UPRS sodba in sklep I U 2001/2009

Tožba se v delu, ki se nanaša na 1., 3. in 4. točko izreka sklepa Agencije Republike Slovenije za okolje št. ... z dne 24. 6. 2009, zavrže.

V preostalem delu se tožba zavrne.

Zahteva prizadete stranke A. d.d. za povrnitev stroškov tega postopka se zavrne.

Toženka je z izpodbijanim sklepom odločila: v 1. točki, da se odločanje o zahtevku tožnikov za priznanje položaja stranskih udeležencev, ki sta ga vložila v postopku za spremembo okoljevarstvenega dovoljenja za obratovanje naprave, ki lahko povzroča onesnaževanje okolja večjega obsega, in v postopku za izdajo okoljevarstvenega soglasja, obeh začetih na zahtevo B. d.o.o. iz C. (v tem upravnem sporu prizadete stranke), združi v en postopek; v 2. točki, da se tožnikoma ta položaj ne prizna; v 3. točki, da v tem postopku stroški niso nastali; v 4. točki, da pritožba zoper sklep o združitvi ne zadrži njegove izvršitve.

Iz obrazložitve je razvidno, da je bil sklep izdan v ponovnem postopku, potem ko je to sodišče s sodbo opr. št. I U 95/2009-8 z dne 14. 5. 2009 odpravilo sklepa istega upravnega organa z dne 1. 10. 2008 in zadevo vrnilo v ponovno odločanje. Nadalje je razvidno, da sta tožnika v vlogi in njenih dopolnitvah utemeljevala svoj pravni interes s tem, da sta lastnika nepremičnin parc. št. ..., vse tri k.o. ..., in da imata stalno prebivališče na naslovu ... . Poleg tega sta navajala, da je opredelitev vplivnega območja v poročilu o vplivih na okolje nepravilna, stanje, ki je izhodišče za določitev vplivnega območja, pa je nepopolno in pomanjkljivo. Poleg tega je metodologija za določitev območja vrednotenja na področju varstva zraka jasno določena. Ker je višina izpusta Z1 50 m od tal, to po metodologiji po njunem mnenju pomeni 2500 m vplivnega območja. Glede na to, da sta se tožnika sklicevala na območje vrednotenja in na tej podlagi zatrjevala drugačno vplivno območje, upravni organ pojasnjuje razliko med obema območjema in poudarja, da območja vrednotenja iz 14. člena Uredbe o emisiji snovi v zrak iz nepremičnih virov onesnaževanja (v nadaljevanju Uredba) ni mogoče enačiti z vplivnim območjem naprave iz 70. člena (ta se uporablja v postopki pridobivanja okoljevarstvenih dovoljenj) in 54. člena Zakona o varstvu okolja (v nadaljevanju ZVO-1), ki se uporablja v postopkih pridobivanja okoljevarstvenih soglasij. Medtem ko je območje vrednotenja obremenitve zunanjega zraka območje v okolici naprave med drugim s prostorsko opredeljenimi merilnimi mesti, na katerih se ugotavlja celotna obremenitev, in z določenimi merilnimi mesti, kjer se ugotavljajo vrednosti dodatne obremenitve, pa je vplivno območje naprave definirano kot območje, kjer je mogoče pričakovati, da bo njeno obratovanje povzročilo obremenitev okolja, ki lahko vpliva na zdravje in premoženje ljudi (70. člen ZVO-1) oz. območje, na katerem nameravani poseg povzroča obremenitve okolja, ki lahko vplivajo na zdravje in premoženje ljudi (54. člen ZVO-1). Zato zgolj dejstvo, da ima naprava odvodnik odpadnih plinov določene višine in da ima v skladu z Uredbo določeno pripadajoče območje vrednotenja, še ne pomeni, da bo obratovanje naprave na tem območju povzročilo obremenitev okolja, ki lahko vpliva na zdravje in premoženje ljudi. V nadaljevanju toženka poudarja, da je podlaga za odločanje o stranskih udeležencih v postopku vplivno območje v skladu s 64. in 73. členom ZVO-1, to pa je opredeljeno v predloženem poročilu o vplivih na okolje, ki je sestavni del vloge za izdajo okoljevarstvenega dovoljenja. Iz tega poročila je v konkretnem primeru razvidno, da tožnika nimata stalnega prebivališča in nista lastnika nepremičnin v vplivnem območju. Drugačno vplivno območje pa lahko izkaže le s predložitvijo nasprotnega dokaza. Katero vplivno območje pa je šteti za dokazano, presodi organ v skladu z 10. členom Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). Zgolj navedbe in zatrjevanje o nepravilno določenem vplivnem območju, ki jih tožnika nista podprla z nobenimi konkretnimi dokazi, pomeni, da nista izkazala pravnega interesa za sodelovanje v postopku. Kar zadeva odločitev, da pritožba zoper sklep o združitvi ne zadrži njegove izvršitve, pa se toženka sklicuje na določbo 5. odstavka 258. člena ZUP.

