71. člen ZUS-1

Po presoji Vrhovnega sodišča revidentka utemeljeno opozarja, da se Upravno sodišče ni opredelilo do njenih tožbenih ugovorov. Kljub revidentkini obsežni tožbeni argumentaciji, zakaj meni, da na ustrezen način zagotavlja sledljivost porekla blaga in da potrdila o komisioniranju niso spremljajoča dokumentacija v smislu četrtega odstavka 5. člena Izvedbene uredbe Komisije (EU) št. 543/2011 z dne 7. junija 2011 o določitvi podrobnih pravil za uporabo Uredbe Sveta (ES) št. 1234/2007 za sektorja sadja in zelenjave ter predelanega sadja in zelenjave (v zvezi s čimer je predlagala tudi postavitev vprašanja za prehodno odločanje Sodišču Evropske unije), je namreč iz obrazložitve izpodbijane sodbe popolnoma izostala vsebinska presoja teh tožbenih navedb. Te presoje ni najti niti v odločbah prvostopenjskega in drugostopenjskega upravnega organa, na kateri se je Upravno sodišče sklicevalo v skladu z določbo drugega odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1). Iz izpodbijane sodbe in odločbe drugostopenjskega upravnega organa izhaja le razlogovanje, da se sledljivost porekla blaga prekine, ker tega podatka ne vsebujejo potrdila o komisioniranju.

Sodelovalna dolžnost v postopkih mednarodne zaščite obvezuje tako prosilca kot toženko, vendar obveznost slednje, da na lastno pobudo upošteva informacije v zvezi z morebitnimi sistemskimi pomanjkljivostmi v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev za mednarodno zaščito v odgovorni državi članici nastopi šele, ko ni mogoče, da zanje ne bi vedela.

Sodišče pojasnjuje, da so se v upravno-sodni praksi že izoblikovala stališča, da pri javnih razpisih ne gre za odločanje o pravici stranke, temveč za javnopravno stvar, in da se v upravnem sporu lahko presoja le skladnost javnega razpisa, njegove vsebine, pogojev, kriterijev oziroma meril z zakonom in ustavo, ne pa tudi primernost ali ustreznost določenega merila javnega razpisa. Toženka je bila tako pri izvedbi Javnega razpisa vezana na omejitve, ki izhajajo iz Ustave RS in zakona.

Ker bo pritožnik v primeru vrnitve na Hrvaško v okviru dublinskega postopka obravnavan kot prosilec za mednarodno zaščito, bi bile za ugotavljanje obstoja sistemskih pomanjkljivosti v azilnih postopkih na Hrvaškem v tej zadevi lahko pomembne le sistemske pomanjkljivosti v azilnem postopku, ki se nanašajo na obravnavanje že vloženih prošenj za mednarodno zaščito in prosilcev, kot je pritožnik, ne pa pomanjkljivosti, ki se nanašajo na sprejem namere oziroma prošnje za mednarodno zaščito (v okviru policijskega postopka). Upravno sodišče lahko sklicevanje na razloge upravnega akta (drugi odstavek 71. člena ZUS-1) uporabi za zavrnitev tožbenih ugovorov, ki so samo ponovljene navedbe iz upravnega postopka, s katerimi se je ukvarjal že upravni organ in jih obrazloženo kot neutemeljene zavrnil. Uporabi zakonskega pooblastila iz drugega odstavka 71. člena ZUS-1 bi lahko tožnik učinkovito nasprotoval z obrazloženo trditvijo, da tožbene navedbe niso ponovljene navedbe, do katerih se je v svoji odločbi opredelila že toženka. Vendar tega ne zatrjuje, niti ni to očitno iz povzetkov tožbe v izpodbijani sodbi oziroma same tožbe. Po drugi strani iz izpodbijane sodbe izhaja ugotovitev

