Že sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da med sodediči glede zapustnikovega premoženja nastane skupnost, pri čemer je dediščina njihova skupna lastnina, pri kateri deleži niso določeni in predstavlja nedeljivo celoto. Takšna skupnost praviloma traja vse do takrat, ko zapuščino razdelijo med seboj. Do takrat dediči skupno upravljajo in razpolagajo z dediščino. Zaradi narave skupnostnega razmerja je spor glede obsega zapuščine mogoče rešiti samo na enak način za vse dediče, zato so dediči enotni in tudi nujni sosporniki. To velja tako v primerih, ko je spor med sodediči (na eni strani) in tretjim kot v sporih med samimi sodediči. Nujno sosporništvo je procesna nujnost in ni odvisno od morebitnih priznanj posameznih dedičev pred pravdo, zato ni pravno pomembno, da je ena od sodedinj tožnikov izločitveni zahtevek v zapuščinskem postopku priznala. Ker morajo biti po povedanem v reševanje spora o obsegu zapuščine vključeni vsi dediči, bodisi na aktivni ali pasivni strani, je zaključek sodišča prve stopnje, da je zaradi pomanjkanja pasivne legitimacije primarni tožbeni zahtevek neutemeljen, pravilen. Ne gre namreč za vprašanje sklepčnosti zahtevka, kot to zmotno meni pritožnik.

Dedič ni smel samostojno, brez soglasja sodedinje, izvesti zamenjave peči. Prav tako ne more sam odločati o tem, da se stroški zamenjave peči krijejo iz sredstev na transakcijskem računu zapustnika. Za takšno razpolaganje z denarnimi sredstvi zapuščine tudi ne more pridobiti soglasja sodišča, saj zakon te možnosti ne predvideva. Odobritev sodišča za razpolaganje s stvarmi zapuščine je po četrtem odstavku 145. člena ZD izrecno predvidena le za razpolaganja upravitelja zapuščine. Kot dober gospodar pa mora upravitelj oceniti nujnost predlaganega razpolaganja. Upravitelj bi moral v okviru svojih pooblastil ugotoviti, ali je zamenjava plinske peči nujno potrebna ali bi morebiti zadostovalo že popravilo ter ali bi bilo slednje cenejše in s tem primernejše z vidika ohranjanja vrednosti zapuščine.

Pri odločanju o predlogu za določitev upravitelja zapuščine mora zapuščinsko sodišče raziskati, kje v skupnosti potencialnih dedičev se pojavljajo težave pri upravljanju in ali se te nanašajo na celotno zapuščino ali le na njen del ter glede na to ugotoviti, katere naloge naj se določijo upravitelju, da bo zaznana upraviteljska težava (blokada) premoščena. Upoštevajoč vrsto in obseg nalog ter morebitnih drugih okoliščin mora oceniti, ali se lahko naloge upravljanja zaupajo komu izmed dedičev (lahko tudi več dedičem - vsakomur določen del) ali tretji osebi. Pri tehtanju, katero od strank zapuščinskega postopka napotititi na pravdo, so skladno s sodno prakso pomembne konkretne okoliščine posameznega primera in upoštevanje zakonskih domnev.

Dediči do delitve upravljajo in razpolagajo z dediščino skupno. Posamezen dedič sicer lahko zahteva izpolnitev določenih obveznosti, a v korist celotne skupnosti dedičev. Tožnica v svojem imenu in za svoj račun ni bila upravičena zahtevati izpolnitve zapadlih obveznosti, opomin zato ni bil v skladu s tretjim odstavkom 103. člena SZ-1, zato tudi odpoved pogodbe za stanovanje ni bila utemeljena. Enako velja za garažo.

Predmetna začasna odredba je izdana z veljavnostjo do konca izvršilnega postopka, kar se nesporno še ni zgodilo, kljub pravnomočni odločitvi v tej pravdi.

Spor o veljavnosti oporoke se tiče vseh dedičev, zato morajo v pravdi, bodisi na aktivni bodisi na pasivni strani, sodelovati vsi. Enako velja za pravdo za ugotovitev neobstoja zakonite dedne pravice - v njej morajo sodelovati vsi zakoniti dedič. Če se s poznejšo oporoko izrecno ne prekliče prejšnja oporoka, ostanejo določila prejšnje oporoke v veljavi, kolikor niso v nasprotju z določili poznejše (prvi odstavek 101. člena ZD). Zapustnik je v oporokah, ki so nastale v različnih časovnih obdobjih, na različen način razpolagal z (istim) nepremičnim premoženjem, zato je glede na citirano zakonsko določilo treba ugotoviti, ali je oporoka brez datuma kasnejša in preklicuje oporoko z dne 5. 11. 2012 (v zvezi z oporoko z dne 13. 1. 2005).

Ker gre za deljivo obveznost, na aktivni strani pa sta dve tožeči stranki, 1. B. A. in 2. dediči po pok. A. A., se obveznost plačila pravdnih stroškov v skupni višini 11.085,08 EUR med obe tožeči stranki razdeli na dva enaka dela. Na prvo tožečo stranko B. A. torej odpade 1/2 od celotnega zneska, to je 5.542,54 EUR, in na dediče po pok. A. A. prav tako 5.542,54 EUR.