Upravni organ druge stopnje je pritožbo tožnikov, ki sta jo vložila zoper 2. in 4. točko izreka prvostopenjskega sklepa, zavrnil. V razlogih je med drugim poudaril, da območje vrednotenja iz 1. odstavka 14. člena Uredbe ne pomeni avtomatične določitve vplivnega območja, ampak obvezuje izdelovalca poročila o vplivih na okolje glede meritev, ki so podlaga za izdelovanje tega poročila in določitvi vplivnega območja. Ker tožnika z ničemer nista izkazala nepravilno določenega vplivnega območja, je upravni organ pravilno zavrnil njuno zahtevo za priznanje lastnosti stranskega udeleženca v postopku.

Tožnika se s tako odločitvijo ne strinjata in v tožbi uvodoma poudarjata, da upravni organ v ponovnem postopku ni sledil napotkom iz sodbe upravnega sodišča z dne 14. 5. 2009, s čimer naj bi kršil 22. člen Ustave RS (URS). Menita, da je njegova odločba samovoljna in arbitrarna. Nadalje se ne strinjata, da nista predložila nasprotnega dokaza, ki bi dokazoval drugačno vplivno območje, kot je določeno v poročilu o vplivih na okolje, ki ga je izdelal Inštitut za varstvo pri delu in varstvo okolja št. ... . Upravni organ stranke namreč ni pozval, da za svoje trditve predložita ustrezna dokazila. Poleg tega upravni organ v ponovljenem postopku ni izvajal ugotovitvenega postopka v smeri zatrjevanega dejstva, da je višina izpusta v zrak 50 m od tal, kar naj bi pomenilo vplivno območje 2500 m, čeprav mu je bilo to naloženo s sodbo upravnega sodišča. Še vedno namreč menita, da je vplivno območje napačno določeno, saj niso bili upoštevani predpisi, zlasti ne Uredba. Ker vlada še ni sprejela akta o metodologiji, po kateri se izdela elaborat o določitvi vplivnega območja naprave, se za njegovo opredelitev uporablja navodilo o metodologiji za izdelavo poročil o vplivih na okolje, kjer pa metodologija za opredelitev vplivnega območja ni določena. Ker tudi noben pravni akt ne opredeljuje pojma vplivno območje, ga izdelovalci dokumenta določijo po lastni vesti, znanju in presoji. Pri tem pa menita, da bi moral biti uporabljen kriterij določitve „območja vrednotenja“ iz Uredbe. Metodologija je namreč tu jasno določena in ne dopušča subjektivnih ocen. V nadaljevanju poudarjata, da ves čas zatrjujeta, da je izdelovalec obstoječe stanje hrupa povzel po meritvah v marcu in aprilu 2005, kar pa ni odraz dejanskega stanja, nadalje ni upošteval, da se je v letu 2007 na lokacijo podjetja na ... ulico preselila tudi proizvodnja iz C. S povečanjem proizvodne zmogljivosti se je povečal promet, z njim povezan hrup in emisije prašnih delcev iz proizvodnje in prometa. Novo povečanje proizvodnje, ki jo želi podjetje izpeljati, pa bo imelo vpliv na povečan tovorni promet, ta pa za posledico povečan hrup in večje emisije prašnih delcev, kar bo najbolj izrazito na lokacijah ... . Tožnika pojasnjujeta tudi vpliv svetlobnega onesnaževanja, povečanega segrevanja ozračja zaradi asfaltnih površin. Tako v zvezi z ugotavljanjem vplivnega območja niso bile izvedene nobene meritve, ampak to temelji na ocenah in izračunih ter meritvah iz preteklih obdobij. Glede na vse navedeno tožnika menita, da organ v ponovljenem postopku zavestno ni upošteval napotil sodišča in tožnikoma ni dal možnosti dokazati obstoja zatrjevanih dejstev, saj ju ni pozval, da za svoje navedbe predložita potrebna dokazila. Po njunem mnenju bi ju moral v skladu z določbo 67. člena ZUP pozvati na dopolnitev vloge in jima določiti rok, v katerem naj predložita dokaze o tem, da vplivno območje ni pravilno določeno. V zaključku izražata stališče, da je nezakonita tudi odločitev upravnega organa druge stopnje, ki je prav tako zavestno odločil mimo zahteve sodišča, čeprav je to v svoji sodbi med drugim izpostavilo tudi to, „ker se nepremičnine tožnikov nahajajo znotraj tako določenega območja, bi jima morala biti že zato omogočena udeležba v predmetnem postopku“. Kot je razvidno iz predhodnih razlogov sodbe, gre za območje iz 14. člena Uredbe. V podkrepitev svojih trditev o zavestnem odločanju organa mimo pritožbenih navedb opisujeta ravnanje organa v zvezi z njuno pobudo za razveljavitev odločbe ARSO o spremembi okoljevarstvenega dovoljenja št. ... z dne 22. 12. 2008. V zvezi s 4. točko izreka izpodbijanega sklepa navajata, da pritožba zoper konkretni akt ne odloži njegove izvršitve le, če tako določa posebni zakon. To določa tudi 5. odstavek 258. člena ZUP. Tožnika predlagata, da sodišče odpravi upravna akta obeh stopenj in zadevo vrne prvostopenjskemu organu v dopolnitev postopka in novo odločanje, toženki pa naloži povračilo stroškov postopka s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Toženka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločbi in prilaga stališče prvostopenjskega upravnega organa v zvezi z vloženo tožbo. Iz tega je razvidno, da v celoti vztraja pri razlogih svojega sklepa in da ni nobene pravne osnove za to, da naj bi se kot vplivno območje štelo območje vrednotenja. Poudarja, da tožnika kljub izrecnemu pozivu nista predložila nasprotnega dokaza, s katerim bi utemeljila svoje navedbe.