Sodišče lahko zakonsko pooblastilo iz drugega odstavka 71. člena ZUS-1 in s tem sklicevanje na razloge upravnega akta uporabi za zavrnitev tožbenih ugovorov, ki so samo ponovljene navedbe iz upravnega postopka, s katerimi se je ukvarjal že upravni organ in jih obrazloženo kot neutemeljene zavrnil. Pritožnik pa bi uporabi navedenega zakonskega pooblastila lahko nasprotoval le z obrazloženo trditvijo, da tožbene navedbe niso ponovljene navedbe, do katerih se je v svoji odločbi opredelila že toženka. Pristojni organ se mora pri presoji obstoja dejanske nevarnosti nečloveškega ali ponižujočega ravnanja v drugi državi članici, opreti na objektivne, zanesljive, natančne in ustrezno posodobljene podatke o razmerah v drugi državi članici, ki dokazujejo dejanske sistemske ali splošne pomanjkljivosti, ki zadevajo določene skupine oseb, bodisi nekatere druge relevantne okoliščine. Ti podatki lahko izhajajo zlasti iz mednarodnih sodnih odločb, kot so sodbe ESČP, iz sodnih odločb odreditvene države članice ter iz odločb, poročil in drugih dokumentov organov Sveta Evrope ali Združenih narodov. Po presoji Vrhovnega sodišča zato zgolj zatrjevano dejstvo nizozemske prakse ob vsem zgoraj na

Določbe Procesene direktive in z njo povezano prakso Sodišča EU je treba razumeti kot minimalne procesne standarde in ne kot oviro za določitev višjih standardov v okviru nacionalne procesne avtonomije. Ne glede na razlog pospešitve postopka sodišče ne sme opustiti procesnih dejanj (tako tudi ne zaslišanja prosilca), ki so potrebna, da se prosilcu zagotovi učinkovito sodno varstvo. Tudi v sodnem postopku presoje zakonitosti zavrnjenih prošenj za mednarodno zaščito kot očitno neutemeljenih sodišče na prvi stopnji odloči po opravljeni glavni obravnavi (prvi odstavek 51. člena ZUS-1), le izjemoma, če gre za primere iz 59. člena ZUS-1, lahko odloči brez nje, kar pa mora v sodbi tudi utemeljiti. Upravno sodišče lahko sklicevanje na razloge upravnega akta uporabi za zavrnitev tožbenih ugovorov, ki so samo ponovljene navedbe iz upravnega postopka, s katerimi se je ukvarjal že upravni organ in jih obrazloženo kot neutemeljene zavrnil.

Glede na konkretne okoliščine primera, da je pritožnik po vložitvi prošnje za mednarodno zaščito že dvakrat prej samovoljno zapustil Slovenijo ter da je prošnje za mednarodno zaščito podal tudi že v več drugih državah EU, je ugotovitev, da iz njegovih individualnih okoliščin izhaja velika nevarnost, da na izvršitev vrnitve ne bo počakal v Republiki Sloveniji zato ta izvršitev ne bo mogoča, smiselna in logična.

Revizija se dopusti glede vprašanja, ali bi Upravno sodišče moralo izvesti glavno obravnavo.

Tožnica v tožbi ni navedla nobenega konkretnega razloga oziroma argumenta, zakaj bi imelo pravno sredstvo verjetne izglede za uspeh, sodišče pa procesne ali materialno-pravne nezakonitosti v izpodbijanem aktu tudi ni našlo po uradni dolžnosti, zato lahko sodišče sledi utemeljitvi izpodbijane odločbe na podlagi pooblastila zakonodajalca iz 2. odstavka 71. člena ZUS-1, po katerem sodišču ni treba ponovno navajati istih razlogov za odločitev, če sledi utemeljitvi upravnega akta in to v sodbi ugotovi.

Splošne zakonske zahteve iz četrtega odstavka 56. člena ZKme-1, da mora zahtevek stranke za izplačilo izpolnjevati pogoje iz predpisov, javnega razpisa ali odločbe o pravici do sredstev, ni mogoče razumeti tako, da se pri preverjanju pogojev za izplačilo sredstev ponovno preverja tudi pogoj, ki se nanaša na status vlagatelja/upravičenca. O tem se namreč odloči z odločbo o pravici do sredstev. Ta odločba pa je v obravnavanem primeru že pravnomočna. Drugačna razlaga bi bila v nasprotju tudi z institutom pravnomočnosti, katerega pomen poudarja Ustava RS v 158. členu.

