14. člen ZDKG

Predlog se zavrne.

V zapuščinskem postopku mora sodišče v skladu s 165. členom ZD gledati na to, da se pravice strank čim prej ugotovijo in zavarujejo, pri čemer vzame v presojo vsak predlog prizadetih oseb, ki ga te podajo pisno ali ustno. Ravnanje sodišča, ki je trditve prevzemnika kmetije, da njena gospodarska zmožnost ne omogoča izplačila nujnih dedinj v denarju, smiselno vsebinsko upoštevalo kot predlog za znižanje izplačila vrednosti nujnega deleža v denarju, tako pa ga je razumela tudi pritožnica, je v skladu z naravo zapuščinskega postopka. Zato ni mogoče pritrditi pritožbenim navedbam, da je sodišče kršilo načelo dispozitivnosti in nujni delež znižalo brez podanega predloga dediča.

Predmet dedovanja so stvari in pravice, ki jih ima zapustnik v trenutku smrti, ne pa dohodki, ki lahko nastanejo po smrti zapustnika. Z vštevanjem povprečnega letnega dohodka zaščitene kmetije v njeno vrednost, je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo. Ker ZDKG nima določb o ugotovitvi vrednosti zapuščine, se tudi vrednost zaščitene kmetije ugotavlja po določilih 28. člena ZD, ki v tretjem odstavku določa, da se stroški ocenitve zapuščine in zapustnikovega pogreba odštejejo od vrednosti premoženja. Poseben režim dedovanja zaščitenih kmetij je bil uzakonjen z namenom, da ne pride do delitve kmetij, ki oslabi gospodarsko moč kmetij. Cilj je torej ohraniti gospodarsko moč kmetij. Od prevzemnikov kmetij se pričakuje, da bodo s kmetijo skrbno in smotrno gospodarili, kar vključuje tudi prilagoditev kmetije razvoju. Prevzemniku kmetije, na katerem je trditveno in dokazno breme, ni uspelo dokazati, da bi bila zaradi izplačila nujnega deleža znatno ogrožena gospodarska zmožnost zaščitene kmetije, kar je predpostavka za odločitev sodišča o zmanjšanju nujnega deleža.

V ponovnem odločanju je tako sodišče prve stopnje odločalo le še o predlogu pritožnice kot dedinje zaščitne kmetije o vštetju pričakovanih izdatkov prevzemnice zaščitene kmetije, potrebnih za usposobitev mld. nujnih dedičev za samostojno življenje, primerno gospodarski možnosti zaščitne kmetije, v nujni delež, ki tem dedičem pripada (prvi odstavek 16. člena ZDKG).

Zapuščino tvori le premoženje, ki ga je imel zapustnik ob smrti, zato les, posekan šele po zapustničini smrti, ne more biti del zapuščine in posledično ne predmet dedovanja. Zahtevke v zvezi s plodovi, prihodki, stroški, oškodovanji ipd. zapuščine, ki so nastali po smrti zapustnice, morajo dediči uveljavljati v posebnem pravdnem postopku. Glede na povedano je odločitev, da se vrednost posekanega lesa všteje v obračunsko vrednost zaščitene kmetije, materialnopravno napačna. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da sicer drži, da sodišče prve stopnje vrednosti živine, ki je bila v času zapustničine smrti nesporno v hlevih (in bi tudi v skladu z določbami 2. člena ZDKG sestavljala zaščiteno kmetijo) ni upoštevalo, vendar tega nobena od strank ni uveljavljala. Tretji odstavek 15. člena ZDKG ni namenjen le olajšanju položaja prevzemnika kmetije, temveč so »upravičeni razlogi« iz navedenega člena lahko tudi varovanje pravic nujnih dedičev. Zato mora prevzemnik, ki se zavzema, da se nujni deleži v celoti izplačajo v denarju namesto v naravi, v primeru dvoma ustrezno izkazati, da to izplačilo (v realnem času) zmore. »Nujni dediči« v smislu 14. člena ZDKG s prevzemnikom kmetije

Že uradni preizkus zadeve pokaže, da prvostopenjsko sodišče skladno s 16. členom ZDKG ni odločilo o vštetju pričakovanih izdatkov prevzemnice zaščitene kmetije, potrebnih za usposobitev mladoletnih dedičev za samostojno življenje, primerno gospodarski zmožnosti zaščitene kmetije, v nujni delež, ki tem dedičem pripada.