Tudi prizadeta stranka A. d.d. v svojem odgovoru na tožbo predlaga njeno zavrnitev. V obrazložitvi med drugim navaja, da je sodišče upravnemu organu naložilo, da se v ponovljenem postopku opredeli do trditve tožnikov, da jima položaj stranke v postopku pripada, ker leži njuna nepremičnina v območju, ki ga določa 14. člen Uredbe, kar je organ tudi storil. Poudarja, da tožnika niti v ponovljenem postopku nista predložila nobenega dokaza, iz katerega bi izhajalo, da obremenitve naprave vplivajo na njuno zdravje ali premoženje, ampak še naprej pavšalno zatrjujeta, da je vplivno območje nepravilno določeno. Zgolj na podlagi takih zatrjevanj pa upravni organ ni mogel niti smel presoditi, da vplivno območje ni pravilno določeno. Poročilo o vplivih na okolje, katerega del je določitev tega območja, je pripravila strokovna organizacija in revidiral strokovnjak. Neutemeljen je tudi očitek, da je organ opustil poziv za predložitev dokaza, saj ju je z dopisom z dne 5. 8. 2008 pozval, naj to storita. Nadalje meni, da golo zatrjevanje nepravilnosti omenjenega poročila in posledično slabšanja okolja brez konkretiziranih posledic na premoženje in zdravje tožnikov, pomeni varovanje njunega dejanskega in ne pravnega interesa. V konkretnem primeru namreč ni predmet presoje vsebina vloge prizadete stranke in s tem povezana vsebina poročila o vplivih na okolje, ampak je predmet presoje upravičenost tožnikov do položaja strank v postopku in v tem okviru določenega vplivnega območja. To pa pomeni, da je za odločitev v konkretni zadevi pravno odločilno, ali zatrjevane nepravilnosti v poročilu o vplivih na okolje posledično pomenijo izkazan in konkretiziran vpliv na zdravje in premoženje tožnikov. Čeprav tožnika nista dokazovala, da zaradi zatrjevanih nepravilnosti v navedenem poročilu lahko pride do relevantnih vplivov oz. da so nepravilnosti take, da bi vplivno območje moralo biti določeno drugače, pa prizadeta stranka v nadaljevanju navaja tudi razloge, s katerimi zavrača navedbe tožnikov kot neutemeljene. Zahteva povračilo priglašenih stroškov.

