10. člen ZUP

Iz obrazložitve upravnih aktov organov prve in druge stopnje ni razvidno, da bi bili v upravnem postopku presojani tudi dokazi, ki jih je tožnik priložil glede svoje invalidnosti. S tem, ko teh dokaznih predlogov nista obrazloženo zavrnila, sta upravna organa kršila tožnikovo pravico do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave.

Stranka lahko v upravnem postopku zahteva izločitev uradne osebe, kadar druge okoliščine (onkraj tistih, naštetih v 35. členu ZUP) vzbujajo dvom o njeni nepristranosti. Nestrinjanje z vodenjem postopka in z odločitvami samo po sebi ni izločitveni razlog. Tožnik s podanimi očitki, ne da bi navedel druge pravno relevantne okoliščine, na podlagi katerih bi bilo mogoče z verjetnostjo zaključiti, da je zaradi razmerja uradne osebe do stranke ali do upravne stvari podan dvom o njeni nepristranosti, s svojim zahtevkom za njeno izločitev iz upravnega postopka ne more uspeti. Upravni organ je dolžan izvesti vse predlagane dokaze. Vnaprejšnja dokazna ocena ni dopustna. Izvedbo dokazov lahko organ zavrne le, če za to obstajajo utemeljeni formalni (npr. dokaz je nesubstanciran) ali vsebinski razlogi, to je, če je dokaz nepotreben, ker je dejstvo že dokazano; nerelevanten, ker dejstvo, ki naj bi se dokazovalo, za odločitev ni pravno odločilno; ali pa je dokaz neprimeren za ugotovitev zatrjevanega dejstva. O verodostojnosti posameznih dokazov se namreč upravni organ lahko izreče šele po tem, ko jih izvede, ter to na ustrezen način upošteva pri presoji izvedenih dokazov in pri rezultatu

V zvezi z uveljavljanjem stroškov po 45. členu ZDoh-2 je FURS pripravil obrazec, v katerega davčni zavezanci vnesejo podatke o dejanski dnevni prisotnosti na delu za potrebe obračunavanja stroškov prehrane med delom in prevoza na delo ter z dela, z že pripravljenima tabelama po posameznih mesecih, davčni zavezanec pa s podpisom vloge tudi izjavi, da so podatki resnični in pravilni. Zakon izrecno ne predpisuje, v kakšni obliki bi naj bil seznam dejanske prisotnosti na delu, temveč je ključno, da davčni zavezanec izkaže dejansko prisotnost na delu, prav tako pa zgolj sklicevanje tožene stranke na Navodila za izpolnjevanje obrazca ne zadostijo materialno pravno podlagi, ki mora biti za takšno zahtevo v odločbi organa odločanja navedena, in je v predmetnem primeru izostala. Zaslišanje stranke je eno izmed dokaznih sredstev, naloga organa pa je, da opravi presojo verodostojnosti izjave zavezanca, ki jo poda neposredno pred organom, v luči vsakega izvedenega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj. Navedeno je potrebo zaradi zadostitve načelu poštene izvedbe postopka v luči dobre uprave.

V primeru, ko v uradnih evidencah o izvoru denarnih sredstev oziroma prejemkov, s katerimi razpolaga prosilec, ni podatkov, je breme dokaza o pravni naravi oziroma o izvoru teh sredstev oziroma prejemkov na prosilcu - v obravnavanem primeru torej na tožniku, ki je v relevantnem obdobju na svoj bančni račun kontinuirano polagal večje denarne zneske. O obstoju pravno pomembnih dejstev mora biti oseba, ki odloča, vsaj prepričana, če že ne gotova, kar pomeni, da mora stranka, na kateri je dokazno breme, organu predložiti dokaze, ki pri uradni osebi, ki odloča, vzbudijo vsaj prepričanje, ki po njeni presoji izključuje zmoto oziroma dvom o resničnosti ugotovljenih dejstev.

