5. člen ZDKG

Zapuščino tvori le premoženje, ki ga je imel zapustnik ob smrti, zato les, posekan šele po zapustničini smrti, ne more biti del zapuščine in posledično ne predmet dedovanja. Zahtevke v zvezi s plodovi, prihodki, stroški, oškodovanji ipd. zapuščine, ki so nastali po smrti zapustnice, morajo dediči uveljavljati v posebnem pravdnem postopku. Glede na povedano je odločitev, da se vrednost posekanega lesa všteje v obračunsko vrednost zaščitene kmetije, materialnopravno napačna. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da sicer drži, da sodišče prve stopnje vrednosti živine, ki je bila v času zapustničine smrti nesporno v hlevih (in bi tudi v skladu z določbami 2. člena ZDKG sestavljala zaščiteno kmetijo) ni upoštevalo, vendar tega nobena od strank ni uveljavljala. Tretji odstavek 15. člena ZDKG ni namenjen le olajšanju položaja prevzemnika kmetije, temveč so »upravičeni razlogi« iz navedenega člena lahko tudi varovanje pravic nujnih dedičev. Zato mora prevzemnik, ki se zavzema, da se nujni deleži v celoti izplačajo v denarju namesto v naravi, v primeru dvoma ustrezno izkazati, da to izplačilo (v realnem času) zmore. »Nujni dediči« v smislu 14. člena ZDKG s prevzemnikom kmetije

Okoliščina, da se lahko na omenjeno obliko neveljavnosti (v skladu z 92. členom OZ) sklicuje vsaka zainteresirana (torej tudi tretja) oseba in da nanjo sodišče pazi po uradni dolžnosti, ne izključuje uporabe procesnega pravila (iz drugega odstavka 181. člena ZPP), da mora biti za dopustnost tožbe na ugotovitev ničnosti, v posledici katere sodišče o ničnost odloči v izreku odločbe (ki postane pravnomočen), zatrjevan in izkazan pravni interes.

Zaradi zmotnega zaključka, da je oporočna dedinja oziroma skrbnica le pavšalno navedla stroške v zvezi z opravljenim delom, je dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, glede odločitve o priglašeni nagradi skrbnice pa izpodbijani sklep nima razlogov. Glede na to, da je bil vdovec J. F. živ ob uvedbi dedovanja po pokojni ženi, umrl pa je med zapuščinskim postopkom, potem namesto dediča, vstopijo njegovi dediči. Gre za podedovanje dednega pripada oziroma dedno transmisijo. V primeru dedne transmisije namesto prvotnega dediča po zapustniku deduje druga oseba - dedičev dedič. Pravica te osebe izvira od dediča, ne od zapustnika.

Organ je preveritev pogojev za zaščiteno kmetijo opravil na podlagi vloge vlagatelja stranke z interesom B. B. in torej ne po uradni dolžnosti, prav tako preveritve ni opravil na podlagi drugega odstavka 5. člena ZDKG-A. Zakon (tj. ZDKG) namreč nikjer ne izključuje možnosti, da se pogoji za določitev zaščitene kmetije ne morejo (ponovno) preveriti, če se spremenijo podatki (v zemljiški knjigi ali zemljiškem katastru). V primeru preveritve pogojev za zaščito kmetije ne gre za upravljanje in razpolaganje z dediščino, temveč za dodelitev statusa premoženja, ki je predmet dedovanja, zato gre pravica predlagati preveritev, ali zaščitena kmetija še izpolnjuje pogoje za zaščito tudi le posameznim dedičem.

Namen ZDKZ ni zagotavljanje obdelanosti in vzdrževanja za kmetovanje in gozdarjenje primernih zemljišč niti zaščita njihovega gospodarskega potenciala, ampak zaščita kmetije kot celote, v smislu zagotavljanja preživetja potencialnega prevzemnika obstoječega kmetijskega gospodarstva, prek tega pa vzdrževanje kmetijske dejavnosti kot gospodarske panoge in ohranjanje poseljenosti izven mest.