K 1. točki izreka

Iz obrazložitve drugostopenjske upravne odločbe je razvidno, kar potrjujejo tudi podatki v predloženih upravnih spisih, da sta se tožnika pritožila le zoper 2. in 4. točko izreka v tem upravnem sporu izpodbijanega sklepa. Ker tožnika v tožbi predlagata, da se prvostopenjski sklep odpravi v celoti in ne le v 2. in 4. točki izreka, tožba oz. upravni spor v preostalem delu (zoper 1. in 3. točko izreka) ni dopustna. Po določbi 1. odstavka 6. člena Zakona o upravnem sporu, Uradni list RS, št. 105/06, v nadaljevanju ZUS-1) upravni spor namreč ni dopusten, če stranka, ki je imela možnost vložiti pritožbo zoper upravni akt, te ni vložila.

Glede na navedeno je sodišče v skladu s 7. točko 1. odstavka 36. člena ZUS-1 tožbo v tem delu zavrglo.

Prav tako ni dopustna tožba zoper 4. točko izreka izpodbijanega sklepa, v kateri je bilo odločeno, da pritožba zoper sklep o združenem obravnavanju zahtevka tožnikov za priznanje položaja stranskih udeležencev ne zadrži njegove izvršitve.

Odločitev o združenem obravnavanju zahtevkov obeh tožnikov pomeni, da je upravni organ o obeh zahtevkih odločil skupaj in o tem izdal en upravni akt. Vprašanje, ali pritožba zoper tak sklep zadrži njegovo izvršitev (če bi jo, upravni organ z istim sklepom o zahtevi tožnikov še ne bi odločil), je vprašanje procesne narave, o katerem se odloča s sklepom. Odločitev v 4. točki izpodbijanega sklepa je torej po svoji naravi procesni sklep in ne pomeni odločanja o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika v smislu določbe 2. odstavka 2. člena ZUS-1, kar je značilnost upravnih aktov, o zakonitosti katerih odloča sodišče v upravnem sporu (1. odstavek 2. člena ZUS-1). Če ne gre za tak upravni akt, sodišče odloča o njegovi zakonitosti le, če tako določa zakon (ista odstavek 2. člena ZUS-1). Ker poleg tega ne gre za sklep, s katerim je bil postopek odločanja o izdaji upravnega akta obnovljen, ustavljen ali končan (2. odstavek 5. člena ZUS-1) izpodbijana odločitev v tem delu nima značilnosti upravnega akta, ki se lahko izpodbija v tem upravnem sporu. Sodišče je zato ta del tožbe zavrglo na podlagi 4. točke 1. odstavka 36. člena ZUS-1.

K 2. točki izreka

V preostalem delu tožba ni utemeljena.

Sodišče najprej ugotavlja, da je bil izpodbijani sklep izdan v postopku ponovnega odločanja na podlagi sodbe tega sodišča opr. št. ... z dne 14. 5. 2009. V tej sodbi je sodišče ugotovilo, da je upravni organ svojo odločitev oprl na stališče, da tožnika nista izkazala, da njune nepremičnine ležijo v vplivnem območju naprave, ki ga izkazuje predloženi elaborat, niti v tem območju nimata stalnega prebivališča, in da tudi sicer nista predložila nobenih dokazov, ki bi vzbujali dvom v pravilnost določenega vplivnega območja. Kljub takim ugotovitvam upravnega organa pa je sodišče menilo, da bi se moral organ opredeliti do zatrjevanj tožnikov, ki so temeljila na dejstvu, da višina izpusta snovi v zrak znaša 50 m od tal in da to v povezavi s 14. členom Uredbe (Uradni list RS, št. 31/07) pomeni 2500 m vplivnega območja – ker se njune nepremičnine nahajajo znotraj tako določenega območja, pa bi jima morala biti omogočena udeležba v postopku. Ker je sodišče presodilo, da bi tak ugovor utegnil vplivati na zakonitost odločitve, nanj pa ni odgovoril ne prvostopenjski ne pritožbeni organ, je bila odločitev najmanj preuranjena, zato je odpravilo izpodbijana prvostopenjska sklepa.

