64. člen ZVO-1-UPB1

V integralnem postopku izdaje gradbenega dovoljenja je treba zagotoviti enake pravice, kot v navadnem postopku izdaje gradbenega dovoljenja (tj. brez okoljevarstvenega soglasja). Tako se namreč zagotavlja, da podobni položaji, kot je navaden postopek izdaje gradbenega dovoljenja, niso ugodnejši od tistih, ki so določeni za izvajanje Direktive 2011/92/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 13. 12 2011 o presoji vplivov nekaterih javnih in zasebnih projektov na okolje, tj. integralni postopek izdaje gradbenega dovoljenja.

Po oceni sodišča sicer z umikom strankine zahteve za izdajo okoljevarstvenega soglasja pravice stranskih udeležencev z nasprotnim interesom niso v ničemer prizadete. Omejitve iz drugega odstavka 134. člena ZUP tako ne veljajo, ko v postopku kot stranka z nasprotnim interesom nastopa zgolj stranski udeleženec, zato ga tudi ni treba obveščati o umiku zahteve. Z umikom odpadejo vsi učinki vložene zahteve za nazaj (ex tunc), zato se šteje, da zahteva sploh ni bila vložena. Do posega v pravni položaj stranskih udeležencev (če bi bil tožniku takšen položaj priznan) bi tako lahko prišlo šele v primeru izdaje upravne odločbe, to pa se glede na umik zahteve ne bo zgodilo. Glede na navedeno je toženka lahko izdala sklep o ustavitvi postopka, ne da bi tožniku pred izdajo sklepa poslala umik zahteve v izjavo.

Tožnica je v obnovljenem postopku za izdajo odločbe o tem, ali okoljevarstveno soglasje ostane v veljavi, ali se odpravi oziroma razveljavi ter nadomesti z novo odločbo, sodelovala v svojstvu stranske udeleženke. Po ustaljeni sodni praksi pa se stranskemu udeležencu ne priznava pravice do pritožbe zaradi molka organa in tudi ne pravice do vložitve tožbe v upravnem sporu zaradi molka organa, upoštevaje pri tem določbo 222. člena ZUP, ki določa rok za odločbo v postopku, ki se začne na zahtevo stranke oziroma po uradni dolžnosti, če je to v interesu stranke. Molk organa je izenačen z negativno odločbo; zato so lahko s takšno odločbo prizadete samo pravice aktivne stranke, na zahtevo katere se je uvedel postopek za uveljavitev kakšne njene pravice, ali pasivne stranke, zoper katero je bil začet postopek. Pravica pritožbe ob molku organa pa ne gre stranskemu udeležencu.

Za odločitev je bistveno, da osebe, ki zahtevajo vstop v postopek z izkazovanjem pravnega interesa, niso v enakem položaju kot osebe iz drugega odstavka 64. člena ZVO-1, za katere velja zakonska domneva, da izkazujejo pravni interes že na podlagi dejstva, da na vplivnem območju stalno prebivajo oziroma so lastniki nepremičnin. Tem namreč v svoji zahtevi za vstop v postopek pravnega interesa ni treba posebej izkazovati, osebe, ki pravni interes šele uveljavljajo, pa morajo v skladu z drugim odstavkom 142. člena ZUP v svoji vlogi določno navesti, v čem je njihov pravni interes, in, če je mogoče, predložiti tudi dokaze. Nepravilno je toženkino stališče, da je treba tudi v primeru, ko oseba vstop v postopek zahteva z izkazovanjem pravnega interesa, upoštevati rok iz tretjega odstavka 64. člena ZVO-1, saj se ta določba nanje izrecno niti ne nanaša.

Za odločitev o vprašanju, ali velja rok iz tretjega odstavka 64. člena ZVO-1 (tj. 35 dni od objave javnega naznanila) tudi za vlogo, s katero oseba zahteva vstop v postopek z izkazovanjem pravnega interesa po ZUP je bistveno, da take osebe niso v enakem položaju kot osebe iz drugega odstavka 64. člena ZVO-1, za katere velja zakonska domneva, da izkazujejo pravni interes že na podlagi dejstva, da na vplivnem območju stalno prebivajo oziroma so lastniki nepremičnin. Tem namreč v svoji zahtevi za vstop v postopek pravnega interesa ni treba posebej izkazovati, osebe, ki pravni interes šele uveljavljajo, pa morajo v skladu z drugim odstavkom 142. člena ZUP v svoji vlogi določno navesti, v čem je njihov pravni interes, in, če je mogoče, predložiti tudi dokaze.