Sodišče brez ugotavljanja okoliščin iz prvega odstavka 15. člena ZDKG ne more razglasiti za prevzemnika kmetije dediča, ki trdi, da je prevzem zaščitene kmetije glede na njeno gospodarsko zmožnost zanj preveliko breme. Zahteva za zmanjšanje nujnega deleža po drugem odstavku 14. člena ZDKG pa je v dispoziciji dediča, ki deduje zaščiteno kmetijo.

Zaradi zmotnega zaključka, da je oporočna dedinja oziroma skrbnica le pavšalno navedla stroške v zvezi z opravljenim delom, je dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, glede odločitve o priglašeni nagradi skrbnice pa izpodbijani sklep nima razlogov. Glede na to, da je bil vdovec J. F. živ ob uvedbi dedovanja po pokojni ženi, umrl pa je med zapuščinskim postopkom, potem namesto dediča, vstopijo njegovi dediči. Gre za podedovanje dednega pripada oziroma dedno transmisijo. V primeru dedne transmisije namesto prvotnega dediča po zapustniku deduje druga oseba - dedičev dedič. Pravica te osebe izvira od dediča, ne od zapustnika.

Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da prevzemnik kmetije iz lastnega premoženja nujnih deležev nujnim dedičem v skupni višini 198.807,72 EUR ni zmožen izplačati. Upoštevaje to okoliščino ter višino čistega letnega donosa kmetije, je predlogu prevzemnika zaščitene kmetije za znižanje nujnih deležev in predlogu za določitev daljšega roka izplačila utemeljeno ugodilo. Pritožbena navedba, da bi moralo sodišče prve stopnje za izplačilo nujnih deležev določiti največ 5 letni rok, ni utemeljena, saj določitev daljšega roka za izplačilo utemeljujejo tako ugotovljene socialne razmere prevzemnika kot tudi gospodarska zmožnost kmetije.

Cenitev zapuščine in ocena gospodarske zmožnosti zaščitene kmetije sta pri izplačilu nujnega dednega deleža v denarju v interesu vseh dedičev, tako prevzemnika kot nujnih dedinj. Brez navedene cenitve in ocene dedovanje v konkretnem primeru ne more biti zaključeno, čimprejšnji zaključek pa je v interesu vseh treh. Posledično so vsi trije dolžni plačati naloženi predujem za sodnega cenilca.

Zapuščinsko sodišče je vezano na pravnomočno sodbo pravdnega sodišča, s katero je razsojeno, katero premoženje spada oziroma ne spada v zapuščino, katera razpolaganja zapustnika zaradi prikrajšanja nujnega deleže nimajo pravnih učinkov do nujnih dedičev in katera darila je zato treba vrniti v zapuščino. V zapuščinskem ali drugem pravdnem postopku zato ni dopustna ponovna presoja, ali darila, ki se vračajo v zapuščino, zadoščajo za dopolnitev nujnih deležev, kakor tudi ne, ali so izpolnjeni pogoji, da se iz zapustnikovega premoženja izloči del, ki ustreza pritožnikovemu prispevku k povečanju zapustnikovega premoženja (32. člen ZD). V konkretnem primeru gre za uveljavljanje upravičenja, ki ga pritožnik (lahko) ima na podlagi 32. člena ZD, s tem, da uveljavljanje te pravice bistveno posega v pravice drugih dedičev, ki so bile dedičem že priznane s pravnomočno sodbo v pravdnem postopku, zato ravnanje pritožnika predstavlja zlorabo pravice, zaradi katere ni upravičen do sodnega varstva, čeprav o (ne)obstoju njegove pravice ni bilo pravnomočno odločeno. Vsak nosilec pravice je pravno omejen pri uveljavljanju pravice, če s tem posega v zavarovane pravice drugih, nosilec pravice p

Po presoji pritožbenega sodišča je zato materialnopravno zmotna odločitev sodišča prve stopnje, da se Občini ... izroči idealni delež vseh nepremičnin, ki tvorijo zaščiteno kmetijo in da se v njeno korist vknjiži lastninska pravica na teh nepremičninah do določenega deleža celote. S tako odločitvijo je sodišče prve stopnje vzpostavilo solastnino na nepremičninah zaščitene kmetije, to pa v nasprotju s pogoji, določenimi v ZDKG, ki je glede na ZD specialni predpis in v nasprotju z namenom ZDKG.

Ker je dedinja zahtevala nujni dedni delež na dodatno najdenem premoženju, je prvostopenjsko sodišče ravnalo prav, ko je ugotavljalo, kakšna je bila volja dedičev ob sklepanju dednega dogovora tudi glede pozneje najdenega premoženja.