Glede na tako vsebino sodbe (njene obrazložitve) pa ni mogoče pritrditi tožnikoma, da upravni organ v ponovljenem postopku ni odločal v skladu z njenim napotilom. Sodišče v sodbi namreč ni zavzelo stališča, da gre tožnikoma status stranskih udeležencev v postopku za izdajo okoljevarstvenega soglasja in spremembe okoljevarstvenega dovoljenja iz razloga, ker njune nepremičnine ležijo v t.i. območju vrednotenja obremenitve zunanjega zraka, ampak je upravnemu organu naložilo, da se kot pristojni organ za odločanje na prvi stopnji o tem, kdo so lahko stranski udeleženci v upravnem postopku, opredeli do razmerja med območjem vrednotenja in vplivnim območjem, ki je po določbi 2. odstavka 64. člena ZVO-1 (Uradni list RS, št. 41/04 in naslednji) in po 2. odstavku 73. člena istega zakona tista podlaga, s katero ZVO-1 omejuje nabor oseb, ki so lahko stranski udeleženci v postopku za izdajo okoljevarstvenega soglasja oz. okoljevarstvenega dovoljenja in njegove spremembe. To so lahko le tiste osebe, ki imajo v tem območju stalno prebivališče ali pa so lastniki oz. drugi posestniki v tem območju ležečih nepremičnin.

Upravni organ je v izpodbijanem sklepu izčrpno pojasnil pojem območja vrednotenja iz 14. člena Uredbe in vplivnega območja, relevantnega za določitev stranskih udeležencev, in na podlagi tega sprejel sklep, da enačenje območij ni mogoče ter da zgolj dejstvo, da ima naprava odvodnik odpadnih plinov določene višine in v skladu s 14. členom Uredbe določeno pripadajoče območje vrednotenja, še ne pomeni, da bo obratovanje naprave na tem območju povzročilo obremenitev okolja, ki lahko vpliva na zdravje in premoženje ljudi. Ker se pri določanju vplivnega območja naprave upošteva verjetnost vpliva na zdravje in premoženje ljudi (3. odstavek 70. člen ZVO-1), enako pa tudi pri določanju takega območja za nameravane posege (6. točka 2. odstavka 54. člen ZVO-1), medtem ko so za določitev območja vrednotenja določeni drugi parametri, je razumljivo, da zgolj dejstvo, da nepremičnine tožnikov ali njuno bivališče leži v območju vrednotenja samo po sebi še ne pomeni, da sta s tem vključena tudi v vplivno območje. Sodišče se zato strinja, da tožnika na tej podlagi ne moreta doseči zahtevanega položaja stranskih udeležencev v postopku.

Ker sta oba upravna organa prepričljivo razložila pomen in lastnosti vsakega od navedenih območij in na podlagi tega sprejela sklep, da določitev območja vrednotenja ne pomeni avtomatično določitve vplivnega območja, kot to poudarja tudi pritožbeni organ, se sodišče z njunimi razlogi v celoti strinja in sklicuje nanje (2. odstavek 71. člena ZUS-1). Pri tem še dodaja, da glede na to, da je v 4. točki 1. člena Uredbe določeno, da Uredba med drugim določa ukrepe in postopke za ocenjevanje kakovosti zunanjega zraka na območju vrednotenja obremenitve zunanjega zraka, je jasno, da območje vrednotenja predstavlja zgolj območje, v katerem se opravljajo meritve kakovosti zraka, nikakor pa ne območja, na katerem nameravani poseg oz. delovanje naprave povzroča obremenitve okolja, ki lahko vplivajo na zdravje ali premoženja ljudi, kar je osnova za določitev vplivnega območja. Zato tožnikoma ni mogoče pritrditi, da bi moral izdelovalec poročila o vplivih na okolje pri določitvi vplivnega območja na področju varstva zraka uporabiti kriterije določitve območja vrednotenja.

Kot je to navedel že upravni organ prve stopnje, je podlaga za odločanje o stranskih udeležencih v poročilu o vplivih na okolje prikazano vplivno območje, pri čemer je to poročilo sestavni del vloge za izdajo okoljevarstvenega dovoljenja. Ker gre v konkretnem postopku za združen postopek izdaje spremembe okoljevarstvenega dovoljenja in izdaje okoljevarstvenega soglasja v skladu z 92. členom ZVO-1, mora v tem primeru vloga za pridobitev okoljevarstvenega dovoljenja vsebovati sestavine vloge iz 57. člena ZVO-1 (4. odstavek 92. člena ZVO-1), pri čemer se elaborat iz 2. odstavka 70. člena ZVO-1 nadomesti s poročilom o vplivih na okolje. Sestavni del tega poročila je torej tudi opredelitev območja, na katerem nameravani poseg povzroča obremenitve okolja, ki lahko vplivajo na zdravje ali premoženje ljudi – t.i. vplivno območje.