Osebi, ki zatrjuje, da je vplivno območje v poročilu o vplivih na okolje napačno določeno, je treba dopustiti, da se tega postopka lahko udeležuje v smislu 43. člena ZUP. Določbo tretjega odstavka 64. člena ZVO-1 je treba razumeti kot posebno procesno določbo glede na določbe ZUP, ki jo je zato treba uporabiti namesto določb ZUP le za osebe, za katere velja zakonska domneva o pravnem interesu. To pomeni, da je nepravilno toženkino stališče, da je treba tudi v primeru, ko oseba vstop v postopek zahteva z izkazovanjem pravnega interesa, upoštevati rok iz tretjega odstavka 64. člena ZVO-1, saj se ta določba nanje izrecno niti ne nanaša.

Pri razlagi določb ZVO-1 in ZUP je treba upoštevati tudi določbe Aarhuške konvencije.V predhodnem postopku, kot je obravnavani, upravni organ ugotavlja, ali je za nameravani poseg treba izvesti presojo vplivov na okolje in pridobiti okoljevarstveno soglasje. V tem postopku se torej odloča ravno, ali je nameravani poseg dejavnost, ki bi lahko pomembno vplivala na okolje (b točka prvega odstavka 6. člena Aarhuške konvencije). Ker tožnik zatrjuje, da gre za takšen poseg, saj bi lahko povzročal škodljive vplive zaradi izpustov nevarnih emisij v zrak, nastajanja nevarnih odpadkov, hrupa in tveganja za okoljske nesreče ter da gre za gradnjo na poplavnem območju, kar je tudi podrobno obrazložil, je po presoji sodišča tožnik svoje navedbe dovolj preciziral, tako da je iz njih mogoče sklepati, da s temi zatrjuje, da gre za poseg, ki bi lahko pomembno vplival na okolje. Glede na merila iz točk č), d) in e) točke 1 ter iz točke c) točke 2 priloge 2 Uredbe o posegih v okolje, za katere je treba izvesti presojo vplivov na okolje, je namreč pri odločanju, ali je za nameravani poseg treba izvesti presojo vplivov na okolje treba upoštevati tudi nastajanje odpadkov, emisije onesnaževal ter druge

Ker ni sporno, da tožniki bivajo ob načrtovani povezovalni cesti, bi toženka morala konkretneje pojasniti, ali se vplivi nanašajo tudi na nepremičnine tožnikov, česar v izpodbijanem sklepu in drugostopenjski odločbi, niti v odgovoru na tožbo ni storila. Že določitev omilitvenih ukrepov pomeni, da so ugotovljeni vplivi bistveni, ki pa postanejo nebistveni ravno zaradi predvidenih omilitvenih ukrepov. Presoja ustreznosti omilitvenih ukrepov, kot so predvideni v Poročilu o vplivih nameravanega posega na okolje, in s tem ugotovitev, ali se z nameravanim posegom nedopustno posega v pravne koristi tožnikov, pa je predmet meritornega odločanja v postopku izdaje okoljevarstvenega soglasja in ne že odločanja o priznanju statusa stranskega udeleženca. Določitev omilitvenih ukrepov oziroma pogojev, s katerimi se natančno določi, kako naj se poseg izvede, tako da čezmernih obremenitev ne bo, je namreč vsebina okoljevarstvenega soglasja. To izhaja iz določb tretjega odstavka 61. člena ZVO-1, v skladu s katerimi je v okoljevarstvenem soglasju treba določiti vse tiste pogoje, ki jih mora upoštevati nosilec nameravanega posega, da bi preprečil, odstranil ali zmanjšal škodljive vplive na o

Ni sporno, da tožnika bivata ob ... cesti, zato bi toženka morala konkretneje pojasniti, ali se ugotovljeni vplivi nanašajo tudi na nepremičnine tožnikov, česar v izpodbijanem sklepu in drugostopenjski odločbi, niti v odgovoru na tožbo ni storila. Če se, to namreč pomeni, da ležijo nepremičnine tožnikov znotraj območja, na katerem poseg povzroča obremenitve okolja, ki lahko vplivajo na zdravje ali premoženje ljudi. Že določitev omilitvenih ukrepov pomeni, da so ugotovljeni vplivi bistveni, ki pa postanejo nebistveni ravno zaradi predvidenih omilitvenih ukrepov. Presoja ustreznosti omilitvenih ukrepov, kot so predvideni v PVO, in s tem ugotovitev, ali se z nameravanim posegom nedopustno posega v pravne koristi tožnikov, pa je predmet meritornega odločanja v postopku izdaje okoljevarstvenega soglasja in ne že odločanja o priznanju statusa stranskega udeleženca. Določitev omilitvenih ukrepov oziroma pogojev, s katerimi se natančno določi, kako naj se poseg izvede, tako da čezmernih obremenitev ne bo, je namreč vsebina okoljevarstvenega soglasja.