Široka razlaga pojma politično prepričanje kot razloga za preganjanje v smislu točke (e) prvega odstavka 10. člena Kvalifikacijske direktive 2011/95 pomeni, da morajo pristojni organi držav članic pri ugotavljanju obstoja takih prepričanj ter vzročne zveze med njimi in dejanji preganjanja "upoštevati splošni okvir izvorne države prosilca za status begunca, zlasti njegovo politično, pravno, sodno, zgodovinsko in družbeno‑kulturno komponento." Zadnje navedeno pomeni, da mora pristojni organ v oceni (ne)verodostojnosti nujno uporabiti informacije o stanju v izvorni državi. Ustaljeno stališče upravno sodne prakse je, da je treba v dokazno oceno (ne)verodostojnosti vključiti tako negativne kot tudi pozitivne elemente ocene, poleg tega je treba razlikovati med pomembnimi in nepomembnimi nekonsistentnostmi, pri čemer se prve povezujejo s pogoji za mednarodno zaščito, druge pa s postranskimi elementi, ki se neposredno ne vežejo na pogoje za mednarodno zaščito. Ne drži premisa toženke, da je izjavo mogoče sprejeti za resnično zgolj, če oseba o nekem dogodku ob dveh različnih priložnostih izpove povsem identično in predvsem brez izpuščanja in dodajanja. Povsem verjetno in živl

Če toženka dokaže, da je prišlo do pretoka relevantnih informacij, tj. če konkurent namene ali prihodnje ravnanje na trgu razkrije konkurentu oziroma je ta najmanj prejemnik takega razkritja, se domneva, da so podjetja prejete informacije uporabila pri svojem, temu ustreznem ravnanju na trgu. Zato je na podjetju dokazno breme, da dokazuje, da je vzrok za usklajeno ravnanje drugje. Toženka bi lahko pretehtala vsebino in verodostojnost izpovedi I. I. šele, ko bi ga zaslišala. V nacionalnem pravu ni podlage za to, da bi se dokaz z zaslišanjem priče izvedel s tem, da se prebere njena izjava. Pisna izjava priče pride v poštev le v primeru iz tretjega odstavka 71. člena ZUP, ki določa, da lahko organ, če dovoljuje narava zadeve, prepusti povabljenemu, da do določenega dne da potrebno pisno izjavo, namesto da bi prišel osebno. Vrhovno sodišče, je že presodilo, da se mora sklepanje o vzporednem vedenju kot posledici usklajenega ravnanja vsiljevati z določeno logično nujnostjo iz dejstev, ki jih ugotovi toženka. Da bi to sklepanje lahko zgradila, mora ustrezna dejstva dovolj natančno ugotoviti, pri čemer pa med njimi ne sme biti logičnih nedoslednosti. Po drugi strani je dovo

Dejstvo je verjetno, ko več razlogov govori za kot zoper njegov obstoj. Verjetnost pri začasnih odredbah pa je pogosto še bolj smotrno pojmovati kot nevezanost (ali ohlapnejšo vezanost) na sistem pravil ugotavljanja dejstev v ZPP. Določbe ZPP se v postopku zavarovanja uporabljajo smiselno (15. člen ZIZ), opisano pojmovanje verjetnosti pa je smiselno, saj se dobro prilega zapovedi hitrosti in potrebi po fleksibilnosti odločanja, ki veljata na področju začasnih odredb, ki pa morata biti primerni glede na vse okoliščine zadeve, med drugim glede na zbrano, ponujeno - in včasih tudi potencialno razpoložljivo, a nepredloženo (zamolčano) trditveno ali dokazno gradivo. Prav nepredloženo, a razpoložljivo trditveno in še zlasti dokazno gradivo je bilo najpomembnejši kriterij presoje sodišča prve stopnje, ki ji pritožbeno sodišče pritrjuje.

Bistveno za sprejeto odločitev je predstavljal sprejeti zapisnik z generalnim direktorjem policije, glede katerega se tožnik tekom postopka sploh ni mogel izjasniti. Pravica do izjave je namreč ena izmed temeljnih pravic poštenega postopka, načelo kontradiktornosti pa je eno temeljnih načel upravnega postopka. Organ mora pred izdajo odločbe ugotoviti vsa dejstva in okoliščine, ki so za odločitev pomembne, in strankam omogočiti, da uveljavijo in zavarujejo svoje pravice in pravne koristi (prvi odstavek 138. člena ZUP).