Ni razlog, da bi se za upravitelja dela zapuščine določilo tretjo osebo, odvetnico, zgolj to, da sta dediča v sporu. Odprtje posebnega računa za nateklo najemnino, o katerem upravitelj obvešča zapuščinsko sodišče, je za zdaj primeren ukrep začasnega upravljanja zapuščine, ob tem, da zapuščinskemu sodišču upravitelj predloži tudi najemno pogodbo. Na ta način bo imel vpogled v upravljanje tudi pritožnik kot sodedič.

Dokler zapuščinski postopek ni končan, v pravdi ni mogoče odločati o pravici do posesti spornih stvari, ki spadajo v zapuščinsko maso.

Vzrok za postavitev upravitelja zapustnikovemu premoženju, poslovnemu deležu v družbi, je nestrinjanje med sodediči glede izvrševanja upravičenj zapustnika, ki so navedena v 505. členu ZGD-1. Iz namena instituta upravitelja zapuščine izhaja, da naj to nalogo opravlja oseba, ki bo nepristransko zastopala interese vseh dedičev. Namen instituta namreč je, da naj to nalogo opravlja oseba, ki uživa zaupanje vseh dedičev, ki je nepristranska, vredna zaupanja in ki bo sposobna nepristransko zastopati interese vseh dedičev.

Razlogovanje, da bi bilo mogoče upravitelja zapuščine postaviti le v primeru oporočnega dedovanja, je materialnopravno zmotno. Drugi odstavek 145. člena ZD sicer res določa, da če ni izvršitelja oporoke, dediči pa se ne morejo sporazumeti glede uprave dediščine, postavi sodišče na zahtevo kateregakoli od njih upravitelja, ki upravlja dediščino za vse, ali pa določi vsakemu dediču del dediščine, ki naj ga upravlja. Določbe ni mogoče razlagati tako ozko, da bi veljala le za oporočno dedovanje, temveč tako, da se pri oporočnem dedovanju upravitelja lahko postavi le, kadar ni določen izvršitelj oporoke, medtem ko pri zakonitem dedovanju tega dodatnega pogoja ni.

Zakon za postavitev upravitelja zapuščine postavlja zgolj en pogoj: da se dediči glede uprave dediščine ne morejo sporazumeti, dediča sta po navedbah dedinje v nenehnih sporih in med seboj ne komunicirata. Že samo dejstvo, da želi dedinja sodelovati pri upravljanju zapuščine, dedič pa ji to nesporno odreka, potrjuje, da med njima ni soglasja glede uprave zapuščine. V luči spornega razmerja med dedičema, njunem nesoglasju o osebi upravitelja in netransparentnosti dediča pri upravi zapuščine je prvostopenjsko sodišče ravnalo pravilno, ko je za upravitelja imenovalo odvetnika in ne dediča. Namen instituta upravitelja zapuščine je namreč, da to nalogo opravlja oseba, ki bo naloge sposobna opravljati nepristransko in strokovno.

Do delitve dediči skupno upravljajo in razpolagajo z dediščino. Kadar se ne morejo sporazumeti glede njenega upravljanja in ni izvršitelja oporoke, postavi sodišče na zahtevo kateregakoli od njih upravitelja, ki upravlja dediščino za vse, ali pa določi vsakemu dediču del dediščine, ki naj ga upravlja (drugi odstavek 145. člena ZD). Za upravitelja lahko postavi sodišče tudi koga izmed dedičev (tretji odstavek 145. člena ZD), za kar soglasje preostalih dedičev ni potrebno. Izbira med potencialnimi upravitelji mora temeljiti na oceni sodišča, kdo bo v največji možni meri mogel poskrbeti za izvršitev potrebnih nalog. Zgolj dejstvo, da se dedič ne strinja z osebo upravitelja, ne zadostuje za njegovo izključitev iz kroga potencialnih upraviteljev. Sodišče prve stopnje je ravnalo pravilno, ko za upravitelja zapuščine ni postavilo nobenega od dedičev, ki sta izrazito v sporu.

V obrazložitvi svojega sklepa prvostopenjsko sodišče navaja, da je določilo upravitelja, ker obstaja spor med dedičema o obsegu zapuščine in o veljavnosti oporok. Slednje ni razlog za postavitev upravitelja, pač pa bo treba uporabiti 210. in 212. člen ZD ter dediča napotiti na pravdo, zapuščinski postopek pa prekiniti.

Odločitev o zavrženju predloga zakonitih dedičev za razrešitev začasne skrbnice zapuščine je po obrazloženem in glede na navedbo v izpodbijanem sklepu, da je zakonita dedinja A. A. pri pristojnem CSD podala predlog za razrešitev skrbnice zapuščine, vendar do izdaje odločbe CSD o tem še ni odločil, pravilna zato, ker je CSD, ki je (poleg zapuščinskega sodišča) tudi pristojen za odločanje o tem predlogu, prvi začel postopek o razrešitvi začasne skrbnice zapuščine.

V skladu s 132. členom ZD pokojnikova zapuščina, torej tudi poslovni delež, preide po samem zakonu na njegove dediče v trenutku njegove smrti. Po prvem odstavku 145. člena ZD do delitve dediščine dediči upravljajo dediščino in z njo razpolagajo skupno. Gre torej za situacijo, ko poslovni delež pripada vsem dedičem kot skupni poslovni delež. D. D. in F. D. sta glede na navedene določbe ZD nedvomno lahko uresničevala svoje korporacijske pravice že s trenutkom smrti družbenika E. D., kot njegova zakonita dediča, še preden sta bila vpisana kot družbenika v sodni register.