Namen zakonskega urejanja v ZDKG ni zagotavljanje obdelanosti in vzdrževanja za kmetovanje in gozdarjenje primernih zemljišč, čemur ustreza že zaščita samih kmetijskih zemljišč, ampak je cilj drugje – v zagotavljanju preživetja potencialnemu prevzemniku obstoječega kmetijskega gospodarstva, prek tega pa vzdrževanju kmetijske dejavnosti kot gospodarske panoge in ohranjanju poseljenosti prostora zunaj mest. Za določitev statusa zaščitene kmetije ne zadošča, da ima lastnik povezana kmetijska zemljišča temveč mora biti zaščitena kmetija opredeljena kot kmetijsko gospodarska enota, katere nujen, a ne zadosten del so kmetijska zemljišča. Zaščitena kmetija tako ne more obstajati brez določene površine ustreznih kmetijskih ali gozdnih zemljišč, zgolj ta brez ostalih sredstev pa še ne pomenijo gospodarske enote, saj samo vsa sredstva skupaj omogočajo kmetijsko oziroma gozdarsko proizvodnjo in z njo povezanih dejavnosti, s tem pa tudi prevzemnikovo ekonomsko preživetje. Med kmetijskimi zemljišči in ostalimi sredstvi torej obstoji vzajemna povezanost in soodvisnost. Ker je tako, tudi (zaščitene) kmetije ne more biti brez enih in drugih. Element zaokroženosti kmetijskih a

Določba prvega odstavka 4. člena ZDKG daje organu pooblastilo, da zaščiteno kmetijo preveri oziroma določi tudi po uradni dolžnosti. To pomeni, da pristojni organ začne postopek, če tako določa zakon ali na zakonu temelječ predpis, ali če ugotovi ali izve, da je postopek glede na obstoječe dejansko stanje treba začeti zaradi javne koristi (126. člena ZUP). ZDKG-A velja od 13. 4. 2013, navedena določba pa že sama po sebi pomeni enega od razlogov za začetek postopka po uradni dolžnosti v skladu z navedenim 126. členom ZUP. Sodna praksa je zavzela enotno stališče, da dejanska obdelava (torej tudi način obdelave) zemljišč ni odločilna za obstoj zaščitene kmetije (prim. npr. sodbo Vrhovnega sodišča RS I Up 321/2006). Predmet odločanja oziroma preverjanja v obravnavanem upravnem postopku je lahko zgolj to, ali še izpolnjuje pogoje za obstoj zaščitene kmetije tista oziroma taka kmetija, kot je bila določena za zaščiteno kmetijo v času zapustničine smrti oziroma s pravnomočno upravno odločbo, kar v skladu s tretjim odstavkom 4. člena ZDKG formalno pomeni zemljišča, pri katerih je v zemljiški knjigi vpisana zaznamba o zaščiteni kmetiji.

Izpodbijana odločitev ustrezno odraža duh zakona oziroma njegove temeljne usmeritve - da zaščiteno kmetijo praviloma deduje samo en dedič (5. člen ZDKG), da naj se zagotovi gospodarska in ekološka funkcija kmetije - da torej deduje tisti dedič, ki ima namen obdelovati kmetijsko zemljišče (1. alineja 7. člena ZDKG), pozorno je bilo tudi na socialno funkcijo lastnine. Predvsem pa je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo vodilo zakonodajalca, da so izbirna pravila določbe 7. člena ZDKG stopenjsko oblikovana.

Oporoka je nična v delu, v katerem je oporočiteljica razpolagala s svojimi nepremičninami, ki sodijo v zaščiteno kmetijo tako, da bi bila zaščitena kmetija po njeni smrti v solasti sorojencev, saj takšnega z oporoko vzpostavljenega solastninskega stanja ZDKG ne določa kot dovoljenega.

Ker je bilo že ob sklenitvi sporne pogodbe o dosmrtnem preživljanju predvidljivo, da bo z njeno delno izpolnitvijo zaščitena kmetija prišla v solast treh oseb in s tem izgubila status zaščitene kmetije, namen zakonodajalca pa je bil ravno v preprečitvi tega, je materialnopravno pravilen zaključek pritožbenega sodišča, da je sporna pogodba o dosmrtnem preživljanju v delu, s katerim so urejena razmerja med pokojnikom kot preživljancem ter zakoncema S. kot preživljalcema, za nepremičnine, ki so v solasti in izključni lasti pokojnika in spadajo v zaščiteno kmetijo, nična (ker je v nasprotju z dovoljenim lastniškim režimom, ki ga določa ZDKG).