Ne obstaja pravna podlaga za zadržani oziroma omejeni sodni nadzor nad odločbami, s katerimi Agencija za zavarovalni nadzor odloča o pridobitvi kvalificiranega deleža. Pri vseh vprašanjih, s katerimi je tožnica v upravnem sporu utemeljevala dokazni predlog za imenovanje izvedenca finančne oziroma računovodske stroke, gre za vprašanja pravilne uporabe (materialnega) prava, ki so v domeni razlage upravnega organa in sodišča (iura novit curia), in ne gre za vprašanja ugotovitve dejanskega stanja, ki bi se v upravnem sporu ugotavljala s pomočjo izvedencev. Tako se izkaže, da izvedba glavne obravnave v obravnavani zadevi ni bila potrebna, tudi če bi bila po 448. členu ZZavar-1 dopustna.

Ne obstaja pravna podlaga za zadržani oziroma omejeni sodni nadzor nad odločbami, s katerimi Agencija za zavarovalni nadzor odloča o pridobitvi kvalificiranega deleža. Bistvena značilnost zadržane presoje je, da sodišče ne presoja dejanskega stanja oziroma s tem povezanih tožbenih razlogov, temveč se v celoti zanaša na ugotovitve upravnega organa. Meje preizkusa odločb toženke so določene v 447. členu ZZavar-1, po katerem sodišče preizkusi odločbo v mejah tožbenega zahtevka in v mejah razlogov, ki so navedeni v tožbi, pri tem pa po uradni dolžnosti pazi na bistvene kršitve določb postopka, kot jih določa zakon, ki ureja upravni spor, to je ZUS-1. Ker ZZavar-1 ne določa razlogov, zaradi katerih se sme izpodbijati odločba, se glede na drugi odstavek 441. člena ZZavar-1 glede izpodbojnih razlogov uporablja ZUS-1. Upravni akt se sme izpodbijati zaradi zmotne uporabe materialnega prava, bistvenih kršitev določb postopka, zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in ničnostnih razlogov (prvi odstavek 27. člena ZUS-1). Iz teh zakonskih določil tako izhaja, da pravne podlage za zadržani sodni nadzor v smislu izključitve presoje tožbenih očitkov, ki se nanašajo na pra

Tožnik v tožbi ni navedel nobenega konkretnega razloga oziroma argumenta, zakaj bi bila izpodbijana odločba nezakonita, sodišče pa procesne ali materialno-pravne nezakonitosti tudi ni našlo ne glede na skopo vsebino v tožbi.

Dokaznega predloga ni mogoče zavrniti zgolj zato, ker je bil ta dokaz že izveden v upravnem postopku. Upravno sodišče namreč na podlagi tožbenih navedb preverja tudi pravilnost dejanskega stanja, ki ga je ugotovil upravni organ. Tega pa ne preverja le z dokazi, ki v upravnem postopku niso bili izvedeni, saj je lahko dejansko stanje nepravilno ugotovljeno tudi kadar temelji na zmotni dokazni oceni v upravnem postopku izvedenih dokazov. Če se pomanjkljivost dejanskega stanja kaže kot napačna presoja v upravnem postopku izvedenih dokazov, pa je treba zaradi načela neposrednosti na glavni obravnavi ponoviti njihovo izvedbo. Že zato zgolj dejstvo, da je bil dokaz izveden v upravnem postopku, torej tudi po drugem odstavku 51. člena ZUS-1, ni zadosten razlog za zavrnitev predloga, naj sodišče ta dokaz izvede tudi v upravnem sporu. Sodišče ne sme vrednotiti uspeha predlaganega dokaza pred njegovo izvedbo na kontradiktorni glavni obravnavi (vnaprejšnja dokazna ocena). Razlaga, po kateri bi bilo mogoče dokazni predlog zavrniti zgolj zato, ker je bil dokaz izveden pred upravnim organom, nima podlage ne v določbah ZPP ne v določbah ZUS-1.