Sodišče izpostavlja, da se organ v obrazložitvi odločbe ne more zgolj posplošeno sklicevati na pravno podlago in na vse ugotovljene okoliščine, temveč morajo biti obrazloženi vsi dejanski in pravni razlogi za takšno odločitev. Sodišče mora namreč pravno-relevantno dejansko stanje subsumirati pod zakonski dejanski stan.

Upravni organ s tem, ko tožniku ni omogočil izvedbo dokazov, ki jih je ta predlagal, kršil negovo pravico do izjave. Tožniku nista omogočila izvajanja predlaganih dokazov (zaslišanja), posledično davčna organa nista v celoti ugotovila vseh dejstev in okoliščin, ki imajo pomen za izdajo odmerne odločbe, kot to zahteva prvi odstavek 73. člena ZDavP-2.

Tožnik je imel v upravnem postopku glede ocenitve stanovanja konkretizirane in argumentirane ugovore, zato bi jih tožena stranka, upoštevajoč 10. člen ZUP, morala vključiti v dokazno oceno, pa jih ni. Pravica do izjave oziroma obrambe v upravnem postopku najmanj in med drugim pomeni tudi to, da ima oseba možnost, da "ustrezno in učinkovito" poda svoje stališče v upravnem postopku, in to pred sprejetjem vsake odločbe, ki bi lahko negativno vplivala na njene interese. Namen te pravice je tudi v tem, da se pristojnemu organu omogoči, da "ustrezno upošteva celoto upoštevnih elementov." Da bi se zagotovilo učinkovito varstvo zadevne osebe, je namen pravila med drugim, da lahko ta oseba popravi napako ali uveljavlja dejstva v zvezi z njenim osebnim položajem, ki utemeljujejo sprejetje ali nesprejetje odločbe ali njeno določeno vsebino. Navedena pravica pomeni tudi, da mora upravni organ "ustrezno upoštevati pripombe", ki jih je podala zadevna oseba, pri tem pa skrbno in nepristransko preučiti vse upoštevne elemente obravnavane zadeve in svojo odločbo podrobno obrazložiti.

Zgolj ugotovitev dotikanja objektov ne zadošča za razvršanje kot enega objekta, temveč mora biti ugotovljena njihova konstrukcijska, požarna, vsebinska ali drugačna fizična povezava med vsemi obravnavanimi deli. Te ugotovitve mora navesti upravni organ, sploh v primeru nasprotovanja investitorja in zatrjevanja negativnih dejstev, ki jih stranka praviloma ne more dokazovati. Uradna oseba sicer ni vezana na dokazne predloge strank, vendar mora biti v odločbi obrazloženo, zakaj organ posameznega dokaznega predloga ni upošteval. V okvir strankine pravice do izjave spada tudi dolžnost organa, da izvede vse pravno relevantne dokaze, ki jih je predlagala stranka ali pa takšen predlog obrazloženo zavrne. Ker v konkretni zadevi še ni jasno, ali se inšpekcijski nadzor nanaša na gradnjo, za katero je predpisano dovoljenje ali ne, še ni mogoče zaključiti, ali je bil organ prve stopnje nepristojen.

Razčiščevanje in dopolnjevanje dejanskega stanja ne pomeni, da bi na ta način tožena stranka tožnico ponovno pozvala na dopolnitev vloge v skladu s 67. členom ZUP, ampak da bi bila dolžna ravnati skladno z 10. členom ZUP, saj ugotavljanje dejanskega stanja sodi v odločanje in presojo pomembnega dejstva za točkovanje, ki je ostalo nerazjasnjeno. Takšno pomembno dejstvo pa je treba pred odločitvijo razčistiti, če je organ štel, da ni jasno razvidno iz vsebine potrdila.