Pogodbeno razpolaganje lastnika z zaščiteno kmetijo je glede izbire nasprotne pogodbene stranke primerljivo z omejitvami, predpisanimi za oporočno razpolaganje z zaščiteno kmetijo, zato pride v poštev smiselna uporaba določb o oporočnem dedovanju. Drugače kot po določbah ZDKZ, lastnik zaščitene kmetije pri pogodbenem in oporočnem razpolaganju po ZDKG ni več omejen s pogoji, ki veljajo za izbiro dediča pri zakonitem dedovanju. Ko gre za izbiro sopogodbenika pri sklepanju pogodb iz 24. člena ZDKG oziroma oporočnega dediča, če gre za oporočno razpolaganje z zaščiteno kmetijo, je bistveno, da takšno razpolaganje vzpostavlja lastniški režim, ki je skladen z določbami ZDKG, zlasti pa z določbami prvega odstavka 2. člena, 5. člena in drugega odstavka 21. člena ZDKG. ZKZ vsebuje specialno in kogentno zakonsko ureditev pravnoposlovnega razpolaganja s kmetijskimi zemljišči. Tudi za te pravne posle pa velja splošna opredelitev ničnosti, kot jo vsebuje OZ, vključno z določbami 90. člena OZ, ki ureja pogoje za konvalidacijo.

Plačilo dediču, ki ne deduje zaščitene kmetije, se revalorizira po temeljni obrestni meri, ki jo izračunava in objavlja Statistični urad RS, kljub temu, da temeljna obrestna mera ni več predpisana. Zavarovanje z zastavno pravico, odrejeno na podlagi 217. člena Zakona o dedovanju, je, enako kot določitev dedičev, stvar zapuščinskega postopka, zato se sklep o dedovanju tudi v tem delu v zemljiški knjigi realizira po uradni dolžnosti. Ne gre namreč za pravno poslovno razmerje strank, ki bi terjalo razpolagalni posel in njegovo zemljiškoknjižno realizacijo na osnovi predloga.

Ugotovitev denarne vrednosti nujnega deleža pri dedovanju zaščitene kmetije je odvisna le od vrednosti zaščitene kmetije, torej od vrednosti tistih nepremičnin, ki jo tvorijo, ne pa od celotne vrednosti zapuščine zapustnice.

Oba dediča sta sicer v enakem položaju glede kriterijev iz 2. in 3. alineje 7. člena ZDKG, v tej situaciji pa je gotovo pomembno, da se je za prevzemnico določena dedinja še naprej po svojih močeh trudila pri ohranjanju kmetije, prav tako pa ni brez pomena dejstvo, da je vdova zapustnika z njo sklenila pogodbo o dosmrtnem preživljanju, katere predmet je delež na zaščiteni kmetiji ter ob zaslišanju izrecno soglašala s tem, da se jo določi za prevzemnico.

Predlog delitve, po katerem bi dedinji postali solastnici določenih nepremičnin, ki sestavljajo zaščiteno kmetijo, ni v skladu z načelom nedeljivosti kmetij ob dedovanju, ki je uveljavljeno v številnih drugih določbah zakona, najbolj ga izraža določba 5. člena ZDKG, ki pravi, da deduje kmetijo pravilom samo en dedič. Sodišče mora o obveznostih dediča do „nujnega„ dediča odločiti v izreku sklepa. V delu, v katerem je odločeno o dedičevih obveznostih do drugih upravičencev, gre za dajatveno naravo sklepa o dedovanju, ki predstavlja izvršilni naslov in mora vsebovati tudi rok za izpolnitev.

Sklep zapuščinskega sodišča o določitvi dediča zaščitene kmetije ne predstavlja vmesnega sklepa, temveč po vsebini delni sklep, upoštevaje, da zapuščinsko sodišče še ni odločilo o dednopravnih zahtevkih ostalih dedičev, torej še ni odločilo o vseh vprašanjih, o katerih je potrebno odločiti s sklepom o dedovanju. Ker je postavljena dedinja na podlagi prejšnjega sklepa o dedovanju že dedovala zaščiteno kmetijo, v katere sklop pravno spada tudi predmetna parcela (ki je predmet dedovanja v tem zapuščinskem postopku) kot nadomestna parcela za podržavljeno (in v denacionalizacijskem postopku vračano premoženje), ji ta okoliščina daje odločilno prednost pred drugo dedinjo.