Posel ne more biti hkrati navidezen in del davčne zlorabe predpisov, saj si učinka navedenega medsebojno nasprotujeta, kar je Vrhovno sodišče že potrdilo v svoji dosedanji sodni praksi. Bistvena je namreč razlika med navideznim pravnim poslom in poslom, ki je sklenjen brez utemeljenega poslovnega namena, zgolj z namenom pridobitve davčne ugodnosti (zloraba). Pri slednjem pogodbeni stranki posel, ki je bil sklenjen, resnično želita in ga tudi izvedeta. Skozi izbrano obliko pravnega posla pogodbeni stranki zasledujeta cilj, ki zanj običajno ni predviden in se odraža zgolj v dosegu davčne koristi. Njegova učinkovitost se predpostavlja, saj brez nje uresničitev namena (davčna korist) ne bi bila dosegljiva. Zloraba predpisov v smislu navedene zakonske določbe nastopi tedaj, kadar davčni zavezanci sklepajo posle oziroma več medsebojno povezanih poslov, ki ne sledijo nobenemu samostojnemu gospodarskemu cilju, razen pridobitvi davčne ugodnosti, ki je brez tako organiziranih poslov ne bi bilo mogoče doseči, pridobitev davčne ugodnosti pa je v nasprotju z namenom davčnih predpisov. Taki posli pomenijo nedopustno davčno izogibanje, zato se pri obdavčitvi ne upoštevajo.

Če davek ni plačan v z zakonom predpisanih rokih, davčni organ začne davčno izvršbo z izdajo sklepa o izvršbi. Davčna izvršba se izvede na podlagi izvršilnega naslova, med katerimi je tudi izvršljiva odločba o odmeri davka.

V upravnem sporu tožeča stranka izvršilnega naslova ne more izpodbijati, saj je v postopku davčne izvršbe bistveno le, ali je izvršilni naslov postal izvršljiv. Sodišče v postopku davčne izvršbe presoja le ali so izpolnjeni pogoji, ki jih določa ZDavP-2, ter ali ima sklep o izvršbi sestavine, določene v 151. členu ZDavP-2.

Vrhovno sodišče se strinja s presojo sodišča prve stopnje, da je tožena stranka v ponovnem postopku ob upoštevanju opisanih stališč iz predhodne sodbe Vrhovnega sodišča odločila v skladu s prvim odstavkom 10a. člena ZN in je po seznanitvi z mnenjem izbirne komisije z dne 14. 6. 2018 (iz katerega so bile razvidne ocene posameznih kandidatk) ter po vpogledu v upravni spis, kot najprimernejšo kandidatko za imenovanje na prosto notarsko mesto izbrala kandidatko, ki je v izbirnem postopku, ki ga je opravila izbirna komisija, dosegla najvišje število točk. Pritožničin temeljni pritožbeni očitek, da je izpodbijana sodba sodišča prve stopnje nezakonita, ker sodišče v njej v bistvenih razlogih sledi izpodbijani odločbi tožene stranke, ki napotkov Vrhovnega sodišča za dopolnitev postopka v ponovnem postopku ni upoštevala, ni utemeljen. Vrhovno sodišče je sicer v navedeni sodbi (ob presoji, da je bilo stališče, na katerem je temeljila izpodbijana sodba in izpodbijana odločba, materialnopravno napačno) toženi stranki naložilo, da bo morala v ponovnem postopku presoditi, ali je imela podlago za svojo izbiro v določbah ZN in ali so bili upoštevani zakoniti razlogi za izbiro drugega kand

Zahteva po razumni, izčrpni in prepričljivi argumentaciji sodnih odločb je bistven sestavni del poštenega postopka. Iz obrazložitve sodišča prve stopnje v upravnem sporu mora tako biti razvidno, kateri so bili odločilni razlogi za prepričanje sodišča o pravilnosti ugotovitve dejanskega stanja in pravne subsumpcije le-tega pod uporabljene norme materialnega prava. V vsakem primeru mora biti iz sodbe jasno razvidno, da je sodišče pri odločanju upoštevalo vse bistvene navedbe strank in se do njih tudi opredelilo, kar je sestavni del pravice do obrazloženosti sodne odločbe iz 22. člena Ustave. Upravno sodišče je sicer sprejelo stališče o vsebini zadeve oziroma sledilo stališču tožene stranke v zvezi s tem, vendar pa tega stališča ni obrazložilo, saj ni odgovorilo na tožbene ugovore v zvezi z zatrjevanim posegom v pravnomočno odločbo o pravici do sredstev (za leto 2012) oziroma posegom v pridobljene pravice do izplačila sredstev za upravičene stroške za to leto. Ker tudi iz obrazložitve izpodbijane odločbe ne izhajajo argumentirana stališča tožene stranke o ugovorih, ki se nanašajo na uporabo materialnega prava, je izostala obrazložitev sodišča do bistvenih navedb revidentke.</