Na podlagi take zakonske ureditve, po kateri se kot vplivno območje šteje tisto, ki je prikazano v poročilu o vplivih na okolje, je treba pritrditi upravnemu organu, da mora oseba, ki zahteva vstop v postopek na podlagi drugačnega vplivnega območja, za tako zatrjevano vplivno območje predložiti dokaze. To izhaja tudi iz zahteve 2. odstavka 142. člena ZUP, da mora oseba, ki zahteva udeležbo v postopku, če je mogoče, za to predložiti dokaze.

V zvezi s tem sodišče ugotavlja, da ne drži, da tožnika nista bila pozvana, da v postopku predložita dokaze o svojih trditvah, torej tudi o tem, da vplivno območje v vlogi prizadete stranke ni pravilno določeno. Kot je razvidno iz predloženih upravnih spisov, ju je upravni organ z dopisoma z dne 5. 8. 2008 pozval, da v skladu z 2. odstavkom 142. člena ZUP predložita dokaze za svoje navedbe v vlogi za vstop v postopek. Na tak poziv sta – tožnik z vlogo z dne 29. 8. 2008, tožnica pa z vlogo z dne 5. 9. 2008 – odgovorila, da sta glede poziva k predložitvi dokazov za navedbe v vlogi mnenja, da je vloga dovolj jasna in dovolj nazorno opisuje njun pravni interes.

V skladu z določbo 2. odstavka 140. člena ZUP (Uradni list RS, št. 80/99 in naslednji) mora stranka za svoje navedbe predlagati dokaze in jih, če je mogoče, predložiti; če tega ne stori, zahteva to od nje uradna oseba. Navedeno pomeni, da stranka nosi odgovornost za uspeh dokazovanja. Če dokazov ne predloži, nase prevzame breme neuspeha, saj je upravni organ v primeru, ko stranka v roku ne predloži dokazov, dolžan postopek nadaljevati (3. odstavek 140. člena ZUP) in torej o zahtevku tudi odločiti.

Ker tožnika v postopku kljub pozivu dokazov nista predložila in sta celo izrazila mnenje, da ti niso potrebni, se ne moreta sklicevati na to, da jima organ v ponovljenem postopku ni dal (ponovne) možnosti dokazovanja zatrjevanih dejstev. Tak ugovor bi bil utemeljen le, če jima do tedaj taka možnost sploh ne bi bila dana, upoštevajoč tudi to, da je sodišče v citirani sodbi kot razlog za odpravo upravnega akta navedlo le pomanjkanje razlogov o območju vrednotenja kot podlagi za določitev stranskih udeležencev v postopku.

Ker je, kot rečeno, za določanje obsega vplivnega območja bistveno, da se na njem pričakuje, da bo nameravani poseg ali delovanje naprave povzročil obremenitve okolja, ki lahko vplivajo na zdravje ali premoženje ljudi, za ugotovitev o nepravilno določenem vplivnem območju ne zadostuje le zatrjevanje napačnih podatkov, ki jih je uporabil pripravljalec poročila o vplivih na okolje, ampak bi tožnika morala za drugačno vplivno območje predložiti dokaz. Drugačni podatki namreč sami po sebi še ne pomenijo, da je mogoče pričakovati obremenitve okolja, ki lahko vplivajo na zdravje ali premoženje ljudi na večjem območju, kot je prikazano, v konkretnem primeru na območju, da bi bilo vanj zajeto tudi prebivališče tožnikov oz. njune nepremičnine. Ker bi le predloženi dokaz lahko potrdil tako vzročno zvezo, tožnika samo z navedbami, katera dejstva v poročilu o vplivih na okolje niso bila upoštevana, ne moreta doseči drugačne odločitve v zadevi.

Ker je sodišče ugotovilo, da je upravni organ utemeljeno zavrnil zahtevo tožnikov, da se jima prizna status stranskih udeležencev na podlagi območja vrednotenja obremenitve zunanjega zraka, tožnika pa glede trditev o napačno prikazanem vplivnem območju nista predložila nobenega dokaza, iz katerega bi izhajalo tudi to, da bi drugačni podatki (npr. upoštevanje novejših meritev hrupa) vplivalo na za njiju ugodno določitev vplivnega območja, je tožbo v skladu z določbo 1. odstavka 63. člena ZUS-1 v tem delu zavrnilo.

K 3. točki izreka

V primeru, če sodišče tožbo zavrne ali zavrže, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka (4. odstavek 25. člena ZUS-1). Sodišče zahtevku prizadete stranke za povrnitev stroškov postopka zato ni ugodilo.