Vsakemu zakonitemu dediču se vračuna v dedni delež vse, kar je na kakršenkoli način dobil v dar od zapustnika. Enako velja za nujne dediče. Izjema so stroški za preživljanje dediča in njegovo obvezno šolanje; o tem, ali in koliko naj se vračunajo izdatki, ki jih je imel zapustnik z nadaljnjim šolanjem dediča, pa odloči sodišče glede na okoliščine, upoštevajoč predvsem vrednost zapuščine ter stroške za šolanje in usposobitev drugih dedičev za samostojno življenje. Isto pravilo se uporablja tudi takrat, ko je predmet dedovanja zaščitena kmetija.

Dedič, ki podeduje zaščiteno kmetijo, mora biti hkrati, ne pa morebiti naknadno, zavezan, da upravičencem izplača nujne deleže, saj je to del oz. način njegovega dedovanja tega premoženja.

V primeru dedovanja zaščitenih kmetij zakon predvideva, da nujni dediči dedujejo denarno vrednost nujnega deleža. Izjemoma pa lahko iz upravičenih razlogov dedič deduje tudi zemljišče ali drugo nepremičnino oziroma premičnine, če niso pomembne za zaščiteno kmetijo.

Ker se obračunska vrednost zapuščine pri dedovanju zaščitene kmetije ugotavlja zgolj zaradi izračuna vrednosti nujnega deleža zakonitih dedičev, ki niso prevzemniki zaščitene kmetije, po metodologiji izračuna vrednosti nujnega deleža, kot to določa 28. člen ZD, pa je vrednost premoženja samih zakonitih dedičev upoštevna zgolj kot vrednost darila, ki jim ga je zapustnik na kakršenkoli način dal in ga je pri izračunu vrednosti nujnega deleža (po četrtem odstavku 28. člena ZD) potrebno upoštevati, sklenitev in zapis takšnega dogovora zakonitih dedičev nedvoumno potrjuje pravilnost ugotovitve sodišča prve stopnje tudi o dogovoru dedičev o vštetju vrednosti teh nepremičnin kot darilo pritožniku. Navedeno potrjuje tudi dejstvo, da je v smislu takšnega dogovora sodišče prve stopnje izvedencem tudi naložilo kako in katere nepremičnine naj cenijo, s cenitvami izvedencev, ki so cenitve opravili v skladu s takšnimi napotili, pa so se vsi dediči (tudi pritožnik) izrecno strinjali. Ker o zmanjšanju nujnega deleža sodišče odloča zgolj na zahtevo dediča, ki je dedoval zaščiteno kmetijo, iz zgoraj predstavljenega (in iz preostalih podatkov spisa) pa izhaja, da pritožnik takšne zahteve ni

Obravnavanje spornih terjatev ne sodi v zapuščinski postopek. V skladu z določbo 14. člena ZDKG se v nujni delež všteje vse, kar se sicer vračuna v dedni delež po splošnih predpisih o dedovanju, ki urejajo vračunanje daril in volil v dedni delež. Ne vračuna pa se premoženje, ki so ga dediči podedovali ali ga podedujejo po splošnih predpisih o dedovanju. Za to premoženje namreč dedni režim ZDKG ne velja, ampak se deduje po splošnih pravilih ZD. Gre torej za dva različna režima dedovanja. dedovanje zaščitene kmetije - pozneje najdeno premoženje - nujni delež - vračunanje daril v nujni delež - denarna vrednost nujnega deleža - dedovanje na podlagi zakona po splošnih predpisih o dedovanju - obveznice SOS2E - terjatev zaradi stroškov denacionalizacijskega postopka - terjatev zapuščine - ugotovitev vrednosti nepremičnine - absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka

Plačilo dediču, ki ne deduje zaščitene kmetije, se revalorizira po temeljni obrestni meri, ki jo izračunava in objavlja Statistični urad RS, kljub temu, da temeljna obrestna mera ni več predpisana. Zavarovanje z zastavno pravico, odrejeno na podlagi 217. člena Zakona o dedovanju, je, enako kot določitev dedičev, stvar zapuščinskega postopka, zato se sklep o dedovanju tudi v tem delu v zemljiški knjigi realizira po uradni dolžnosti. Ne gre namreč za pravno poslovno razmerje strank, ki bi terjalo razpolagalni posel in njegovo zemljiškoknjižno realizacijo na osnovi predloga.

Sodišče prve stopnje odločitve o predlogu za zmanjšanje nujnega deleža pravilno ni oprlo le na ugotovljeno gospodarsko zmožnost kmetije, ampak v skladu z 2. odstavkom 14. člena ZDKG upoštevalo vse okoliščine primera, poleg gospodarske zmožnosti kmetije tudi premoženjske razmere in pridobitno sposobnost dedičev.