Upravni organ lahko zavrne izvedbo dokaza kot nepotrebnega iz razloga, ker je dejstvo že dokazano, samo če je obstoj dejstva, ki se z zavrnjenim dokaznim predlogom dokazuje, že dokazan, nikakor pa ne takrat, ko upravni organ ugotovi nasprotno. Zavrnitev teh dokaznih predlogov z argumentom, da je dejansko stanje že v zadostni meri razjasnjeno, zato pomeni nedovoljeno vnaprejšnjo dokazno oceno.

Upravni organ je dokazne predloge tožnice zavrnil, ker njihova izvedba ne bi vplivala na že ugotovljeno dejstvo ugriza psa. Takšna vnaprejšnja dokazna ocena ni dovoljena. Zavrnitev dokaznega predloga, ki bi lahko ovrgel rezultate dosedanjega dokaznega postopka, zgolj z argumentom, da so že izvedeni dokazi relevantno dejstvo izkazali s potrebno gotovostjo, da jih tudi drugi dokaz ne bi mogel ovreči, ni dopustna. Navedena kršitev predstavlja bistveno kršitev upravnega postopka. Toženka v zvezi z zahtevo za izločitev inšpektorja, ki jo je tožnica vložila med postopkom, ni odločila po ZUP tako, da bi izdala sklep o (ne)utemeljenosti zahteve za izločitev. Ne glede na podano zahtevo za izločitev je imenovana inšpektorica izdala izpodbijano odločbo, zato je podana bistvena kršitev določb postopka, ki je vplivala na potek postopka.

Tožena stranka je tožniku naložila nesorazmerno dokazno breme glede obstoja vzročne zveze. Zato je tožena stranka kršila načelo proste presoje dokazov iz 10. člena ZUP. Tožena stranka bi morala po presoji sodišča ugotavljati tožnikove dejanske možnosti za ureditev svojega statusa v RS po izbrisu, pri ugotavljanju razloga za izgubo zaposlitve bi morala upoštevati tudi takrat veljavno zakonodajo in delovno knjižico ter izpovedbe prič, pri presoji posledic izbrisa pa bi se morala opredeliti tudi do zatrjevanega neurejenega statusa in groženj z izgonom iz države.

Tožena stranka je tožniku naložila nesorazmerno dokazno breme glede obstoja vzročne zveze. Zato je tožena stranka kršila načelo proste presoje dokazov iz 10. člena ZUP. Tožena stranka bi morala ugotavljati tožnikove dejanske možnosti za ureditev svojega statusa v RS po izbrisu, pri ugotavljanju razloga za izgubo zaposlitve bi morala upoštevati tudi takrat veljavno zakonodajo in delovno knjižico ter izpovedbe prič, pri presoji posledic izbrisa pa bi se morala opredeliti tudi do zatrjevanega neurejenega statusa in groženj z izgonom iz države.

Zakonsko prebivališče je stalno prebivališče, ki se posamezniku določi v postopku ugotavljanja stalnega prebivališča na naslovu občine ali centra za socialno delo. Če upravna enota v postopku ugotavljanja stalnega prebivališča posamezniku po določbah ZPPreb-1 stalnega prebivališča ne more prijaviti, mu določi zakonsko prebivališče na naslov občine, na območju katere stalno prebiva. Ker je tožena stranka ugotovila, da ni znano, kje tožnica prebiva, je po presoji sodišča pravilno odločila, da določitev zakonskega prebivališča na tej podlagi ni možna.

Upravni organ lahko zavrne izvedbo dokaza kot nepotrebnega iz razloga, ker je dejstvo že dokazano, samo če je obstoj dejstva, ki se z zavrnjenim dokaznim predlogom dokazuje, že dokazan, nikakor pa ne takrat, ko bi lahko iz nasprotnih dokazov izhajal neobstoj tega dejstva. Povedano drugače, tožnica bi izvedbo navedenih dokaznih predlogov z zaslišanjem prič in stranke zavrnila le, če bi že na podlagi drugih izvedenih dokazov ugotovila, da so že dokazana dejstva, ki jih tožnica dokazuje s temi dokaznimi predlogi.