Po ddoločbi drugega odstavka 64. člena v povezavi s 6. točko drugega odstavka 54. člena ZVO-1 za priznanje pravnega interesa tožnikoma zadošča že to, da je C. domačija v PVO določena znotraj območja, na katerem poseg povzroča obremenitve okolja, ki lahko vplivajo na zdravje ali premoženje ljudi. Kolikor gre za omilitvene ukrepe, jih je torej treba konkretno določiti že v izreku odločbe. Omilitveni ukrepi so vsebina okoljevarstvenega soglasja, zato se mora toženka do omilitvenih ukrepov, kot so predvideni v PVO, konkretno opredeliti, tožnikoma pa je treba omogočiti, da se o teh omilitvenih ukrepih izrečeta (9. člen ZUP).

Tožnik z navedbami v vlogi in s predloženimi dokazili ni izkazal, da bo nameravani poseg povzročal obremenitve, ki lahko vplivajo na njegovo zdravje ali premoženje, kot to izhaja iz 6. točke 54. člena ZVO-1, niti ni izkazal verjetnega obstoja drugih dejstev ali okoliščin za priznanje pravnega interesa po prvem odstavku 43. člena ZUP, to pomeni, da ni izkazal, da varuje svojo pravico ali pravno korist.

Po določbi drugega odstavka 64. člena v povezavi s 6. točko drugega odstavka 54. člena ZVO-1 za priznanje pravnega interesa tožnici zadošča že, da je njena nepremičnina v poročilu o vplivih nameravanega posega na okolje določena znotraj območja, na katerem poseg povzroča obremenitve okolja, ki lahko vplivajo na zdravje ali premoženje ljudi.

Določbe drugega odstavka 64. člena ZVO-1 ni mogoče razlagati tako, da razmerje do upravnega postopka odločanja o izdaji okoljevarstvenega soglasja izkazuje le oseba, ki dokaže (tj. upravni organ oziroma sodišče prepriča), da je vplivno območje, kot je opredeljeno v predloženem poročilu, napačno. Izpodbijanje pravilnosti opredelitve vplivnega območja namreč po vsebini pomeni izpodbijanje pravilnosti poročila o vplivih na okolje. To pa je predmet ugotovitvenega postopka za izdajo okoljevarstvenega soglasja, saj se presoja vplivov na okolje izvede prav na podlagi poročila o vplivih nameravanega posega na okolje, katerega sestavni del je opredelitev vplivnega območja. Povedano drugače, v zadevah okoljevarstvenega soglasja se pravni interes oseb za udeležbo v postopku, ki ne sodijo v krog oseb iz drugega odstavka 64. člena ZVO-1, presoja z odgovorom na vprašanje, ali bi jim lahko bila kršena pravica in ne z odgovorom na vprašanje, ali jim je kršena pravica.

Revizija se dopusti glede vprašanja: Ali se v postopku odločanja o vprašanju priznanja stranskega udeleženca v postopku izdaje okoljevarstvenega soglasja določbi drugega odstavka 64. člena ZVO-1 in prvega ter drugega odstavka 43. člena ZUP pravilno razlagata tako, da se vsebinsko in meritorno presoja predložena mnenja izvedbenih prič o obstoju zatrjevanih obremenitev na zemljiščih stranskega udeleženca, ali pa se o tem lahko meritorno odloča le v glavnem postopku?

Upravni organ je z vročitvijo nepodpisane odločbe zagrešil postopkovno kršitev, ki pa ni vplivala na pravilnost in zakonitost odločitve, saj jo je z naknadno vročitvijo podpisanega izvoda drugostopenjske odločbe odpravil (t. i. relativna kršitev pravil postopka). Z umikom strankine zahteve za izdajo okoljevarstvenega soglasja pravice stranskih udeležencev z nasprotnim interesom niso v ničemer prizadete. Do posega v pravni položaj teh oseb bi lahko prišlo šele v primeru izdaje upravne odločbe, to pa se pri umiku zahteve ne bo zgodilo. Neutemeljeno je tudi sklicevanje tožnikov na stanje negotovosti, ker o posegu v njihove pravice ni bila izdana pravnomočna odločba, saj bi bila odločba, izdana v umaknjeni zahtevi, pa stranka tudi pozneje ne bi nanjo pristala, nična. Ker iz določb ZVO-1 ne izhaja, da je postopek izdaje okoljevarstvenega soglasja mogoče začeti tudi po uradni dolžnosti,8 tožniki niso upravičeni zahtevati, naj se postopek, uveden na zahtevo prizadete stranke, ki jo je umaknila, nadaljuje.