ZDKG podrobno ureja dedovanje pri zakonitem dedovanju, določa pa tudi omejitve oporočnih razpolaganj. Gre za dve popolnoma različni situaciji. Pri zakonitem dedovanju je več zakonitih dedičev v popolnoma enakem položaju, zato mora za primere, ko se dediči ne morejo sami sporazumeti, zakon določiti kriterije, po katerih se določi izmed več zakonitih dedičev tistega, ki bo podedoval kmetijo. Drugače pa je pri oporočnem dedovanju. Svoboda testiranja je z ustavo zagotovljena pravica. Omejitev ustavnih pravic ni mogoče širiti zgolj z razlago zakona, ampak morajo biti jasno določene v zakonu. Niti ZDKG niti Zakon o dedovanju (ZD) ali kakšen drug zakon, ne določajo omejitev dedovanja glede na to, ali je dedič sposoben fizično gospodariti z zapuščino. Tudi sicer je namen ZDKG, da se kmetija ne deli, pri oporočnem dedovanju mogoče doseči že zgolj s tem, da zakon omeji oporočno razpolaganje tako, da določa, da lahko oporočitelj za dediča kmetije postavi praviloma samo eno fizično osebo. Zato pri oporočnem dedovanju posebnih kriterijev iz 7. do 12. člena ZDKG, na podlagi katerih se pri zakonitem dedovanju izbere dediča, ni mogoče uporabiti.

Niti ZD niti ZDKG ne izključujeta možnosti izdaje vmesnega sklepa o dedovanju. Zlasti se tak sklep lahko izkaže za smotrnega v primeru določitve prevzemnika zaščitene kmetije, saj zaščiteno kmetijo deduje praviloma samo en dedič. S tem, da sodišče določi tega dediča (prevzemnika), pa ni nujno, da odloči že tudi o vseh drugih pravicah drugih dedičev in oziroma oseb, ki jim pripada kakšna pravica iz zapuščine - ravno to bo predmet končnega sklepa. ZDKG se v poglavju, ki ureja oporočno dedovanje, ne sklicuje na določilo 7. člena ZDKG, ki določa pravila, po katerih se na podlagi zakona deduje zaščitena kmetija v primeru, če je več sodedičev istega vrstnega reda. Prejšnji ZDKZK se je za razliko od ZDKG tudi pri oporočnem dedovanju (21. člen ZDKZK) skliceval na določilo 11. člena ZDKZK, ki je določal podobna pravila za primer dedovanja na podlagi zakona, vendar pa je ta zakon ustavno sodišče (Uradni list RS, št. 76/94) razveljavilo, ker je preširoko omejeval oporočno razpolaganje, dedno in lastninsko pravico. To pa pomeni, da je novi zakon na tem področju dopustil oporočitelju večjo svobodo pri izbiri dediča zaščitene kmetije, saj je (z določeno izjemo) omejen le s tem, da jo prep

Če obstajajo pogoji za to, da nujni dedič deduje zemljišča ali druge nepremičnine ali premičnine, ki sicer sodijo v zaščiteno kmetijo, se ta temu ne more upreti, češ da ima interes za izplačilo v denarju.

S pogodbo o izročitvi premoženja (106. člen ZD) ni mogoče razpolagati s kmetijami v nasprotju z določbami ZDKG. Zaščitena kmetija se ne sme deliti po fizičnih delih (21. člen ZDKG). Kot volilo (22. člen ZDKG) se lahko nakloni del zapuščine, če se s tem znatno ne prizadene gospodarske sposobnosti zaščitene kmetije. Če gre za obdelovalno površino se po zakonu šteje, da je s tem gospodarska sposobnost zaščitene kmetije prizadeta. Ni mogoče zahtevati realizacijo izročilne pogodbe, ki je sestavljena v nasprotju z določbami ZDKG, ko je izročevalka z volilom naklonila del zaščitene kmetije-obdelovalno zemljišče. Takšna določba je, upoštevaje 1. odst. 103. člen ZOR in 105. člen ZOR, nična in s tem njena realizacija nemogoča.