Tožnica v konkretnem postopku izdaje okoljevarstvenega soglasja ni sodelovala kot stranka z nasprotnim interesom, zoper katero bi nosilec nameravanega posega uveljavljal svojo zahtevo. V tej situaciji je zato upravni organ ravnal prav, ko od tožnice ni zahteval privolitve v umik in je o njem ni posebej obveščal (drugi odstavek 134. člena ZUP). Z umikom strankine zahteve namreč pravice stranskih udeležencev z nasprotnim interesom niso v ničemer prizadete. Do posega v pravni položaj teh oseb bi lahko prišlo šele v primeru izdaje upravne odločbe, to pa se pri umiku zahteve (v tej zadevi) ne bo zgodilo.

Sodišče se strinja s toženko, da je prizadeta stranka zadostila zahtevi po opredelitvi okoliščin, da bo nameravani poseg povzročal obremenitve z močnimi vibracijami zaradi miniranja. Presoja pravnega interesa je odvisna od vsebine pravnih norm, ki urejajo postopek izdaje okoljevarstvenega soglasja. V konkretni zadevi je to Pravilnik o zahtevah za zagotavljanje varnosti in zdravja pri delu in o tehničnih ukrepih za dela pri razstreljevanju, kadar gre za raziskovanje in izkoriščanje mineralnih surovin, izvajanje drugih rudarskih del in izvajanje razstreljevalnih del v drugih dejavnostih, na katerega se sklicujeta tako poročilo o vplivih na okolje kot prvostopenjski upravni organ.

Pogojevanje udeležbe v postopku izdaje okoljevarstvenega soglasja s pravnim interesom posameznika, s čimer je izključeno vlaganje actio popularis, je skladno z Direktivo 2011/92/E2 in Aarhuško konvencijo. Zato ne drži tožnikova navedba, da lahko zoper predmetno okoljevarstveno soglasje navaja vse kršitve, saj bi to držalo le v primeru, če bi bil tudi del „zadevne javnosti“, torej če bi bilo ugotovljeno, da izkazuje pravni interes za vstop v ta postopek.

Sklenitev dogovora med tožečo stranko in nosilcem nameravanega posega, kot ga predvideva drugi odstavek 40. člena OPPN, nima vpliva na izdajo okoljevarstvenega soglasja in zato tudi ne utemeljuje pravnega interesa tožeče stranke za vstop v postopek njegove pridobitve. Presoja vplivov na okolje se izvede na podlagi poročila o vplivih nameravanega posega, nosilec posega pa mora to poročilo priložiti vlogi, s katero zaproša za izdajo okoljevarstvenega soglasja. Tožena stranka mora v postopku presoje vplivov na okolje javnosti zagotoviti vpogled v vlogo za pridobitev okoljevarstvenega soglasja, poročilo o vplivih na okolje in osnutek odločitve o okoljevarstvenem soglasju ter omogočiti izražanje mnenj in dajanje pripomb. Javnost, torej tudi lokalna skupnost, lahko torej o poročilu in osnutku okoljevarstvenega soglasja izrazi mnenje, daje pripombe, tudi predloge, kar pa ne pomeni, da je s tem tudi stranka v postopku izdaje okoljevarstvenega soglasja, pač pa so to lahko le osebe, določene v 64. členu ZVO-1. Drugi odstavek 40. člena OPPN, ki govori o sklenitvi dogovora, torej pomeni zgolj urejanje razmerij med tožečo stranko in nosilcem nameravanega posega, ne pa tudi podlago, da bi tož

Drugostopenjski organ je zavzel stališče, da omilitveni ukrepi niso nujno obvezna sestavina izreka OVS, prav tako ne pogoji, ki jih mora nosilec posega izpolniti na podlagi predpisov. Vendar sodišče navedenemu izhodišču za oblikovanje odločitve o OVS ne more v celoti slediti. Kolikor gre za omilitvene ukrepe v tem smislu, jih je torej treba kot obvezne pogoje določiti v OVS.